Plakatna kuga: Politiki in trgovci na “pokonci stoječih smeteh”

Slovenija je ena redkih držav, če ne v Evropski uniji celo edina, ki nima reguliranega oglaševanja na prostem​.

Septembra lani so ogromno črno škatlasto stavbo mariborskega kinocentra ob Dravi oblekli v velikanski barvni pano s trivialno reklamo mednarodnega trgovskega giganta. To je bil eden bolj izstopajočih, a v bistvu običajnih, vsakdanjih primerov sodobnega, utečenega oglaševanja. Jumbo plakati ob cestah, na njivah, izveski, nalepke na stebrih, fasadah, prikolicah, avtobusih, svetlobne vitrine in druge podobe mrgolijo, kričijo povsod po slovenski krajini, ki se, paradoksalno, turistom rada ponuja kot neokrnjen biser narave in vrhunska destinacija.

Društvo mariborskih arhitektov je takrat zaropotalo in opozorilo na deviantni, neokusni in nestrokovni poseg v prostor, ki uničuje urbano in arhitekturno kakovost stavbe, vendar nihče od pristojnih ni zares trznil. Nobena inšpekcijska služba ni zaznala nobene kršitve. Javni prostor je zameglilo, utišalo prelaganje odgovornosti in sklicevanje na ohlapna pravila in zakone, ta taktika in filozofija pa še naprej dopuščata intenzivno smetenje okolja. Ker se s plakatov na veliko smejijo zlasti top akcije trgovcev in politiki, torej denar in oblast, najbrž ni zgrešen sklep, da bo neukrotljiva stihija Slovenijo z reklamami verjetno dušila še naprej. Kljub temu da je bivalno okolje bistveni del družbe in kaže njen razvoj in kulturo tudi navzven.

“Politiki se radi gledajo na reklamnih panojih in so zaradi svojega ega in pojavljanja njihovih slik pred volitvami pripravljeni, da vizualno uničimo lastno državo,” je kritičen Andrej Mohar iz društva Temno nebo Slovenije. Medtem ko “politiki nenehno jamrajo, da imajo premalo denarja za svoje kampanje, želijo s svojimi fotografijami poplakatirati kompletno Slovenijo, kar drago stane”. Mohar predlaga, naj se veliko, pretirano oglaševanje v času političnih tekem ukine ali omeji, recimo po vzoru katere od severno- ali zahodnoevropskih držav (na primer Avstrije, Nemčije ali Švice), in denar nameni za kaj drugega. “Žalostno je, da nas imajo politiki za bebce, ki volijo tistega, ki visi na tisoč plakatih. Dobro županovanje ne pomeni, da pretvoriš občino v zabetonirano, z ograjami, drogovi omejeno in s plakati zasmeteno okolje. Namesto da se župani in politiki hvalijo z betonom in asfaltom oziroma z infrastrukturo, naj razkazujejo, koliko zadovoljnih, zdravih, aktivnih prebivalcev živi v njihovi občini, torej s kakovostjo življenja.”

Javni interes ali v službi polnjenja žepov

Krajinska arhitektka Darja Matjašec z ljubljanske biotehniške fakultete izpostavlja, da je pri oglaševanju na prostem in podobi slovenske krajine ter mest treba upoštevati, da je prostor kot omejena dobrina mesto nasprotij različnih interesov, pri tem pa je pomemben javni interes. “Specialist za mestne plakate, kot se določeni oglaševalski koncesionar sam rad poimenuje, lahko sredi pločnika nagovarja pešca s sloganom Če ste ta mestni plakat opazili vi, ga bodo tudi vaši kupci. Če so prebivalci mesta zreducirani na kupce, postane mesto samo zreducirano na podjetje. Če razumevanje prostora ne seže dlje od iskanja načinov za učinkovito pozivanje k potrošnji, je sočasno sklicevanje na ‘javni interes’ enako referiranju na koncept, ki je izpraznjen svoje vsebine. Ko mesto vedno manj služi javnemu, potem vedno bolj služi zasebnemu polnjenju žepov. To pa ni dobro.”

Ni skrivnost, da je oglaševalski posel med najbolj donosnimi in da svojo pozicijo močno brani, tudi z inovativnimi, spretnimi prijemi in krutim rivalstvom na polju konkurence. Po poročanju Marketing magazina, ki se naslanja na izsledke Mediane, je bila lani najbolj oglaševana panoga v celotnem oglaševalskem kolaču trgovinska dejavnost, katere propagandni obseg raste že več let. Trgovcem sledijo telekomunikacijske družbe in avtomobilska industrija. Skupna bruto vrednost oglaševanja na zunanjih površinah v Sloveniji je v letu 2018 znašala 39 milijonov evrov, kar je za tri odstotke več kot leto prej. Vodilni ponudnik zunanjega oglaševanja je Europlakat, ki je lani izstopal z namestitvijo mreže več digitalnih objektov v središču Ljubljane. Po bruto vrednosti oglaševanja so na zunanjih medijih najbolj oglaševali Telekom Slovenije, Hofer, Porsche Slovenija, A1 Slovenija, McDonald’s, Lidl Slovenija, Spar Slovenija, Mercator in Verudela, oglaševalec nogavic, kopalk in spodnjega perila blagovnih znamk Calzedonia ter Intimissimi.

Darja Matjašec ocenjuje, da je Slovenija prenasičena z enosmerno komunikacijo s komercialnimi interesi, ki se ji posameznik ne more izogniti. “Odsotnost ustrezne regulacije oglaševanja spreminja tako slovensko krajino, kakovost bivanja v naših mestih in podobo mesta kot tudi to, kako ljudje razumemo sebe v javnem prostoru in družbi. Oglaševanje na prostem spreminja značaj prostora. Spremeni se organizacija prostora, posledično tudi človekovo doživljanje prostora in obnašanje v njem. Predstavljajmo si, da se turist odloči za obisk Slovenije na podlagi idealiziranih podob iz turističnih katalogov, potem pa ga na destinaciji pričaka prostorski kaos.”

