Vloga intonacije v TV oglasih

Jezikovni pogovori

Nekateri TV oglasi delujejo moteče. K temu včasih pripomore tudi intonacija, ki se v slovenske izvedbe oglasov prenaša s prevodi iz tujih jezikov. Več o tem, kako se prenaša intonacija v oglasih z neposrednim odzivom oziroma tistih za nakupovanje iz naslanjača, pa v tokratnih Jezikovnih pogovorih. Maja Žvokelj se je pogovarjala z redno profesorico na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, doktorico Smiljano Komar. V oddaji nismo predvajali konkretnih primerov TV oglasov, ker to ni v skladu z zakonodajo, po kateri je dovoljeno v ilustrativne namene predvajati le oglase, iz katerih so odstranjeni vsi avdio elementi, ki bi lahko asociirali na točno določenega naročnika, storitev ali izdelek.

Posnetek (mp3)

Vir: http://ars.rtvslo.si/

Varuhi dediščine pokleknili pred oglaševalci

ZVKDS je najprej zavrnil večino lokacij za svetlobne vitrine, nato pa je vodja območne enote Ljubljana izdal nove pogoje.

Na Mestnem trgu, Čopovi ulici in drugih ljubljanskih ulicah že pripravljajo teren za postavitev malih svetlobnih vitrin, s katerimi občina na stežaj odpira vrata oglaševanju v središču mesta. Soglasje zanje so izdali tudi varuhi kulturne dediščine. Preverili smo, na kakšni podlagi.

Da bodo po prenovljeni Slovenski cesti male svetlobne vitrine zavzele še druge dele ožjega mestnega središča, tudi staro mestno jedro, smo že pisali. Vitrine bodo postavljene v okviru širitve sistema Bicikelj – za vsako novo postajališče zasebnemu partnerju Europlakatu pripadejo štiri lokacije za vitrine. Kar pomeni skupno 80 lokacij za oglaševanje. Ker je občina Europlakatu dovolila postavitev oglasov ob Slovenski cesti, še preden so sploh sklenili dogovor o širitvi Biciklja, v praksi to pomeni dobrih 60 novih svetlobnih vitrin, ki bodo skoraj vse v centru.

V zadnjih dneh so že pripravili teren za postavitev dveh na Mestnem trgu, enako v Čopovi ulici, kjer so delavci KPL rezali kamnite plošče. Kje bodo stale oglaševalske vitrine, se vidi tudi v neposredni bližini Prešernovega trga na Miklošičevi in Trubarjevi. Med predvidenimi lokacijami so še Nazorjeva, Wolfova, Krekov trg …

Novi vitrini že stojita na Dvornem trgu in ob Kopitarjevi ulici. Kot smo izvedeli na občini, naj bi vse postavili do začetka julija. Oglaševalski objekti se sicer v središču Ljubljane pojavljajo že ves čas, a povečini nelegalno, brez ustreznih dovoljenj. Tokrat pa je MOL poleg lastnega dovoljenja poskrbela tudi za soglasje pristojnih za varstvo kulturne dediščine, kot to za historično območje mestnega središča ter zemljišča in objekte, ki so varovani s predpisi o varstvu kulturne dediščine ali ohranjanju narave, predvideva občinski prostorski načrt.

Ob našem prvem pisanju o tem je vodja ljubljanske območne enote zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS) Boris Vičič zatrdil, da so pri izdaji soglasja upoštevali vso veljavno zakonodajo oziroma predpise s tega področja. A zaposlena na eni od območnih enot, ki ni želela biti imenovana, nas je opozorila, da bi zavod lahko zavrnil izdajo soglasij za oglaševanje v središču Ljubljane – in po njenem mnenju bi zaradi varovanja kulturne dediščine to moral storiti. Zato smo šli po sledeh, kako je bilo soglasje sploh izdano. In ugotovili, da je bil postopek precej nenavaden.

