Prikrito oglaševanje slepim in slabovidnim

Slepi se srečujejo z istimi banalnostmi kot vsi ostali. Hodijo v službo, se družijo s prijatelji in – kot se za 2020 spodobi – skrolajo Facebook. Da ostanejo v stiku s svojimi najbližjimi, uporabljajo bralnike – programe, ki preberejo, kaj piše na zaslonu. To ni vedno enostavno, zato obstajajo standardi oblikovanja spletnih vsebin, da so te prijazne bralnikom.

Priznamo, tudi na DJND je čas, da svoje spletne vsebine dodatno označimo, saj so slepi velikokrat prikrajšani za prijazno spletno izkušnjo. Še huje pa je, ko so zaradi slepote aktivno zavedeni. Izkazalo se je namreč, da Facebook vsaj dve leti oglasov za slepe ni označeval, temveč jih je bralnikom prikazoval kot uporabniške vsebine.

Prikrito oglaševanje je prepovedano z Zakonom o medijih, ki pa ne pokriva te spletne platforme, in s 6. členom slovenskega oglaševalskega kodeksa. “Oglaševanje mora biti že na prvi pogled prepoznavno kot oglaševanje,” njegova žrtev pa niso le slepi, temveč skoraj vsi, ki prisluhnemo “influencerjem“.

Vir: https://djnd.si/crky

Danes je nov dan

Napotilo: https://danesjenovdan.si/

Zakaj pametni ljudje verjamejo mitom o koronavirusu

Veliko pametnih ljudi, od študentov do politikov, je nasedlo nevarnim lažem, ki se širijo o novem koronavirusu. Zakaj? In kako se lahko zaščitimo pred napačnimi informacijami?

Žalostna resnica je, da bo vsaka zdravstvena kriza sprožila svojo pandemijo napačnih informacij.

V 1980-ih, 1990-ih in 2000-ih smo videli širjenje nevarnih laži o aidsu – od prepričanja, da je bil virus HIV ustvarjen v državnih laboratorijih, do ideje, da so testi za virus HIV nezanesljivi in vse do izjemno neutemeljene teorije, da ga je mogoče zdraviti s kozjim mlekom. Tovrstne trditve so povečale tvegano vedenje in zaostrovale krizo.

Zdaj smo priče svežemu pojavu lažnih novic – tokrat okoli pandemije koronavirusa. Na socialnih omrežjih – od Facebooka do WhatsAppa – pogosto deljene napačne informacije vključujejo vse od tega kaj je izbruh povzročilo, do tega, kako lahko preprečite, da bi zboleli.

V najslabšem primeru so tovrstne ideje škodljive same po sebi – nedavno poročilo iz ene od pokrajin v Iranu je ugotovilo, da je več ljudi umrlo zaradi pitja industrijskega alkohola, ki je temeljilo na lažni trditvi, da vas lahko zaščiti pred Covid-19, kot od samega virusa. Toda tudi na videz neškodljive ideje lahko vas in druge zvabijo v lažni občutek varnosti in vas odvrnejo od upoštevanja vladnih smernic ter spodkopavajo zaupanje v zdravstvene uradnike in organizacije.

Obstajajo dokazi, da se tovrstne ideje obdržijo zelo dolgo. Ena od anketa, ki sta jo marca 2020 opravila YouGov in Economist, je na primer ugotovila, da kar 13% Američanov verjame, da je kriza Covid-19 prevara, medtem ko jih neverjetnih 49% verjame, da je epidemijo umetno povzročil človek. Čeprav bi upali, da nam lahko boljši premislek ali izobrazba pomagata pri razlikovanju ​​dejstev od fikcije, ni težko najti primerov številnih izobraženih ljudi, ki prav tako nasedejo tovrstnim napačnim informacijam.

Vzemimo za primer pisateljico Kelly Brogan, vidno teoretičarko zarot v zvezi s Covid-19; diplomirala je na MIT-ju (Massachusetts Institute of Technology) in študirala psihiatrijo na univerzi Cornell (Cornell University). Kljub temu je zanikala jasne dokaze o nevarnosti virusa v državah, kot sta Kitajska in Italija. Šla je celo tako daleč, da je postavila pod vprašaj osnovna načela mikrobiološke teorije in hkrati podpirala psevdoznanstvene ideje.

Tudi nekateri svetovni voditelji – za katere bi upali, da bodo, ko gre za neutemeljene govorice, imeli boljšo razsodnost – so krivi širjenja netočnih informacij glede nevarnosti izbruha in promocije nedokazanih zdravil, ki lahko naredijo več škode kot koristi, kar je Twitter in Facebook napeljalo v korak brez primere in k odstranitvi tovrstnih objav.

Na srečo psihologi ta pojav že proučujejo. Njihove ugotovitve nam lahko ponudijo nove načine, kako se zaščititi pred lažmi in pomagajo preprečiti širjenje teh dezinformacij ter neumnega vedenja.

Informacijska preobremenitev

Del težave izvira iz narave samih sporočil.

Ves dan, vsak dan smo bombardirani z informacijami, zato se pri odločanju ali je nekaj resnično, pogosto zanašamo na svojo intuicijo. Kot smo v programu BBC Future že opisal v preteklosti, lahko trgovci z lažnimi novicami resničnost svojih sporočil okrepijo s pomočjo nekaj preprostih trikov, ki nas odvrnejo od uporabe sposobnosti kritičnega razmišljanja – na primer preverjanja verodostojnosti določenega vira. Kot pravijo avtorji ene od študij: »Ko misli neovirano brzijo mimo, jim ljudje prikimavajo

Eryn Newman z Avstralske nacionalne univerze (Australian National University) je na primer pokazala, da lahko preprosta prisotnost slike ob določeni izjavi poveča naše zaupanje v njeno točnost – tudi če je le bežno povezana s podano trditvijo. Recimo povsem generična slika virusa, ki spremlja nekatere trditve o novem zdravljenju, morda ne bo podkrepila same izjave, a nam bo pomagala pri vizualizaciji nekega splošnega scenarija. To »procesno pretočnost« jemljemo kot znak, da je trditev resnična.

Iz podobnih razlogov bodo napačne informacije vsebovale opisni jezik ali nazorne osebne zgodbe. Vsebovale bodo tudi ravno dovolj znanih dejstev ali številk – na primer navajale imena priznanih zdravstvenih organov -, da se laž pokaže prepričljivejša in se naveže na naše obstoječe znanje.

