Zgodba o plastiki

Kratki animirani film Zgodba o plastiki (The Story of Plastic, 2021) razgrne ozadja naslovov o onesnaževanju s plastiko in razkriva resnične vzroke in posledice svetovne krize s plastiko. Animirani film je spremljevalni del istoimenskega dokumentarnega filma, ki je bil premierno prikazan aprila 2020.

Transkript:

Verjetno ste že slišali za orjaški otok s smetmi v oceanu[1], ali za tisto ubogo morsko želvo, ki se ji je v nosu zataknila slamica[2]. Mogoče ste že slišali tudi, kako se plastika nahaja tudi v ribah, ki jih jemo![3]

Kriza plastike je deležna velike pozornosti, toda naslovi prispevkov se običajno osredotočajo na plastiko, ki konča v okolju, to pa je le del zgodbe. Resnica je, da ima plastika cel življenjski cikel, ki je skrit našim očem – cikel, ki od začetka do konca škoduje ljudem in planetu.

Začnimo na začetku. Plastika je narejena iz fosilnih goriv, ​​kot sta nafta ali zemeljski plin, ki ga pridobimo z hidravličnim drobljenjem[4]. Črpanje teh fosilnih goriv in njihovo spreminjanje v plastiko ustvarja veliko onesnaževanja[5]. Onesnaževanja, ki najpogosteje prizadene obratom bližnje marginalizirane skupnosti[6].

Ker za pogon naših življenj porabimo vse manj nafte in plina, je industrija fosilnih goriv našla svojo rešitev v plastiki.[7] Naftne in plinske družbe podvajajo proizvodnjo plastike in samo v ZDA do leta 2025 načrtujejo izgradnjo ali razširitev več kot 300 petrokemičnih obratov.[8]

Ta podjetja že zdaj proizvedejo več plastike, kot je lahko uporabimo. Kam torej gre vse ta plastika? Veliko jo je namenjene na nove trge v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki.[9]

Bolj kot katero koli drugo kategorijo izdelkov, rabe plastike ne poganja povpraševanje ampak ponudba. Korporacije, kot so Unilever, Nestle in Procter & Gamble po vsem svetu agresivno tržijo izdelke za enkratno uporabo.[10] [11]

Ta podjetja gredo v kraje kot je Indonezija in ponujajo svoje izdelke skupnostim, ki na vse te količine plastike niso pripravljene. Mogoče so navajene na naravno embalažo ali pa živijo na majhnem otoku brez urejenega sistema zbiranja odpadkov. Poleg tega pa države globalnega severa v te države izvažajo tudi svojo lastno odpadno plastiko.[12]

Ko vse to skupaj seštejemo ni čudno, da toliko te plastike konča v okolju. Globalno v okolju konča ogromnih 32% plastične embalaže. 40% plastične embalaže gre na odlagališča, kjer se plastika le nabira in za katero bodo morale poskrbeti prihodnje generacije. 14% plastične embalaže pa je sežgane v sežigalnicah.[13]

Sežiganje je umazana industrija, ki proizvaja strupeni dim in leteče delce pepela.[14] Ti zelo dragi objekti so odvisni od plastike, da lahko v procesu kurjenja izgori še vse ostalo – navsezadnje gre vendarle za nafto in plin. Takšna industrija si želi več plastike, ne manj.[15]

Potem je tukaj še recikliranje. Na žalost to ni rešitev kakršna mnogi menijo, da je. Samo 14% plastične embalaže je reciklirane in samo 2% je reciklirane učinkovito, kar pomeni, da po predelavi postane tako uporabna kot je bila prej. Preostanek se predela v nekaj slabšega in večina reciklirane plastike se reciklira samo enkrat, preden vseeno konča na odlagališčih, v sežigalnicah ali v okolju.[16]

Izkaže se, da ne moremo sežgati, pokopati ali reciklirati, da bi se lahko rešili iz te težave, kot tudi ne moremo samo pobrati vse te plastike iz okolja.[17] To je podobno kot bi poskušali izlivanje vode iz kadi preprečiti z čajno žličko, medtem ko je pipa na polno odprta.  

Kaj pa, če bi pipo zaprli tako, da bi ustavili stroj, ki proizvaja plastiko? To pomeni sprejemanje takšnih politik, ki ustvarjajo sistemske spremembe, kot je postopno opuščanje plastike za enkratno uporabo, ki najbolj onesnažuje, prenehanje subvencioniranja fosilnih goriv, ki spodbujajo velika plastična podjetja in zahtevati prevzemanje odgovornosti za plastične odpadke, ki jih ustvarjajo.[18]

Tako lahko dosežemo svojo vizijo prihodnosti brez odpadkov, v kateri bodo vsi naši izdelki in embalaža ponovno uporabni ali jih bo mogoče popraviti, učinkovito reciklirati ali kompostirati[19] ter navsezadnje tako ustvariti trajnostno, krožno ekonomijo, ki deluje tako za ljudi kot za planet.

Vir: https://www.storyofstuff.org/wp-content/uploads/2021/04/SoSP.Movies.SOP_short.Script.pdf

Napotili:

Razbijamo mite o plastenkah in steklenicah


[1] National Geographic. Great Pacific Garbage Patch. Julij 2019.

[2] Plastic Pollution Coalition. The Turtle That Became the Anti-Plastic Straw Poster Child. November 2015.

[3] Current Environmental Health Reports. Microplastics in Seafood and the Implications for Human Health. Avgust 2016.

[4] Center for International Environmental Law. Fossils, Plastics, and Petrochemical Feedstocks. September 2017.

[5] Center for International Environmental Law. Plastic & Health: The Hidden Costs of a Plastic Planet. Februar 2019

[6] Union of Concerned Scientists. Double Jeopardy in Houston. Avgust 2016.

[7] Center for International Environmental Law. Fueling Plastics: How Fracked Gas, Cheap Oil, and Unburnable Coal are Driving the Plastics Boom. September 2017.

[8] American Chemistry Council. U.S. Chemical Industry Investment Linked to Shale Gas Reaches $200 BillionU.S. Chemical Industry Investment Linked to Shale Gas Reaches $200 Billion. September 2018.

[9] New York Times. Big Oil Is in Trouble. Its Plan: Flood Africa With Plastic. Avgust 2020.

[10] Break Free From Plastic. BRANDED Volume III: Demanding Corporate Accountability for Plastic Pollution. December 2020.

[11] GAIA. Sachet Economy: Big Problems in Small Packets. Julij 2020.

[12] GAIA. DISCARDED: Communities on the Frontlines of the Global Plastics Crisis. April 2019.

[13] World Economic Forum. The New Plastics Economy: Rethinking the future of plastics. Januar 2016.

[14] GAIA. Fact Sheet: Plastic and Incineration. 2019.

[15] GAIA. The High Cost of Waste Incineration. 2020

[16] World Economic Forum. The New Plastics Economy: Rethinking the future of plastics. Januar 2016.

[17] Dezeen. The Ocean Cleanup labelled “a dream that seduced many people.” Maj 2019.

[18] Rethink Plastic. Reusable Solutions: How Governments Can Help Stop Single-Use Plastic Pollution. Oktober 2019.

[19] GAIA. The Zero Waste Master Plan: A Guide to Building Just and Resilient Zero Waste Cities. 2020

Nakupovanje do onemoglosti

Kriza potrošništva

Smo preveč materialistični? Ali s tem ko si želimo stvari, namerno uničujemo planet? In kaj je sploh vir vse te blazne potrošniške energije in želje? V hitrem pregledu ekološkega in psihološkega terena ameriške potrošniške kulture, nas dokumentarni film Shop ‘Til You Drop (2010, Nakupuj do onemoglosti) izziva, da se neposredno soočimo s temi vprašanji. Z izpostavitvijo visoko stresnega in visokooktanskega tempa materializma, se film giblje pod zapeljivo površino komercialnega sveta, da bi pokazal, kako je druga stran te akumulacije izčrpavanje – počasna, konstantna erozija tako naravnih virov kot osnovne človeških vrednot. Na koncu nam film pomaga razumeti aktualne ekonomske turbulence in ponuja nepopustljiv, vznemirljiv pogled na razmerje med mejami potrošništva in našim neskončnim iskanjem sreče.

V filmu sodelujejo:

Peter Whybrow, avtor American Mania: When More is Not Enough (2005, Ameriška manija: ko več ni dovolj)
Juliet B. Schor, avtorica The Overspent American (1997, Potrošen Američan)
Cecile Andrews, avtorica Slow Is Beautiful (2006, Počasi je lepo)
Duane Elgin, avtor Voluntary Simplicity (1981, Prostovoljna enostavnost)
Chris Jordan, fotograf
James B. Twitchell, profesor Angleščine in oglaševanja na Univerzi Florida
Julian Darley, soustanovitelj Post-ogličnega inštituta
Eli Jaxon-Bear, avtor Sudden Awakening (2004, Nenadno prebujenje)

Rod Gorney, Ashley Montagu Inštitut
John de Graaf, soavtor Take Back Your Time (2003, Prevzemi nazaj nadzor nad svojim časom)
Carol Holst, ustanoviteljica organizacije Postconsumers (Post-potrošniki)
David Room, ustanovitelj Energy Preparedness (Energetska avantgarda)

Napovednik:

Prirejeni transkript:

V današnjem svetu lahko na vsakem koraku vidimo sledi naše industrijske preteklosti. Kamor koli pogledamo, vidimo znake zapuščine modernega kapitalizma: neizmerno kopičenje blaga, predmetov in umetno ustvarjenih želja. Z izdelki in reklamami zanje je prenasičen vsak del naše kulture in oblikujejo skoraj vsak vidik našega vsakdana. V številnih pogledih nas ne opredeljuje več delo, ki ga opravljamo, ampak predmeti, ki jih uporabljamo. Industrijska družba se je preoblikovala v potrošniško.