Najprej soglasje le za osem lokacij

Čeprav so dogovor o širitvi Biciklja z Europlakatom podpisali šele lani poleti, je občina že decembra 2015 od ZVKSD, območne enote Ljubljana, zahtevala izdajo kulturnovarstvenih pogojev (KVP) za 80 lokacij za postavitev malih svetlobnih vitrin v ožjem mestnem središču. Kulturnovarstvene pogoje je namreč treba pridobiti pred izdajo soglasja. Od predlaganih 80 jim je zavod odobril le osem lokacij, za druge pa so izdajo pogojev zavrnili, ker so »v nasprotju z varstvenim režimom ter značilnostmi prostora in njegovih varovanih prvin in konservatorskimi izhodišči za varovanje kulturne dediščine«.

Ker je zavod veliko večino lokacij zavrnil, se je občina pritožila na ministrstvo za kulturo. Vodja ljubljanske enote ZVKDS Boris Vičič je v odgovoru na novinarsko vprašanje, v katerem smo poizvedovali o kulturnovarstvenih pogojih, zapisal, da so izdali dopolnjene pogoje, in sicer »po uspešni pritožbi vlagatelja (MOL, op. p.) na ministrstvo za kulturo na naše prvotne KVP. Zato smo opravili dodatne preverbe«.

A to ne drži, smo ugotovili iz dokumentacije, ki so nam jo v zvezi s tem postopkom na našo zahtevo poslali z zavoda. Ministrstvo o pritožbi MOL sploh ni odločalo, saj jo je občina 14. aprila umaknila, zato je ministrstvo postopek ustavilo. In kaj je vodilo k umiku pritožbe? Kot je razvidno iz dopolnjenih KVP, so 7. in 13. aprila opravili »dodatna terenska ogleda in usklajevanje posameznih svetlobnih vitrin«. Temu je torej takoj sledil umik pritožbe MOL, nato nova vloga za nekoliko manj lokacij (izpustili so na primer nabrežja Ljubljanice) in konec maja dopolnjeni pogoji, ki so namesto na osmih omogočali postavitev vitrin na 40 lokacijah.

Vodja enote povozil pogoje podrejene

V nasprotju s prvimi, bolj strogimi kulturnovarstvenimi pogoji, pod katere sta se podpisala konservatorka Marija Režek Kambič kot vodja postopka in vodja enote Vičič, je pod dopolnjenimi pogoji, kot tudi pod kulturnovarstvenim soglasjem, izdanim na njihovi podlagi, podpisan samo Vičič. Poleg tega so se bistveno spremenile utemeljitve, zakaj je postavitev oglaševalskega objekta na neki lokaciji dopustna oziroma zakaj ne. Naša sogovornica, ki tudi sama izdaja pogoje za takšne in drugačne posege v varovana območja, nas je opozorila, da bi bilo treba v njih razložiti, »zakaj neki poseg ni slab za dediščino oziroma v konkretnem primeru, zakaj so te vitrine nemoteče za ohranjanje odnosa med prostorom in stavbami«, saj gre za nov element v prostoru. »Utemeljiti je treba upravičenost posega in to, kako je zadoščeno varstvenemu režimu,« je poudarila.

In prav v utemeljitvah je največja razlika med prvotnimi pogoji, ki so dopustili postavitev le osmih vitrin, in dopolnjenimi, ki so odobrili 40 lokacij. Če je Vičič v dopolnjenih pogojih za 13 vitrin na osrednjem delu Slovenske ceste (ki so sicer tam stale, še preden je občina zaprosila za soglasje zanje) utemeljil, da je »postavitev v skladu s projektom prenove Slovenske ceste«, je bila v prvotnih pogojih nedopustnost njihove postavitve razložena precej širše. Tudi na Mestnem trgu je bila postavitev vitrin najprej nedopustna, ker ni skladna z varstvenim režimom odloka o razglasitvi srednjeveškega mestnega jedra Ljubljane in grajskega griča za kulturni in zgodovinski spomenik ter naravno znamenitost, »ki prepoveduje spreminjati varovane vrednote talnega oblikovanja ter opreme in prostora«. A je nato postavitev dveh oglaševalskih objektov postala dopustna. Z razlago: »Primerna lokacija tik ob potopnih zbiralnikih.« Nekatere spremembe pri utemeljitvah posameznih lokacij za vitrine navajamo v grafiki.