Tudi najbolj preprosto ponavljanje izjave – ne glede na to, ali gre za isto besedilo ali več različnih sporočil, ki ga zgolj povzemajo – lahko s povečanjem občutka domačnosti, ki ga pomotoma zamenjujemo za dejansko resničnost, poveča njeno »resničnost«. Torej, pogosteje ko vidimo nekaj na svoji časovnici, večja je verjetnost, da bomo menili, da je to res – tudi če smo bili prvotno do tega skeptični.

Delimo preden razmislimo

Propagandisti in trgovci z napačnimi informacijami že dolgo poznajo te trike, današnji socialni mediji pa lahko našo nagnjenost k lahkovernosti samo še poslabšajo. Nedavne raziskave kažejo, da mnogi ljudje refleksno delijo vsebine, ne da bi sploh pomislili na njihovo resničnost.

Gordon Pennycook, eden vodilnih raziskovalcev na področju psihologije dezinformacij na Univerzi v Regini (University of Regina) v Kanadi, je udeležence ene od študij prosil, naj razmislijo o mešanici resničnih in napačnih naslovov o izbruhu koronavirusa. Ko so jih posebej prosili naj presodijo resničnost izjav, so udeleženci ugotovili, da so lažne novice resnične v približno 25% primerov. Ko pa so jih povprašali, ali bi te naslove delili, pa jih je približno 35% odgovorilo, da bi lažne novice posredovali naprej – ker je 10% več.

»To nakazuje, da so ljudje delili gradiva, za katerega bi, če bi o njih malo razmislili, lahko vedeli, da so lažna« pove Pennycook. (Kot večina najnovejših raziskav o Covid-19, tudi ta še ni recenzirana, a je bil njen osnutek objavljen na spletni strani Psyarxiv.)

Mogoče so se spraševali predvsem, ali bo neka njihova objava deležna všečkov in retvitov, namesto da bi premislili njeno resničnost. »Socialni mediji ne spodbujajo resnice,« pravi Pennycook, »kar spodbujajo, je predvsem vključenost.«

Ali pa so morda menili, da bi lahko odgovornost presoje prenesli na druge, češ naj presodijo sami: veliko ljudi je lažno informacijo delilo z nekakšno izjavo o odpovedi odgovornosti, dodali so ji nekaj v stilu: »Ne vem, če to drži, ampak …«. Mogoče menijo, da če je informacija na kak način vendarle resnična, bi to lahko pomagalo prijateljem in sledilcem, če pa ni resnična, potem je neškodljiva – zato ta inercija po deljenju, ne zavedajoč se, da lahko deljenje takšne informacije povzroča tudi škodo.

Ne glede na to ali ponujajo obljube o kakšnem domačem zdravilu ali trditve o nekakšni temni državni zaroti, obljuba sprožitve močnega odziva pri njihovih sledilcih, ljudi odvrne od postavljanja najbolj očitnega vprašanja.

To vprašanje bi seveda moralo biti: ali je res?

Premagovanje reakcij

Klasične psihološke raziskave kažejo, da nekateri ljudje svoje refleksne odzive preglasijo lažje kot drugi. Ta ugotovitev nam lahko pomaga razumeti, zakaj so nekateri ljudje bolj dovzetni za lažne novice kot drugi.

Raziskovalci kot je Pennycook, za merjenje te težnje uporabljajo orodje imenovano »kognitivni refleksivni test« (cognitive reflection test) ali CRT. Da bi lažje razumeli kako deluje, razmislite o naslednjem vprašanju:

»Emilyin oče ima tri hčerke. Prvima dvema je ime April in May. Kako je ime tretji hčerki?«

Ste odgovorili June? To je intuitiven odgovor, ki ga poda veliko ljudi, toda pravilen odgovor je seveda Emily.

Da lahko pridete do te rešitve, se morate zaustaviti in preglasiti svoj intuitivni odziv. Zaradi tega razloga CRT vprašanja niso toliko preizkus surove inteligence, kot preizkus nagnjenosti k uporabi inteligence na način, da o stvari premislimo temeljito na deliberativen, analitičen način, namesto da se zanesemo na svojo začetno intuicijo. Ljudi, ki tega ne naredijo, psihologi pogosto imenujejo »kognitivni skopuhi«, saj imajo morda na zalogi velike mentalne rezerve, vendar jih ne »uporabljajo«.

Kognitivna skopost nas dela dovzetne za številne kognitivne pristranosti, prav tako pa se zdi, da spreminja način, kako dostopamo do informacij (in napačnih informacij).

Ko je na primer šlo za izjave o koronavirusu, je Pennycook ugotovil, da so ljudje, ki so se na CRT testu slabo odrezali, manj kritično presojali izjave, ki so jim verjeli in so jih bili pripravljeni deliti.

Matthew Stanley z univerze Duke (Duke University in Durham) v Severni Karolini (ZDA) je pri dovzetnosti ljudi za lažne teorije o kronavirusu poročal o podobnem vzorcu. Ne pozabite, da približno 13% državljanov ZDA verjame tem teorijam, ki bi lahko potencialno ljudi odvrnile od ustrezne higiene in socialnega distanciranja. »Trinajst odstotkov je več kot dovolj, da bi lahko temu virusu omogočili zelo hitro širjenje«, pravi Stanley.

Ko je kmalu po opravljeni prvotni YouGov/Economist anketi testiral udeležence, je ugotovili, da so ljudje, ki so na CRT testu dosegli slabši rezultat, bistveno bolj dovzetni za te napačne argumente.

Ti kognitivni skopuhi so tudi manj verjetno spremenili svoje vedenje, da bi tako preprečili širjenje bolezni – kot je na primer umivanje rok in socialno distanciranje.

Ustavimo širjenje

Če vemo, da ima veliko ljudi – tudi zelo inteligentnih in izobraženih – tovrstne »skopuške« tendence po nekritičnem sprejemanju dezinformacij, bi nam to lahko pomagalo ustaviti širjenje dezinformacij.

Glede na to kako deluje širjenje lažnosti – ideje, po kateri »samo prikimavamo, medtem ko misli neovirano tečejo mimo nas«, se morajo organizacije, ki poskušajo te mite razkriti, izogibati preveliki kompleksnosti.