»Ko se poistovetimo s trošenjem«, odlomek iz knjige Juliet B. Schor, The Overspent American (1997, Potrošen Američan):

»Gospodinjstvo tipičnega srednjega in zgornjega srednjega sloja obsega več kot 185 m2 površine,

ima vsaj dva avtomobila, nekaj kavčev, številne stole, postelje in mize, pralni in sušilni stroj, več kot dva televizijska sprejemnika, video snemalnik in kabelsko. V kuhinji najdete peč, mikrovalovno pečico, zamrzovalnik, mešalnik, kavni avtomat, čajnik, sekljalnik in tako veliko posod, ponev, kozarcev, skodelic, posod za shranjevanje hrane in kuhinjskih naprav, da jih sploh ne moremo prešteti. V hiši je tudi osebni računalnik in tiskalnik, telefoni, telefonske tajnice, kalkulator, predvajalnik CD-jev, glasbeni instrumenti in veliko umetniških del. Za dodaten umetniški učinek so tu še dekorativni predmeti kot so vaze, krožniki, kipi, fotografije v okvirjih in drobni predmeti. V kopalnici so sušilec za lase, osebna tehtnica, morda tudi električna zobna ščetka ali brivnik, v omaricah pa je nagrmadenih veliko brisač, šamponov, balzamov za lase, krem za obraz in ostale kozmetike. Omare so polne oblačil in obutve vseh vrst, oblek, suknjičev, hlač, majic, puloverjev, plaščev, klobukov, škornjev, športnih copatov, čevljev s peto in brez, pohodniških čevljev in natikačev. In ne pozabimo na nakit. Poleg zapestnih ur, diamantnih prstanov in drugih dragih izdelkov, ponavadi najdemo tudi veliko zbirko ostalega nakita: ogrlic, zapestnic in uhanov, uhanov, uhanov. V dnevni sobi je polno knjig, video kaset, CD-jev, revij in še več fotografij in drugih drobnih predmetov. Na tleh so preproge in tepihi, po vsej hiši pa so raztreseni drugi kosi pohištva, na katerih so morda postavljene posušene ali umetne rože. V garaži ali kleti je shranjena športna oprema, npr. kolesa in smuči, prav tako so tam kovčki in potovalne torbe ter orodje za vrt in travo. Ob tem gospodinjstvo veliko porabi za storitve kot so otroško varstvo, filmi, restavracije in gostilne, nastanitve v hotelih, letalske karte, obiske frizerja, masaže, obiske Disneyworld-a, račune za odvetnika, zavarovalne premije, plačila obresti, včasih pa celo za najemnino dodatnega prostora, kjer je spravljenih še več stvari. Če ste tipičen potrošnik, niste vedno imeli tako veliko. Verjetno je bilo v vašem življenju obdobje, ko ste lahko vse kar ste imeli natovorili v avtomobil in se odpeljali proti soncu. Danes za to potrebujete profesionalce.«

Večina nas je v naši potrošniški družbi zaradi procesa potrošnje tako zaposlenih, odtujenih in tako fragmentiranih, da niti ne vemo, če smo sploh še živi.

Občutek živosti je v tej državi postal popačen občutek. Ko si nekaj kupimo doživimo vzburjenje in mislimo, da je to občutek živosti.

Problem je, da ta trenutek ne traja dolgo, ker ga povzročajo določene okoliščine. Potem moraš ponovno kmalu nekaj kupiti ali imeti spolne odnose, ali ponoviti karkoli ti je že povzročilo ta občutek blaženosti.

V zgodovini človeštva je veljalo, da več kot imaš, srečnejši si. A to ne drži več.

Po eni strani je industrijska revolucija preoblikovala naravo dela. Zamenjala je počasno, premišljeno dobo obrti z načrtovano blaznostjo tovarn. Po drugi strani pa, ko je hitrost in učinkovitost nove dobe eksplodirala v neslutene ravni produktivnosti, je bilo v procesu preoblikovanja nekaj globljega: način, na katerega so ljudje dojemali sebe in svoje mesto v svetu. V tem procesu se je spremenilo ne samo koliko lahko proizvedemo za druge, ampak tudi koliko lahko pridobimo zase.

Tik pred novim stoletjem smo imeli bučna devetdeseta leta. Obdobja dvajsetih, osemdesetih in devetdesetih let dvajsetega stoletja, so bila obdobja velikega bogastva. Bogastvo se je kopičilo na samem vrhu, posledično je porazdelitev postala vse bolj neenakomerna.

V ameriški kulturi je bil prvi, ki je resnično podrobno preučil preveliko potrošnjo, ta čudovit, zagoneten in prepirljiv lik, Thorsten Veblen.

Thorsten Veblen je napisal klasično delo Teorija brezdelnega razreda (1899, The Theory of the Leisure Class), ki je bil rahlo satiričen, a zelo resen pogled na rastočo vlogo uporabe izdelkov pri izražanju družbenega statusa in ustvarjanju družbene premoči. Očitno je gojil tudi odpor do bahanja in bogastva in ju videl kot kršitev vrednot, ki bi jih država morala izražati.

Prvič je predstavil pomen potrošnje, kot načina samo-identifikacije. Pravi, da prekomerno nakupujemo, da bi drugim pokazali, kdo smo. Ameriška kultura se je po drugi svetovni vojni korenito spremenila. Ljudje, ki so si vedno želeli biti del potrošniške miselnosti, so se ji sedaj lahko pridružili, ker so imeli na razpolago čas in denar. Prav tako pa so proizvajalci stvari: avtomobilov, hladilnikov, vseh stvari, ki jih je bilo pred tem težko dobiti, zdaj proizvajali te stvari po vse bolj nizkih cenah, namenjene voljni skupnosti potrošnikov.

Tako smo dobili vse več ljudi delavskega razreda, ki so se lahko vključili v življenjski stil srednjega razreda. Lahko so kupovali hiše, se preseljevali v predmestja itn. Tu se pojavi ideja »biti podoben Jonesovim«. Jonesovi živijo v sosednji hiši, vi pa jih gledate kako kupujejo nov Chevy, pralni stroj, televizijo. Biti podoben Jonesovimi pomeni, da želite slediti rastočim standardom bivanja, zgledujete se po ljudeh, ki jih poznate, med katerimi živite. To je model, ki temelji na soseski. Drugi pomemben del tega modela, ki je v nasprotju s sedanjostjo je, da je bil to model neposrednih družbenih stikov. Ljudje si niso želeli stvari, ker bi jim to povedali oglaševalci, ampak, ker so jih imeli sosedje. Videli so Chevyja, ki se pripelje na dovoz. Videli so nova oblačila ali stvari za otroke, ali kar koli je že bilo in so želeli to imeti. Dejansko je bil to model družbenega primerjanja. V sedemdesetih so se stvari začele spreminjati. Zgodilo se je nekaj velikih sprememb. Število zaposlenih žensk se je povečalo, predvsem poročenih žensk, žensk z otroki. Prišle so iz bolj egalitarnih soseščin v korporacije, ki so zelo hierarhične in so bile tako izpostavljene ljudem iz višjega ekonomskega razreda – šefom, šefovim šefom itn. Druga ključna stvar pa je, da je namesto situacije, v kateri se ljudje v celotnem spektru ekonomske distribucije bolj ali manj zgledujejo po sebi podobnih, vse več ljudi začelo pogledovati proti vrhu, proti t. i. »premožnemu življenjskemu slogu«. To se zgodi zaradi več razlogov. Eden je, da so ti ljudje zaradi svojega zapravljanja postali bolj vidni. Pojavljajo se v časopisih in v revijah. Nekateri najbolj znani primeri tega se pojavijo v osemdesetih letih, kot sta nadaljevanki Dallas (1978) in Dinastija (1981). Telenovele, ki so vedno bolj izpostavljale bogate, se pojavijo v osrednjem televizijskem terminu in gleda jih vse več ljudi. To je tudi doba, ko se predvaja oddaja Življenjski stil bogatih in slavnih (1984, Lifestyles of the Rich and Famous), ki se sčasoma preoblikuje v MTV Cribs (2000) in kasneje v oddaje o Domu in vrtu. Ko ljudje gledajo vse več medijev, ne vidijo več kaj se dogaja z njihovimi sosedi, ker svoje sosede vse manj poznajo. Začeli so graditi hiše z garažami, v katere se lahko zapelješ in sploh nimaš več potrebe hoditi ven. Upad družbenih stikov v soseščini postane zelo pomemben. To je proces podoben temu, o katerem je govoril Veblen okrog leta 1890 in za katerega je značilna zelo, zelo vidna potrošnja.

Nastopi doba modernega oglaševanja. Potrošnja je morda res zelo vidna, še toliko bolj vidno pa postane naslavljanje naših potrošniških želja, kar povzdigne bleščeč nov svet podob in reklamnih sporočil. To je svet površne privlačnosti, ki cilja na globoke človeške potrebe, ki ga izvaja nova skupina strokovnjakov, zadolženih za spodbujanje naše notranje želje po kupovanju.

Tisti, ki imamo dovolj, naša hrepenenja in pomanjkanje ne spodbujajo več, da bi trošili več. Da bi vendarle trošili več smo izpostavljeni veliko propagande.

Ženejo nas naše podzavestne želje. Dokler nas ženejo podzavestne želje, lahko tisti, ki se jih zavedajo, z njimi manipulirajo in upravljajo. Gre za upravljanje s čredami. Kmetje vedo, da če predvajajo primerno glasbo, dajejo krave boljše mleko, zato imamo povsod v nakupovalnih središčih tudi glasbo.

Oglaševalski in marketinški stroj, ki je v zadnjih štiridesetih ali petdesetih letih postal tako sofisticiran, v veliki meri vodi celotno potrošniško kulturo. Strašljivo je, ker so v tem postali tako dobri. Vedo, kako doseči in motivirati mačo moškega, ali pa lepo žensko, ki si želi biti še lepša, ali pa neprilagojenega najstnika. Vedo, kako doseči srž naših strahov. Na nek čuden način je naša družba podvržena obliki nadzora misli. Podobno je kot v filmu Matrica (1999, The Matrix). Izstopiti moramo iz te matrice in se naučiti sprejemati svoje odločitve.

Stvari so se spremenile. Prej je veljalo: če kupiš to, boš popularen. Zdaj pa velja: kupi to in boš srečen. Zelo premeteni so, še posebej do otrok.

Zelo nepošteno je nekaj najboljših strokovnjakov kognitivne psihologije in najboljše strokovnjake za računalniško animacijo in grafiko združiti v kratkih 30 sekundnih filmih zato, da ljudem povedo: »to je, kar ste in to je, kar je pomembno«.

V svoji zadnji knjigi Rojen za nakupovanje (2005, Born to Buy: The Commercialized Child and the New Consumer Culture) sem naredila raziskavo med otroki. Tržniki jim pravijo pred-najstniki (8-12 let) in so zelo intenzivno izpostavljeni oglaševanju. Ugotovila sem, da vključenost otrok v potrošniško kulturo zmanjšuje njihovo dobrobit na več načinov. Otroci, ki so temu manj izpostavljeni, so bolj zdravi, imajo tudi boljšo samopodobo. Uporabila sem statistični model, pri katerem se lahko vprašamo: ali je za potrošništvo krivo slabo starševstvo? Zanimivo pri tem je, da so potrošniško naravnani tako otroci slabih kot dobrih staršev.

Danes porabimo 20-krat več za reklame, namenjene otrokom, kot smo leta 1980. To se obrestuje. Uporabljajo se taktike, ki starše prikazujejo kot bedake in starokopitneže, spodbuja se nasilno in nesramno vedenje, ker je to kul in bo prodajalo izdelek. Tržniki pravijo: če proda izdelek, je antisocialno vedenje dobrodošlo. Švedska ne dovoljuje oglaševanja otrokom mlajšim od 12 let. Ne dovoljuje ga tudi kanadska provinca Quebec. Tudi mi ga ne bi smeli.

Če vaši otroci odraščajo v kulturi, v kateri so vsi vpeti v potrošniško kulturo, potem jih je od tega zelo težko izolirati.

Mislim, da ima oglaševalska industrija v naših življenjih veliko moč. Pravijo: da nadzoruješ družbo, ne rabiš nadzora nad sodišči, ne rabiš nadzora nad vojsko. Vse, kar moraš nadzorovati so zgodbe. In prav televizija in oglaševalska industrija nam pripoveduje največ zgodb, največ časa in največ ljudem.