Vičič je na naše vprašanje, zakaj so v primeru Slovenske ceste ocenili, da je oglaševanje v tako velikem obsegu primerno, odgovoril: »Pri svojem odločanju poskušamo najti optimalno rešitev v okviru predpisov (če seveda prepoved ni eksplicitno določena) in ne naše osebne presoje.« Toda to, da je v dopolnjenih pogojih vodja enote povozil utemeljitve svoje podrejene, kaže na ravno nasprotno.

ZVKDS: besede eno, praksa drugo

Naj spomnimo, da se je ZVKDS oziroma njegov generalni direktor Jernej Hudolin pred dvema letoma pridružil javnemu apelu za omejitev in regulacijo zunanjega oglaševanja v javnem prostoru, ki ga je vrsta društev, zbornic, fakultet in drugih institucij, ki se ukvarjajo z urejanjem prostora, naslovila na vlado, pristojna ministrstva in občine. V pozivu so zapisali, da »že v Ljubljani lahko naštejemo več spomeniško zaščitenih spomenikov, ki jih ‘krasijo’ reklamni panoji, svetlobni displeji in podobno«. In da je »poseben problem praksa financiranja občinskih programov in storitev s trženjem oglasnih mest v javnem prostoru, na škodo podobe tega prostora in kakovosti javne storitve«.

Navedli so še, da »kulturnovarstvene službe, katerih glavna naloga je prav zavarovanje spomenikov pred degradacijo, največkrat nimajo pravnoformalnih vzvodov za preprečevanje in odstranjevanje neprimernih posegov v stavbno in naravno dediščino«. Tudi tokrat niso imeli vzvodov?

Za občino ni omejitev za oglaševanje

S seznama lokacij za oglaševanje, za katere je MOL zaprosila za soglasje kulturnovarstvenikov, je razvidno, da za občino omejitev glede oglaševanja v središču mesta tako rekoč ni. Na prvotnem seznamu tako najdemo skoraj vsa nabrežja Ljubljanice, od Adamič-Lundrovega, Cankarjevega, Hribarjevega (na katerem so hoteli postaviti kar pet vitrin), Petkovškovega, Brega, Krakovskega nasipa. Kar sedem vitrin so nameravali postaviti na Kongresnem trgu, med predlaganimi lokacijami najdemo tudi Stritarjevo ulico in Prešernov trg.

Nad nekaterimi izmed teh ulic in trgov niso obupali niti v novem krogu iskanja dovoljenj za manjkajoče lokacije za vitrine. MOL je zaprosila za pogoje za 35 lokacij, razen ene so vse v središču mesta, zavod ji je februarja izdal pogoje za enajst lokacij, druge pa zavrnil. Občina je med drugim znova predlagala postavitev vitrin na Bregu, Cankarjevem in Petkovškovem nabrežju, Prešernovem in Kongresnem trgu, na novo pa tudi na Ribjem trgu, Pod trančo in na Gornjem trgu.

V dokumentu zavod že tretjič v dobrem letu dni opozori, da so za ureditev Cankarjeve ceste izdali kulturnovarstvene pogoje, »v katerih postavitev objektov za oglaševanje ni dopustna«. A svetlobna vitrina Europlakata na Cankarjevi še kar stoji …

Maša Jesenšek

Vir: http://www.delo.si/novice/ljubljana/varuhi-dediscine-pokleknili-pred-oglasevalci.html

Oglaševanje uničuje vse

Max Stossel v svojem TEDx predavanju obravnava dejanske stroške naše ekonomije pozornosti in zakaj moramo pred prihodki iz oglasov, spodbude tehnoloških in medijskih podjetij uskladiti s človeškimi vrednotami. V predavanju razloži, da ko vsi služijo z našo pozornostjo, dejansko izgubljamo vsi.