Namesto tega bi morale dejstva predstavljati čim bolj preprosto – po možnosti s pripomočki, kot so slike in grafi, ki pomagajo pri vizualizaciji idej. Kot pravi Stanley: »Potrebujemo več komunikacijskega in strateškega dela, da dosežemo tiste ljudi, ki niso tako pripravljeni na razmišljanje in deliberacijo.« Preprosto ni dovolj, da predstavimo trden argument in upamo, da se bo prijel.

Če lahko, se morajo te kampanje tudi same izogibati ponavljanju mitov. S ponavljanjem se ideja udomači, kar lahko poveča njeno resničnost. To seveda ni vedno mogoče, toda kampanje lahko vsaj poskusijo narediti resnična dejstva vidnejša in bolj izstopajoča od mitov, da bi tako bolj verjetno ostala v glavah ljudi. (Tudi zaradi tega sem v tem članku o lažnih teorijah navedel tako malo informacij, kot je bilo le mogoče.)

Ko govorimo o našem lastnem vedenju na spletu, se lahko poskusimo emocionalno distancirati od posamezne vsebine in malo bolj poglobljeno razmisliti o njeni dejanski podlagi, preden jo posredujemo naprej. Ali temelji na govoricah ali na trdnih znanstvenih dokazih? Ali ji lahko sledimo do izvira? Kako se primerja z obstoječimi podatki? In ali se avtor pri podajanju svoje plati zgodbe naslanja na običajne logične napake?

To so vprašanja, ki bi si jih morali zastaviti – ne pa, ali bo naša objava nabrala dovolj všečkov in ali bi lahko bila na kak način drugim »v pomoč«. Obstaja kar nekaj dokazov, da lahko z nekaj prakse vsi v tovrstnem razmišljanju postanemo boljši.

Pennycook predlaga, da bi lahko socialna omrežja z nekaj precej preprostimi posegi svoje uporabnike spodbudila k večji previdnosti. V svojih eksperimentih je ugotovil, da če udeležence prosi, da ocenijo dejansko resničnost posamezne trditve, udeležence pripravi do tega, da začnejo o izjavah bolj kritično razmišljati, tako da so bili potem tudi več kot dvakrat bolj odgovorni glede informacij, ki so jih delili.

Kot pove, bi to v praksi lahko pomenilo preprost samodejen opomnik, s katerim bi platforma občasno opozorila uporabnika, da naj dvakrat premisli, preden nekaj deli, čeprav bi lahko natančno testiranje pomagalo podjetjem najti najbolj zanesljivo strategijo.

Splošno zdravilo za to ne obstaja. Tako kot pri poskusih, da bi obvladali sam virus, bomo potrebovali širši pristop tudi za boj proti širjenju nevarnih in potencialno življenje ogrožajočih dezinformacij.

S tem, ko se bo kriza poglabljala, bo postala zajezitev tega širjenja odgovornost vseh.

David Robson

David Robson je avtor knjige The Intelligence Trap (Past inteligentnosti), ki preučuje, zakaj pametni ljudje ravnajo neumno in načine, kako lahko vsi sprejemamo pametnejše odločitve. Na Twitterju ga najdete na @d_a_robson.

Vir: https://www.bbc.com/future/article/20200406-why-smart-people-believe-coronavirus-myths

Napotila:
https://www.bbc.co.uk/news/reality_check
https://www.who.int/emergencies/diseases/novel-coronavirus-2019/advice-for-public/myth-busters
https://postaja.wordpress.com/2019/08/02/slabi-misleci/
https://postaja.wordpress.com/2017/09/13/v-iskanju-boljsega-sveta/
https://postaja.wordpress.com/2017/04/07/ne-toliko-post-resnicnost-kot-prevec-resnic/
https://postaja.wordpress.com/2015/09/10/sum/
https://postaja.wordpress.com/2015/07/30/propaganda-v-demokraticni-druzbi/
https://postaja.wordpress.com/2015/03/16/svet-demonov/
https://tehtnica.wordpress.com/2019/02/19/velika-vloga-youtuba-v-radikalizaciji-uporabnikov-interneta/
https://tehtnica.wordpress.com/2018/09/04/zakaj-so-ocitne-lazi-odlicna-propaganda/
https://tehtnica.wordpress.com/2018/06/11/lazi-kot-novice/
https://tehtnica.wordpress.com/2017/10/01/tako-se-strah-in-jeza-prodajajo-za-dobicek/
https://tehtnica.wordpress.com/2015/07/30/umetnost-prodaje/
https://tehtnica.wordpress.com/2015/07/22/pravica-do-lazi/
https://tehtnica.wordpress.com/2014/05/21/seks-lazi-in-youtube-oglasi/
https://tehtnica.wordpress.com/2014/02/17/8-najpogostejsih-miselnih-napak/
https://tehtnica.wordpress.com/2013/02/13/10-oglasevalskih-lazi-s-katerimi-nas-hranijo/

Medijska nasprotja v času koronavirusa

V prvi polovici 19. stoletja, ko je izšla študija Demokracija v Ameriki, si mladi Francoz Alexis de Tocqueville ni mislil, da bo še dve stoletji kasneje njegova analiza veljala za temeljno delo politične teorije.

Prepričan je celo bil, da bo knjiga njegovega prijatelja Gustava de Beaumonta, s katerim je obiskal Ameriko, veliko pomembnejša. Beaumont je popisal suženjstvo in rasizem v tej mladi državi, vendar ga danes ne pozna skoraj nihče več. Tocqueville po drugi strani velja za enega izmed prvih pravih družboslovcev, mimo katerega še danes ne morejo številne družboslovne discipline.

V impresivnem popisu demokracije, tega nenavadnega političnega sistema, ki je bil za večino sveta takrat povsem nedoumljiv, najdemo tudi podrobne popise novinarstva in živahne širitve časopisov, ki je bila posledica uzakonitve svobode tiska. Tocqueville je menil, da je svoboda tiska neločljivo povezana z demokracijo, vendar se je tudi tega fenomena lotil skeptično. V prvi knjigi je celo zapisal, da do svobode tiska ne goji “tako brezpogojne ljubezni, kot jo naklanjamo stvarem, ki so dobre po svoji naravi”. Nadaljeval je: “Veliko bolj jo imam rad zato, ker preprečuje zlo, kot zato, ker dela dobro.” Čeprav je do izida druge knjige Tocqueville prepoznal, da je tisk pozitiven sam po sebi, je že ta negativna opredelitev pomembno vodilo, da razumemo izjemen doprinos novinarstva za demokracijo. Ne glede na številna nasprotja in težave, ki ga prepredajo, demokracije brez njega preprosto ne delujejo.