Zanimivo je, da večina ljudi slej ko prej pride do točke, ko zanje oglaševanje postane nevidno. To pa zato, ker je tako vseprisotno. Oglaševalci so ta scenarij ustvarili sami. S sporočili nas bombardirajo do točke, ko nehamo poslušati in nam ni mar.

Povprečno človek na leto na televiziji vidi okrog 25 000 reklam. Te reklame ne prodajajo samo izdelka. Prodajajo tudi niz vrednot in odnos do življenja.

Če se zavedaš, da je človek programiran, da se na zgodbe odziva čustveno, potem razumeš zakaj je tako pomembno k izdelkom vključiti zgodbe. Recimo, da izdeluješ določen izdelek, ki je popolnoma enak drugemu izdelku. Če ti o enem lahko povem zgodbo, ki ga loči od drugega, te lahko pripravim, da boš do izdelka čutil drugače. Občutek je tisto, za čemer stremimo. Pogosto so luksuzni izdelki takšni samo zaradi občutka, ki nam ga dajejo. »O, zdaj ga imam!« Kaj imaš? Imaš precenjeno vodo. Precenjen avtomobil. Če vključite logiko, potem to nima smisla. Če pa ob tem vključite še občutke, lahko vidite, kaj se dogaja.

Ljudje smo nenavadni, ker imamo dovolj velike možgane in zmožnost, da vidimo onkraj takojšnje nagonske potešitve, kar sicer žene večino živali. Del možganov, ki se je tako razvil je čelni reženj, ki je inteligentni, razumski del možganov. Po eni strani nas žene instinkt, po drugi pa imamo neverjetno inteligenco, ki nam omogoča, da dovolimo instinktu, da prevlada ali pa ne. Če gledamo z vidika nevrologije, je to predpogoj za zelo dobro izdelan in poznan proces, s katerim možgani zaznavajo okolje. Imenuje se sistem nagrajevanja. Poganja ga živčni prenašalec imenovan dopamin. Veliko je načinov, na katere lahko sistem nagrajevanja prelisičimo. Najbolj očitni so kokain, amfetamini, kofein. Ampak, ko so ti sistemi prelisičeni, postopoma prevzamejo razumski del mišljenja. To so zelo dragoceni sistemi, da nas ščitijo in nam povedo kaj je dobro in slabo, nevarnost pa je, da se ujamejo v začaran krog sistema nagrajevanja, ki je nesmiseln. Rad imam sladoled in rad imam čips, vem pa, da bom, če bom čips in sladoled jedel ves dan, končal z več kot 100 kg, kar verjetno ne bo najbolje zame. Nekoč teh dobrin ni bilo toliko, ni bilo sladoleda in ni bilo čipsa. Danes pa imamo v naši družbi obilja vse te stvari. Zavestno si moramo reči: koliko tega potrebujem? Samo več tega danes ni dovolj. Potrebuješ nekaj več od sladoleda in čipsa. Zapleteno je, ni pa težko razumeti. To je ravnotežje med razumskim in instinktivnim vedenjem. Instinktivno vedenje žene sistem nagrajevanja, razumski del pa je to, zaradi česar si človek.

Pomislimo na kontekst, v katerem živimo.

Nenehno iščemo nove stvari.

Potrošniški trg nikoli ne miruje, pravzaprav se pospešuje.

Vsi si želijo nov mobilni telefon, čeprav stari še vedno dobro deluje. Želiš si preklopnega, ali pa srebrnega ali rdečega, ali pa takega, ki ima več gumbov.

V nekaterih pogledih bi to bilo v redu, če bi bil ta trg finančno ali ekološko stabilen. Ker pa sistem nikoli ne miruje, se tvoja identiteta z določenim izdelkom vedno spreminja. Osnovni razlog za dejstvom, da si nekaj želimo, je zakoreninjen v globoki družbeni dinamiki neenakosti, tekmovanja, družbene samozavesti itd. Ker nas naš sistem prepričuje, da samozavest pridobiš s tem, kar imaš in s tem, kako to kažeš. Pri potrošnji gre za družbeno komunikacijo in družbeno povezanost. Problem ni v tem, da je potrošnja družbena. To je dobro. Problem je, da komuniciramo in se povezujemo na zelo perverzne in disfunkcionalne načine.

Rast potrošniške družbe že dolgo vzbuja skrbi zaradi upadanja demokratičnega sodelovanja in državljanstva. Prednostim potrošništva navkljub, za tiste, ki vedo kaj se dogaja in se ne bojijo biti angažirani, te niso vedno sovpadale z osnovnimi zahtevami demokracije.

John Dewey je na svoj 90. rojstni dan povedal: »demokracija se rodi v pogovoru«. Pogovor je tisti, ki nam daje možnost lastnega mišljenja. Živimo v svetu, kjer nimamo časa in ki je poln oglasov, dolgih delovnih ur ali vožnje z avtomobilom. Ves čas moramo hiteti. Ne moremo hoditi, ne moremo voziti kolesa.

Ovir, ki so nam preprečevale delo 24 ur na dan, 7 dni v tednu, ni več. Čas ni več problem. Prostor ni več problem. Razdalje niso več problem. Preprosto lahko delamo ves čas. V državi narašča stopnja tesnobe, ker vsi nenehno tekmujemo. Skrbi nas, da bo kdo boljši.

Ta sprememba, vertikalni proces tekmovanja, ko si vsi želijo živeti kot zgornji srednji sloj in bogataši, se dogaja v času, ko tega ljudje finančno niso več sposobni. Plače ostajajo enake, družine morajo najti dodaten vir dohodka, da lahko preživijo. Kaj lahko naredijo? Več si izposojajo, več delajo, porabijo svoje prihranke.

Zaradi vsega tega, ker so nenehno v pripravljenosti, so ljudje zelo napeti. Človeško telo ni ustvarjeno za to. Človeško telo je ustvarjeno za nujne primere. Če se to stanje nikoli ne neha in alarmi ves čas zvonijo, potem se telo nikoli ne sprosti. Zaradi tega je veliko več bolezni povezanih s stresom. Tesnoba je samo začetek. Ljudje so v depresiji, ker čutijo, da se s tem ne morejo spopasti. Dobijo druge somatske bolezni, kot so prenapetost, bolezni srca in ožilja. Eden najbolj očitnih rezultatov tega zelo hitrega sveta je, da manj časa posvečamo družbenim stikom in zelo pomembnim funkcijam, kot je recimo prehranjevanje in torej manj časa skupaj jemo za mizo, kot se vozimo v avtomobilu.  

To vpliva celo na naše hišne ljubljenčke. Nedolgo nazaj je bil v časopisu Marin County objavljen članek, da je najhitreje rastoča dejavnost v Marinu poklic sprehajalca psa. Še pasje življenje ni več to, kar je bilo.

Lily Tomlin je to zelo dobro opisala ko je dejala: »težava s podganjo dirko je, da tudi če zmagaš, si še vedno samo podgana«. Ljudje se čutijo kot del te dirke in želijo svoje življenje spraviti v red. Svoja življenja želijo poenostaviti, da jim ostane več časa za pomembnejše stvari.

Ko predavam na delovnih mestih, ljudi vprašam: »ali še imate upanje? Lahko naredite kaj glede pomanjkanja časa?« Odgovorijo mi, da ne. Sprašujem se, kako se je to lahko zgodilo? V najmočnejši državi na svetu ljudje nimajo moči, da bi kaj spremenili?

Obilje nas vodi v bolezen, ker ne vemo, kaj naj z njim počnemo. Temu nismo posvečali dovolj pozornosti. Veliko časa smo posvetili razmišljanju o tem kako preživeti, ko nam primanjkuje hrane ali ko smo v nevarnosti, o preobilju pa sploh nismo razmišljali.

Kako smo prišli do problema, s katerim se soočamo, ko življenje postaja vse bolj zapleteno in ko nujno potrebujemo večjo preprostost? Prva celica in vse vrste, ki so ji sledile, se ravnajo po osnovnem načelu, ki mu lahko rečemo tudi osnovni zakon življenja. To je sodelovanje. Konkurenca je bila vedno del tega razvoja, ampak vedno in povsod je bila drugotnega pomena. Do nedavnega. Pred 3 milijoni let se je na planetu začel razvijati prednik današnjega človeka. Preživeli so predvsem zaradi skrbi drug za drugega. Ne zato, ker bi bili kakšni svetniki, ampak, ker je bila to njihova edina socialna varnost. Če si to danes priznamo ali ne, kot vrsta preživimo predvsem zato, ker smo še vedno izjemni skrbniki drug drugega.

Morda je to, ko drug drugemu pomagamo, najboljši način, da se zares počutimo žive. Tega pa v potrošniški družbi ne počnemo.

Velik del vzroka za našo potrošnjo in velik del naših problemov – psiholoških, čustvenih in ostalih, ki jih vidimo okoli sebe – lahko najdemo v naši želji po individualizmu. Ko začneš o sebi razmišljati kot individuum, se lepilo, ki nas drži skupaj in zaradi katerega se počutimo del nečesa, začne razkrajati. Pomembno je omeniti, da velike količine denarja in energije to razkrajanje pospešuje bolj kot kar koli drugega. Ker se lahko na ta način ločiš od drugih.

Ravni skupnosti, ki smo jo imeli v 1940-ih in 1950-ih letih, ni več. Pri tem je pomembno vlogo odigrala tudi televizija.

Stare družbene strukture odpadajo, čeprav so za človekovo učenje nujne. So nekakšen imunski sistem naslednjih generacij. O tem, kako jih nadomestiti, pa sploh ne razmišljamo.

Ko si enkrat individuum, to idejo ločenosti še poudari. To pomeni, da potrebuješ lastno hišo, lasten avto, lastne kuhinjske pripomočke: pralni stroj, pomivalni stroj, hladilnik ali hladilnike, kopalno kad, čistilne pripomočke. Vse, kar si lahko zamislimo.

Smo žrtve lastnega mita, da je pot do dobrega življenja v dobrinah. Da je dobra ekonomija tista, ki nenehno raste. V prvi vrsti se moramo vprašati: zakaj potrebujemo ekonomijo? Če je namen ekonomije samo to, da je najboljša in ima največji bruto domači proizvod na račun našega zdravja, družbe, naših družin, okolja, potem mi bosta ta ekonomija in 2€ morda lahko kupila kapučino. Vprašati se moramo: zakaj smo tako obsedeni s proizvodnjo in porabo na račun vsake druge vrednote, v katere trdimo, da verjamemo.

Ekonomija ni pretok denarja, kot radi verjamemo. Ekonomija je pretok energije in pripadajočih virov. Za sistem ekonomije, ki smo ga razvili, lahko najdemo veliko pridevnikov: nor, uničujoč in, se bojim, navsezadnje tudi samomorilski.

Pod površino navidezno neskončnega spektakla dobrin in blaga, se skriva veliko manj neomejena resnica: poceni energija, na katero se moderna industrijska družba zanaša že več kot stoletje, morda ne more več dohajati silovite globalne ekonomske rasti.

