Slovenija, moja dežela plakatov

Se spomnite zadnjih kadrov v promocijskem spotu »Slovenija, moja dežela«? Stric v modrem kombinezonu ureja še zadnje detajle pri napisu »Slovenija«, nato pospravi lestev, kamera se odmakne, Oto Pestner in Nada Žgur odpojeta »njeni ljudje smo njeno ime, ponosno ime«, in nato zagledamo neokrnjeno naravo, zeleno deželo, Logarsko dolino, kamor »gostje prihajajo«, kot je bil uraden naslov te oglaševalske akcije, posnete leta 1986. Dobrih petintrideset let pozneje je pogled na to neokrnjeno naravo drugačen. Nekaj metrov za usmerjevalno tablo stoji oglasno sporočilo, ki nas vabi v nov trgovinski center. In ob obronku gozda stoji še en plakat, ponoči osvetljen z reflektorji, ki sporoča, da lokalni vulkanizer menja pnevmatike z dvajsetodstotnim popustom. Ne vidite tega? Poglejte še enkrat …

Kot otrok sem velike reklamne plakate opazoval skozi okno našega malega rumenega golfa, kadar sta se starša namenila iz Avstrije prešvercati kakšno čokolado, kavo in nov avtoradio blaupunkt. V moji otroški domišljiji so bili ti plakati znak razvitega zahoda, kjer se cedita med in mleko. Leta pozneje so tudi v Sloveniji ob cestah zrasla oglasna sporočila in z njimi obljuba o boljši prihodnosti. Na začetku devetdesetih smo dobili še nekaj: postali smo del globalne tehnološke revolucije. Iz naših pisarn so izginjali tipkalni stroji, prvi osebni računalniki, ki so v wordstaru ponujali kar šest različnih pisav, pa so ustvarili vtis, da je oblikovalec lahko vsak sam. Tako smo s podivjanim kapitalizmom dobili tudi nepregledno množico doma izdelanih reklam, natisnjenih na iglične tiskalnike, po možnosti v »coca-cola fontu« in na papirju, na katerem sta se prelivali fluorescentno zelena in vijolična barva. Ker socialistična dediščina ni premogla dovolj oglasnih desk, so bile reklame za poceni »štumfe in gate« polepljene po oknih novih prodajaln, brezsramno pripete na stebra dreves in vržene v naše poštne nabiralnike. Plakatomanija in reklamomanija sta podivjali tako, kot je podivjal kapitalizem, ko je zmagoslavno stopil na mesto nikoli izpolnjene socialistične obljube.

Čeprav se na začetku 21. stoletja mogoče zdi, da kulturi divjega kapitalizma zmanjkuje sape, tega za plakate, predvsem tiste, ki jim v kleni slovenščini rečemo jumbo plakati, ni mogoče trditi. Ne samo da se vpadnice v mesta dušijo v vizualnem onesnaženju, jumbo plakati se raztezajo tudi čez polja in travnike, pripeti so na kozolce in postavljeni ob obrobja gozdov.

Ko se zjutraj z Gorenjske vozim v službo v Ljubljano, je pogled na jutranji Krvavec pospremljen z ogromno reklamo za lokalno trgovino. Nekaj kilometrov pozneje je sredi polj dolge tedne visel Snežičev infantilni obračun s Kordišem in njegovo banano, še par metrov za tem pa jumbo plakat, na katerem je nekdo sporočal, da Jezus živi. Še preden me je objela ljubljanska megla, sem bil deležen politično-duhovnega pranja možganov. Malo pred Brodom, ob obrobju tamkajšnjih gozdov, je še nekaj megalomansko velikih oglasov, nato pa me v Vižmarjah in Šiški pozdravi drevored jumbo plakatov. Celovška cesta je tako rekoč postala velika kričeča reklama. A Ljubljana ni izjema. Civilna iniciativa Očistimo Slovenijo reklamnih panojev, ki na svojem facebooku objavlja grozljive podobe vizualnega onesnaževanja, jasno kaže, da smo z jumbo plakati v Sloveniji dobili tudi jumbo onesnaževanje. Predvsem v ruralnih okoljih se je v zadnjih letih razvila še nova folklora čestitk ob rojstnem dnevu, ki so v resnici smešenje slavljencev z javno objavo zasebnih fotografij, ponavadi v kakšnem pijanem stanju. (Mislim, resno, hvala, prijatelji!) Prodajalcem oglasnega mesta je seveda vseeno: nova restavracija, akcijska prodaja v trgovini ali na smrt pijani Jure. Denar je denar.

Če se je za trenutek zdelo, da smo se s televizijo, ki jo je mogoče »prevrteti naprej«, izognili ekonomsko-propagandnemu programu, se je ta po stranski poti v še večji meri vrnil v naša življenja. Danes skoraj ni več mogoče brati besedila na spletu ali gledati videoposnetka na telefonu, ne da bi ga prekinila reklama. In ko oči končno odmaknemo od računalniških zaslonov, nam pogled zastirajo jumbo plakati. Monetizacija naših vsakdanjih življenj je grozljiva.

Jumbo plakati ne onesnažujejo zgolj okolja, ampak ogrožajo tudi varnost vožnje. A za vse to nihče ne želi prevzeti odgovornosti. Dejstvo, da to področje v Sloveniji ureja devet zakonov in veliko občinskih aktov, je odlično gojišče za rast novih plakatnih mest: občine se sklicujejo na državo, država odgovornost prelaga na občine, te nato opozarjajo, da imajo zvezane roke, ker so jumbo plakati postavljeni na zasebnih zemljiščih, zmagovalci teh birokratskih začaranih krogov pa so seveda oglaševalci. Stvari se ne bodo spremenile, če vlada ne bo sprejela krovnega zakona, s katerim bo to področje celostno uredila in prepovedala obstoječe vizualno onesnaževanje države. Oglaševalci se seveda ne bodo kar tako odrekli prihodkom. Morda se bodo celo sklicevali na svobodo govora, kot so se na sodišču v kanadskem Québecu, kjer jim je sodnik pojasnil, da imajo za svoja sporočila na voljo vrsto drugih orodij in da njihova svoboda govora ne more biti opravičilo za onesnaževanje okolja. S tako trdo roko bi to lahko uredili tudi pri nas in s tem prisluhnili mladim, ki so prejšnji teden opozarjali vlado, naj končno že kaj stori za okolje. Prepoved jumbo plakatov v Sloveniji resda ne bi rešila ekološke krize, bi pa to bila pomembna gesta. Ker planeta B pač ni.