To ni le domneva ali redkost, ampak pogostost, ki se dejansko dogaja. “Tujci, turisti, ki pridejo k nam, so šokirani, razočarani nad t. i. pokonci stoječimi odpadki,” tezo podkrepi Andrej Mohar, s stoječimi odpadki pa cilja na množico panojev, drogov in drugih reklamnih nosilcev, ki kazijo deželo. Primerek, ki bi se lahko vsaj eksperimentalno odrekel reklamnim zmazkom, je Kranjska Gora, ena najlepših, goratih slovenskih pokrajin. A Janez Hrovat, župan občine Kranjska Gora, ki se mega oglaševanju ne odreka, ampak ponuja, na Večerovo vprašanje, kaj meni o estetski degradaciji okolja in vizualnem onesnaževanju, ni odgovoril nič. “Če se vozite po Skandinaviji ali Veliki Britaniji, nikjer zunaj naselij ni reklamnih panojev in nepotrebne infrastrukture. Videti je, da imajo radi svojo državo. Ne razumem, da nekaj sto ljudi, ki so v Sloveniji pristojni za to, ne razmišlja in ne stori ničesar, prejema pa dobro plačo. Naši politiki letajo z letali do Bruslja in z desetih kilometrov višine pač ne vidijo, da v Avstriji ni obcestnega reklamiranja. Hodijo pa v tujino na dopust,” se čudi član društva Temno nebo Slovenije.

Tudi politiki na jumbo plakatih nemalokrat predolgo kažejo svoje retuširane podobe in vabljive slogane, kljub temu da bi 15 dni po dnevu glasovanja oziroma volitvah morala biti odstranjena vsa volilna propagandna sporočila.

Mohar je posebej občutljiv za svetlobne platforme, ki osvetljujejo šaro, banalnosti, potrošništvo, naravno lepoto dežele pa tiščijo v senco. Največja krivca za postavljanje razsvetljave zunaj naselij sta po njegovem Dars in Direkcija za infrastrukturo. “V Sloveniji nameščamo ogromno nekoristne infrastrukture, recimo osvetljene izvoze in razcepe na avtocestah, tudi kozolci niso več kozolci, ampak nosilci reklamnih sporočil. Cestni otočki s svetilkami so absurd. Zaradi razsvetljave se varnost na cestah ne bo nič poslabšala,” trdi Mohar. Postreže s podatki, ki se razlikujejo od uradnih utemeljitev o prometni varnosti: “Po evidenci, ki jo vodimo že nekaj let, nesreče ponoči niso posledica pomanjkanja razsvetljave, ampak uživanja alkohola, objestnosti in drugih vzrokov. Je pa v zadnjih petih letih deset ljudi umrlo zaradi trkov v drogove javne razsvetljave.” Podatkov, koliko nevarnosti povzroča vožnja s 130 kilometri na uro in gledanje panoja, denimo z dolgonogo lepotico v spodnjem perilu, seveda ni. V teoriji pa lahko policija odredi odstranitev objektov, ki odvračajo pozornost voznikov.

Nejasne pristojnosti in neučinkoviti nadzor

Analiza plakatiranja v urbanem in javnem prostoru Senke Š. Vrbica in Aleksandre Perić, ki je bila narejena leta 2016 v okviru Mreže za prostor, ugotavlja, da gre za kompleksno problematiko. Tovrstno oglaševanje je v Sloveniji urejeno razpršeno in nepregledno, nadzor je neučinkovit, pristojnosti so nejasne, zato se število objektov za oglaševanje v prostoru konstantno povečuje. Oglaševanje urejajo različni zakoni, uredbe in odloki; o prostorskem načrtovanju in redu, graditvi in razvrščanju objektov, o cestah, kmetijskih zemljiščih, varstvu potrošnikov, financiranju občin, volilni in referendumski kampanji itd.

Ministrstvo za okolje in prostor se sklicuje na prisojnost občin, njihove akte o urejanju naselij in krajine ter na (med)občinske inšpekcije. Mnenja, ali so predpisi in zakoni po njihovi presoji dobri ali slabi, nam okoljsko ministrstvo, nad katerim bdi Simon Zajc, ni predstavilo, tudi izboljšav ni predlagalo. Pojasnili so nam, da je gradbena inšpekcija Inšpektorata za okolje in prostor pristojna le za nadzor oglasov, če so ti izvedeni kot objekt, in dodali, da “v preteklem obdobju ni bil odstranjen noben tak objekt, ki bi imel funkcijo oglaševanja”. Velja dopolniti, da so objekti za oglaševanje večinoma enostavni objekti, ki ne potrebujejo gradbenega dovoljenja, ali pa sploh niso objekti in so oglasi premični, nameščeni na vozila, fasade ali ograje.