Nafta je bila sprva zamenjava za kitovo olje. Predvsem atlantski kit je bil zaradi tega prignan na prag izumrtja. Na začetku stoletja, natančneje leta 1901, so v Teksasu odkrili nov petrolejski vir, Spindletop. To je popolnoma spremenilo količine dostopnega olja. Ko se je pojavil avtomobil, kar se je na veliko začelo dogajati po letu 1900 in je do leta 1910 že povzročalo prometne zamaške v ZDA, je to, skupaj s številnimi tehnološkimi inovacijami, ki so s tem sovpadale, zapečatilo usodo sveta. To nam je očitno omogočilo preobrazbo transporta. Pomaga nam premagovati velike razdalje. Deloma je to mogoče zaradi ogromne energije, ki je v litru, galoni, pintu ali sodu nafte. Nadvse osupljivo je, koliko energije je v takšni količini. V manj kot 4 litrih bencina je energija, primerljiva z enomesečnim delom močnega moža. Ni čudno, da lahko s tako energijo naredimo tako veliko. Ko smo tako dobili dostop do na videz neomejenega, zelo poceni tekočega energetskega vira, smo pridobili potencial za izjemne in tudi katastrofalne posledice. To je popolnoma spremenilo naš planet. Omogočilo je veliko eksplozijo populacije. Omogočilo nam je dostop do vseh še tako majhnih kotičkov planeta in jih milo rečeno, popolnoma spremeniti. Še veliko drugih stvari je, ki smo jih naredili z nafto. Spremenila je recimo tudi prehrano.

V bistvu jemo fosilna goriva.

Industrijsko kmetijstvo je po besedah Ala Bartletta: »uporaba zemljišča, da nafto in plin spremenimo v hrano«. Vredno si je zapomniti, koliko naše hrane je odvisne od nafte in plina. Potem pa je tukaj še vse drugo. Tu so laki, barve, plastika, kovine, steklo, silikon in solarni paneli. Ni konca. Vredno je izpostaviti temeljno razliko med premogom, drevesi in drugimi stvarmi. Za vsak kilogram ali enoto energije, ki jo želimo pridobiti iz premoga, dreves ali šote, ga moramo najprej posekati ali izkopati. To število molekul moraš premakniti sam. Kar nekaj dela moraš vložiti v to, medtem ko nafta in plin tečeta. V zgodnjem obdobju je pod pritiskom dobesedno sama tekla na površje. Ko se ta tok, kot se že kaže, začne zmanjševati, bomo ugotovili, da je velika razlika med tekočo energijo in energijo, ki jo moramo sami izkopati, stopiti, izkrampati ali obdelati.

Ko govorimo o naftnem vrhuncu (Peak oil), govorimo o dobavi nafte. Povpraševanje je nekaj povsem drugega in tukaj je problem, ker če pogledamo rast industrijske družbe, vidimo, da se ta prične večati s prihodom nafte in plina. Ko se poveča rast proizvodnje nafte, se povečajo tudi BDP, populacija in vse ostalo.

Kaj naj z nespremenljivim, neizbežnim dejstvom, da zato, da smo prišli do te stopnje, uničujemo in pustošimo planet? To je neprijetna resnica, ampak je resnica.

Glede na vire, trenutno porabljamo 1.2 Zemlje. Če bi vsi živeli in porabljali toliko, kot v ZDA, bi potrebovali pet Zemelj.

Če se malo sprehodimo po svetu zlahka vidimo, ko imajo ljudje enkrat priložnost za tak svet, kako vneto si ga želijo.

Zelo hitro se pomikamo v to smer. Naše tehnologije so tako močne in naš vpliv na svet tako velik, da s tem uničujemo ekološke temelje, od katerih je odvisna naša prihodnost.

Soočanje s tako velikimi izzivi bo očitno zahtevalo veliko premisleka. Vendar pa možnosti gibanja, ki bi reševalo nastale probleme, ne bodo velike, če ljudje ne bodo zmogli ali hoteli prepoznati, da ta problem sploh obstaja.

Če pogledate okoli sebe, ni videti, da je kaj narobe.

Temu pravim sindrom sončnega dneva. Pogledaš skozi okno in vidiš lep sončen dan. Voda, ki priteče iz pipe je čista. Veliko je hribov, po katerih se lahko sprehodiš. Ni izpadov elektrike. Hrana iz trgovine je zdrava in dokaj neonesnažena. Ljudje zelo težko razumejo, da problem dejansko obstaja.

Na jasen dan lahko vidimo nekaj kilometrov daleč. Predvsem pa svoje oči uporabljamo, da vidimo svet, ki je samo nekaj metrov stran od nas. Je imelo v evoluciji katero bitje, vključno z nami, sposobnost, da lahko razmišlja, kaj se bo zgodilo čez 10 let ali 10 000 km stran? O tem nismo bili sposobni razmišljati. Nismo dobro razumeli vremena. Prav tako ne zvezd. Lahko smo le opazovali in to je tisto, za kar so naši možgani tudi ustvarjeni.

Trenutno okrog 25% vseh rastlin in živali na zemlji grozi izumrtje. Po mnenju znanstvenikov smo do zdaj doživeli že pet izumrtij. Večina teh so bili kataklizmični dogodki, na katere nismo imeli vpliva – od trčenj z asteroidi do vulkanskih eksplozij – različni dogodki, ki so povzročili izumrtje vseh vrst. Zdaj doživljamo prvo veliko izumrtje, ki ga je povzročila ena od vrst. Doživljamo izumrtje, ki je hitrejše kot izumrtje dinozavrov in smo ga povzročili sami.

Izumiranje različnih vrst lahko primerjamo z letalom, ki leti z razrahljanimi zakovicami. Nekaj jih odpade na enem mestu, nekaj na drugem, po določenem času pa razpade celo letalo. Točno to počnemo naši biosferi. Trgamo tkanino, mrežo samega življenja.

Morda to sprošča nekoč zelo uspešen genski signal, ego. Ego je briljanten mehanizem za preživetje. Prinesel nam je prevlado nad Zemljo, sedaj pa nas ubija. Morda se nam zdaj, ko ego ni več zdravilo preživetja, ampak strup uničenja, sproža drugi biokemijski signal, ki nam sporoča, da je čas, da se zbudimo. Čas je, da napredujemo na drugo raven. Šok ob tem prebujanju pa je, da uničujemo našo Zemljo. Tak šok lahko zbudi celotno človeštvo.

To je nekaj za ljudi, ki preučujejo drugo plat materializma – razsipništvo, odpadke, uničevanje.

To je ena mojih prvih podob v tem ciklu. Ko sem sliko povečal, je bilo zanimivo, da so ljudje, ki so prihajali k meni, začeli opažati stvari, ki jih uporabljajo. Tudi sam sem to opazil. Z ženo sva gledala sliko in opazila pločevinko juhe ali pločevinko fižola, ki sva jo jedla pred nekaj dnevi. Spoznal sem, da to niso smeti nekoga drugega. Ta pločevinka fižola bi prav lahko bila tista, ki sva jo uporabila midva. Zanimivo in hkrati zaskrbljujoče je, če pomislimo, da so vse naše lastne potrošniške navade tako nepomembne v primerjavi s celotno sliko. Kaj je en terenski avtomobil več, če so jih lani v ZDA prodali 3.6 milijona? Na podlagi tega lahko vsak upraviči svoje potrošniške navade. Res pa je tudi, da skupni učinek našega potrošništva uničuje Zemljo. Lahko stopimo korak stran in vidimo skupno porabo nafte ali pa učinek globalnega segrevanja. Lahko pa sliko povečamo in poiščemo posamezni izdelek med množico izdelkov, ki jih uporabljamo. Na primer mobilne telefone.

Če pogledamo okoljski odtis mobilnih telefonov in vseh njegovih sestavin, je količina odpada pri mobilnih telefonih ogromna. Ko sliko še pomanjšaš se zaveš enormne količine teh izdelkov, vse infrastrukture potrošnje in vseh tovornjakov, ki so zaradi tega na cesti, tovornih vlakov, letal in naftnih polj, kjer črpajo nafto iz tal. Ko se povsem odmaknemo od slike, ne vidimo več podrobnosti. Ko govorim o svojem delu, govorim predvsem o ugotovitvi, da gledamo apokalipso v teku. Kupi smeti, ki jih vidim, zame izgledajo apokaliptično. Apokalipsa bi se naj zgodila hitro, spektakularno in dramatično, meni pa se zdi, da se apokalipsa dogaja zdaj, korak za korakom jo povzročamo sami. Kar počnemo planetu in našemu individualnemu duhu, lahko uniči naše veselje in vse razloge za življenje. To je tako velik problem, obnašanje Amerike pa tako času neprimerno, da ga sploh ni mogoče razumeti. Nezmožnost razumevanja je bližnjica do tega, da upravičujemo nadaljevanje po ustaljeni poti. Če bi vprašali skoraj kogarkoli ali v življenju počne stvari, za katere ve, da so prave, če bi res dobro premislili, bi večina morala priznati, da ne. Ampak cena za to je za njih takšna, da s tem lahko živijo. Vredno je imeti dober avto. Vredno je imeti zvočnike iz palisandra. Vsi imamo malo slabega občutka, ne da bi vedeli prav kakšno bi bilo življenje brez tega občutka, življenje s čisto vestjo.

S čisto vestjo pa pridejo tudi dejstva in odgovornost. Dejstvo, ki ga ne moremo več spregledati je, da ima to kar počnemo, da bi ohranili svoj življenjski stil, posledice drugje. Nimamo vsi enakih koristi od tega, kar sistem ponuja. Ne plačamo vsi enake cene, kar ustvarja pogoje za konflikt in odpor.

Največja nevarnost, s katero se soočamo, je prepad med tem kako nujno je, da se naučimo spremeniti naše vrednote in poskrbeti drug za drugega ter besom in maščevanjem ljudi po svetu, ker so izkoriščani.

To me pripelje do drugega opozorila človeštvu, ki ga je podala skupina Nobelovih nagrajencev. Pravijo, da največja nevarnost svetovnemu miru ne bo prišla s strani nerazumnih dejanj držav ali posameznikov, ampak s strani zakonitih zahtev razlaščenih ljudi sveta.

Ko se polastiš njihovih virov te ljudi nujno oslabiš, kar pomeni, da imaš nad njimi prevlado, s tem pa pridobiš še več virov. Za to imamo številne tehnike, vključno z metodami moderne trgovine, kar se mi pogosto zdi komaj kaj drugačnega kot legalizirano piratstvo. Postavili smo si pravila, ki nam zdaj dobro služijo. Če koncentriraš vire na enem kupu in jih odvzameš iz drugega, to povečuje polarizacijo. To pomeni, da nekateri nimajo nič, drugi pa veliko. To je gotovo eden od temeljev globoke ekonomske nepravičnosti.

Američani bomo morali biti bolj ponižni, da se bomo zavedli grozot povzročenih z našim denarjem in v našem imenu, samo zato, da lahko kupujemo poceni stvari.

Živimo v živem sistemu in kot živi biološki organizem bomo vedno imeli napetosti glede distribucije virov. Prvi korak k zrelosti človeštva je, da prepoznamo to napetost in se zavestno naučimo kako trajno živeti na Zemlji.

Usedi se, miruj in poslušaj,

ker si pijan.

Smo pa na robu strehe.