Roman Kuhar

Vir: Delo, 7. 3. 2023, https://www.delo.si/…/slovenija-moja-dezela-plakatov/

Zakaj je danes vse, kar kupimo, slabše

Morda ste že opazili: v zadnjih 10 letih se je vse, kar kupimo, od oblačil do tehnologije, poslabšalo. Puloverji se bodo prej strgali, telefoni prej pokvarili, pametni opekači in televizorji pregorijo in nehajo delovati že po nekaj letih. Zdi se, da potrošniški izdelki preprosto niso več narejeni za to, da bi trajali. Kaj se dogaja? Na žalost (in na srečo!) smo del težave tudi mi sami. Desetletja smo bili naučeni, da naj kupujemo, kupujemo in kupujemo, zato je danes normalno, da številni potrošniki nakupujejo nova oblačila vsaj enkrat na mesec. Da lahko sledijo povpraševanju, morajo številna podjetja izdelke narediti na najhitrejši in najcenejši možni način. Zato varčujejo pri materialih in delavcih. Posledično trpi kakovost, zaradi česar potrošniki kopičijo veliko slabo narejenih izdelkov. Pri tehnoloških izdelkih je zgodba nekoliko drugačna. Največja razlika med oblačili in tehnologijo je v tem, da vam pri modnih oblačilih nihče ne bo preprečeval, da si nanje prišijete nov gumb, tehnološka podjetja pa vam bodo popravilo svojih izdelkov praktično onemogočila. Dobra novica je, da imamo potrošniki presenetljivo velik nadzor nad to situacijo. Če želite izvedeti več, si oglejte spodnji videoposnetek.

Prirejeni transkript:

Ste opazili, da je danes vse nekako zanič? In pri tem ne mislim na splošno stanje v svetu, ampak na to, da so stvari, ki jih kupujemo, slabše kot so bile še pred 10 leti. O tem sem zares začela razmišljati potem, ko je moja sodelavka Izzy pisala o tem, kako je morala zamenjati svoj stari nedrček.

Naredila sem, kar običajno naredi vsaka normalna oseba, se pravi kupila sem popolnoma enak izdelek v isti trgovini, potem pa je že po nekaj tednih razpadel. To me je spodbudilo na to pot raziskovanja. Navadno slišim od ljudi, s katerimi se pogovarjam, kako se vse od kavnih avtomatov, telefonov, računalnikov, puloverjev, strga, pokvari ali zlomi veliko prej kot nekoč. Kaj se torej dogaja in ali obstaja način, da se rešimo izpod tega kupa potrošniških smeti?

Pogovorimo se najprej o osnovah, začenši s postopkom oblikovanja. Ko želi neko podjetje nekaj narediti, recimo jakno, morajo upoštevati tri glavne dejavnike: funkcionalnost – ali deluje, videz – ali je videti dobro in možnost izdelave – ali je enostavno in dokaj poceni narediti izdelek v velikih količinah. Na splošno bo dober izdelek dobro združil te tri elemente, vendar je bil v zadnjih letih ta  proces spodkopan. Poglejmo primer oblačil.

Če ste v preteklosti potrebovali novo jakno, ste šli k krojaču, ki vam je vzel mere, izbrali ste material in vam je jakno ročno izdelal. Nato so sledila desetletja, ko smo namesto k krojaču po novo jakno šli v veleblagovnico in kupovali stvari, ki so jih množično izdelovali. Do 1980 in 1990-ih smo imeli ogromno možnosti in trgovin, med katerimi smo lahko izbirali. Danes pa mnogi med nami gremo preprosto na splet, kliknemo »dodaj v košarico« in kupimo izdelek, ne da bi ga sploh kdaj videli v živo. Vendar ne gre le za to kako kupujemo, temveč tudi za to, kako pogosto kupujemo. Za to lahko nekoliko krivimo tudi Ernesta Elma, ki je v tridesetih letih prejšnjega stoletja med veliko depresijo napisal članek, v katerem je zagovarjal idejo, da bi oblasti morale podpreti zamisel o namernem zastaranju. Le da on tega takrat ni imenoval namerno zastaranje, ampak je uporabil izraz potrošniški inženiring.

Se spomnite tiste jakne, ki ste jo kupili? Smo v novi sezoni in ni več moderna. Gumbe je nadomestila zadrga, zato kupite nekaj novega, vendar ne zato, ker bi bilo z vašo staro jakno karkoli fizično narobe. Zato se temu reče potrošniški inženiring. Težava se nahaja v naših možganih. Tako živimo že desetletja. Zdaj si vsi naslednjo boljšo stvar želimo ves čas in to povpraševanje je ušlo izpod nadzora. Danes smo potopljeni v to kulturo, v kateri vlada hitrost modnih ciklov in dejstvo, da so usmerjeni k določenim mikro skupnostim. Recimo Stanleyjeva flaška danes je bila pred letom dni morda Hydro Flasks. Rezultat tega je, da danes vsi veliko kupujemo.  

Raziskava, ki je bila izvedena leta 2021, je pokazala, da skoraj 40 odstotkov potrošnikov v Veliki Britaniji kupuje oblačila vsaj enkrat na mesec. ZN poročajo, da je med letoma 2000 in  2014 povprečna oseba kupila 60 procentov več oblačil, vsak kupljen kos oblačila pa je bil nošen polovico manj časa. Želimo si hitro kupovati veliko stvari in ker svoje stvari tako pogosto zamenjujemo, za to ne želimo porabiti veliko denarja, kar ima prav tako svoj učinek.

Ljudje za nekaj, kar so za določeno ceno kupili pred časom, niso pripravljeni plačati več. Recimo, če smo pred 10 leti za nedrček plačali 30 dolarjev, bi ga danes res težko kupili za 50 dolarjev, čeprav so  v zadnjih 10 letih stroški dela narasli. Tako smo soočeni z neverjetno hitrimi cikli povpraševanja po nizkocenovnih izdelkih. Če želijo pospešiti proizvodnjo, morajo podjetja bodisi zaposliti več ljudi, bodisi spremeniti način kako je izdelek izdelan ali oboje. Hkrati pa morajo cene ohranjati dovolj nizke, da jih bodo potrošniki kupovali. Zato začnejo zamenjevati materiale, recimo namesto bombaža ali svile uporabijo cenejše sintetične materiale ali se zanašajo na bolj osnovne vzorce šivov, ki morda ne držijo tako dobro. Če torej po 10 letih še vedno plačate isto ceno ali skoraj isto ceno za izdelek, ki je videti enako, se je v tem procesu nekaj moralo spremeniti.

Hitre mode ni težko razumeti. Modni trendi se prehitro spreminjajo in posledično kupujemo preveč stvari, toda zakaj je zanič moj pralni stroj? To je odlično vprašanje. Pogovorimo se o tehnologiji.

Ko so stvari, kot so računalniki, prvič postali del našega vsakdanjega življenja, je bilo smiselno naprave nadgrajevati precej pogosto. Obstajale so velike razlike med napravami, ki so bile recimo stare dve leti, v primerjavi s tistimi, ki so bile na trgu povsem nove. Prihajalo je do velikih skokov v tehnologiji. Če ste imeli dve leti staro napravo, verjetno niste mogli delati polovico stvari, ki so jih lahko delali drugi, z novejšimi napravami. To je spodbudilo cikel menjavanja, ker si z nakupom novega res lahko dobil nekaj boljšega v smislu funkcionalnosti.  

Na primer, ko je bil iPhone prvič predstavljen, je to pomenilo velik preboj. Telefoni, ki so sledili so se do neke mere odzivali na velike tehnološke preskoke. Če si pogledamo samo razliko med modeloma 3GS in 4. iPhone 4 je imel veliko boljšo ločljivost in sprednjo kamero. Nekaj časa so bili ti veliki preskoki med modeli za tehnologijo norma, vendar te velike spremembe niso več tako pogoste. Namesto tega, delno tudi zato, da bi nas spodbudili k nakupu, podjetja leto za letom delajo zelo majhne popravke, na primer vaš sušilnik lahko zdaj na koncu cikla zaigra kakšno zabavno pesmico namesto hrupa, ki ga je povzročal starejši model.