Bolj aktiven in artikuliran je Inšpektorat za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo pri kmetijskem ministrstvu, glavna inšpektorica je Saša Dragar Milanovič. Kmetijsko ministrstvo, ki ga vodi Aleksandra Pivec, vizualnega onesnaževanja ne presoja, ukvarja se zgolj z nenamensko rabo kmetijskih zemljišč, pripomnijo. Vendar menijo, da “bi bila na tem področju potrebna jasnejša opredelitev pooblastil za ukrepanje, saj trenutna pravna ureditev razprši pooblastila za ukrepanje na različne organe in s tem je učinkovitost slabša”. Kmetijski resor našteva, da je njihov inšpektorat lani izvedel 99 pregledov, izdal 25 odločb, sedem sklepov o dovolitvi izvršbe in dva sklepa o izvršbi z denarno prisilitvijo. “Na podlagi izdanih ureditvenih odločb je bilo v letu 2018 odstranjenih 16 reklamnih panojev s kmetijskih zemljišč. Inšpektorat ima v letu 2019 odprtih še 27 primerov. Trend postavljanja reklamnih panojev je v porastu. V praksi se dogaja, da se po odstranitvi določenega reklamnega panoja ta pojavi na drugih lokacijah.”

Večina držav je omejila oglase

“Javni interes se najbolj učinkovito izraža skozi ustrezen normativni okvir, česar v Sloveniji še vedno ne premoremo, ker za to ni politične volje,” je prepričana krajinska arhitektka Matjašec. “Smo ena redkih držav, če ne v Evropski uniji celo edina, ki nimajo reguliranega oglaševanja na prostem. Če ga kakšna občina ima, pa to ni ustrezno.” Kot primer navaja Ljubljano, kjer je oglaševanja v prostoru absolutno preveč, in Kranj, kjer so leta 2014 evidentirali več kot dva tisoč objektov za oglaševanje. Po podatkih Mestne občine Maribor je na mestih v Mariboru, ki jih oddaja občina, mogoče postaviti okoli 1400 objektov za oglaševanje (panojev, svetlobnih vitrin, obešank na drogu javne razsvetljave, plakatnih stolpov itd.), 570 plakatnih mest ima še občinska Snaga in skoraj 80 javni avtobusni prevoznik Marprom. Občina, katere župan je Saša Arsenovič, pojasnjuje, da “se oglaševanje na velikih panojih na javnih površinah ni spremenilo ali povečalo od leta 2012, raste pa število oglasnih panojev na zasebnih površinah”. In to zato, razlagajo, ker mestni svet leta 2012 ni sprejel pobude in spremembe odloka, ki bi omejil oglaševanje na zasebnih površinah, stavbah, fasadah in strehah. Mariborski svetniki so takrat, ko je v Mariboru vladal župan Franc Kangler, sledili ozkoglednosti in zagovarjali stališče, da “se ne sme omejevati podjetniške pobude”, estetika, čistost, lepota prostora in bivanja so jim očitno bile španska vas.

Večina razvitih držav, celo Pakistan recimo, in mest po svetu ima reklamiranje v odprti krajini, zunaj naselij in na območjih kulturne dediščine, zelenih površin in javnih objektov regulirano. Komercialno oglaševanje je dovoljeno le na območjih s komercialno rabo, kot so trgovska središča. Velik rez na tem področju so naredili v sicer kaotičnem brazilskem Sao Paulu leta 2006, ko so oblasti prepovedale vse oblike zunanjega oglaševanja in uvedle strog nadzor in visoke kazni. Prepoved ima še vedno podporo med prebivalci, ki zdaj v desetmilijonski metropoli uživajo v bolj vidni, pristni arhitekturi. Podobno čistilno akcijo so si zadali tudi v francoskem Grenoblu. Francija pa generalno prepoveduje komercialno oglaševanje v krajih, ki imajo manj kot deset tisoč prebivalcev. Arhitekt Janez Lajovic je izpostavil, da imamo na prebivalca Slovenije osemkrat več oglasnih panojev kot v ZDA. Več ameriških zveznih držav, Aljaska, Vermont, Maine, Havaji, pa je ekscesnemu zunanjemu oglaševanju z namenom zaščititi idilično krajino že pred več desetletji reklo ne.

Rešitev: interventni zakon in prepoved zunaj naselij

“Ker so s prekomernim oglaševanjem prostorska razmerja podrta, nam tudi ni več mar, ko imamo v vidnem polju več zbirnih posod in košev za odpadke, obglavljena drevesa, pisane fasade in druge vizualne motnje. K temu lahko dodamo tudi vedno večji hrup in posledično popolnoma degradirano bivalno okolje. Problem prekomernega komercialnega oglaševanja se kaže v izgubi prostorske identitete naših mest in krajine,” pravi Darja Matjašec. Ob tem si postavlja vprašanje: “Kako doseči ravnotežje med interesi oglaševalcev in prebivalcev ter kako ob tem prepoznati in braniti javni interes? Živimo namreč v času, v katerem lastni interes in stremenje k vedno večjemu dobičku zadušita pravico do mesta. Pravica do mesta je veliko večja od kakršnekoli druge svobode v javnem prostoru. To je bolj kot posameznikova naša skupna pravica. Delovanje mesta v javnem interesu je pri nas ena najbolj dragocenih in konstantno spregledanih človekovih pravic.”

Skupna bruto vrednost oglaševanja na zunanjih površinah v Sloveniji je v letu 2018 znašala 39 milijonov evrov, kar je za tri odstotke več kot leto prej.

Arhitekt Janez Lajovic je izpostavil, da imamo na prebivalca Slovenije osemkrat več oglasnih panojev kot v ZDA.

Smo ena redkih držav, če ne v Evropski uniji celo edina, ki nimajo reguliranega oglaševanja na prostem. Če ga kakšna občina ima, pa to ni ustrezno.

Francija generalno prepoveduje komercialno oglaševanje v krajih, ki imajo manj kot 10.000 prebivalcev.