Rumi

Situacija je tako kompleksna, da nobena vlada ne more priti sama do pravočasnega načrta za njeno rešitev. To bo zahtevalo avtonomne posameznike na lokalni ravni, da prevzamejo nadzor nad svojimi življenji, se odmaknejo od nadzornih institucij posla in oblasti ter si rečejo: »to bomo sami uredili«.

Ko gre za vprašanje odgovornosti, nas to takoj pahne nazaj v širšo problematiko, ki je za nekatere ljudi lahko zastrašujoča, upam pa, da je lahko tudi razburljiva. Imamo zelo zmogljive možgane, ki zelo dobro opravljajo tovrstne naloge, ampak za to moramo vaditi.

Spomnim se, da sem videl sliko med vojno z nacisti torpedirane ladje, ki se je potapljala. Ljudem so rekli, da po mostičku pridejo do vode, kjer so jih čakali rešilni čolni. Videl sem nekaj fantov – rekli so mi, da so bili imigranti -, ki so upali, da bodo do novega sveta prišli vsak z dvema kovčkoma, napolnjena z nakitom in urami, s katerimi so upali, da bodo lažje začeli svoja nova življenja. Šli so po mostičku v vodo in potonili. V mnogo pogledih se to dogaja danes tudi nam.

Dolžnost vseh nas je, da se pogledamo v ogledalo -, da vidimo kaj počnemo s svojimi življenji. Da pogledamo hrano, ki jo jemo, oblačila, ki jih nosimo, avtomobile, ki jih vozimo, domove, v katerih živimo, delo, ki ga opravljamo itd. in sprejemamo odločitve, ki nas bodo kolektivno vodile v bolj trajnostno, sočutno in lepšo prihodnost.

Prevedla: Teja Špolad

Prevedeno v sklopu prevajalske prakse Oddelka za prevodoslovje FF UM pri Društvu za razvoj humanistike (www.zofijini.net)

Transkript: https://www.mediaed.org/transcripts/Shop-Til-You-Drop-Transcript.pdf

Več na: https://shop.mediaed.org/shop-til-you-drop-p140.aspx

Film v celoti:

Slovenski podnapis:

https://www.opensubtitles.org/sl/subtitles/8625213/shop-til-you-drop-the-crisis-of-consumerism-sl

Kako dimljeni losos uničuje naš razum

Prevladujoča sila v naših življenjih je nekaj, o čemer redko govorimo kot o sili. Tej prevladujoči sili pravimo potrošništvo. Potrošništvo je dušitev naše moralne domišljije.

Ko gremo v trgovino lahko med policami najdemo v zavojčku prekajenega lososa, ki je v bistvu nekakšen oranžni žele, ki izgleda lepo, okusno. Lepo zapakiran, na embalaži v vzorcu tartana je morda škotska zastava in dude, ki naznanjajo, da izdelek prihaja iz Škotske in tam je vse zdravo, lepo, zrak pa je čist. To ustvarja nekakšno zgodbo, vendar je to zgodba, ki skoraj nima veze s tem, kaj se dogaja v resnici. Da so ti lososi vzgojeni v kletkah v posebnih morskih jezerih, da z njimi v teh strašnih razmerah tudi grdo ravnajo in da dobesedno razpadajo pri živem telesu. Razjedajo jih morske uši, zaradi česar so podvrženi grozljivim postopkom, s katerimi morske uši poskušajo ustaviti. Hranijo jih z mleto ribjo moko, ki jo pridobivajo s pomočjo velikih vlečnih mrež, v katere ulovijo celotne jate rib in delfinov, ki te ribe lovijo. Kadarkoli gre mimo tovrstna vlečna mreža, se na obalah pričnejo kopičiti mrtvi delfini. Ker do lososov, kot vira svoje prehrane, želijo priti tjulnji, nanje streljajo in osiroteli mladiči potem pogosto stradajo do smrti. Priče smo celemu zaporedju grozljivih stvari samo zato, da vam v trgovino v ličnem pakiranju dostavijo oranžnemu želeju podobno snov. A o teh stvareh ne razmišljamo, ker je našo moralno domišljijo zadušilo dejstvo, da je bilo to, kar kupimo, popolnoma odstranjeno iz tega konteksta.  

Ne razmišljamo pa niti o prihodnosti, o tem, kaj se zgodi z embalažo, ko jo zavržemo. Kje je ta kraj, ki mu rečemo »proč«? Ne obstaja. Še vedno je na tem planetu. Nekaj se s to embalažo mora zgoditi, morda jo sežgejo v sežigalnici, lahko jo odložijo na odlagališču. Ne razmišljamo o vplivu na ljudi prihodnjih generacij, na ljudi, ki živijo daleč od nas.

Kar v 21. stoletju, sredi okoljskih izrednih razmer potrebujemo, je povsem nov moralni kompas. Toda daleč od tega, da bi lahko razvili ta povsem nov, bogatejši moralni občutek. Ta prevladujoča sila v naših življenjih, ki je potrošništvo, preprečuje celo našo obstoječo moralo, duši našo moralno domišljijo. Kako se potrošništvo v naših življenjih predstavlja, kako je postalo tako prevladujoče, tako učinkovito in kako je iz našega uma odstranilo toliko tega, kar je bilo tam prej in nam namesto tega v misli vstavilo ta objekt, to storitev, to stvar, ki jo lahko kupite? V veliki meri s pomočjo znanih, slavnih osebnosti. Slavna oseba je maska, ki jo ta stroj nosi.

Če je vaša korporacija v lasti zasebnega kapitalskega podjetja, ki je v resnici le poštni nabiralnik nekje v Panami, se na to nihče ne bo navezal. Nihče do takšne korporacije ne bo čutil zvestobe in zaradi tega želel kupiti še več njenih izdelkov. Ta korporacija potrebuje obraz in ta obraz je slavna oseba, ki jo uporablja v svojih oglasih. To je slavni influencer na YouTubu, Instagramu ali Tik Toku, ki vam pravi: hej, poglejte, pravkar sem kupil ta neverjeten izdelek. Tudi vam bi lahko prišel prav. Tovrstne prakse sicer niso nove. Hollywoodske zvezde so recimo svoj čas promovirale cigarete. To se dogaja že zelo dolgo. Danes pa je to pospešeno do te mere, da se temu skoraj ni mogoče več izogniti. Praktično vsak vidik našega življenja je monetiziran. Kar potrošništvo počne tako uspešno, je nenehno ustvarjanje novih potreb, nenehno ustvarjanje novih želja, ki jih pred tem ni bilo. Ko si enkrat nekaj želimo, je naše življenje nepopolno, dokler tega ne dobimo.

Številni telefoni imajo danes samodejne lepotne nastavitve, zaradi katerih ste na slikah videti bolj konvencionalno lepi, kot bi se morda zdeli sicer. Popravijo vam ličnice, naredijo vas bolj vitke. Potem ko pogledate sliko na telefonu si rečete, da to sem jaz, potem pa se pogledate v ogledalu in se vam zdi, da ste grdi! Nisem takšen kot sem mislil da sem, nisem tak kot na tej fotografiji. Potem postanete negotovi vase in se pričnete komodificirati: moram si kupiti te izdelke, moram si kupiti ličila, botoks, plastično operacijo, ki me bo preobrazila v to, kar mi telefon sporoča, da sem. Potem se ves čas primerjate z drugimi: poglejte to čudovito zvezdnico, ki je tako vitka, tako lepa, ki je veliko bolj zaželena kot jaz. Njena podoba je pa prav lahko izboljšana, ali digitalno, ali s pomočjo lepotne operacije. Tako dobimo nekakšno oboroževalno tekmo, nenehno tekmovanje z lastno negotovostjo, ki vam ga je v um vsililo potrošništvo, kar potem prav tako zameji vašo moralno domišljijo in vas spremeni v od sveta ločen objekt – odstranjen iz preteklosti, odstranjen iz prihodnosti, odstranjen iz sveta okoli vas. Kjer tudi sami postanete potrošna dobrina, ki jo kupujejo, prodajajo in tržijo korporacije, ki vam prodajajo stvari, da bi izgledali kot stvar, ki jo vidite na svojem telefonu in ki jo digitalno polepšujejo njegove lepotne nastavitve.

Potrošništvo, za katerega nam pravijo, da izboljšuje naša življenja, ki nas bogati in ki naše življenje dela boljše, dejansko uničuje naš duševni mir, uničuje naš občutek lastne vrednosti in uničuje naš občutek varnosti. Veliko psiholoških raziskav je bilo narejenih na to temo, ki so pokazale, da so ljudje, ki so najbolj investirani v kulturo slavnih, ki berejo revije o slavnih, ki sledijo tračem in novicam o slavnih ljudeh, na splošno veliko manj povezanih s svojimi sosedi. V njihovih glavah so slavne osebe dejansko zasedle mesto prijateljev in sosedov. Lažni sosed je izpodrinil pravega soseda. Manj verjetno je, da se bodo politično angažirali, volili in da bodo protestirali. Kultura slavnih izpodriva tako velik del našega preostalega moralnega sveta, uspešno pa krepi potrošništvo.

Komodificiran je celo naš upor. Ljudi, ki zaradi političnega nestrinjanja postanejo junaki, si prisvojijo korporacije in nam njihov upor prodajo nazaj. Naš odpor postane potrošen. V tem odnos je vse degradirano do točke, da izgubi svoj smisel. Uničuje naš odnos drug do drugega, ker ko komodificiramo sebe, komodificiramo tudi druge ljudi. Začnemo razmišljati, kaj lahko storijo zame, namesto da bi razmišljali, kako bi se z njimi lahko družili. Naše odnose začnemo monetizirati, celo naš odnos do naravnega sveta, kot ga recimo izraža agenda o naravnem kapitalu, ki pravi, da stvari, če jim ne damo cene, drugače ne bomo znali ceniti. Zato morajo imeti trobentice ceno, ceno mora imeti slon, drugače ni vreden nič in ga ne moremo upoštevati.

Ko se potrošništvo, ki ga poganjajo zahteve kapitalizma, širi v vse pore naših življenj in življenja tistih okoli nas, vse postane potrošno. Uničuje našo človečnost, uničuje naše mesto v družbi, uničuje naše mesto v sedanjosti, preteklosti in prihodnosti. Nas ločuje, odstranjuje, objektivizira. Uničuje naš um. Nekaj, kar nas je številne naučila aktualna pandemija je, da ni dovolj, če gojimo samo virtualne odnose, da ni dovolj, če obstajamo samo kot potrošniki. Dejansko se moramo nujno ponovno povezati z drugimi ljudmi, moramo se ponovno povezati s fizičnim in naravnim svetom. Ljudje čutijo resnično potrebo po tem. Mogoče je zdaj pravi trenutek za ponovno oceno o tem kdo smo in kje smo. Da ponovno ocenimo naše medsebojne odnose in odnose do preostalega živega sveta. Da zavrnemo potrošništvo, da se bomo lahko ponovno povezali, da bomo lahko ponovno oživeli našo moralno domišljijo.

George Monbiot, DDN

Napotilo:

Kaj je narobe s samopomočjo?