Ko se naprave razvijajo in postajajo vse bolj zapletene, se je za potrošnike pojavil še en problem. Vse te nove stvari, ki so jih podjetja pošiljala v svet, niso prišle z orodji za popravilo. Izdelali so jih na tak način, da bi jih po uporabi zavrgli.

Ko se nekaj pokvari je pogosto namenoma nemogoče popraviti. Če kupite nekaj, kar ima v sebi vgrajen računalniški čip ali vezje, tega verjetno ne morete izdelati v vaši garaži, tako da ste zelo odvisni od tega, kaj vam bo proizvajalec privolil prodati. Zelo pogosto se ne strinjajo s prodajo ločenih delov, orodij in diagnostike ali diagramov izdelka.

Včasih pa preprosto izdelka sploh ni mogoče popraviti, ker proizvajalci prav tako kot v modni industriji, varčujejo in recimo kovinske vijake zamenjajo s plastičnimi in lepilom. Tovrstne težave se pojavljajo pri vseh tehnologijah, od telefona do opekačev kruha, mešalnikov do električnih invalidskih vozičkov in avtomobilov. Če se sprehajate po svoji hiši ali stanovanju in začnete beležiti, koliko stvari imate, ki vsebujejo čip, mislim, da bi bili res presenečeni, kako velika je pravzaprav ta težava.

Želim, da ljudje čutijo upanje. Res je, da je to nekaj, kar je na nek način izven našega nadzora, po drugi strani pa tudi ni. Nočemo se počutiti krive, ker sodelujemo v tem sistemu, ko pa je tako veliko ljudi celo nekako kulturno vzgojenih, da razmišljajo in kupujejo na ta način

V primerjavi z drugimi stvarmi, ki trenutno na svetu gredo narobe, imamo nad to situacijo presenetljivo veliko nadzora. Pri tehnologiji je boj za pravico do popravila pravzaprav izjemno učinkovit. Država New York je nedavno sprejela zakonodajo, ki zagotavlja pravico do popravila, ki sicer ni popolna, a je vendar vsaj nekaj. Pri modi se izogibajte mikro trendom in hitri modi kolikor je le mogoče. Kupujete z namenom in se naučite skrbeti za stvari, ki jih imate. Primerno vzdržujte svoje stvari, preberite oznake za nego. Za nas kot potrošnike bo to zahtevalo kar nekaj dela, da se prebijemo skozi vse te smeti in da spremenimo svoje mišljenje. Ukrepati pa moramo tudi v smeri, da ponovno prevzamemo nadzor nad procesom, saj so na koncu te stvari narejene za nas, zato bodimo jasni in glasni kaj si želimo.

Izvirni prispevek Izzie Ramirez (v angleščini) na vox.com:

https://www.vox.com/the-goods/2352958

Repair.org je združenje, ki se bori za pravico do popravila. Za več informacij o sprejemanju zakona o pravici do popravila v državi New York, je nekaj prispevkov tukaj:

New York’s governor signs watered-down right-to-repair bill

New York breaks the right to repair bill as it’s signed into law

Priporočila:

All Clothing Is “Handmade,” Even When You Can’t See It

Fast, Cheap, and Out of Control: Inside Shein’s Sudden Rise

Članek iz Vogue odlično razčleni, koliko stvari dejansko stanejo:

What Is the Right Price for Fashion?

Napotila:

https://www.ifixit.com/

Načrtno zastaranje je ovira. Tukaj je nekaj razlogov, zakaj še vedno obstaja
Odpiranje gospodinjskih naprav
Gospodinjski aparati včasih zdržali dlje?
Bela tehnika umira prehitro
Ljudje, ki so nas naučili trošiti
Apple tožijo zaradi načrtnega zastaranja iPada 3
Nakupujemo, da odvržemo (2011)
Zamolčana zgodba o načrtnem zastaranju

Grafično oblikovanje je socialni poklic, ki povezuje ljudi

Nizozemec Ruben Pater je družbeno odgovoren grafični oblikovalec. Kot izjemno nadarjenega in socialno angažiranega umetnika so ga organizatorji festivala Indigo povabili kot predavatelja.

Ruben Pater dela kot grafični oblikovalec, že ​​deset let pa tudi poučuje grafično oblikovanje in je avtor več knjig na to temo. Piše iz lastnih izkušenj, ki jih je nabiral v različnih agencijah in studiih. Njegova najmočnejše točke so grafično oblikovanje za blagovne znamke, oglaševanje, vizualizacija informacij in oblikovanje interakcij podjetij z javnostjo. »Ustvarjal sem logotipe za multinacionalke, snoval oglaševalske akcije za banke, izdeloval spletne pasice, risal kreative za umetniške fundacije in bienale … Delo oblikovalca v smislu obrti mi je bilo zelo všeč in vesel sem, da sem na karierni poti spoznal toliko čudovitih ljudi, a nekako sem bil vedno kritičen do poklica in tako sem iskal druge načine, kako uporabiti svoje sposobnosti,« opiše Pater svojo karierno pot, ki ga je pozneje zanesla v precej drugačne vode. Za bralce Marketing magazina razloži, da je bilo frustrirajoče, da je večinoma delal za ljudi z veliko denarja, ne pa za področja družbe, ki bi po njegovem mnenju potrebovala več pozornosti. »To so področja, kot so izobraževanje, zdravje, socialna politika in podnebna ozaveščenost.«

Po magistrskem študiju je začel svoje sposobnosti razumevati na drugačen način, začel je spoznavati nove ideje, kako bi te veščine uporabil na drugih področjih. »Začel sem delati zase, našel sem delo na nekomercialnih področjih, pri čemer sem svoje sposobnosti uporabljal za izmenjavo informacij, namesto da bi prodajal izdelke,« se uvodoma predstavi Pater, ki bo svoja dela predstavil na predavanju v sklopu sedme edicije festivala Indigo, ki bo v Ljubljani med 4. in 7. oktobrom 2022.

Po uvodni predstavitvi ste v meni – in po vsej verjetnosti tudi pri bralcih – vzbudili veliko pozornost. Prav zanima me, kako boste odgovorili na vprašanje, katere so vaše glavne zamisli ali v katere najbolj fantastične projekte ste bili vpleteni.

Pravo znanje je mogoče najti pri ljudeh. Pred nekaj leti sem se vključil v najrazličnejše projekte z delom na terenu. Na primer, sodeloval sem pri intervjujih z nizozemsko mladino o njihovem pogledu na politiko, pogovorih z brezdomci, z Nizozemci smo se pogovarjali o stanovanjski krizi v državi, potem je tu projekt, v katerem smo raziskovali obisk kampov na Nizozemskem, v katerih ljudje živijo nezakonito zaradi pomanjkanja stanovanj. Tovrstni projekti so me veliko naučili, predvsem tega, da za terensko delo ni nadomestila. V redu je, ko za iskanje določenih informacij uporabljate Google, vendar najdenih informacij ne boste mogli razumeti in ne boste dobili uvida v globlji smisel problematike, dokler se ne pogovorite z osebami, ki doživljajo to izkušnjo. Terensko delo ni enostavno, a je zelo koristno. Mislim, da bi se moral vsak grafični oblikovalec učiti v šoli, a uporabljati tudi takšno prakso.