Vsi imamo izkušnjo, ko nenehno pregledujemo svoje mobilne naprave, a že naslednji trenutek pozabimo zakaj smo to počeli. Včasih je bilo moje delo, da vas iz vašega sveta privabim v mojega. Ko enkrat pridobimo vašo pozornost, smo zelo dobri v tem, da jo zadržimo. Dlje ko jo zadržimo, dlje vam lahko prikazujemo oglase. Dlje ko sem se s tem ukvarjal, bolj mi je postajalo jasno, da industrija pozornosti deluje na ta način. Obstaja velika tekma za to, da vam ukrademo čas in kolikor ga je mogoče veliko. Kot arhitekti našega digitalnega sveta moramo biti boljši, ker smo lahko.

ekonomija pozornosti

Očitno je, da so bili ti sistemi oblikovani tako zapleteno, da lahko na ta način podjetja našo pozornost zadržujejo v neskončnost. Zdi se, kot da je naša pozornost sistematično podvržena algoritmom, ki natančno vedo kaj si želimo – ne kar si želimo, ampak samo kar gledamo. Ljudje za tem inteligentnim sistemom si zares želijo izboljšati naša življenja, a so njihovi bonusi vezani na čas, ki ga preživimo na določeni strani. Celo novičarske aplikacije so postale del video iger. Ko govorimo o nevarnostih oglaševanja, pogosto govorimo o popačeni podobi telesa in tovrstnih sporočilih, a mislim, da to ni edini problem. Želim govoriti o osnovnem poslovnem modelu ekonomije pozornosti, po katerem več kot lahko ukrademo vašega časa, več denarja zaslužimo. Lahko sicer menite, da vam ni mar, če morajo vsa ta podjetja, ki delujejo na področju socialnih omrežij, novičarska industrija, video igre, celo aplikacije za meditacijo, tekmovati za našo pozornost. Komu mar? To so ljudje počeli od nekaj, mar ne? Tekmovati morajo, da nam ponudijo najboljšo mogočo storitev. V praksi morda res, v resnici pa na žalost ni tako. To res ni novi problem, težava je le ta, da smo v tem postali tako dobri. V času, ko v žepih nosimo pametne telefone in ko smo tako izpopolnili taktike, da krademo in zadržimo toliko vašega časa kot je le mogoče, postaja to grožnja našemu sistemu, našemu načinu življenja in zastavlja vprašanje, kako dobro nas ta podjetja v resnici poznajo.

Nedavno so objavili raziskavo Michala Kosinskega iz univerze v Stanfordu, v kateri je ugotovil, da s samo desetimi všečki na Facebooku, če torej poznamo samo deset strani, ki so vam všeč, lahko aspekte vaše osebnosti določimo bolje kot vaš povprečen sodelavec, s 150 takšnih informacij vas lahko poznamo bolje kot vaša mama, s 300 bolje kot vaš partner. In pri tem gre le za strani, ki so vam všeč. Tu ne gre za vse na kar ste kdaj kliknili, pregledovali, kako dolgo ste to pregledovali in vse kar ste delili in kako dolgo ste komu sledili. Vse te podatke Facebook ima, vendar v tem primeru niso bili vključeni v raziskavo in vendar nas je bil kljub temu sposoben spoznati bolje od naših bližnjih. Zaključil je, da je pametni telefon enormen psihološki vprašalnik, ki ga tako zavestno kot nezavestno nenehno izpolnjujemo.