Danes ni težko ugotoviti, da industrija samopomoči cveti. Američani se zdijo obsedeni s samo-izboljševanjem. Želimo si hitrih rešitev za življenje: štiriurne delovne tedne, umike v puščavo in da nam nekdo na delovne mestu pritrdi, da je mikro doziranje v redu. Na nek način je učenje ljudi, kako se postaviti na noge, postalo delo vredno slavnih ljudi. Veliko je ljudi, ki vam želijo pomagati iz življenja iztisniti največ kar se da, pa naj si gre za Tima Ferrissa, ki vam govori, da je devet desetin vašega delovnega tedna odveč, če le za večino svojih administrativnih nalog najamete zunanje delavce iz tretjega sveta, ali za katero koli množico blogerjev, ki vam obljubljajo, da boste z nootropiki čez noč za petkrat povečali svojo produktivnost. Prizadevanje, da bi postali boljši in bolj funkcionalen član družbe, ni nujno slaba stvar, toda kaj, če ima industrija za tovrstnimi cilji, veliko opraviti s tem, zakaj sploh potrebujemo pomoč?

Preden lahko razumemo kako se je samopomoč razvila od zelo kul nabora idej, ki so si resnično prizadevale preoblikovati svet, do množice samooklicanih gurujev, ki vam obljubljajo, da boste za samo 395 dolarjev postali boljši, moramo začeti pri ustanovnem očetu sodobnega ameriškega gibanja za samopomoč. Verjeli ali ne, oseba, o kateri govorimo, je bil neuspešen prodajalec avtomobilov, neuspešen igralec in neuspešen romanopisec, ki se je s časom v krščanski organizaciji za mlade (YMCA), prelevil v trenerja javnega nastopanja. Dale Carnegie (1888 – 1955), ki se je konec 19. stoletja rodil na revni kmetiji, je po mnenju nekaterih, z objavo svoje knjige »Kako pridobiti prijatelje in vplivati ​​na ljudi« (How to Win Friends and Influence People, 1936), lastnoročno ustvaril sodobno ameriško industrijo samopomoči. Knjiga je to, kar obljublja naslov. Vodnik temelji na ideji, da je uspeh v poslu in življenju predvsem rezultat, ne toliko inteligentnosti in delovne marljivosti, temveč predvsem osebnosti.  

Njegov uspeh ni bil povsem naključen. Veliko je imel opraviti s časi, v katerih je živel – pred in med veliko depresijo. Od začetka stoletja naprej so skupnostne vezi in verske institucije počasi izgubljale moč, saj so pritiski modernosti povzročili obsežne migracije v mesta, zaradi česar so mnogi ljudje postali odtujeni in osamljeni. Brez družine ali skupnosti, na katero bi se lahko obrnili, so se ljudje zato začeli obračati vase. Ta obrat vase je močno olajšal tudi vzpon psihologije s številnimi priljubljenimi knjigami, ki so novo rastočo vedo, nekoliko dvomljivo, navezovale na vse vidike življenja, pa naj si je šlo za psihologijo in spolno življenje, psihologijo in krščansko izobraževanje, psihologijo posta, psihologijo umora, psihologijo vašega imena, psihologijo skupnega zavarovanja itd.

Carnegiev biograf Stephen Watt tako za rojstno mesto samopomoči označuje, kar je sociolog Philip Reef imenoval fenomen »psihološkega človeka«, ki skuša spodbujen s priljubljeno norostjo, pogosto ob asistenci knjig za samopomoč, reševati svoje težave z reševanjem svojega uma. Zdelo se je smiselno. Zakaj ne bi zaupali nekemu uspešno prodajanemu avtorju? To rastoče področje je Carnegieu služilo kot odskočna deska za popularizacijo svoje lastne filozofije. In očitno je delovalo. Revija Life ga je desetletja kasneje uvrstila na seznam najvplivnejših Američanov. Njegovo pisanje z vso »kmečko« modrostjo in uporabnimi anekdotami, je postavilo temeljne slogovne elemente sodobnih knjig o samopomoči.

Vzpon samo-izpopolnjevanja, kot načina odklepanja svojih najbolj divjih sanj je, če upoštevamo zgodovino, nekoliko presenetljiv. Ideje o samopomoči je mogoče zaslediti že pri antičnih Grkih, v nigerijskih ljudskih pravljicah in tudi v avtobiografiji veselega samo-izpopolnjevanja Bena Franklina. Carnegie se je pojavil na pragu kulture, v kateri samo-izpolnjevanje ni bilo ravno hvalevreden cilj. Odrasel je v času umiranja viktorijanske Amerike. Ena vodilnih silnic ameriške kulture v tem času je bila protestantska delovna etika, kar pomeni, da ste za kakršnokoli priznanje družbe morali garati do smrti in pri tem ne uživati v ničemer, sicer se vam ni pisalo dobro. Na splošno so viktorijanske vrednote srednjih in višjih razredov idealizirale samo-odrekanje. Ta kultura se je kmalu sesula, deloma zavoljo vedno večjega obsega množične proizvodnje. Amerika se je prelevila iz družbe proizvajalcev, v kateri ste vi in vaši sosedje vse, kar ste potrebovali za preživetje naredili sami, v družbo potrošnikov, v kateri ste vi in vaši sosedje ves svoj denar poskušali zapraviti za dobrine, s katerimi ste drug drugemu vzbujali zavist. Namesto nenehnega popravljanja in ohranjanja lepe srajce, ki vam jo je pred 15 leti sešila mama, ste lahko zdaj kupili poceni izdelek za enkratno uporabo, ki so ga množično proizvajali v tovarnah. S časom so množično izdelani nakit, igrače, čokolada, hamburgerji in pomivalni stroji prevladali. Amerika je postala kraj, kjer je bilo svojo plačo zelo enostavno zapraviti.

Po mnenju zgodovinarja Warrena I. Sussmana, se je istočasno s to potrošniško revolucijo v zahodnem svetu zgodila še ena velika kulturna sprememba. Od viktorijanskih idealov oblikovanja pokončnega karakterja, ki temelji na javni dostojnosti, strogi morali in vseobsegajoči delovni etiki, smo prešli do sodobne individualistične ideje o kultiviranju velike osebnosti. Ta idealizirana osebnost je bila po mnenju Sussmana v knjigah za samopomoč tistega časa med drugim okarakterizirana kot očarljiva, osupljiva, privlačna, magnetna, žareča, mojstrska, kreativna, dominantna, silovita in tako naprej. Carnegiejeva knjiga pa je obljubljala, da lahko vsak kultivira takšno osebnost, celo vaš dolgočasen stric.

Carnegie je spodbudil tudi gibanja, ki so za izboljšanje življenjskih usod želela izkoristiti intelektualno moč, kot je bilo gibanje »Nova misel« (New Thought). V bistvu je šlo za gibanje podobno sodobnemu gibanju »The Secret« (Skrivnost), le da ste morali to kaj si najbolj želite povedati bogu. V samo nekaj desetletjih je oportunistični duhovnik Russell H. Conwell »moč uma« spreobrnil v etos ideje: »zamislite si, da ste bogati«. Carnegie je ti dve intelektualni gibanji združil na način, ki je popolnoma ustrezal kulturi, ki sta jo na novo definirali množična potrošnja in individualizem. Njegove metode, ki so bile ustvarjene izključno za pomoč posameznikom, so bile kot nalašč za vse bolj samozadostno družbo. Njegov vzpon je sovpadal tudi z vzponom korporativnega upravljavskega razreda menedžerjev, ljudi katerih profesionalna življenja so bila odvisna od spoprijateljevanja in vplivanja na ljudi, ki so razredno nad in pod njimi. Toda to še vedno ne pojasni v celoti fenomena knjige »Kako pridobiti prijatelje in vplivati ​​na ljudi«.

Carnegiejev biograf Stephen Watt omenja še eno pomembno komponento, ki je doprinesla k njegovemu velikemu uspehu. V tistem času ni šlo le za socialno odtujenost, ampak tudi za ekonomsko opustošenje. Velika depresija je ljudi pahnila v finančno in čustveno katastrofo. Kot poroča Watt, so bili Američani ob zlomu borze in nenadnem nastopu revščine praktično univerzalno ponižani. Bolj kot pomanjkanje bančnih regulacij ali nepremišljene špekulacije, so zlasti negotovi srednji sloji za trpljenje ljudje krivili predvsem sami sebe. V tem kriznem obdobju je bila večina namesto agitaciji za revolucijo bolj naklonjena preprosti krepitvi osnovnih institucij. V paniki so ljudje okrepili svojo zavezo ohranjanju mističnega ameriškega načina življenja in bili odločeni poiskati svoj del pregovornega kosa pogače. In na tej točki nastopi Carnegie, ki ljudem obljubi, da jim bo njegova knjiga v tem negotovem ozračju lahko pomagala, da se dvignejo nad svojo mesto v družbi in uspejo, če si le to zares dovolj želijo.  

V času, ko so ljudje nujno potrebovali splošno podporo svojih skupnosti in države, kot trdi Watts, je Dale Carnegie rešil kulturo individualizma. To lahko razberemo tudi iz njegovih reklam, ki so gradile na idealih osebne odgovornosti za uspeh, ne glede na to, da veliko ljudi še vedno ni moglo nahraniti svojih družin. V enem od tovrstnih oglasov opozarja bodoče študente, »da če imate iskreno željo po izboljšanju, se nam pridružite, če pa te želje po izboljšanju nimate, prihranite svoj čas in denar, ker vam nihče ne more pomagati.«

Razumljivo je, zakaj si ljudje želijo prebrati knjigo o tem, kako se povzpeti v vodstveni razred, da jim ne bi bilo treba vsak dan zapravljati časa v vrstah čakajočih na hrano. A ta miselnost tudi odlično preusmerja pozornost od vzrokov velike depresije, glede katerih navaden človek itak ne bi mogel narediti veliko, v smeri tega, glede česar pa lahko nekaj naredi – samega sebe. Ironično je bil ta egocentrizem vgrajen v filozofijo, ki je samo sto let pred tem skušala narediti ravno nasprotno. Želela je ubrati logiko samopomoči in resnično revolucionirati svet. Veliko pred Carnegiejem so temelje današnje industrije samopomoči namreč pomagali vzpostaviti anarhisti, socialisti in drugi revolucionarji. Kljub svoji manifestaciji v vulgarno dragih spletnih tečajih in ravno tako precenjenih pripomočkih in knjigah, ima industrija samopomoči globoke korenine v delavskem razredu.

V prvi polovici 19. stoletja v Angliji je pojem samo-pomoč označeval proizvodne delavce, ki si kolektivno medsebojno pomagajo. To idejo je strnila knjiga sekularista in radikalca Georgea Jacoba Holyokeja (1817 – 1906) iz leta 1857 »Ljudska samopomoč« (Self-Help By the People – The History of the Rochdale Pioneers), ki podobno kot nekatera zgodnja dela s področja samopomoči v Ameriki, spodbuja ljudi, da se naučijo uporabnih veščin, ki bi jih lahko nato uporabili za pomoč svojim skupnostim in delavskim kolegom. Dela kot je omenjeno, so nastajala v sklopu skupin, kot je bilo britansko združenje za vzajemno izboljšanje (Mutual Improvement Association), skupin, kjer so se ljudje delavskega razreda družili, včasih v umazanih starih vrtnih kolibah, da bi se naučili branja, pisanja in računanja v upanju, da bodo na ta način izboljšali svoje razmere.