Čeprav si je večje, odmevnejše aktivnosti strokovnjakov, ki delujejo na širšem področju prostora in bi poskušali izboljšati vizualno podobo slovenske krajine, težko priklicati v spomin, docentka biotehniške fakultete meni drugače, namreč da se “število medijskih in strokovnih odzivov na posledice oglaševanja konstantno povečuje, saj je obseg oglaševanja v odprtem prostoru presegel meje družbeno sprejemljivega. Pred štirimi leti je združena prostorska stroka pozvala vlado, naj omeji in regulira oglaševanje na prostem. Apel je podpisalo 16 institucij. Odziva ni bilo.” Na problematiko opozarja tudi minorna gverilska skupinica anonimnežev, ki na družabnem omrežju pod imenom Očistimo slovensko krajino plakatnih panojev objavlja fotografije posameznih oglasnih primerov, vendar prodornosti ne dosega.

Darja Matjašec še omenja, da so pred kratkim izdelali študijo na področju oglaševanja na prostem za javnega naročnika in pripravili merila, kje in pod kakšnimi pogoji je posamezna vrsta oglaševanja na prostem možna. “Izhajali smo iz kriterijev, da komercialno oglaševanje ni dopustno zunaj naselij oziroma v odprti krajini (to so kmetijske, gozdne in vodne površine), v naseljih pa komercialno oglaševanje ni dopustno v vidnem polju kulturne dediščine in varstva narave, vrtcev, šol, zdravstvenih domov, knjižnic, zelenih površin ipd. Pripravili smo modele vidnosti na oddaljene vrhove gora, ki predstavljajo značilne vedute. Izkazalo se je, da je razen na območjih trgovskih središč komercialno oglaševanje redkokje možno. Na teh območjih je treba postaviti stroga merila glede lokacije, velikosti in oblike objekta za oglaševanje v povezavi s prostorskimi kriteriji. Kaj je primerno in kako na teh objektih oglaševati, pa je tudi stvar resne presoje, vendar ne prostorske stroke.” Krajinska arhitektka poudarja, da je “problematika oglaševanja na prostem tako velika, da je ne moremo več reševati na ravni občin, saj so pritiski oglaševalskih koncesionarjev preveliki, občine pa so na strokovni in politični ravni prešibke. Lokalne oblasti v tem primeru niso sposobne zagotavljati javnega interesa.”

Andrej Mohar bi za začetek ugasnil vse svetlobne tujke v prostoru. Darja Matjašec pa rešitev vidi v “interventnem zakonu, ki bi komercialno oglaševanje prepovedal zunaj naselij, znotraj naselij pa najmanj v vidnih poljih kulturne dediščine, javnih objektov, parkov in drugih zelenih površin ter območij varstva narave. Tako, kot imajo to v urejenih državah.”

Pritožbe neutemeljene

V Sloveniji v ruralnem okolju sredi njive, ki bi morala biti namenjena naravi in človeku nujnim poljščinam, štrlijo umetne tvorbe, kot so oglasni panoji. Ko inšpektor odloči, da mora pano proč, pogosto sledijo pritožbe. Kmetijsko ministrstvo je običajno menilo, da so pritožbe neutemeljene, a so stranke v večini primerov zagnale sodne mline in sprožile upravni spor. Čeprav za kmetijska zemljišča velja posebno varstvo in je njihova lastninska pravica omejena. Upravno sodišče je v letu 2017 prvič potrdilo odločbo kmetijske inšpekcije o odstranitvi reklamnega panoja in zavzelo stališče, da se s postavljanjem oglasov ne dosega namenska raba kmetijskega zemljišča. Mnogi primeri so še v postopku in z mnogih polj še rastejo oglasi.

Vir: https://www.vecer.com/plakatna-kuga-politiki-in-trgovci-na-pokonci-stojecih-smeteh-10028523

Nina Ambrož

Advertisements

Pošteni supermarket: kaj je res v naši hrani?

»The Honest Supermarket: What’s Really in Our Food?« (BBC, 2019)

Od vsakega evra, ki ga porabimo za nakupovanje hrane, gre kar tri četrtine v supermarkete, kar jim daje velik vpliv na to, kar jemo. Toda ali lahko supermarketom zaupamo, da nam povedo resnico o tem kar kupujemo in kako je bilo to proizvedeno? Ali pa ima njihov dobiček pri tem prednost?

V poskusu odkrivanja skritih resnic o naši vsakdanji hrani, je BBC za namen znanstvene serije »Horizon«, vzpostavil prvi resnično »pošteni supermarket«. Na podlagi najnovejših znanstvenih raziskav in v sodelovanju z vodilnimi strokovnjaki s področja prehrane iz vse Velike Britanije, je ekipa postavila supermarket, v katerem so izdelki označeni z resnično zgodbo o tem, kako so bili proizvedeni in kakšen je njihov dejanski učinek na nas in okolje.

Oddaja, ki jo povezujeta dr. Hannah Fry in dietetičarka Priya Tew, predstavlja vpogled v to, kaj se resnično dogaja s hrano, ki jo jemo. Nikoli več ne boste hrane na policah supermarketov videli na enak način.

Kakšna so torej dejstva za zgodbami, ki nam jih v zvezi s hrano pripoveduje oglaševanje?