Dve stoletji kasneje živimo v situaciji, ki je, zgodovinsko gledano, brez primere. Širitev koronavirusa je v skoraj nepredstavljivo kratkem času zaustavila celoten svet, številne industrije pa so se zaradi prepletenosti svetovnega gospodarstva ustavile že, ko je bil virus omejen na Kitajsko. Podobno kot pri novinarstvu to priča o globokih nasprotjih, prisotnih v modernih komunikacijskih sistemih, ki so se s telegrafom, tem prvim internetom, pričeli razvijati prav v Tocquevillovem času. Po eni strani je povsem jasno, da bi bile brez digitalne komunikacijske infrastrukture in spletnih družbenih omrežij težave, s katerimi se soočamo, v mnogih pogledih še globlje. Mnogo služb in storitev se lahko vsaj za silo opravlja prek interneta, z njegovo pomočjo pa lahko ostajamo v neprestanem stiku in smo v vsakem trenutku informirani. Vendar prav te tehnologije so med razlogi, zakaj bodo posledice koronavirusa daljnosežne za ves planet. Brez izjemno hitrih in globaliziranih komunikacijskih sistemov bi svet le stežka postal tako soodvisen in gospodarstva tako prepletena.

Tehnologije, ki prinašajo mnoge rešitve, s seboj nosijo možnosti za izjemne težave. Njihov naraščajoči vpliv v naših življenjih pomeni, da so toliko vplivnejše tudi njihove posledice.

Ugotovitev o globokih nasprotjih lahko razširimo tudi na medosebno raven. Prav spletna družbena omrežja, ki nas zbližujejo, nas v resnici kot širše povezano skupnost nemalokrat razdružujejo. Na teh omrežjih si izberemo, komu bomo sledili, koga bomo poslušali, in s tem, koga bomo izločili, ker se z njim mogoče ne strinjamo. Ti spletni kotički le na videz delujejo kot skupni prostori, saj smo v resnici razdrobljeni po poznanstvih, identitetnih značilnostih in ozkih interesih, zaradi česar smo v majhnih skupinah pogosto izolirani od širše družbe.

Za razliko od tega demokracije potrebujejo komunikacijske prostore skupnega in razumnega sporazumevanja, ne enklav enakomislečih, ki le utrjujejo svoja že obstoječa mnenja in napadajo domnevne heretike. Vloga tradicionalnih medijev zato ni ključnega pomena le pri nadzoru tistih, ki imajo v družbi moč, temveč tudi v nudenju skupnih referenčnih točk, skozi katere se izgrajujejo skupnosti; da sploh lahko delujemo kot povezana družba.

Čeprav je v trenutni situaciji težko najti pozitivne plati, jo vseeno lahko vzamemo kot opomnik, katere storitve bi morale biti dostopne vsem in brez česa si je težko predstavljati kvalitetno življenje. Poleg zdravstva in številnih javnih storitev, o katerih smo v preteklosti dnevno brali žaljivke, to velja tudi za kvalitetno novinarstvo. Si kdo zares predstavlja, da bi bil v danem kontekstu lahko dobro informiran brez informacij, ki jih ustvarijo tradicionalni množični mediji? (Medklic: v to kategorijo gotovo ne spada načrtna novinarska histerizacija s perverznim iskanjem naključnih sprehajalcev, kar počnejo nekatere televizije.) Vrteli bi se v komunikacijskem prostoru teorij zarot, načrtnih dezinformacij, redkih kvalitetnih prispevkov, promocijskih besedil in nefiltrirane politične propagande.

O pomenu medijev zelo jasno govori tudi izjemna rast gledanosti in branosti, ki jo v času koronavirusa po svetu doživljajo resni mediji. Kljub tem trendom in celo nekaterim akcijam posameznikov, ki pozivajo k nakupovanju tiskanih medijev in s tem njihovi podpori, utegnejo številni že v kratkem zaiti v še globljo krizo, kot so jo doživljali poprej. Kljub temu da novinarji in mediji delajo s polno paro, ni presenetljivo, da ni prav veliko podjetij, ki bi v tem kontekstu videla smiselnost oglaševanja.

Imamo torej še zadnje nasprotje: višji javni pomen medijev ter višjo branost in gledanost, a še manj prihodkov. Že pred to krizo so se oglaševalci selili drugam; ne zato, ker bi imeli mediji v primerjavi s preteklostjo slabo branost in gledanost (tiskanim bralcem so se ne nazadnje pridružili digitalni), temveč zato, ker je prostorov za oglaševanje več, omogočajo preprostejše nadzorovanje uporabnikov, ki ostajajo brez zasebnosti, oglaševanje pa je cenejše. Vsebin zanje ne ustvarjajo plačani novinarji, temveč uporabniki brezplačno. Mediji, ki še naprej ustvarjajo novinarske vsebine, s takšnim ekonomskim modelom ne morejo tekmovati, še posebej v jezikovno majhnih okoljih. Ali pa zavoljo gledanosti postavljajo kamere ob Blejsko jezero in lovijo mimoidoče.

Ključna težava je, da oglaševalski denar ni le eden izmed prihodkov. Za večino množičnih medijev je od začetka dvajsetega stoletja predstavljal osrednji finančni vir, ki je presegal prihodke iz naročnin in prodaje. Oglaševanje se je zato dojemalo kot ne ravno idealna subvencija za novinarske vsebine. Upad tega denarja je posledično novinarsko opustošil sicer razvita medijska okolja in ustvaril medijske puščave, v katerih mnoge lokalne skupnosti nimajo več dostopa do kvalitetnega poročanja.

V resnici je zanašanje na oglaševanje slaba podlaga za kvalitetno novinarstvo, saj ni brez lastnih težav. Nič zato ne bi bilo narobe, če bi našli druge modele za finančno delovanje novičarskih medijev. In v aktualni krizi so celo najbolj goreči zagovorniki trga spoznali, da vsega ne velja prepustiti (ne)racionalnosti trga. Gre za popotnico, ki si jo velja dobro zapomniti in jo tudi pri novinarstvu vzeti na znanje …

Pa čeprav ga kdo morda nima rad, ker bi bilo dobro samo po sebi, temveč le zato, ker preprečuje zlo.