Rojene ob koncu napoleonskih vojn, so te skupine še posebej vzcvetele sredi 19. stoletja in so bile dejavne vse do in tudi tekom prve svetovne vojne. V glavnem so jih ustanavljali politični radikalci in so v času svojega razcveta obstajale v številnih industrijskih mestih in vaseh po Angliji. To je bil čas, ko si je Velika Britanija obupno prizadevala rešiti nepismenost in je ponujala izobraževanje odraslih na tehniških inštitutih, vendar so tovrstne inštitute financirali sponzorji iz srednjega razreda, ki so te šole večinoma dojemali zgolj kot orodja za vsiljevanje svojih vrednot delavskemu razredu. Združenja za vzajemno izboljšanje so se tako tudi v krajih, kjer je bilo sicer veliko tehniških inštitutov, pojavila kot alternativna možnost izobraževanja. Po mnenju Harrisona to kaže na to, da so bili delavci nezadovoljni z institucionaliziranim formalnim izobraževanjem. Morda tudi zato, ker študentje v razredih pogosto niso smeli razpravljati o politiki ali religiji. Združenja za vzajemno izboljšanje so bila v bistvu to, kar Harrison imenuje »rešitev za izobraževalne potrebe delovnega človeka«.

Sodelovalna zapuščina samopomoči ni izginila čez noč. Tudi v Ameriki raziskovalka Beth Blum ugotavlja, da se je vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja samopomoč še vedno pogosto nanašala na skupine ljudi, ki sodelujejo, da bi izboljšali svoj položaj. To idejo pooseblja tudi feministični kolektiv za samopomoč, ki je sestavil zbornik »Naša telesa in mi« (Our Bodies, Ourselves (1970), ki je ženske učili medicinsko tabuizirane vsebine o njihovih telesih. To je praksa, ki je daleč od samo-centrične filozofije nečesa takega, kot je knjiga Sheryl Sandberg »Lean In: Women, Work, and the Will to Lead« (Ženske, delo in volja po vodenju, 2013).

Kaj ima torej vse to opraviti s Tonyjem Robbinsom in Sheryl Sandberg ter tisoče dolarjev dolgov na kreditnih karticah zaradi obiskovanja delavnic kulta NXIVM. Na tem mestu namreč nastopi Samuel Smiles (1812 – 1904), ki je nekatera združenja za vzajemno izboljšanje obiskoval v Leedsu, kjer ga je navdušil njihov občudovanja vreden duh samopomoči. Škotski avtor in nato urednik radikalnega časopisa, jim je podajal navdihujoča predavanja o uspešnih ljudeh, ki so se dvignili iz revščine. Nazadnje je vsako tovrstno predavanje postalo poglavje v njegovi knjižni uspešnici iz leta 1859 naslovljeni: »Samo-pomoč« (Self Help). Knjiga je tako uradno dala ime novonastali industriji, ki bo s časom ustvarila na tisoče malih gurujev.

Od takrat, ko je leta 1845 prvič obiskal združenje za vzajemno izboljšanje, do objave knjige, so se njegovi pogledi precej spremenili. V knjigi je delavske korenine angleškega samo-izpopolnjevanja združil z vrednotami individualizma srednjega razreda. Smiles je prevzel ideologijo kolektivnega samo-napredovanja, ki jo je tako občudoval in jo v bistvu prelil v individualno delovno etiko. Šel je celo tako daleč, da svojega bralca opozarja, da je revščina lahko tudi dobra motivacija, institucionalna pomoč pa tej motivaciji velika prepreka. Čeprav se je njegova knjiga za delavce po vsem svetu izkazala za navdihujočo, je Smilesova ideologija v bistvu delovala kot odgovor srednjega razreda na zahteve delavcev po boljših socialnih razmerah. Trdil je, da se lahko vsak izboljša brez pomoči vlade, če si le-to zares želi. V tem smislu nedvomno sugerira, da so delavci, ki so ostali revni in nevedni, v bistvu moralno pomanjkljivi. Navsezadnje se morajo za dvig svojega statusa vendarle samo malo bolj potruditi in se, ko se vrnejo iz službe, učiti aritmetike. Medtem ko so se metode samo-izboljšanja, na katerih je gradil Smiles, kot so trdo delo, marljivost in varčnosti, drastično razlikovale od Carnegiejevega karizmatičnega pristopa k napredku v življenju, je njegova knjiga prav tako krepila individualistično podobo samo-pomoči, ki se je vse do danes izkazala za izstopajočo. Kar je tudi način kako je ideja o samopomoči prešla od kolektivističnih sanj o boljšem svetu v ideologijo osebnega izboljševanja, ki jo spodbuja posameznikova ambicija.   

Smiles je imel velik vpliv tudi na Orisona Swetta Mardena (1848–1924), avtorja šokantnih 50 ali več knjig in knjižic za samopomoč, kot je recimo: »Pushing to the Front« (Priti v ospredje, 1894). Marden je postal ena glavnih inspiracij za Dala Carnegieja, ki je tako utrdil prehod samopomoči od kolektivnega napredovanja delavskega razreda, v etos manipuliranja s sodelavci, da si na ta način zagotoviš višjo plačo in si lahko kupiš več sranja. Od takrat samopomoč ohranja tovrstno osredotočenost na posameznika in njegovo osebnost, pogosto v povezavi z izboljševanjem svoje vrednost na trgu dela. Prav tako od takrat izrecno pomaga ljudem, da se prilagodijo na velike družbene spremembe. Na primer kot takrat, ko je Helen Gurley Brown ženskam svetovala, kako v 1960-ih uspeti na globoko seksističnem delovnem mestu ali ko je Jane Fonda baby-boomerje srednjih let učila, kako ohranjati svojo postavo iz mladosti.

Zlata doba samopomoči poznega 20. stoletja se je začela v zgodnjih sedemdesetih letih. V času ekonomskega krčenja in široke anksioznosti. Pojavile so se knjige za samopomoč s pretečimi naslovi kot sta: »Looking out for #1« (V iskanju številke 1, 1978) in »Winning Through Intimidation« (Zmagovati z ustrahovanjem, 1974), ki so spodbujale prav to, kar sporočata naslova – brezobzirno lastno korist in evangelij pohlepa. Nekatere knjige so imele še bolj temačne naslove, kot je recimo »You can profit from a monetary crisis« (Izkoristite monetarno krizo, 1974) in »How to prosper during the coming bad years« (Kako uspeti v prihodnjih slabih letih, 1979), ki so nekakšen neposreden poziv k sebičnosti sredi razširjenega trpljenja, v primerjavi s katerimi se Carnegie zdi skorajda kot komunitarec. Kot v svoji knjigi ugotavlja sociologinja Micki McGee, »so bile v okviru kulture samopomoči vrednote tržne konkurenčnosti prenesene v osebni svet intimnega življenja.« To ni bilo še nikjer tako očitno kot v knjigi o medosebnih odnosih iz leta 1985 z naslovom »Women Who Love Too Much« (Ženske, ki preveč ljubijo), ki je ženske pozivala, naj na svoje odnose gledajo kot na maksimiranje dobička.  

Kje je pa samopomoč danes? Samopomoč je našla donosno nišo v pomoči Američanom pri obvladovanju in preživetju na vse bolj nestabilnem trgu dela in v pregretem družbenem ozračju. Medtem ko so bile viktorijanske knjige napolnjene z nasveti o tem kako se uspešno poročiti in zaposliti, so današnje napolnjene z nasveti kako za vedno ostati zaželen in zaposljiv. Da bi ostale v okvirjih trendov prejšnjih desetletij, knjige o samopomoči obravnavajo »jaz« kot vašo najdragocenejšo dobrino, vaša osnovna naloga pa je maksimiziranje njegove vrednosti. Knjige kot je »You Are a Badass: How to Stop Doubting Your Greatness and Start Living an Awesome Life« (Ti si frajer: kako prenehati dvomiti v svojo veličino in začeti živeti čudovito življenje, 2013) učinkujejo kot Carnegiejeva knjiga za usrano ekonomijo priložnostnih del (gig economy), v kateri nobeno delo ni posebej cenjeno in v kateri je cilj vsakogar, da postane sam svoj šef.  

Samopomoč še nikoli ni bila bolj donosna ali priljubljena, kar ustvarja industrijo, ki je vredna več kot 11 milijard dolarjev, v kateri podplačani delavci v upanju, da se bodo lahko povzpeli po socialno-ekonomski lestvici, iščejo nova znanja in nasvete. Številna podjetja, zlasti s področja mrežnega marketinga, zaposlujejo celo strokovnjake za samopomoč, da bi slabo plačane delavce motivirali za delo. Toda tako kot v času velike depresije, tudi danes živimo v izjemno slabih časih za kakršnokoli napredovanje. Razumljivo je, da bodo ljudje sprejeli nasvete finančnih gurujev, ki jim obljubljajo nezaslišano bogastvo, če bodo le sledili nekaj preprostim in banalnim nasvetom. Toda ko se vsi tako trudimo udejanjiti nove miselnosti, biti bolj frajeski ali »zapakirati« svojo osebnost na petih različnih socialnih omrežij, se je vredno vprašati – se k samopomoči obračamo, kot ljudje med veliko depresijo, ker za svoje težave krivimo sami sebe, namesto da bi za to krivili očitne institucionalne napake, kot so ogromni študentski dolgovi, stagnirajoče plače in tako dalje. In da ne bo nesporazuma, nič inherentno slabega ni v tem, če želimo napredovati, prav nasprotno, gre za občudovanja vredno ambicijo in tudi večina študij na to temo kaže, da ljudje resnično menijo, da jim knjige za samopomoč pomagajo, vendar je dejstvo tudi, da je lahko le zdravo prevprašati nekaj, kar je postalo tako institucionalizirano kot je industrija samopomoči. Vredno se je vprašati zakaj sporočilo tudi danes ostaja tako podobno sporočilu Carnegieja iz leta 1936: »če preberete to inspiracijsko knjigo in ne postanete izjemno uspešni, je to zato, ker se niste dovolj potrudili«.

Amanda Scherker, Wisecrack

Povzeto po:

Astroturfing

Tridelno poročilo portala »Pod črto« o pojavu Astroturfinga v Sloveniji. Na Twitterju se pojavljajo profili z ukradenimi profilnimi slikami, ki praktično izključno širijo ideje največje vladne stranke. Njihovo delovanje vzbuja sum, da gre za neavtentično politično delovanje.

Astroturfing (1. del): lažni Twitter profili, ki napadajo kritike stranke SDS

https://podcrto.si/astroturfing-1-del-lazni-twitter-profili-ki-napadajo-kritike-sds/

Astroturfing (2. del): kako potekajo napadi na kritike stranke SDS

https://podcrto.si/astroturfing-2-del-kako-potekajo-napadi-na-kritike-stranke-sds/

Astroturfing (3. del): sovraštvo pod taktirko politikov in mnenjskih voditeljev SDS

https://podcrto.si/astroturfing-3-del-sovrastvo-pod-taktirko-politikov-in-mnenjskih-voditeljev-sds/

Astroturfing: od orodja za marketing do političnih zlorab

O pojavu astroturfinga se v medijih in družbi nasploh v zadnjih letih precej govori. V ZDA so pričeli pojav bolj sistematično analizirati po zmagi Baracka Obame na predsedniških volitvah leta 2008. Obamovi nasprotniki so takrat pričeli uporabljati astroturfing za podžiganje upora med volivci proti Obamovim politikam. To so bile predvsem korporacije in gospodarske lobistične skupine, ki so poskušale preprečiti sprejetje nove zakonodaje na področju zdravstvenega varstva in varovanja okolja. Ta zakonodaja in z njo nove omejitve ter regulacija so namreč za korporacije predstavljale dodatne stroške pri poslovanju.