Voda v plastenkah je tako preprost izdelek, da se zdi, da ne more skriti ničesar. Čeprav lahko voda v plastenkah stane tudi do petstokrat več kot voda iz pipe, ki nam je na voljo praktično brezplačno, je vsako leto kupimo vedno več. Gre za veliko industrijo, ki se zanaša na obljubo čistosti. Tudi večina potrošnikov verjame, da je voda v plastenkah boljša, čistejša in bolj zdrava kot voda iz pipe. Kaj v resnici kupujemo, ko gre za vodo iz plastenke in kaj pomenijo napisi na etiketah? Če etiketa pravi, da gre za »naravno mineralno vodo«, to pomeni, da se jo črpa iz konkretnega podzemnega vira. Minerali, ki jih vsebuje, morajo biti na etiketi ustrezno navedeni. Če namesto tega etiketa pravi, da gre za »vodo iz vrelca«, tudi to pomeni, da se jo črpa iz konkretnega podzemnega vira, vendar se lahko količina mineralov skozi čas spreminja in je proizvajalcem ni treba navesti na etiketi. Vse ostalo, oznake kot je recimo »gorska voda«, »namizna voda« in drugo, pomenijo, da lahko voda prihaja iz kateregakoli vira, vključno s pipe. Če primerjamo vodo iz plastenke z vodo iz pipe, lahko ugotovimo, da ima voda v plastenkah povišano vrednost bakterij. Voda iz pipe jih ima manj, ker se ji za varnost dodaja klor. Zato vode iz plastenke ne smemo puščati dolgo odprte, ker je velika verjetnost kontaminacije. Toda voda iz plastenke ima še eno precej zaskrbljujočo lastnost – večjo koncentracijo delcev mikro-plastike. Raziskave kažejo, da več kot 90% plastenk vode vsebuje delce mikro-plastike. Zaradi vseprisotnosti plastike se sicer v manjših količinah, mikro-plastiaka vse pogosteje pojavlja tudi v vodi iz pipe. Čeprav so za ugotavljanje škodljivosti teh delcev v vodi potrebne dodatne raziskave, pa je negotovost dovolj za zaskrbljenost. Najlažje se temu izognemo tako, da čim redkeje pijemo vodo iz plastenk.

Glede na denar, ki se obrača v prehrambni industrije, nas ne more presenetiti, da je boj za dobičke neusmiljen in pogosto na račun potrošnikov. Pravila poštenosti se pogosto ukrivljajo vse do točke preloma. Znamke se vse pogosteje zatekajo k rabi privlačnih, a v osnovi praznih trditev, kot je recimo »naravno«. Danes je vse »naravno«. Analize kažejo, da več kot 20% pakirane hrane vsebuje oznako »naravno«. Večina od te je visoko procesirana in nima z naravnim skoraj ničesar skupnega. Čeprav je označevanje regulirano, pa obstajajo zakonska siva polja. Tako recimo noben zakonski akt ne opredeljuje kaj je »naravno«, »dobro« itd. Obstajajo pa besede, ki so strožje regulirane in znanstveno definirane, kot recimo »nizka vsebnost maščob«, kar pomeni, da mora izdelek vsebovati manj kot 3% maščob. A niso samo besede tiste, ki nas lahko prevarajo. Embalaža se kiti s čudovitimi podobami domnevne vsebine, a ko pogledamo sestavine, lahko pogosto ugotovimo, da tega, kar nam embalaža kaže izdelek sploh ne vsebuje, če pa že, je običajno v zanemarljivih količinah. Uporabljajo se takšni ali drugačni nadomestki, ki simulirajo okus, izgled, barvo, obstojnost. Sploh, če so ti nadomestki bolj poceni kot izvirni izdelek. Tak primer je recimo sir v lističih, ki le redko vsebuje kaj veliko sira. Nadomeščajo ga rastlinska olja in razni drugi dodatki.

Obstajajo pa deli trgovine z živili, za katere se nam zdi, da jim lahko bolj zaupamo. Takšni so recimo oddelki, ki se kitijo z besedo »sveže«. Na ta način nam sugerirajo, da gre za hrano, ki jo dobimo neposredno s kmetij, morja ali rek.

Z oznako »sveže iz ladje« in podobno se pogosto označuje tudi ribe. A kaj »sveže« v tem primeru pravzaprav sploh pomeni? Večina potrošnikov »sveže« opredeljuje kot nekaj, kar ni staro več kot dan ali dva do največ tedna dni. Izkaže se, da se kot »sveže« lahko označuje ribe, ki so stare tudi do dvajset dni. Sprejemljivo je skoraj vse, da le potrošnik po zaužitju zaradi tega ne zboli. Pri ribah je tako zaradi dolgih transportnih pot in občutljivosti vsebine potrebna dobra shramba, kar pomeni, da so najboljše ribe zamrznjene in to čeprav skoraj tretjina potrošnikov meni, da je zamrznjena hrana slabše kakovosti od t.i. »sveže«.

Supermarketi niso samo spremenili tega kako in kaj nakupujemo, spremenili so tudi način proizvajanja hrane. Tako se v hrani pojavljajo nekatere snovi, ki se jim praktično ne moremo več izogniti, kot so recimo pesticidi. Bi nas moralo to skrbeti? V javnosti je debata o tem vprašanju zelo živa in poteka med skupinami, ki se zavzemajo za pravice potrošnikov in skupinami, ki zagovarjajo interese prehrambne industrije. Dejstva pa so naslednja. Več kot 40% sadja in zelenjave vsebuje pesticide, ko pa govorimo o hrani na splošno, je ta številka med 60 in 70% vseh živil. Uporaba pesticidov zadnja leta narašča. V 1990 je bil povprečen krompir škropljen okoli 12 krat, danes je ta številka pri 32 krat. Sicer seveda tudi na tem področju obstajajo regulacije, a so te določene za posamezne kemikalije, le redko pa smo pozorni na to, kako se te kemikalije obnašajo, ko jih je več skupaj, ko delujejo kot t.i. kemični koktajl. V limonah je več kot 90% verjetnost, da boste našli več kot en pesticid. V jagodah je ta verjetnost 84%, podobno je z grozdjem, v jabolkih je ta verjetnost pri 64% itd. Je torej odgovor organska hrana? Trenutno v kmetijstvu uporabljamo med 450 in 500 različnih pesticidov, pri čemer jih pri pridelavi organske hrane lahko uporabljajo le 28. Organska hrana torej lahko reši del problema, težava pa je, da je ta hrana precej draga, tako da moramo glede tega razmišljati bolj strateško. Po drugi strani strokovnjaki prehrambne industrije trdijo, da niso problem sami toksini, ampak njihove količine. Vse je lahko strupeno, če so količine prevelike, v pravih merah pa se nam ni treba bati ničesar. Vendar pa raziskave kažejo, da posebej kemični koktajli, mešanice različnih pesticidov v naši hrani, lahko povzročajo kar nekaj nezaželenih učinkov. Medtem ko posamezen pesticid sam zase nima velikega negativnega učinka, pa je lahko v interakciji z drugimi pri živih bitjih veliko bolj škodljiv. Regulacije na tem področju po mnenju znanstvenikov zaostajajo za znanostjo. Ob tem je potrebno poudariti, da prednosti prehranjevanja z zelenjavo in sadjem daleč presegajo nevarnosti, a je previdnost kljub temu na mestu.