Ko slišimo kaj takega, si mislimo: »nas pač dobro poznajo. Saj me ne silijo, da bi počel nekaj, česar si ne želim.« Toda trdim, da smo kot ljudje zelo lahko prepričljivi. So stvari, ki jih sicer ne bi delali, a pri pridobivanju in ohranjanju naše pozornosti enostavno delujejo. Mislimo si, da nas ni mogoče prevarati, a stvari enostavno delujejo – so načini, s katerimi nas je kot ljudi mogoče zelo enostavno prevarati. V naši ekonomiji pozornosti, v času, ko nas ta podjetja tako dobro poznajo, ko živijo v naših žepih, služijo z našo pozornostjo in časom, za ta cilj uporabijo karkoli deluje. Pomembno se je vprašati kakšen svet to ustvarja.

Lahko vidimo, da kar deluje, ni vedno nujno tudi dobro za nas in kar si kot ljudje dejansko želimo. Obstaja razlika med tem kar si želimo in med tem, kar bomo gledali. Če večino časa preživimo na Facebooku ko smo jezni in osamljeni, potem je algoritem, ki je optimiziran, da nas na strani zadrži kakor dolgo je mogoče, optimiziran tudi za to, da nas ohrani v stanju jeze in osamljenosti. Vendar ne zato, ker je na Facebooku kdo tako zloben. Ljudje tam delajo svoje delo in opravljajo ga zelo dobro. Toda posledica je naše emocionalno stanje. V teh sistemih nismo le stranke, smo izdelek. Algoritmi so optimizirani, da se z njimi smejite, jočete, čudite in kupujete. Seveda nas ljudje na Facebooku na nek način želijo zadovoljiti, a nismo mi njihovi glavni delničarji, temveč so to oglaševalci. Kar deluje prične potem zelo temeljito spreminjati zgodbe, ki jih pripovedujemo. Ko objavljamo na Facebooku, tako oglaševalci kot novičarske organizacije merijo kaj v tistem trenutku v sistemu deluje. Če jeza kaže dobre rezultate, potem bo skoraj vsak članek, ki ga bomo videli, na nek način neka različica te jeze. Ker deluje. Toda ali je to novica? Podobno kar deluje nima nič skupnega z resnico. Ljudje služijo veliko denarja samo s tem, da si izmišljajo stvari in jih postavljajo pred oči tistih, ki so jim pripravljeni verjeti, ki si želijo potrditve svojih sumov, svoje pristranosti. To je zelo dobičkonosna industrija. Te novice so prepričljive, ker so pred očmi ljudi, ki so jim voljni verjeti in ko to enkrat deluje, sledi plaz podobnega. V mesecih pred ameriškimi volitvami je bilo na Facebooku na voljo več »lažnih novic« kot »preverjenih« v osrednjih medijih. Gotovo ni lahko določiti kaj šteje za eno ali drugo, a iz perspektive gole dejanskosti, ali se je nekaj zgodilo ali se ni, je prednost očitno na strani lažnih novic. Ko se enkrat nekaj takega požene v tek, je to zelo težko ustaviti in ima zelo visoko ceno, »ker laž prepotuje polovico sveta, preden si resnica šele obuje čevlje«. Preden je podan popravek, preden ljudje dobijo pravo informacijo je že prepozno, če sploh kdaj pride do njih. Nobenega dokaza ni, da je navedeno citat Marka Twaina, toda najdemo ga lahko na spletu in deluje.

fake news

»Ljudi je lažje prevarati kot jih prepričati, da so bili prevarani«. To je razlog zakaj je to tako velik izziv. Ko so ljudje enkrat v tem območju, ko verjamejo, kar pač verjamejo, jih je iz te indoktrinacije zelo težko izvleči. Seveda tudi to ni citat Marka Twaina, čeprav smo ga lepo in prepričljivo oblikovanega lahko našli na številnih straneh na spletu. Na žalost ne gre samo za lažne novice. Resnične, prestižne novinarske organizacije so tarče enakih dejavnikov in se, ker deluje, prav tako zatekajo k pretiravanju, pristransoti, spodbujanju strahu in jeze. Vedo, da če tega ne bodo počeli sami, bodo njihovi konkurenti. Tako imajo občutek, da morajo sodelovati v tej igri kraje našega časa.