Ponoven pospešek je debata o astroturfingu dobila ob volitvah leta 2016, ko je množica lažnih Facebook profilov podpirala bodisi izvolitev Donalda Trumpa bodisi Hillary Clinton in s tem po mnenju političnih analitikov želela vnesti čim več razdora v ameriško družbo. Za precej lažnimi profili posameznikov naj bi po ugotovitvah ameriških obveščevalcev v resnici stale ruske tajne službe.

A na samem začetku astroturfing ni bil orodje političnega vplivanja na ljudi. Bil je predvsem način podjetij za pridobivanje novih strank – oziroma poskus spreminjanja navad potrošnikov.

Izvor astroturfinga strokovna literatura prepoznava v kampanji Hugha Moora iz leta 1909. V tistem času je bilo običajno, da so ljudje pri pitju vode iz javnih vodnjakov ali pitnikov uporabljali isti pločevinasti kozarec. Kozarec je bil priklenjen na verižico ob pitniku, ljudje pa so si ga podajali iz roke v roko. Moore je pričel izdajati pamflet, ki je opozarjal na zdravstvena tveganja deljenja javnega kozarca ob pitnikih pri prenosu različnih bolezni. Poimenoval ga je kar »kozarec smrti«.

A Hugh Moore je bralcem pamfleta zamolčal pomembno informacijo. Pamflet ni bil produkt nekega posameznika, ki ga je skrbelo javno zdravje. Moore je bil solastnik podjetja, ki je prodajalo papirnate kozarce za enkratno uporabo. Uporaba takšnih kozarcev namesto pločevinastega ob pitnikih bi pomenila več zaslužka za njegovo podjetje.

Astroturfing je bil na začetku torej način, kako za nek komercialen produkt ustvariti lažno podporo pri ljudeh. Potrošniki seveda precej bolj zaupajo mnenju ostalih potrošnikov kot pa mnenju podjetja, ki produkt prodaja. Lažna pozitivna mnenja pri potrošnikih pa pomenijo več prodanih izdelkov.

Iz te lažnosti oziroma zavajanja izhaja tudi izraz astroturfing. Gre za nekoliko teže prevedljivo besedno igro. »Astroturf« je angleška beseda za znamko umetne trave – takšne, ki jo na primer najdemo na umetnih igriščih za nogomet. Takšno travo je treba »od zgoraj« položiti na igrišče – v nasprotju s pravo travo, ki raste iz zemlje in korenin »od spodaj navzgor«. Podobno velja za družbena gibanja. »Pristna« (»grassroots«) gibanja naj bi se začela »od spodaj«, saj črpajo iz najnižjih, najbolj osnovnih gradnikov družbe – navadnih državljanov, ki so kot posamezniki brez političnega vpliva, moč pa jim daje prav njihova združitev v želji po izpolnitvi nekega točno določenega cilja. Takšna »grassroots« gibanja zato ostali državljani pojmujejo kot nekaj pristnega in iskrenega – nekaj, česar ne dirigirajo vplivni politični ali gospodarski interesi »od zgoraj«, temveč dejanski interesi ljudstva. Če bi želeli sloveniti besedo astroturfing, bi bil primeren izraz »ustvarjanje lažne javnosti«.

Ker grassroots gibanja uživajo visoko stopnjo legitimnosti, so izjemno vabljiva za korporacije ali politične vplivne posameznike. Posnemanje takšnega gibanja lahko slednjim prinese precejšnjo družbeno moč. Eden izmed najbolj znanih primerov takšnega lažnega gibanja so najrazličnejša društva za branjenje svobode kadilcev. Ta društva izgledajo kot skupnost navadnih državljanov, ki jih moti preveliko poseganje države v njihovo svobodo pri kajenju. V resnici pa delovanje mnogih takšnih gibanj finančno podpira tobačna industrija. Oziroma v nekaterih primerih je industrija celo skriti ustanovitelj teh gibanj.

Anže Voh Boštic

Vir: https://podcrto.si/astroturfing-1-del-lazni-twitter-profili-ki-napadajo-kritike-sds/

Množična prodaja lažnih ocen izdelkov na Amazonu

Razkrili množično prodajo lažnih ocen izdelkov na Amazonu, kar je strogo v nasprotju z Amazonovimi pogoji uporabe. Koliko je mogoče zaslužiti kot “ocenjevalec”?

Spletni prodaji posel cveti. Zaradi pandemije se najrazličnejši izdelki vse bolj številčno prodajajo prek interneta, največji spletni trgovec Amazon pa ima v ponudbi več kot dvanajst milijonov izdelkov, skupaj z drugimi ponudniki, ki svoje izdelke prodajajo prek njihove platforme, pa celo več kot 350 milijonov artiklov. A zaradi velike konkurence morajo prodajalci za boljšo prodajo uporabiti različne prijeme. Treba je izstopati.

Eden od načinov, kako to doseči, so pozitivni opisi izdelkov. To je sicer povsem legitimna in tudi za kupca koristna stvar, a le, če se ta lahko zanese na resničnost zapisanega. Kar so uporabniki že dlje časa namigovali, pa zdaj potrjuje skupina Which?, ki je odkrila organizirano in predvsem množično prodajo lažnih ocen za izdelke na Amazonu. Lažne petice pomenijo višjo uvrstitev na seznamu, to pa posledično več klikov in nakupov. Prodaja lažnih ocen izdelkov na Amazonu je sicer strogo v nasprotju z Amazonovimi pogoji uporabe.

Denar in brezplačni izdelki

Pri Which? so našli deset spletnih strani, ki so ocenjevalcem ponujale v povprečju dobrih pet evrov zaslužka za pozitivni opis, poroča Sky News. K oddaji pozitivne ocene so uporabnike spodbujali tudi tako, da so jim v zameno ponudili brezplačne izdelke. Amazonov predstavnik se je sicer na očitke odzval, da “spletni trgovec nemudoma umakne lažne ocene in ukrepa zoper vsakogar, ki je vpleten v zlorabo”.

Kako prepoznati lažen opis

• Bodite skeptični, še posebno, če opazite, da izbrani izdelek v določeni kategoriji zelo izstopa po številu komentarjev z drugimi izdelki.
• Vzemite si čas in komentarje preberite večkrat in vedno znova. Bodite pozorni, če so si med seboj zelo podobni.
• Pri blagovnih znamkah, ki jih ne poznate, preverite, ali imajo svojo uradno spletno stran z jasnimi kontaktnimi podatki.
• Previdni bodite pri izdelkih z veliko slikami ali video posnetki. Prodajalci lahko spodbujajo lažne ocenjevalce, da k opisom dodajajo več fotografij in videoposnetkov.

Prodajalci so lahko v enem koraku kupili celo pakete lažnih pozitivnih ocen in opisov. Za posamezni opis, tako BBC, pa so morali odšteti približno 17 evrov. Če so želeli več, so lahko izbirali med ponudbo dobrih 700 evrov za 50 kupljenih ocen ali slabih 9200 evrov za 1000 najbolj sladkih opisov izdelka, ki morda še zdaleč ni vreden svojega denarja. A to so ocenjevalci seveda morali zamolčati. Kako velika je industrija lažnih ocen, govori številka, da je peterica od omenjenih desetih prodajalcev storitve lažnega ocenjevanja v svojih evidencah, lahko rečemo na svoji plačilni listi, imela več kot 702.000 ocenjevalcev izdelkov.

Pisci po nareku

Ocenjevalci, ki so zaslužili od enega do več kot deset evrov za posamezni komentar, so lahko sodelovali celo v shemah zvestobe, s katerimi so si za nagrado prislužili premium izdelke, kot so otroške igrače ali športnorekreacijski pripomočki. Posredniki, ki jih je Which? vzel pod drobnogled, so svojim priložnostnim ocenjevalcem ponujali celo brezplačno izobraževanje, natančne napotke, kako spisati pozitivni komentar, da se Amazonu ne bo zdel sumljiv. Svetovali so jim denimo, da morajo izdelek oceniti oziroma opisati z vsaj dvema stavkoma in priložiti kakšno fotografijo.

Natalie Hitchins z Which? je angleško vladno upravo za konkurenco in trge (CMA) pozvala, da se nemudoma lotijo problema, ki ga povzročajo lažni opisi. Meni, da mora regulator poiskati te “pisce po nareku” in k odgovornosti zavezati spletna mesta, ki ne bodo zaščitila svojih uporabnikov. “Če tega vlada ne bo mogla storiti, mora nujno okrepiti spletno zaščito potrošnikov,” je dejala Hitchinsova. Prejšnja preiskava potrošniške skupine je namreč odkrila tudi na desetine facebook skupin s prodajalci, ki so ponujali plačilo ali druge ugodnosti v zameno za lažne pozitivne ocene in komentarje. Po razkritju sta Facebook in Ebay s CMA podpisala sporazum, s katerim sta se družbi zavezali, da se bosta trudili bolje prepoznati, raziskati in se odzvati na lažne in zavajajoče ocene. Hitchinsova je prepričana, da bi morali več v tej smeri storiti tudi Amazon in drugi spletni trgovci. “Proaktivno bi morali preprečiti, da na njihova spletna mesta ne bi prodrli lažni komentarji in bi potrošniki lahko zaupali njihovim mnenjem.”

Pri Amazonu sicer navajajo, da s tehnološkimi podjetji sodelujejo pri identifikaciji spornih uporabnikov, a izpostavljajo, da problemu prodajalci prek spleta sami nikakor niso kos. Pri RepricerExpress so izračunali, da obiskovalci spletnega trgovca vsako uro ustvarijo za 17 milijonov prometa.

V pomoč uporabnikom pri odkrivanju lažnih ocen je lahko spletna aplikacija ReviewMeta, ki na podlagi različnih kriterijev oceni, ali je ocena lažna ali pristna. Upošteva dolžino opisa, preveri, kako pogosto uporabnik ocenjuje izdelke, ali redno podeljuje pet zvezdic, če so v njegovem opisu besede, ki jih uporablja tudi prodajalec izdelka na svoji spletni strani, je izdelek tudi sam kupil na Amazonu ali ne. Morda vam bo pri naslednjem nakupu v pomoč. Raziskave, narejene konec lanskega leta, namreč razkrivajo, da je kar 43 odstotkov opisov in ocen na Amazonu lažnih.

Gregor Grosman

Vir: https://www.vecer.com/svet/placani-ocenjevalci-na-amazonu-mnozicna-prodaja-laznih-ocen-izdelkov-na-amazonu-koliko-je-mogoce-zasluziti-kot-ocenjevalec-10235573