Vidimo kako lahko gre naša odvisnost od supermarketov na račun kakovosti hrane in celo našega zdravja, kaj pa cena, ki jo zanjo plačuje naš planet? Hrana, ki jo pridelujemo in zaužijemo je odgovorna za približno tretjino našega ogljičnega odtisa, a odtis se od hrane do hrane razlikuje. Običajno se potrošniki ne ubadajo kaj preveč s tem vprašanjem in sami tudi nimajo preveč dobre predstave o tem, katera hrana je bolj ekološka. Tako običajno menimo, da če je nekaj lokalne pridelave, je zaradi tega odtis manjši. To pa ni vedno primer. Na primer banane, čeprav res prihajajo od daleč, je to sadje z nizkim odtisom pri pridelavi in se običajno transportira z ladjo, ki je v primerjavi z letalom okoli 100 krat bolj učinkovit način transporta. Podobno to velja za vso drugo trdno sadje kot je ananas, jabolka in vse ostalo, kar je dovolj dolgoživo, da lahko gre na ladjo in tako ni zelo pomembno od kje prihaja. Podobno velja tudi za pijačo, kot je vino. Po drugi strani občutljivejše sadje in zelenjava, ki ga v lokalnem okolju izven sezone ne moremo proizvajati, potrebuje daljše in bolj intenzivne transportne poti in s tem ustvarja tudi večji odtis. Jagode, ki prihajajo iz Belgije proizvedejo 2880g CO2, kar je ekvivalent približno 16 kilometrom vožnje s povprečnim avtom. Banane, ki prihajajo iz Južne Amerike, po drugi strani proizvedejo 360g CO2, kar je ekvivalent približno 2 kilometroma vožnje s povprečnim avtom. Največji odtis, ne glede na izvor, ima hrana živalskega izvora. Vse živali so zaradi procesa reje relativno neučinkovit način pridelave hrane. Zanimiv je primer kruha, ki ima načeloma precej majhen odtis, a je med živili izdelek, ki ga gospodinjstva zavežejo največ. Nasveti, ki se jih glede odtisa lahko držimo so, da se čim bolj izogibamo mesu in mlečnim izdelkom, pojemo, kar kupimo, da skratka čim manj zavržemo, in kot tretje, jemo čim več sadja in zelenjave, ki je ali sezonsko in lokalno ali dovolj dolgoživo, da ga je mogoče transportirati z ladjo. Ogljičnega odtisa trenutno ne moremo najti na etiketah naših izdelkov, toda ali bi ta podatek spremenili naše nakupovalne navade?

Supermarketi nam ponujajo hrano, ki je vse cenejša, traja dlje in je vse bolj priročna. Raziskave kažejo, da je že več kot polovica hrane, ki jo lahko kupimo v trgovinah t.i. ultra procesirane. Kakšne posledice ima to za našo prehrano? Katere so skrite sestavine te ultra procesirane hrane? Na etiketah tovrstne hrane tako najdemo vse daljše sezname snovi, ki imajo zelo zapletena in dolga imena. Običajno gre za prezervative, ki dajejo hrani trajnost, potem snovi, ki dajo izdelkom lepšo in bolj trajno barvo, bolj svetlikajoč izgled, razne umetne okuse itd. Kako drugačna je ultra procesirana hrana od te, ki jo pripravimo sami doma, pokaže primer ultra procesirane pizze. Doma zanjo potrebujemo največ pet ali šest sestavin, procesirana različica pa uporablja kar približno 25 različnih sestavin. Nekatere so zavoljo ugodnejše cene ceneni nadomestki, druge sestavine so lahko celo tako strupene, da so v večjih količinah rakotvorne. A niso samo aditivi razlog za skrb, tovrstna hrana je tudi zelo kalorična, v njej je veliko preveč sladkorjev, soli, praktično pa ne vsebuje vitaminov in mineralov. Gre zgolj za visoko koncentrirane prazne kalorije. Globalna raziskava je nedavno ugotovila, da je okoli 70% procesirane hrane prehransko revna in vendar se poraba tovrstne hrane povečuje. Upravičeno bi torej bilo, če bi tovrstna hrana nosila rahlo ironično etiketo, ki pravi, da ultra procesirana hrana sicer podaljšuje svoje življenje, a na račun vašega.