Doc. dr. Jernej Amon Prodnik, predstojnik katedre za novinarstvo, FDV

Vir: https://www.vecer.com/medijska-nasprotja-v-casu-koronavirusa-10155771

Temna stran razkošja

Cash Investigation – Luxe: les dessous chocs, Zoé de Bussierre, 2018

V svetu razkošnih izdelkov so usnjeni med tistimi, ki prinašajo največ dobička, priznanim podjetjem celo 70-odstotni delež. A od kod izvira to usnje? Večino surovine obarvajo na razmeroma majhnem območju v Toskani v Italiji, kjer najbolj umazana in nevarna dela za neprimerno plačilo opravljajo priseljenci. Te lastniki obratov povrhu pogosto ustrahujejo, pretepajo in tako utišajo zahteve po pravičnejši obravnavi. Med razkošnimi izdelki so še vedno zelo zaželeni tudi izdelki iz krzna. Največ kož industriji krzna priskrbijo na Kitajskem, kjer vsako leto na neprimerno urejenih farmah pokončajo okoli 70 milijonov živali. Raziskovalna dokumentarna oddaja razkriva bedo, ki se skriva za bliščem trga z razkošnim blagom.

Vir: https://4d.rtvslo.si/arhiv/tuji-dokumentarni-filmi-in-oddaje/174679155

Proti sreči

Pogovor z Edgarjem Cabanasom in Evo Illouz

Guruji samopomoči in pozitivni psihologi nam pravijo, da bi se morali usposabljati za srečo. Naslikani nasmehi, ki nam jih želijo prodati, so patetični nadomestek za dejansko izboljšanje naše družbe.

Sreča se seveda vedno dobro sliši. Dejansko je veliko ljudi pripravljenih, da nam jo prodaja. Dvanajst milijard dolarjev na leto težka industrija knjig za samopomoč, konferenc in posnetkov, govori o majhnih spremembah, ki jih lahko vsi naredimo, da dosežemo izmikajočo se srečo, od vizualizacije prihodnjega uspeha, do hujšanja ali čiščenja svoje sobe.

Od poznih devetdesetih let prejšnjega stoletja je industrija podprta z domnevno znanstvenim ekvivalentom – »pozitivno psihologijo«, ki jo je spodbujal nekdanji predsednik Ameriškega psihološkega združenja, Martin Seligman. Njegove ideje o »naučenem optimizmu«, skupaj s pojmi, kot je »čuječnost«, so postale del zdravo-razumnih idej o tem, kako izboljšati naš obstoj.

Nekaj od tega ima precej sorodnosti s kulti – in je podobno pozivom, da resničnosti, s katerimi nismo preveč zadovoljni, pometemo pod preprogo. Sugerira, da so naše težave samo v naših glavah, kot je tudi pot do tega, da postanemo boljši ljudje. Ni presenetljivo, da se vse pogosteje uporablja na delovnih mestih, da bi z nasmeškom na ustih delali, kar nam je rečeno.

Eva Illouz in Edgar Cabanas sta avtorja nedavne knjige z naslovom »Manufacturing Happy Citizens« (Proizvajanje srečnih državljanov, 2019), v kateri raziskujeta, kako novi disciplini »ekonomija sreče« in »pozitivna psihologija« delujeta kot nova mehanizma družbenega nadzora. Novinar David Broder se je z njima pogovarjal o kultu »sreče«, v kakšne državljane nas to spreminja in o precej manj veselih učinkih novega individualizma.

Ključna tema knjige je individualna samodisciplina, ki je lastna kultu »sreče« – to je učinkovita ideja, da je edini način, kako lahko izboljšamo svoje življenje, da delamo na ustvarjanju boljših različic sebe. Kako zgodovinsko nova je ta ideja?

To je staro vino v novih steklenicah. Pravzaprav je morda novi kult sreče zgolj malo več kot stari kult samo-narejenega posameznika, preoblečen v pozitivistično znanost in obdarjen z nevtralnimi in univerzalističnimi pretenzijami. To je ideja, ki izvira iz stare tradicije, globokega prepričanja, da so sreča in trpljenje, bogastvo in revščina, zdravje in bolezen, individualne lastnosti in da so ključi do uspeha v rokah posameznikov, da se lahko sami postavijo na noge, se v stiski okrepijo in razvijejo svoj notranji potencial.

Takšno idejo skozi dvajseto stoletje širijo močne konservativne institucije, poslovna kultura in literatura o samopomoči, od 1960-ih let dalje pa tudi neoliberalni misleci, še posebej v ZDA. Področje pozitivne psihologije je eno najnovejših predstavnikov te individualistične tradicije.

Vendar je pojav tega področja pred dvema desetletjema resnično spremenil pravila igre, saj se zdi, da so te domneve prvič pridobile tudi znanstveno legitimnost. To je morda edina prava novost. Toda to pomeni tudi kritično razliko, ne le zato, ker so te in podobne ideje na velika vrata vstopile v akademsko okolje – in tako postale predmet znanstvenega raziskovanja – temveč tudi zato, ker je iskanje sreče kmalu postalo domnevno »znanstveno« vprašanje svetovnega pomena in ne več zgolj skoraj izključno severnoameriški politični in ideološki moto.

Kljub temu je znanost, ki stoji za pozitivno psihologijo, zelo vprašljiva. Številni in pomembni kritiki so ugovarjali temeljnim postavkam tega področja, vključno z njegovimi dekontekstualiziranimi in etnocentričnimi trditvami; teoretičnimi poenostavitvami, tavtologijami in protislovji; metodološkimi pomanjkljivostmi; resnimi težavami s ponovljivostjo; pretiranimi posplošitvami; in celo njegovo terapevtsko učinkovitostjo in znanstvenim statusom. Tako postaja vse bolj očitno, da pozitivna psihologija ne bi mogla uspevati samo na osnovi znanosti. To je eden od razlogov, zakaj se v knjigi za tako razširjen uspeh področja in njegovih idej, osredotočava tudi na sociološko in ekonomsko razlago.