Dva primera, ki potrjujeta to pravilo. Prvi je iz New York Timesa in drugi iz Fox News. New York Timesa je objavil članek, v katerem ugotavlja, da stopnja umorov v ameriških mestih strmo narašča. Kasneje je statistik Nate Silver ugotovil, da sklepi temeljijo na zavajajoči statistiki, ki pa ustvarja strah in privlači bralce. Fox News je objavil poročilo o terorističnem napadu na mošejo, ki jo je izvedel človek »maroških korenin«. Napad se je res zgodil, a terorist ni bil Maročan. Če je Maročan, potem to pri bralcih doseže boljši učinek. Za publiko je to nekaj kar deluje, ker je to bolj dobičkonosna novica kot kakšna druga.

»Kar deluje« ustvarja tudi drugačno realnost. Dva kolega sem prosil, da v Google na svojem pametnem telefonu vpišeta enako geslo: »koliko beguncev je v Evropi zakrivilo kakšno kriminalno dejanje«. Na to vprašanje sta dobila dva povsem različna odgovora. Prvi je dobil odgovor, da je kakšno kriminalno dejanje zagrešilo 56% sirskih beguncev, kar je zelo zavajajoča statistika. Drugi je dobil informacijo, da begunci niso nevarni in niso zagrešili večjih kriminalnih dejanj. Postavila sta enako vprašanje in dobila diametralno nasprotna odgovora. Ljudje na ta način živimo v dveh različnih svetovih. Deležni smo različnih verzij resničnosti, ker je personifikacija še ena strategija, ki deluje. To nas zadržuje, da zapravljamo še več časa, toda je to nekaj, kar si res želimo? Zato je ta oglaševalski model tako nevaren.

Na internetu imamo veliko zastonj storitev, kar je čudovito, toda kakšna je resnična cena teh brezplačnih strani? Kakšna je prava cena tega, da vse informacije dobimo brez, da bi zanje kaj prispevali? Novicam in drug drugemu ne moremo zaupati, ker informacije dobivamo v vojni motenja naše pozornosti. Kako se znebiti tisoče ljudi, katerih delo je, da rušijo naš samonadzor in pridobivajo naš čas, kar na koncu ustvarja to polarizirano populacijo, ki smo ji priče danes. Ustvarili smo svet, v katerem morajo najboljši inženirji in razvijalci svoje talente uporabiti, da manipulirajo z našimi emocijami in nam kradejo čas. Ustvarili smo svet, v katerem si medijske organizacije ne morejo privoščiti, da bi cenile resnico kot bi to bilo potrebno za pravo, funkcionalno demokracijo. To ustvarja svet, v katerem se nenehno borimo za nadzor nad svojim razumom in proti tem načinom prepričevanja, zaradi katerih imamo različne verzije tega kaj je resnično. Trdim, da je to zelo visoka cena za vse te brezplačne storitve. Kako lahko to popravimo?

Imamo tri podjetja, ki so v edinstvenem položaju, da glede tega kaj ukrenejo. Apple, Google in Facebook. Prvi korak je, da ločimo dobičke od tega kako preživljamo svoj čas. Igra se ne more nadaljevati v smeri jemanja kar se da veliko našega časa, ker je vse to cena tega početja. Kaj pa če lahko izboljšamo nekaj drugega. Kaj če pričnemo spodbujati stvari, ki so nam res pomembne? Predstavljate si svet, ki ne tekmuje za našo pozornost, ampak nam pomaga, da bomo bolj uspešni. Težko si je predstavljati kako bi to izgledalo, zato bom ponudil nekaj primerov.