Supermarketi so nedvomno pocenili našo hrano. V zadnjih šestdesetih letih se je procent prihodkov, ki ga zapravimo za hrano, prepolovil. A poceni hrana lahko ima visoko ceno za okolje. Eden takšnih izdelkov, ki se zaradi svoje cene in široke uporabnosti na škodo okolja uporablja vse več, je palmovo olje. Najdemo ga v praktično vseh izdelkih. Po raziskavah je prisotno že v približni polovici vseh izdelkov, ki jih najdemo v trgovinah. Zanje pa predvsem v Maleziji in Indoneziji plačuje deževni pragozd in biotska raznovrstnost, saj se z namenom pridelave palmovega olja, v palmove plantaže spreminja velike površine deževnega gozda. Nedavno je ena od angleških trgovskih verig podala obljubo, da bo iz svojih izdelkov odstranila palmovo olje. A to danes ni tako preprosto. Tako razširjenost rabe kot cena palmovega olja, vsako alternativo hitro podraži do te mere, da ni več konkurenčna. Palmovo olje je konkretni trgovini uspelo odstraniti iz kakšnih 100 izdelkov, za ostale jim obljube ni uspelo držati, zato so iz teh izdelkov enostavno odstranili svojo znamko. Alternativa, ki tako ostane potrošnikom je, da na izdelkih poiščemo oznako za okolju bolj prijazno in trajnostno pridelano palmovo olje.

Naše zdravje je velika industrija. Neka raziskava je pokazala, da smo v večini pripravljeni plačati več za hrano, če smo prepričani, da je za nas zdrava. To za prodajalce predstavlja veliko marketinško priložnost. Tako lahko celo demonizirano hrano kot je recimo sladkor, spremenijo v hrano, ki je zdrava za nas. Za sladkor obstaja 61 različnih poimenovanj. Ta pojmovna raznovrstnost je za oglaševalce velika priložnost. Alternative sladkorju so tako postale zelo dobičkonosno področje: kokosov sladkor, rižev sladkor, rjavi sladkor, med, javorjev sirup, agave itd. Vse to so dražje alternative, toda so dejansko tudi kaj bolj zdrave od navadnega sladkorja? »Naravnost« teh izdelkov nas prepričuje, da so bolj zdravi, a je vsak pretiran vnos sladkorja v naše telo škodljiv za zdravje, ne glede na izvor. Res je, da so nekatere alternative nekoliko manj škodljive kot navaden sladkor, a prav neškodljivega ni, oz. se priporoča, da v vsakem primeru omejimo porabo sladkorja. Oglaševanje na tem področju je tako precej zavajajoče – čeprav se skriva pod drugim imenom in za oznakami kot je »naravno«, je na koncu to še vedno samo sladkor.

Označevanje in embalaža lahko pri nakupovanju hrane popačita resnico in zameglita našo presojo, a to še zdaleč ni edina strategija trgovin, da jim prepustimo čim več denarja. V trgovino verjetno običajno greste z zelo trdno idejo kaj želite kupiti, mogoče v ta namen uporabljate celo kak seznam, iz nje pa se kot po pravilu vračate z veliko stvarmi, ki jih prvotno niste imeli namena kupiti. Trgovine uporabljajo številne psihološke trike, da vplivajo na naše nakupovalne navade. V supermarketih smo deležni prave poplave čutnih stimulacij. Od vpliva različnih vonjav, do tega kako embalaža vpliva na naše odločitve za nakup. Supermarketi želijo vplivati na našo nakupovalno odločitev od trenutka ko vstopimo skozi vrata, tako že sama arhitektura prostora ni naključje. Običajno nas na vhodu v trgovino pričaka oddelke s sadjem in zelenjavo. Če v košaro najprej damo hrano, ki jo dojemamo kot zdravo, si s tem kupimo kredit, da si v nadaljevanju kupimo tudi kaj, česar nimamo za tako zdravo. Skoraj nemogoče je nakupovati samo osnovne sestavine kot so kruh, mleko, čaj ali kava, ker so te običajno na policah na sredi ali na drugem koncu trgovine, tako da moramo do njih med policami ali skozi celotno trgovino, mimo polic z drugimi, zelo privlačno oblikovanimi in oglaševanimi izdelki in tako bolj verjetno pograbimo še kaj, česar prvotno nismo nameravali kupiti. Celo naš čut za dotik je mogoče pretentati. Potrošniki to, kar je težje, smatramo za boljše. Tako pogosto tehtamo steklenice z vinom in primerjamo katera je težja. Skoraj praviloma se odločimo za težjo. Zato v zadnjem času opažamo vse težje steklenice z vinom. In ne samo, da se nam težje steklenice zdijo boljše, zanje smo pripravljeni tudi plačati več. Ti vplivi seveda ciljajo naše podzavestne mentalne procese, ki nagovarjajo naše želje, tako da se jih sami ne zavedamo. Obstaja zanimiva povezava med zvoki, ki jih slišimo v trgovini in tem, kaj kupujemo. Nedavna študija je razkrila primer, v katerem so v trgovini eno uro v ozadju predvajali francosko glasbo, drugo uro pa značilno nemško glasbo. Ko so igrali francosko glasbo, se je povečala prodaja francoskih vin, ko so vrteli nemško, pa nemških. Ko so potrošnike potem vprašali ali je bila glasba tista, ki jih je prepričala v nakup, je večina začudeno vprašala: »kakšna glasba?«. Torej ima že glasba, ki jo poslušamo v trgovini nezaveden učinek na naš nakup.

Veliko znanosti gre v oblikovanje trgovin in naše izkušnje nakupovanja v njih. Vsa naša čutila so tarče subtilnih vplivov, da bi vplivali na naše odločitve in zapravili čim več. Če bi bila ta izkušnja bolj poštena, bi bila tudi naša nakupovalna izkušnja bistveno drugačna. Zaradi tega bi bila tudi naša življenja boljša in nedvomno bi bili zaradi tega tudi bolj zdravi. Dokler se to na spremeni na sistemski ravni, je samo od nas odvisno, da pazimo kakšno hrano kupujemo in jemo.