Opisujeta porast instrumentov, kot je poročilo Združenih narodov o svetovni sreči (World Happiness Report) ali pobudo OECD-ja za boljše življenje (Better Life Initiative), ki poskušajo na različnih področjih ponuditi indekse človeške sreče. Tovrstne pobude bi bilo mogoče razumeti kot načine za razširitev kazalnikov, ki se uporabljajo za usmerjanje prednostnih nalog politike, onkraj ozkih ekonomskih kazalcev, ki jih predstavlja sam BDP. Na kakšen način so ta poročila sama po sebi »ideološka«? Ali je težava z njimi v določenih kazalnikih, na katere se zanašajo, ali v sami ideji o objektivnih in univerzalnih kazalnikih sreče?

Oboje. Prvič, trditev znanstvenikov o sreči, da je sreča samoumevno dobro in tudi najpomembnejši cilj, za katerega si prizadeva vsaka družba, je bolj predpostavka kot dokazano dejstvo – popolnoma ideološka in utilitarna domneva, ne pa znanstveno dejstvo. Takšne trditve ni mogoče dokazati, zato ji morate preprosto verjeti. Prav tako je treba za samoumevno sprejeti, da je sreča subjektivno, psihološko vprašanje, ki je neodvisno od drugih socialnih in ekonomskih kazalcev. To je zelo individualen način konceptualizacije sreče in ravno to je okvir, v katerem se sreča »meri«.

Ni presenetljivo, da strokovnjaki za srečo ves čas ugotavljajo, da je kljub drugim družbenoekonomskim in političnim dejavnikom, individualizem spremenljivka, ki se najbolj močno povezuje s srečo. Toda kaj je sreča? Tega nikoli ne opredelijo. Očitno je sreča tisto, kar merijo vprašalniki o sreči – ti vprašalniki o sreči pa zadevajo le občutke, stališča in zaznave, ne pa tudi socialnih ali ekonomskih razmer.

Kar zadeva njihove metode, se znanstveniki za srečo pri merjenju sreče v glavnem zanašajo na samo-poročanja – to pomeni, da ljudi sprašujejo, kako srečno se počutijo. Tovrstna samo-poročila predstavljajo številne težave. Na primer, ni jasno ali so meritve sreče primerljive med posamezniki, med narodi ali celo med istimi posamezniki v različnih časovnih obdobjih. Kako lahko vemo, da je nekdo, ki je v vprašalniku o sreči dosegel oceno 7 od 10, enakovreden drugemu, ki je zabeležil enako oceno? Kako lahko vemo, da je ocena 7 na Irskem višja ali nižja od ocene 6 ali 8 nekoga drugega v Kambodži ali na Kitajskem? Koliko bolj srečen je nekdo z oceno 5 v primerjavi z nekom z oceno 3? Kaj pomeni ocena sreče 10? Zaskrbljujoče je tudi to, da ta metodologija močno omejuje obseg informativnih odgovorov, ki jih lahko podajajo ljudje, ko ocenjujejo svojo srečo. To je pomembno, ker so tovrstni zaprti odzivi morda naklonjeni ne le potrjevanju pristranosti raziskovalcev, ampak tudi neupoštevanju pomembnih informacij, ko gre za uporabo teh indeksov sreče za sprejemanje političnih odločitev.

Indeksi sreče so ideološki tudi v načinu kako se uporabljajo. Kot pokaževa v knjigi, so ti indeksi pogosto v funkciji dimne zavese, ki bi prikrila pomembne strukturne politične in ekonomske pomanjkljivosti – jih dela za postranske in preusmeri pozornost od bolj objektivnih in zapletenih socialno-ekonomskih kazalcev blaginje, kot so prerazporeditev dohodka, materialna neenakost, socialna segregacija, neenakost med spoloma, demokracija zdravja, korupcija in transparentnost, objektivne napram zaznanim priložnostim, socialna pomoč ali stopnja brezposelnosti. To točko ponazoriva s primeri iz Velike Britanije, Čila, Indije, Izraela in Združenih arabskih emiratov (ZAE). Ravno za slednjo je zelo povedno, da je država, za katero je značilna razširjena revščina, nenehne kršitve človekovih pravic, visoka stopnja podhranjenosti, visoka umrljivost dojenčkov in samomorilnost, sprejela merilo »sreče«, kot pomembno politično pobudo, s katero ocenjuje učinek svojih nacionalnih politik. Mogoče je to zato, ker imajo ZAE veliko boljše rezultate na lestvicah srečnosti, kot v katerem koli drugem od zgoraj omenjenih dejavnikov – glede na poročilo svetovne sreče (World Happiness Report) spada med dvajset najsrečnejših držav na svetu. Če bi srečo konceptualizirali in merili drugače, bi dobili zelo drugačen rezultat.

Ti indeksi so bili uporabljeni tudi za reševanje občutljivih političnih in ekonomskih vprašanj na domnevno ne ideološki način. Neenakost je eden najnovejših in najbolj izstopajočih primerov – nekateri zagovorniki sreče trdijo, da bi lahko bila dohodkovna neenakost bolj koristna za srečo ljudi, kot smo mislili pred tem. Trdijo, da neenakosti ne spremlja zmanjševanje priložnosti, ampak »faktor upanja«, v skladu s katerim revni domnevno uspeh bogatih doživljajo kot priložnost. To bi naj vzbudilo njihovo upanje in srečo, ki je povezana z višjo motivacijo revnih za uspehom. Kako to ni ideološka trditev, ki temelji na ideoloških predpostavkah? Domnevno podporo za te trditve najdejo v podatkih. Vendar pa, kot sta glede razmerja med srečo in dohodkom pokazala Stevenson in Wolfers, ima isti korpus podatkov veliko različnih interpretacij in lahko vodi celo do nasprotnih rezultatov.

Na koncu glavna težava indeksov sreče ni v tem, da so ideološki – vsak indeks, namenjen merjenju napredka, je ideološki, začenši s samim pojmom napredka; glavna težava je, da indeksi sreče poskušajo delovati kot objektivni in nevtralni kriteriji, ki so brez moralne, politične ali ideološke vsebine. Kot pokaževa v knjigi, bi bilo treba to domnevno nevtralnost zavrniti.

Knjiga govori o pojavu pozitivne psihologije v poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja na pobudo predsednika ameriške psihološke zveze (APA) Martina Seligmana: projekt opisujeta s pojmi kot je razsvetljenje, apostoli, razodetje in »na novo rojen«. Njen razvoj je prav tako povezan z rastjo knjig za samopomoč in različnih idej o uresničevanju lastnega potenciala. Kaj imata pozitivna psihologija in industrija samopomoči skupnega s kulti in religioznim evangelizmom? Kaj si lahko mislimo o njeni »znanstveni« pretenziji, da širi psihologijo onkraj področja duševnih bolezni?