Sem vedela, da me bo odgovor presenetil. Ampak ne razumem, kdo so običajno vaše stranke. V kakšne projekte ste večinoma vključeni?

Trenutno organiziram lastne projekte in opravljam nekaj manjših del za aktivistične namene, kot so solidarnostne mreže, sodelujem pri pobudah za ukinitev policije, okoli podnebne krize ali pa z delavskimi organizacijami. Rad spoznavam ljudi zunaj umetnosti in oblikovanja ter sodelujem pri projektih, ki potrebujejo naše strokovno znanje. Trenutno sta najbolj pogosti področji politika in socialni sistem. To mi omogoča, da se naučim novih veščin in zgradim mreže podobno mislečih ljudi, ki temeljijo na vzajemnosti.

Ko smo že ravno pri vaši odprtosti za nova področja, naj omenimo, da ste grafični oblikovalec, vendar ste v okviru nekaterih projektov delovali tudi kot novinar. Kako sta ti dve področji povezani?

Pravzaprav je bila prva šola za grafično oblikovanje del fakultete za novinarstvo. To je zelo smiselno, saj se obe vedi ukvarjata predvsem s komunikacijo. Osebno me privlačita obe področji. Moje delo je bolj vizualno, vendar pri njem rad uporabljam pisanje, ki vedno temelji na novinarski raziskavi. To mi omogoča široko paleto izbire. Včasih ne uporabljam besedila in gradim na izključno vizualnih elementih, včasih pa uporabljam samo besedilo. Redko imam čas in sredstva za delo na vizualih in besedilu v smislu raziskovanja meja novinarstva. Me pa časopisi ali revije nikoli niso prosili, da delam zanje. Novinarstvo je izpraznjeno in ljudje so pogosto premalo plačani.

In tako ste se odločili, da boste s svetom komunicirali grafično. To je veliko bolj univerzalen jezik. Katere so prednosti in slabosti uporabe grafičnega oblikovanja kot komunikacijskega medija?

Strogo gledano grafično oblikovanje ni komunikacijski medij, temveč način komuniciranja s slikami in besedilom. Uporaba slik je lahko vplivnejša in privlačnejša, saj ljudi privlačijo slike, branje pa ni vsem vedno udobno. Tako lahko grafika pritegne ljudi, ki ne marajo besedila, in zagotavlja bolj čustven vidik sporočila, ki ga ni mogoče tako enostavno izraziti z besedami. Vendar pa je na področju grafičnega oblikovanja trik, ki razkrije, zakaj se ta uporablja skoraj izključno komercialno. Grafična in besedilna grafična sporočila se borijo za pozornost in tako se poveličuje grafiko in minimalizira ali celo skrije besedilno sporočilo. Pomislite na embalažo v supermarketih. Se zavedate, kako veliko embalaž poskuša ljudi zmesti, namesto da bi jih informirale? Grafično oblikovanje je tako na koncu poenostavljena različica sporočila, osredotočeno na manipuliranje občinstva, namesto da bi ga obveščalo.

Kako vidite svojo vlogo v svetu? Kakšno vlogo pripisujete oblikovanju?

Grafično oblikovanje se je kot poklic pojavilo med industrijsko revolucijo, da bi ustvarilo povpraševanje po izdelkih množične proizvodnje. Od tega trenutka naprej je bila vloga grafičnega oblikovanja prodaja izdelkov z ustvarjanjem povpraševanja; bodisi preko embalaže bodisi preko oglaševanja, revij, prodajnih mest ali panojev. Obstaja razlog, da je bila prva šola oblikovanja šola oglaševanja. Na žalost je to po dveh stoletjih kapitalizma ustvarilo ogromne količine odpadkov in povzročilo podnebno krizo in neenakost, s katero se soočamo danes. Tako ne moremo nadaljevati, če želimo ohraniti planet primeren za življenje prihodnjim generacijam.

Moje osebno mnenje je, da se oblikovanja ne bi smeli znebiti, ampak spremeniti njegov namen in družbeno funkcijo. Dolgo pred kapitalizmom in preden je grafično oblikovanje obstajalo kot poklic, smo imeli tako imenovano vizualno komunikacijo. Glinene tablice, pergament, knjige, časopisi, zemljevidi, tipografija, logotipi in plakati – vse to je imelo nešteto drugih funkcij. Mislim, da je pomembno vedeti, da je grafično oblikovanje samo po sebi socialni poklic, ki povezuje ljudi, namesto da jih odtuji z reduciranjem človeške kulture na blagovne znamke in izdelke. Če grafičnega oblikovalca opredelimo kot osebo, ki posreduje komunikacijo med skupinami ljudi, menim, da lahko to prinese veliko bolj zanimivo in bolj trajnostno prihodnost.

Prošnja, da z bralci delite nekaj svojih najljubših blagovnih znamk, je torej zaman?

Hodim v naravo, plavam v morju in rekah, kuham, opazujem ptice, rože. Z drugimi besedami, cenim lepoto okoli nas. Znamke pa niso lepota. So način rabe, morda izrabe, umetniškega talenta, da nam prodajo stvari, ki jih ne potrebujemo. Ne odražajo družbene ali kulturne moči, ki jo ima človeštvo. Kot oblikovalci imamo nalogo in veliko dela, da se znebimo tega škodljivega kulta blagovnih znamk.

Ali o tem pišete v vaši knjigi Politika oblikovanja iz leta 2016?

Niti ne, v tej knjigi grem v drugo smer. V uvodu zapišem, da so grafični oblikovalci naučeni, da sprejemajo nevtralne odločitve na podlagi estetike in konceptov, kot je izbira pisav, barv in slik za stranko. Vendar to nikakor ne drži, saj kulturna pristranskost oblikovalca vpliva na večino njegovih odločitev. Zato je grafično oblikovanje v Sloveniji videti drugače kot na Nizozemskem – drugačen jezik, izbire podob, celo barv –, zunaj Evrope pa še bolj drugače. Če priznamo, da vse naše oblikovalske izbire temeljijo na tem, kje živimo, in našem kulturnem dojemanju, se zavedamo, da naši izdelki nosijo ideologijo in politične pomene, ki jih morda ne razumemo popolnoma. Zato pravim, da z močjo pride tudi odgovornost in oblikovalci bi se morali seznaniti s tem, da je vizualna komunikacija vedno politična, zato da ne bi ustvarjali nenamernih škodljivih sporočil.

Ali merite učinek svojega dela?

Ne. 

V svoji najnovejši knjigi CAPS LOCK ste dokazali (z besedo in grafiko), kako sta grafično oblikovanje in kapitalizem povezana in kako poklicna praksa oblikovalcev sama podpira kapitalizem.