Imamo nekoga, ki ima minimalno plačo in poskuša poskrbeti za svojo družino. Predstavljate si, da bi različna podjetja tekmovala, delala »kar deluje«, da bi temu človeku pomagala. V tem cilj ne bi bil kako mu ukrasti čim več časa, ampak kako mu lahko pomagamo narediti nekaj, kar bo zanj zares pomembno. Kaj če aplikacije za zmenkarije ne bi uspeha merile po tem kolikokrat nas kdo oceni kot zaželene, ampak bi pomagale meriti »kar deluje«, da bi lahko z drugimi oblikovali smiselne odnose ali karkoli na teh straneh pač iščemo. Kaj če medijskim organizacijam ne bi bilo treba tekmovati za naš čas in pozornost vse do temeljnih nagonov, do samega dna našega možganskega debla? Kaj če bi namesto tega tekmovale, da bi delale »kar deluje«, da bi nas obveščale in informirale o svetu okoli nas in nam povedale ne samo kar je strašno, ampak predvsem, kar je pomembno. Tako pridemo do temeljnega vprašanja kaj so novice, zakaj jih imamo. Danes smo daleč od tega vprašanja. Kaj če bi ta algoritem, ki nas na Facebooku tako dobro pozna, na nek način bolje kot se poznamo sami, delal vse »kar deluje«, da bi nam dal, ponudil, kar nam je pomembno, da bi čas porabili z ljudmi, za katere nam je mar. Ko gremo po novice na Facebook, kot to počne veliko preveč ljudi, bi vzel v ozir vprašanje, zakaj imamo novice in jih optimiziral glede na to »kaj deluje«, da bi to osebo informirali ne pa da bi jo le zadržal na strani.

Izziv pri tem je, kako naj ta podjetja potem služijo denar? Facebook na osebo na mesec zasluži 1.61 dolarja. To je cena večine tega sveta v katerem živimo. Ne priporočam, da bi danes plačevali za Facebook, če pa bi bili pripravljeni plačati storitve, ki nam resnično prinašajo neko dodano vrednost, če bi nam podjetja pričela ponujati izdelke, ki izboljšujejo svet v katerem živimo in pričela meriti svoj uspeh glede na to kako dober učinek imajo na naša življenja, bi morda morali biti pripravljeni za to tudi plačati. Kot potrošniki smo namreč tudi sami odgovorni za to. To nam lahko pomaga, da nehamo biti samo izdelki in dejansko postanemo potrošniki. To moramo hitro popraviti. Vsak dan, ko tega ne rešimo, nas vse bolj razdvaja. Vse bolj smo polarizirani.

Merilo, ki največ šteje – čas, ki ga porabimo na neki strani – lahko odpravimo. Stvari lahko pričnemo postavljati na človeških vrednotah. Čas, ki ga porabimo na spletu lahko spremenimo v dobro porabljen čas. Oblikovalci našega digitalnega sveta imajo vse več podatkov in nadzora nad našo pozornostjo, orodij za uravnavanje naših čustev. Toda ali ta orodja rabijo na pravi način? Ali ne bi morali zgraditi tako naprednih digitalnih orodij, da bi lahko dejansko izboljšali svet, ki je zunaj naprave, ki je v naših rokah. Lahko dodamo takšno vrednost, da nas prisili, da telefone pospravimo v žepe kakor hitro je mogoče. To bi bile inovacije, ki časa ne bi jemale, ampak bi ga dajale. To pomeni biti resnično tehnološko napreden. Prihodnost ni v zaslonih, ampak v izboljševanju človečnosti.

Povzeto po TEDx predavanju Maxa Stossela:

Max Stossel je večkrat nagrajeni režiser in pesnik z edinstvenim slogom pripovedovanja. Njegovo delo je pogosto deležno spletne pozornosti in je prisoten v večini večjih digitalnih publikacij. Pred vstopom v kreativni svet je osem let preživel kot ustvarjalec medijskih mrežnih strategij za nekatere od 500 najboljših blagovnih znamk in oblikovanju socialnih mrež. Vpogled na ta področja mu omogoča svojevrstno perspektivo sodobne kulture in kako tehnologija vpliva na človeštvo.   