Čeprav so pozitivni psihologi vedno znova poskušali omiliti njen etnocentrizem in korenine v duhovnosti, je resnica ta, da njihove institucionalne povezave in trditve razkrivajo globoke duhovne in religiozne predpostavke.

Verjetno nobena druga ustanova ni bolj dejavno zagovarjala združevanja znanosti in religije, kot je to počela Fundacija Johna Templetona, ki jo je leta 1978 ustanovil prezbiterijanski starešina, delniški vlagatelj in filantrop sir John Templeton. Prizadevanje, v katerega je Templeton sam vložil na stotine milijonov dolarjev. Templetonova finančna udeležba tako pri fundaciji, kot pri širjenju pozitivne psihologije, je bila ključna. Samo njegova fundacija je vložila več milijonov dolarjev v raziskovalne programe pozitivne psihologije, za preučevanje pozitivnega zdravstva, pozitivnega izobraževanja, odpornosti in čuječnosti; pozitivne nevroznanosti, transcendence in duhovnosti; upanja in odpuščanja; ali v moč volje in vztrajnosti pri doseganju ciljev, če jih naštejemo le nekaj. Martin Seligman je tudi sam večkrat priznal ključno vlogo Templetonove fundacije pri uspehu pozitivne psihologije. To vključuje ustanovitev Centra za pozitivno psihologijo (Positive Psychology Center) v Pensilvaniji, vzpostavitev globalne institucionalne mreže znanstvenih revij in publikacij, doktorskih in magistrskih programov, specializiranih tečajev pozitivne psihologije, simpozijev in delavnic ter velikodušne štipendije in nagrade za starejše in mlade raziskovalce pod imenom Templetonova nagrada za pozitivno psihologijo, ki velja za največjo denarno nagrado, ki je bila kadarkoli podeljena v psihologiji.

V skladu s tem, je imela ena od glavnih smeri raziskovanja Centra za pozitivno psihologijo, ki jo je koordiniral Seligman in razvil George Vaillant, dva glavna cilja. Prvič, združiti ugotovitve kulturne antropologije, slikanja možganov in evolucije s preučevanjem posameznih življenj, ki odražajo globoko duhovno komponento; in drugič, preučiti vlogo duhovnosti v uspešnem življenju. Številni drugi pozitivni psihologi so aktivno zagovarjali odnos med duhovnostjo, zdravjem in srečo.

Na primer, v svoji knjigi The How of Happiness: A New Approach to Getting the Life You Want (Kako do sreče: nov pristop k življenju, kot si ga želite, 2008), Sonja Lyubomirsky trdi, da so verujoči ljudje srečnejši, bolj zdravi in ​​si po travmah bolje opomorejo, kot nereligiozni ljudje. Lyubomirsky nadalje ne upošteva dokazov, da je večja sreča verujočih ljudi povezan z medsebojno podporo, občutkom za skupnost ali institucionalno skrbjo ter brani duhovnost in religijo, kot individualno vprašanje, saj trdi, da bodo ljudje, zgolj s tem, da bodo religiozno verovali, izboljšali svoje zdravje in povečali svojo srečo. Prav tako ne preseneča, da so vaje, kot je štetje blagoslovov, pisanje pisem odpuščanja, izražanje hvaležnosti ali redno izvajanje meditacije, med najbolj ponavljajočimi se pozitivnimi psihološkimi nasveti, ki se ponujajo kot zdravila za težave ljudi in kot psihološki ključi za bolj izpolnjeno in uspešno življenje. To je le nekaj primerov, veliko pa je tudi drugih. Podobne trditve lahko najdemo tudi v literaturi za samopomoč.

Navajate Margaret Thatcher, da neoliberalizem ni le ekonomski projekt, ampak tak, ki ekonomijo zgolj uporablja, da preoblikuje razum in srca ljudi. Dejansko se ideja o »samopomoči« zdi zelo individualistična ideologija, ki odgovornost za življenjske priložnosti in izbire prenese zgolj na posameznika – če smo nesrečni, za to ni krivda družba, ampak mi sami. Kakšne povezave imajo »ekonomija sreče«, pozitivna psihologija in industrija samopomoči z organiziranimi političnimi silami, na primer z neoliberalnimi možganskimi trusti (think tanks) in političnimi določevalci?

Obstajata dve glavni povezavi. Prva je politična in se nanaša na dejstvo, da številni pozitivni psihologi in ekonomisti sreče, vključno seveda z njihovimi vodilnimi osebnostmi, niso običajni raziskovalci, ampak zasedajo pomembne položaje moči in vpliva. In ne samo v akademskih krogih, ampak tudi v vplivnih gospodarskih in socialnih institucijah po vsem svetu. Nekateri drugi so pogosto vključeni kot glavni svetovalci za ekonomske in izobraževalne zadeve. Številne druge v svoje delo pogosto vključujejo velika podjetja, nekatera so vodila celo odmevne pobude v ameriški vojski.

Drugi je ideološki. Vzemimo za primer področje izobraževanja. Pozitivno izobraževanje deluje na dveh glavnih in medsebojno povezanih načelih: prvič, spodbujanje »psiholoških veščin za srečo« med mladimi ni samo zaželen cilj sam po sebi, ampak tudi najpomembnejše sredstvo za preprečevanje duševnih bolezni, boljše učenje in boljši akademski uspeh; in drugič, da so psihološki dejavniki bolj temeljni spodbujevalci in ovire pri šolskih dosežkih, kot sociološki ali kontekstualni. V letih od 2008 do 2018, se je pozitivno izobraževanje postopoma uveljavilo kot najvišja izobraževalna prioriteta v številnih državah po svetu. Pojavilo se je večje število zasebnih in javnih združenj, možganskih trustov, svetovalcev in globalnih mrež, ki so prepričevale oblikovalce politik, da spremenijo svoje politične okvirje tako, da se praktike spodbuja k izobraževanju značaja in blagostanja po vsem svetu. To je na primer cilj Mednarodne mreže za pozitivno izobraževanje (International Positive Education Network), ustanovljene leta 2014.