Grafično oblikovanje se je, kot sem omenil prej, pojavilo kot poklic med industrijsko revolucijo, da bi spodbudilo povpraševanje po izdelkih za kapitalizem. Ponovno lahko izsledimo, kako se je poklic začel v ZDA kot oglaševalska in komercialna umetnost, ki so jo večinoma sestavljali umetniki, ki so svoje delo uporabljali za prodajo izdelkov. Torej je očitno kapitalizem razlog, zakaj je grafično oblikovanje postalo ločena disciplina. Manj pogosto se omenja drugo delo, ki ga opravljajo grafični oblikovalci, kot so potni listi, bankovci, premoženjske karte in popisni obrazci, ki so potrebni za kapitalistične trge in jih potrebujejo države za olajšanje prostega trga in zaščito zasebne lastnine. Kapitalizem ne bi mogel delovati brez teh grafičnih dokumentov. Tretji vidik, ki se ga dotikam, je ta, da so številni oblikovalci naučeni, da drug z drugim tekmujejo, pri čemer se vsak od njih trudi biti najboljši in oditi kot zmagovalec. Grafični oblikovalci sprejemajo kapitalistične vrednote, kot sta podjetništvo in tekmovalnost, kar je povzročilo preobremenjenost in neplačana pripravništva ter veliko težav z duševnim zdravjem med kreativci. Kapitalizem je prežel naše delovne odnose med seboj in z ljudmi, za katere delamo.

V knjigi ste prav tako zapisali, da si lažje predstavljate konec sveta kot konec kapitalizma. Zakaj bi moral vsak oblikovalec ali ljubitelj oblikovanja prebrati to knjigo?

Ne glede na politično prepričanje bi bilo vsakemu grafičnemu oblikovalcu zanimivo prebrati, zakaj se je naš poklic zgodovinsko rodil in kakšna je lahko njegova prihodnost. Konec koncev sem imel ob pisanju te knjige en sam motiv, to je preživetje planeta in njegovih vrst. Nadaljevanje razvijanja celotnega sveta na ta način, kot da lahko gospodarstvo raste v nedogled, kot da lahko proizvajamo vedno več odpadkov, preprosto ni mogoče. Torej, če se strinjate, da je naš planet in njegove vrste treba rešiti, se moramo lotiti prekomerne potrošnje, ki jo spodbuja vloga grafičnega oblikovanja v kapitalizmu. Morda je čas, da manj proizvajamo, manj porabimo in ja, manj grafično oblikujemo.

Po vašem mnenju so oblikovalski studii in agencije soustvarjalci kapitalizma. Kako pobegniti iz tega odnosa med grafičnim oblikovanjem in kapitalizmom? In po drugi strani, kaj pa če so? Kako naj to miselnost sprejme nekdo, ki dela kot grafični oblikovalec?

Če delate v studiu, si najprej oglejte, za kakšne stranke delate. Ali ustvarjajo vrednost za družbo, na primer za ohranjanje narave, javno infrastrukturo, medicinske sestre ali učitelje, ali pa samo ustvarjajo dobiček kot banke, hitra moda ali nepremičninska podjetja? Zavrnite delo, ki ne izboljšuje družbe, ampak le bogati bogate. Poglejte tudi strukturo svojega studia. Namesto lastnika in direktorja in drugih šefov lahko ustvarite zadrugo. To je organizacija brez vodje, kjer se vsi odločajo skupaj in so vsi enako plačani za vloženi čas. Obstaja že na stotine projektantskih zadrug. S tem se izognemo situaciji, ko mlad oblikovalec več let dela za nizko plačo in opravlja vse delo, medtem ko se njegov nadrejeni vozi z dragim avtomobilom in izkorišča svoje zaposlene, preprosto zato, ker je on »ta glavni«. Ekonomija je lahko lokalna in grafično oblikovanje je lahko družbeni poklic. Če ustvarjate povezave med ljudmi, zakaj tega ne storite lokalno? Če vam uspe sodelovati z malimi podjetji ali skupinami skupnosti v vaši ulici in ne z multinacionalkami daleč stran, bo to ohranilo lokalno kroženje vrednosti, medtem ko boste pomagali spletati močnejše družbene vezi. Nenadoma boste ugotovili, da opravljate koristnejše delo. Morda se ne bo izplačalo toliko, vendar bo bolj koristno za ljudi okoli vas. Ljudje povsod potrebujejo grafično oblikovanje, tudi v vaši soseski. Vsi ti načini upiranja kapitalizmu se morda slišijo težavni, vendar sem v svoji knjigi intervjuval šest kolektivov, ki tako delujejo že najmanj deset let. To je bilo zame zelo navdihujoče, saj kažejo, da je drugačen svet mogoč.

Kmalu vas bomo lahko poslušali na festivalu Indigo. Kako se počutite ob tem?

Tokrat bom prvič službeno obiskal Ljubljano in zelo sem vesel, da sem povabljen. Ljubljana je izjemno lep kraj z zelo močno kulturno zgodovino. Veselim se, da bom tam spoznal ljudi in izvedel, kako se stvari, o katerih pišem, dogajajo v Sloveniji. Če sem komu od bralcev intervjuja vzbudil radovednost, naj ne okleva in naj na festivalu stopi do mene za nadaljevanje pogovora.

Njegova vpletenost v domače mesto Amsterdam se kaže tudi v projektu »Kdo si lasti mesto?« Število turistov v Amsterdamu se je v zadnjih desetih, petnajstih letih potrojilo in medtem ko to koristi turistični industriji, se prebivalci mesta soočajo z vrtoglavim dvigom cen nepremičnin. Mnogi Amsterdamčani se bojijo, da bo njihovo ljubljeno mesto doletelo isto usodo kot Benetke, mesto, ki je tako priljubljeno, da je postalo nenaseljivo.« Cilj komunikacijske akcije je ponovna pridobitev mesta Amsterdam za njegove državljane.

Vir: https://www.marketingmagazin.si/intervju/graficno-oblikovanje-je-socialni-poklic-ki-povezuje-ljudi

Pogovor je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, oktober 2022

Lahko hkrati rešimo podnebje in obdržimo kapitalizem?

Erik Swyngedouw, urbani kritični politični ekolog, o povezavi podnebne krize z družbo, učinkovitosti okoljskega aktivizma in spremembi sistema

Na mednarodni poletni šoli politične ekologije, ki je ta teden potekala na Fakulteti za družbe­ne vede, organizirala pa jo je okoljska organizacija Focus, smo se po predavanju pogovarjali z ur­banim političnim ekologom, profesorjem Erikom Swyngedouwom. Swyngedouw sicer poučuje ge­ografijo na Univerzi v Manchestru in poleg tega gostuje na univerzah v Združenih državah Amerike, Franciji, Belgiji, Španiji, Nemčiji, Ekvadorju in Grčiji. Pri svojem raziskovanju se osredotoča na politično ekologijo in politično ekonomijo, ukvar­ja se tudi z urbanimi družbeno-ekološkimi dina­mikami in upravljanjem mest. Pogovarjali smo se povezavi podnebne krize z družbo, o učinkovi­tosti aktivizma in spremembi sistema.

Redko slišimo termin politična ekologija. Mi lahko razložite, kaj pomeni?