Maribox: Smo meščani “trotli”, ki jim lahko prodaš karkoli?

Pismo bralcev: Kje sta nekdanja komisija za vizualne komunikacijske objekte, kje je urbanistična komisija?

Ob članku o spremembi imena in upravljavca nekdaj najbolj markantnega obdravskega objekta nekdanjega kinematografa Kolosej se v skladu s sloganom oglaševalca na njegovi reprezentančni južni fasadi poraja nekaj resnično “izjemnih novosti”. V članku upravljavci ponavljajo, kako so črni škatli vdihnili novo vsebino, tehnologijo in program, pri tem pa pozabijo omeniti, da so južni fasadi te iste škatle nadeli tudi novo podobo. Ob vsem spoštovanju do snovalcev programa in globokem poklonu ob nameri obuditi poleg komercialne filmske ponudbe tudi umetniško pa žal ne morem mimo tihega posilstva, ki ga taisti upravljavec vrši nad mestnim obrečnim prostorom. Licemerje se imenuje pojav, ko se sklicuješ na občudovanje “markantne črne škatle”, hkrati pa ji spremeniš četrtino fasade v ogromen oglas pretežno bele barve, o čemer v omenjenem članku ni govora. Prostitucija obrečnega prostora pa se imenuje aktivnost, ko vstopajočemu v mesto sporočaš: “Ta fasada bi lahko nosila tudi vaš oglas, oglasite se, smo največji na levem bregu in ob najprometnejši vpadnici v mesto, vseeno nam je za arhitekturo zadaj.”

Nadaljevanje na: http://www.vecer.com/maribox-smo-mescani-trotli-ki-jim-lahko-prodas-karkoli-6263145

Andrej Šmid, arhitekt, Maribor

Prekletstvo izbire

V začetku leta 2017 je bilo na spletnem velikanu Amazon.com mogoče kupiti 398.040.250 različnih izdelkov. Med temi izdelki jih je bilo največ v kategoriji elektronike (teh je bilo 91,8 milijona), sledijo kategorije: digitalna glasba (67,38 milijona), dom in kuhinja (60,94 milijona), knjige (31,93 milijona), avtomobilski deli in oprema (21,63 milijona), oprema za šport in zunanje aktivnosti (21,27 milijona) in tako naprej. Torej govorimo o več kot 398 milijonov RAZLIČNIH izdelkih, ki jih je preko globalnega trgovca Amazon.com mogoče kupiti na svetovnem spletu.

Seveda to niso vsi potrošniški izdelki, ki jih je mogoče kupiti na svetu, vsekakor pa nam ti podatki veliko povedo o potrošniški družbi, v kateri živimo. Da je mogoče kupiti skorajda 32 milijonov različnih knjig, človek nekako razume, saj se število objavljenih knjig z leti ves čas povečuje, a zakaj pri zdravi pameti potrebujemo skoraj 61 milijonov različnih izdelkov za dom in kuhinjo (v to kategorijo spadajo na primer stenske ure, okvirji za slike, svečke, namizne luči, košare za darila, dekorativni vzglavniki, okraski za otroško sobo, vaze, tapiserije, več kot 7 milijonov različnih pripomočkov za kuhanje in serviranje hrane ter še in še drugih stvari).

Smo zaradi vse te neizmerne izbire srečnejši in svobodnejši? Ne, ravno nasprotno. Pretirana izbira nas paralizira ali celo pahne v depresijo. O tem govori ameriški psiholog dr. Barry Schwartz v svoji knjigi The Paradox of Choice (Paradoks izbire, zakaj več pomeni manj, 2004) in v istoimenskem TED predavanju. Res velja prebrati to knjigo in si ogledati predavanje.

Nadaljevanje na: https://delitev.blogspot.si/2017/05/prekletstvo-izbire.html

Rok Kralj

Napotilo:
Je svoboda le še ena beseda, ki pove, da lahko kupimo mnogo stvari?
http://zofijini.net/modrost_svoboda_beseda/