Več o oddaji:
https://www.bbc.co.uk/programmes/m0006p3j

Tednik Mladina: primer medijske tranzicije na Slovenskem

Neznano lastništvo in pritiski oglaševalcev: od neodvisnega novinarstva v času razpada Jugoslavije do političnega tednika, ki mu manjka kredibilnosti.

Pred približno dvema letoma – junija 2017 – je v slovenskem državnem zboru potekalo precej neobičajno zaslišanje.

Predsednica parlamentarne komisije o ugotavljanju zlorab v slovenskem zdravstvenem sistemu na področju prodaje in nakupa žilnih opornic Jelka Godec je zaslišala nekatere ključne osebe tednika Mladina. Poslanko Godec so najbolj zanimale lastniške povezave med enim izmed ponudnikov žilnih opornic Mark Medical in Mladino, saj sta imeli nekoč obe podjetji istega lastnika: goriški finančni holding KB 1909 (ta sicer v času zaslišanja ni bil več lastnik Mark Medicala). Na njena vprašanja pa so med drugim odgovarjali odgovorni urednik tednika Grega Repovž, direktorica Mladine Denis Tavčar in predstavnik lastnika KB 1909 Boris Peric.

Kako se je slovenski politični tednik znašel na zaslišanju pred parlamentarno komisijo, ki je preiskovala domnevno korupcijo v zdravstvu?

Nadaljevanje na: https://podcrto.si/tednik-mladina-primer-medijske-tranzicije-na-slovenskem/

Lenart J. Kučić

Piščančje ražnjiče imamo radi vsi

Včasih se zgodi, da me spravi ob živce kakšna (na videz) res banalna stvar. Na primer prispevek iz promocijske kampanje Naša super hrana, ki je pripravo piščančjih ražnjičev z zelenjavo, limono in meto pospremil s sloganom Piščančje ražnjiče imamo radi vsi, zlasti otroci.

Objava o vsesplošni ljubezni do piščančjih ražnjičev iz niza [KUHAMO Z NAŠO SUPER HRANO] je sicer iz oktobra 2018, a se mi jo zdi iz dveh razlogov smiselno vleči na dan tudi po več kot osmih mesecih. Prvič, to, da me zasleduje že osem mesecev, nekako podrčta poanto uvodnega stavka. Drugič, zdaj ko smo končno dočakali sonce, nas, se bojim, čaka ponoven zagon oglasov naše super hrane za žar in na spisku, predvidevam, ne smejo manjkati piščančji ražnjiči. Tale zapis bi bil lahko tako dosti bolj aktualen, kot se morda zdi na prvi pogled.

Piščančji slogan me torej zasleduje že nekaj mesecev, a (v prvi vrsti) ne zato, ker gre za kampanjo, ki jo financiramo iz državnega proračuna, promovira pa nekaj, kar se nezanemarljivemu deležu prebivalstva zdi problematično z vidika okoljskega odtisa in spopadanja s podnebnimi spremembami in/ali nesprejemljivo z etičnega vidika. Tisto, kar me zmoti do te mere, da pišem o precej banalnem promocijskem prispevku, je nesmiselnost same izjave, ki se ne nazadnje izteče v totalitarizem (predpostavljene) večine.

Nadaljevanje na: http://www.ludliteratura.si/esej-kolumna/piscancje-raznjice-imamo-radi-vsi/

Tina Bilban

Maskirane linije

Leta 2013 je v Bangladešu ob kolapsu zgradbe, v kateri so bile med drugim tudi šivalnice za več zahodnjaških modnih hiš s t.i. »hitro modo«, umrlo 1134 ljudi. Ena od modnih hiš, ki so sodelovale s šivalnicami v Rana Plazi, je bil tudi Primark, katerega prepoznavni znak so cene oblačil, ki so še nižje od cen pri konkurenci. Ob odprtju Primarkove poslovalnice v ljubljanskem BTC se je kupk_cev trlo; pripeljale_i se niso le iz vseh koncev Slovenije, temveč so se s posebnimi, samo za ta namen vzpostavljenimi avtobusnimi linijami pripeljale_i denimo tudi iz sosednje Hrvaške.

Obenem pa je to – vsaj kolikor je meni znano – prvo odprtje modne poslovalnice s hitro modo pri nas, ob katerem se je odvil protest; skupina aktivistk_ov iz gibanja Mladi za podnebno pravičnost je odprtju trgovine nasprotovala iz okoljskih in etičnih razlogov; opozarjale_i so na izjemen okoljski pritisk, ki ga predstavlja tekstilna industrija (zelo visoka poraba pitne vode, onesnaževanje rek, ogromni izpusti toplogrednih plinov, obsežna uporaba zdravju škodljivih snovi, ustvarjanje neznosne količine odpadkov, ki se jih pretežno ne reciklira itd.) ter na kolonialistične delovne prakse, ki jih industrija hitre mode uveljavlja v manj ekonomsko razvitih državah (dolgi delavniki, nepravično plačilo in njegovo izostajanje, delo brez pogodbe o delovnem razmerju, diskriminacija na delovnem mestu, preprečljive nesreče pri delu, slaba higiena in slaba varnost delovnih prostorov, izpostavljenost številnim nevarnim kemikalijam pri procesu dela), pa tudi na sistemske težave hitre mode (npr. kapitalistično zasledovanje nenehnega produciranja novih in novih produktov).

Nadaljevanje na: http://www.ludliteratura.si/esej-kolumna/maskirane-linije/

Anja Radaljac