“Politična ekologija je način razumevanja sveta in našega vsakdanjega življenja, pri čemer upošteva, da nečloveško – torej biološko, fizikalno, kemično – organizira naša vsakdanja življenja in je vključe­no v način, na katerega razumemo družbo in po­litiko. Naj to ponazorim s primerom. Vemo, da so podnebne spremembe nastale zaradi toplogre­dnih plinov, kot je ogljikov dioksid. Ogljikov dio­ksid ni samo kemična komponenta, je tudi nekaj, kar je polno kulturnih pomenov, politične moči in ekonomskih razmerij. Vemo, da gospodarska rast temelji na fosilnih gorivih in producira ogro­mno ogljikovega dioksida v naši atmosferi. Še en primer je H2O – torej voda, ki je ključna za življe­nje vseh ljudi. Vemo, da je na globalnem jugu ogro­mno ljudi, ki nimajo dostopa do vode. To samo po sebi nima opraviti s kemično spojino H2O, ampak ima vse opraviti s politično in socialno organiza­cijo cirkulacije vode. Politična ekologija prikazuje, kako nečloveško implicira na politiko. Demonsti­ra tudi, kako so ljudje, kot sva midva, in ljudje tre­tjega sveta v zelo neenakem položaju. Nekateri umirajo, ker nimajo hrane, nekateri nimajo vode, zame recimo pa to ni problem, saj imam neomejen dostop tako do vode kot tudi do hrane. Demonstri­ra socialne neenakosti, do katerih prihaja zaradi organizacije narave. Zadnja skrb politične ekono­mije je, kako politizirati naravo in podnebje, kar pripelje do vprašanj, kako narediti socialno izola­cijo narave bolj pravično na eni strani in bolj ekološko na drugi strani. To je politično vprašanje.”

Zadnje čase veliko poslušamo o podnebni pra­vičnosti. Kako vi razumete ta termin? Sami ste predlagali drug termin, podnebna enakost – mi lahko več poveste o tem?

“Vsi verno in večina ljudi se strinja, da se podneb­ne spremembe dogajajo zaradi človeških pose­gov v naravo, da je človeška dejavnost odgovorna za toplogredne pline, in vsi se strinjamo, da je to problematično tako za ljudi kot tudi za podnebje. Politična ekologija na tem mestu pride do ugotovitve, da je prispevek k podnebnim spremembam zelo neenak. Moj prispevek je precej večji kot pa od nekoga iz Afrike. Torej je zelo nepravična in neenaka distribucija v odgovornosti. Zelo različ­ne so tudi posledice podnebnih sprememb. Kdo najbolj trpi? Bolivija v tem trenutku, ne jaz. Revni trpijo bolj in so tudi bistveno bolj ranljivi zaradi podnebnih sprememb. Zato se je tudi razvilo zelo pomembno gibanje za podnebje, kjer demonstri­rajo proti tem nepravičnostim, ki jih podnebne spremembe prinašajo, borijo se za bolj pravično porazdelitev. To vsekakor podpiram, a sem hkrati do tega tudi kritičen. Menim namreč, da je osnov­ni problem neenakost. Kot sem že omenil, je odgovornost neenaka, posledice so neenake. Nekateri ljudje imajo celo prednosti zaradi podnebnih spre­memb. Recimo Elon Musk (smeh). Nekateri v tem vidijo prednosti, drugi pa trpijo, zato neprestano poudarjam, da je položaj zelo neenak, in predla­gam, da bi se morali boriti za podnebno enakost. Menim, da enakost bolje razlaga, da se borimo za družbo, ki bo temeljila na enakosti, enake posle­dice in obveznosti, je bolj močna beseda, kot pa da se borimo za pravičnost. Razlika je, da se moraš za enakost boriti in si jo vzeti, za pravice pa moraš nekoga vprašati. Sem za emancipatorno politiko.”

Kako vidite vlogo globalnih gibanj za podnebje, kot so Petki za prihodnost, Mladi za podnebno pravičnost – ali lahko ta gibanja pripeljejo do sprememb v prihodnosti? Če da, kako?

“Mislim, da gibanja, kot so Mladi za podnebno pravičnost, Extincion Rebellion, delo opravljajo odlično, kar zadeva opozarjanje na pomembnost podnebja in podnebnih problemov. Fantastično delajo na področju mobilizacije in demonstraci­jah. Imam pa določene pomisleke glede njihovih zahtev. Govorijo, da potrebujemo takojšnje ukre­panje, in to mora biti dostavljeno s strani obsto­ječih politikov v navezavi z znanstveniki. S tem se ne strinjam. Če želimo imeti čisto podnebje in drugačno družbo, moramo delati na mehanizmih, na katere se gibanja premalo osredotočajo. Giba­nje Extincion Rebellion pravi, da nočemo podnebnih sprememb, ampak spremembo sistema. S tem se strinjam, ampak kaj, ko bi vsi radi spremembo sistema. Tudi Elon Musk si želi spremembo siste­ma (smeh). Česar ne naslavljajo, je, kakšen sistem si želijo. Menim, da je treba ukiniti zasebno lastni­štvo narave in izrabljanje narave za naše udobje, luksuz – za komodifikacijo torej. Nehati se mora stremljenje k nenehni rasti, ki spodbuja neenako svetovno ekonomijo. To bi morala gibanja jemati bolj resno.”

Kakšen je torej po vašem sistem, ki bi prinesel bolj optimistično prihodnost?

“Privatizacija in komodifikacija vode, zraka, hrane, gozdov in oceanov sta nedopustni. Narava ne bi smela biti na voljo za prodajo na trgu. Da bi se temu izognili, mora biti predana v javno last in dojeta kot skupno dobro. Pa pri tem ne mislim, da bi jo morala prevzeti država, kot ste to po­znali v postsocialističnih državah, kot je Slove­nija. Ampak v lasti skupnosti. Privatna lastnina narave mora biti odpravljena. Samo ko bo dojeta kot skupno dobro, bomo lahko govorili o dejan­skih demokratičnih odločitvah, kako upravljati te skupne dobrine in kako bo organizacija pravična do narave. Prva moja zahteva je, da damo naravo v upravljanje skupnosti.”

Slovenska raziskava Mladina 2020 je pokazala, da so mladi danes bolj okoljsko ozaveščeni, kot so bili pred desetimi leti. Kako lahko ta ozave­ščenost pripomore k boju za podnebno pravič­nost in katere so pasti?

“Strinjam se, da so mladi danes povečini bolj oza­veščeni in zaskrbljeni glede okolja, kot je bila moja generacija, ko sem bil mlad. To je vsekakor dobro. Mladi so se o razlogih za okoljsko krizo pripravlje­ni tudi izobraževati, kar je tudi odlično. A po drugi strani zelo pogosto opažam, da se mladi počutijo popolnoma brez moči. So obupani, ne vedo, kaj naj še naredijo, da bi prišlo do spremembe, ki bi kaj štela. Mnogi potem svojo energijo usmerijo v in­dividualne akcije, postanejo vegetarijanci, nehajo leteti z letalom, kolesarijo, reciklirajo, jedo avoka­do in tako naprej. Kar je čisto v redu.

Ampak razumeti morajo, in menim, da jih veliko razume, da je to zaman. Ne le, da je zaman, ampak tudi, da ne bo prineslo spremembe, ki jo krvavo potrebujemo. Individualne odločitve in spremem­be diktira in favorizira neoliberalizem. Zato je nujno, da začnejo mladi in ljudje na splošno govo­riti in delovati bistveno bolj kolektivno, kar se pa trenutno ne dogaja v dovolj veliki meri. Res je, da veliko mladih postane okoljskih aktivistov, skoraj v vsaki državi lahko najdemo mnogo entuziastič­nih aktivistov. Ne bi se smeli osredotočati samo na podnebje in biodiverziteto, videti bi morali celo­tno sliko. Skoncentrirati bi se morali na mehaniz­me produkcije. Rešitev je politična organiziranost.”

Kot ste že načeli, se odgovornost za krizo prena­ša na potrošnike, češ, z nakupi oblikujemo, kaj se bo prodajalo. Zakaj se to dogaja?

“Najhuje je, da, ne le da se prenaša odgovornost na potrošnike, veliko ljudi to dejansko verjame! To je kultura neoliberalizma, ki temelji na odlo­čitvah posameznega potrošnika: ‘Si to, kar si želiš biti! Kupi to, kar želiš kupiti!’ To preusmerjanje po­zornosti na individualno izbiro naj bi po njihovi logiki oblikovalo večjo politično sliko – a to nikakor ne drži. Zgodovina nas uči, da je edino sred­stvo za družbene spremembe, ki ima možnosti za uspeh, politična akcija. Kaj prelaganje odgovorno­sti na potrošnike prinaša: producira mehanizme, ki so izvor okoljske krize. Upreti se moramo temu na edini možen način. To seveda ne pomeni, da re­cikliranje ali uživanje manj mesa škodita. To je vse zelo dobro, ampak ne smemo živeti v iluziji, da bo to rešilo resne probleme.”

Realno gledano si mnogo potrošnikov niti ne more kupiti ekoloških produktov, saj nimajo dovolj denarja. Kako bi to sistemsko rešili?

“Absolutno. Te izbire našega življenjskega sloga so izbire za srednji razred in elite. Jaz lahko izbiram, saj imam dovolj denarja, da si to lahko privoščim. Nimam avta, ampak lahko bi si privoščil električ­ni avto, če bi želel. Mnogi ljudje nimajo te izbire. Vedeti pa moramo, da je mobilnost ključna za normalno življenje, pomembno je, da se lahko ljudje gibljejo. Neverjetno se mi zdi, da se individualne rešitve, kot je nakup električnega avta, predsta­vljajo kot rešitev problema. A dejstvo je, da to ne drži in da takšen ukrep le še poglablja individual­no bazo porabe. Svojo energijo bi morali vložiti v odpravo zasebnih vozil in se osredotočiti na sku­pnostno mobilnost, skupni transport in se znebiti tega individualizma.”

Vedno več mladih se zaradi okoljske krize sooča tudi z duševnimi problemi. Kako bi se morali spopadati s tem?

“Mnogi – večinoma gre res za mlade – so zgrože­ni nad trenutno situacijo po eni strani, po drugi strani pa se počutijo brez moči. Vse to vodi do psi­holoških težav, kot so depresija, anksioznost, me­lanholija in tako naprej. Menim, da je ta situacija simptom, ki demonstrira, kaj v resnici potrebuje­mo. Individualne akcije ne pomagajo in ljudje to vedo, zato postanejo depresivni, melanholični … Zato je tako zelo pomembno, da se organizirajo kolektivno, kar odpre možnosti za dejansko spre­membo. Morali bi vlagati energijo v kolektivizem in tako odpreti neko realno upanje, namesto da tonejo v obup zaradi individualnih rešitev, ki ne prinesejo sprememb.”

Združeni narodi so napisali, da je zaradi preko­račitve planetarnih meja možen “civilizacijski zlom”. Znanost je jasna. Ali menite, da Evropska unija resno jemlje okoljsko krizo?

“To je paradoks. Ja, menim, da večino političnih in znanstvenih elit okoljsko krizo jemlje resno. Rekel bi, da je večini zares mar. Ampak hkrati si aktivno prizadevajo obdržati status quo v Evropski uniji, torej EU kot liberalno kapitalistično konfederacijo. Tako pridejo do kontradiktorne situacije. Soočiti se morajo s tem, da želijo jemati okoljsko krizo resno, in to res počnejo, ampak hkrati želijo z vsemi sred­stvi ohraniti današnjo družbo, ki je fundamentalno konservativna. Soočajo se torej s tem, kako upravljati to kontradikcijo oziroma, kot rečejo – ekološko modernizacijo. Evropski zeleni odgovor je klasična ilustracija tega, po eni strani stimulira investicije v ekološke in okolju prijazne tehnologi­je in menedžerske principe, ker bo to nadaljevalo ekonomsko rast. Razvija fantazijo, da lahko hkrati rešimo podnebje in obdržimo kapitalizem. A to ni mogoče. Niso zlobni, ne lažejo, ampak se slepijo in živijo v fantaziji. Naša naloga, naloga aktivistov, akademikov in znanstvenikov, je, da presekamo to fantazijo in jim pokažemo, da to ne more biti narejeno v kapitalizmu.”

Zakaj menite, da okoljske krize ne moremo rešiti znotraj kapitalizma? Je morda rešitev zeleni ka­pitalizem?

“Rešitev okoljske krize ne bo mogoča znotraj kapi­talizma. Zakaj? Kapitalizem kot ekonomski sistem lahko temelji edino na stabilnosti in koheziji ne­nehne rasti. Da obstaja, mora rasti. To je edinstve­no za kapitalizem, noben drug sistem ne temelji na tem. Naj poudarim, da nenehna rast ni samo dobra za kapitalizem kot tak, ampak je nujna, brez tega kapitalizem propade. Ko rast pada, se veča brezposelnost in pojavljajo se problemi. Ker je rast struk­turna nujnost, to pomeni, da je nujna razširitev dobrin, vsega mora biti veliko na voljo. Posledič­no to pomeni, da moramo neprestano in vedno več posegati po naravnih dobrinah, potrebujemo torej več mineralov, več olja. Ekonomska rast v kapitalizmu poglablja mobilizacijo naravnih dobrin, kar ima hude posledice v okolju. Zato kapitalizem ne more biti ekološko trajnosten. Zeleni kapitali­zem je kontradikcija, ne more biti izveden. Edini način, da imamo trajnosten socialno-ekonomski razvoj, je, da se znebimo kapitalizma. Kar je seveda lažje reči kot narediti, a vprašanje, ki se pojavlja, je, kako do tega priti postopoma. Začeti moramo z uporom proti ključnim karakteristikam, ki ustvarjajo rast. In to je privatna lastnina.”

Skandinavske države so pogosto prepoznane kot dober primer okoljske ozaveščenosti. Pa so res? Katere njihove ukrepe bi bilo pametno pre­nesti na druge države?

“Zelo dobro vprašanje. Spet bom odgovoril s para­doksom. Po eni strani je res – Nizozemska, Šved­ska, Norveška, Skandinavija na splošno je znana po močni socialno-okoljski ozaveščenosti in po tem, kako jo dobro implementirati v praksi. To počne precej bolje kot druge države, o tem ni dvorna in želim si, da bi to počeli tudi drugod. To je gotovo pozitivna plat. Ampak žal obstaja tudi negativna plat, ki pa je zelo resna. Naj razložim na primeru Norveške. Norveška, čeprav seveda ni popolna, je na lestvicah ekološke trajnosti na prvem mestu po vseh indikatorjih. A vprašati se moramo, kako ji je uspelo prilesti na vrh lestvice. To ji je uspelo tako, da je nabrala velikanske koli­čine olja in plina in z njimi onesnaževala preosta­li svet. Skandinavske države kujejo svojo trajnost na ekološki ceni preostalega sveta. Tega ne želijo videti. Njihova lastna trajnost je zgrajena na ne-trajnostnih pogojih drugje po svetu. Naj vam to ilustriram še z enim primerom. Amsterdam naj bi bil ogljično nevtralen do leta 2035 kot veliko drugih mest. Da bi to dosegli, Amsterdam ogro­mno vlaga v vetrno elektrarno, kar je dobro in čemur nikakor ne nasprotujem. Zdaj že 50 ali 60 odstotkov električne energije prihaja od vetra. Ob tem pa se popolnoma ignorira, kolikšna je social­na in ekološka cena teh turbin, od kod prihajajo minerali. Če pogledate celoten produkcijski cikel, tehnologija, ki dela Amsterdam bolj trajnosten, vodi v socialno-ekološko škodo nekje drugje, to so problemi, ki jih ima Skandinavija. Strinjam se, da delajo fantastične stvari, precej boljše kot večina preostalega sveta, ampak to, kar počne­jo, dela ogromno škodo drugje. To bi lahko rešili tako, da bi govorili o socialno-ekološki ceni teh prizadevanj, da bi postali trajnostni. Tega ni tako težko narediti. Prepričan sem, da tudi mesta, kot je Ljubljana, štejejo svoj ogljični odtis. Ampak štetje delajo samo za Ljubljano, ne upoštevajo pa mednarodnih letov, dobrin iz tujine, ki ustvarja­jo trajnostno življenje v Ljubljani. Kar moramo storiti, je, da moramo pri štetju upoštevati celo­ten krog in na podlagi tega delati politične in­tervencije, ne samo en del, ki vpliva na okolje v tisti državi ali kraju. Ker v nasprotnem primeru je uspeh na enem mestu neuspeh na drugem. Osre­dotočati bi se morali na socialno-ekološke enako­sti po celem svetu.”

Na kaj bi morale biti lo­kalne oblasti pozorne, ko si prizadevajo za na­črtovanje trajnostne mestne infrastrukture?

“Tudi v mestih so mnoge socialno-ekološke in­tervencije zelo neenake. Prva naloga je, da inter­vencije temeljijo na re­snično demokratični participaciji prebival­cev. Mesta bi morala biti vodena po principu, da imajo vsi njegovi prebi­valci desetminutno raz­daljo do vsega, kar potrebujejo za vsakdanje življenje. Torej trgovino, zdravstveno ustanovo, šolo. To pa predvideva določeno infrastrukturo in organizacijo. Brezplačna mobilnost recimo – pa s tem ne mislim samo koles, kolesa so super, ampak ženske z majhnimi otroki in starejši ne morejo kolesariti. Zanje potrebujemo torej nekaj dru­gega, kar bo prav tako brezplačno. Potrebujemo bolj premišljeno sestavljen servis, participacijo, po kateri bodo vsi imeli enak dostop. V tehnič­nih infrastrukturnih spremembah, ki so nare­jene, moramo upoštevati celoten okoljski vpliv, preračunati, kdo pridobi in kdo izgubi. Torej dane pridobijo le Ljubljančani, ampak vsi, na katere to vpliva. Lokalne oblasti lahko s kalkulacijami presodijo, kakšen vpliv imajo avtobusi in vlaki tudi drugod po svetu.”

Kako torej doseči masovno politizacijo in na kaj moramo biti pozorni pri zasledovanju ciljev podnebne pravičnosti?

“To je zelo dobro vprašanje, a tudi zelo zahtevno. Pozitivno je, da smo v zadnjih desetih letih videli ogromno rast potencialno političnih gibanj, ki so izbruhnila nepričakovano – recimo v Špani­ji, Grčiji, Turčiji, Hongkongu, uspešna politizaci­ja je bila izvedena tudi v Čilu. Ta gibanja kažejo zmožnosti politizacije, torej lahko zberejo ljudi, ki jim je prekipelo in si želijo alternative. To je dobra novica. Slaba novica pa je, redko pripeljejo do po­litičnih sprememb, včasih jim uspe, kot recimo zdaj v Čilu. Kar potrebujemo danes, je, da energijo vlagamo v politično organizacijo, kar je počasen, težak in dolgotrajen proces. Zgraditi moramo or­ganizacijo, politično gibanje, ki bo zmožno pre­makniti razmerja moči. Bojim se, da mnogi mladi ljudje nimajo poguma to narediti. Čaka nas težak, frustrirajoč postopek gradnje politične organiza­cije, ki bi privedla do političnih sprememb, a to je edino upanje. Resne spremembe so v preteklo­sti prinesla le politična gibanja, delavska, femini­stična, gibanja za človekove pravice. A tudi okolje potrebuje svoje organizirano politično gibanje.”

Ana Lah, Sobotni Večer

Vir: https://www.vecer.com/v-soboto/intervju-ekolog-erik-swyngedouw-zivljenjski-slog-lahko-izbirajo-srednji-razred-in-elite-tisti-ki-imajo-denar-10288799

Več ko je plakatov, manj jih vidimo

Javni prostor je preobremenjen z oglaševanjem, ki je postalo moteče, nepriljubljeno, zastira nam poglede in nas ovira pri gibanju po mestu. Da je to lahko zelo nevarno, dobro ve Roberta iz Ljubljane, ki opisuje, kako se je na avtobusni postaji poškodovala zaradi plakatnega panoja. Direktor podjetja TAM – TAM Tomaž Drozg, grafični oblikovalec Gašper Uršič, krajinski arhitekt Zaš Brezar in likovni umetnik Arjan Pregl se strinjajo, da je zunanjega oglaševanja preveč. Bi ga bilo mogoče urediti in omejiti?

Posnetek na: https://4d.rtvslo.si/arhiv/vroci-mikrofon/174883352

“Če bi imel pravico odstraniti plakate, bi jih z lahkoto izločil približno 60 odstotkov. Dobri plakati namreč prihajajo le v valovih. Dober plakat pa je tisti, ki vsebuje del določenega intelekta.” – Tomaž Drozg, direktor podjetja TAM – TAM

“Te stvari so postale krajina brez presledkov, brez nekega ritma in kontrastov. Ravno to je eden izmed razlogov, zakaj sem proti vizualnemu onesnaževanju. Ker mestu ne pusti več unikatnih karakteristik. In to me zelo moti.” – Gašper Uršič, grafični oblikovalec

“Več ko je tega, manj je dejansko vidno. Okoli nas bodo samo še prazne podobe, videli jih pa ne bomo. Človek ni več pozoren na to, kar ga obdaja. Boljše bi bilo, če bi si prizadevali za kreativnost. Da te oglas pritegne do te mere, da o njem dejansko nekaj razmišljaš, ne le da vidiš, da je nekaj -30%.” – Arjan Pregl, likovni umetnik

“Javnost se bo morala zelo močno vplesti. Ozaveščanja ni nikoli preveč. Treba bo zarezati od zgoraj navzdol in v družbi sprejeti neki konsenz. Treba je narediti načrt, kako se bo vse to dogajalo, predvsem pa, da bo izvedljivo.” – Zaš Brezar, krajinski arhitekt

Tatjana Pirc, Vroči mikrofon, Val202