Tovrstne pobude potrebujejo znanstveno podporo in v tem pogledu je bila vloga pozitivnih psihologov in ekonomistov sreče ključna. Slednji so trdili, da pozitivno izobraževanje pomeni revolucionarno spremembo v načinu izobraževanja učencev in to utemeljili s tem, da je izobraževanje, ki je osredotočeno na srečo, ne le dobro izobraževanje, ampak tudi dobra ekonomija. Trdijo, da bi preusmeritev izobraževalnih institucij v smeri pozitivnega izobraževanja, s spremembo odnosa učiteljev, učencev in staršev, ponudila cenejše pobude za naslavljanje težav v izobraževanju. Pozitivni psihologi trdijo, da je treba srečo poučevati v izobraževalnih ustanovah, kot protistrup proti depresiji, pa tudi kot sredstvo za povečanje zadovoljstva z življenjem in pripomoček za bolj ustvarjalno razmišljanje.

Zagotovo ne obstajajo znanstveni dokazi, ki bi podprli trditve, da pozitivno izobraževanje deluje v smeri višjih izobraževalnih standardov, kot so boljši učni uspeh in boljše učenje učencev. Celo nasprotno, številne kritične recenzije, poročila in metaanalize opozarjajo na resne omejitve in težave pozitivne izobrazbe, teoretične in metodološke pomanjkljivosti, pomanjkanje ponovljivosti in primerjalnih študij, premalo empiričnih dokazov, ali šibke in celo kontraproduktivne rezultate. Tako se ponovno zdi, da je uspeh teh idej bolj povezan z ideološkimi vprašanji, kot s kakovostjo raziskav.

Navajate formulo sreče, ki jo je postavil Seligman, po kateri na našo srečo genetski dejavniki vplivajo v 50 odstotkih, 40 odstotkov gre kognitivnim in čustvenim dejavnikom ter našim lastnim odločitvam, le 10 odstotkov pa drugim zunanjim dejavnikom, kot sta izobraževanje in materialni viri. To očitno zanika pomen socialnih pogojev pri oblikovanju naše sreče. Toda kaj to, da pripisuje takšno pomembnost ne le našim subjektivnim odločitvam, ampak našemu genetskemu zapisu, pove o ideološki podlagi te formule?

Čas je pokazal, da ta tako imenovana formula nima nobene znanstvene veljave. Celo pozitivni psihologi so se distancirali od nje.

Po eni strani je povezava sreče z genetskim zapisom posameznikov delovala dobro ne le pri opremljanju študij sreče z videzom trde, pozitivne znanosti, temveč tudi pri razlikovanju tega, kar lahko področje ponudi za razliko od tega, kar so ponujali pisci knjig za samopomoč in drugi strokovnjaki za srečo (npr. osebnostni trenerji in motivacijski govorniki).

Po drugi strani pa je bilo povezovanje sreče z geni le še en način poudarjanja glavne ideje: da ne-individualni dejavniki pri življenjskem ugodju posamezne osebe igrajo precej nepomembno vlogo (približno 10 odstotkov). Zmanjševanje pomena – če ne povsem zanemarjanje – vloge, ki jo lahko pri določanju sreče ljudi igrajo objektivne okoliščine, je bilo eno od značilnosti discipline že od njenega samega začetka.

Če bi bilo tisto, kar trdijo pozitivni psihologi res, bi iz tega sledil neposreden zaključek: zakaj bi krivili družbene strukture, institucije ali slabe življenjske pogoje za občutke depresije, stiske ali zaskrbljenosti glede svoje prihodnosti? Zakaj bi sploh priznali, da privilegirani življenjski pogoji pomagajo razložiti, zakaj so nekateri ljudje uspešnejši in se počutijo bolje kot drugi? Je to še en način, da upravičimo meritokratsko domnevo, da na koncu vsakdo dobi, kar si zasluži? Konec koncev, ko so ne-individualne spremenljivke na ta način skoraj v celoti izrinjene iz formule, kaj drugega kot posameznikove zasluge, trud in vztrajnost bi lahko bile odgovorne za njegovo srečo oziroma njeno pomanjkanje?

Govorite o »psihološkem kapitalu« in o nujnosti ohranjanja nenehnega optimizma, kot podlage za napredek posameznika kot »podjetnika samega sebe«. Toda, če gre za disciplinirajoče sile, ki želijo oblikovati neoliberalne državljane, ki sebe vidijo le kot posameznike na trgu, ali potrebujemo druge oblike kolektivnega optimizma – kot v prepričanju, ki ga je nosilo zgodovinsko socialistično gibanje, da si resnično lahko izberemo pot sreče, le da ne na individualni osnovi? Ali je na mestu bolj splošna kritika cilja, ki ga ima sama sreča?

Eno glavnih področij, ki ga razvijava v knjigi, je odnos med srečo, upravljanjem, podjetništvom in delom. Razvijeva argument, da je sreča postala uporabna strategija za upravičevanje implicitnih organizacijskih hierarhij nadzora in podrejanja korporativni kulturi.

Kadar delovna mesta obljubljajo večjo opolnomočenost in emancipacijo od korporativnega nadzora, natančnejši pogled na organizacijsko resničnost pokaže, da je bilo spodbujanje »sreče na delovnem mestu« še posebej učinkovito pri ravno nasprotnem. Sreča na delovnem mestu še posebej prav pride pri potiskanju odgovornosti navzdol po hierarhični lestvici, s čimer so zaposleni še bolj odgovorni za svoje uspehe in neuspehe, s tem pa tudi za uspehe in neuspehe podjetja. Sreča na delovnem mestu se je prav tako izkazala za priročno, da iz delavcev izvabi večjo zavzetost in učinek, pogosto za relativno manj spodbude; potisniti na stran pomen objektivnih delovnih pogojev, ko gre za zadovoljstvo na delovnem mestu, vključno s plačami; ali pri spodbujanju zaposlenih, da delujejo avtonomno, med tem ko so hkrati dolžni izpolnjevati pričakovanja podjetja, se identificirati z organizacijskimi vrednotami ter izkazovati sprejemanje in podrejenost korporativnim normam.

Najpomembneje pa je, da se je sreča na delovnem mestu izkazala za koristno pri toleriranju in celo sprejemanju delovnih kontradikcij in samo-izkoriščanja zaposlenih. Od delavcev se danes ne pričakuje le, da se bodo s svojimi lastnimi sredstvi fleksibilno prilagodili nenehno spreminjajočim se zahtevam in potrebam korporacije; da se bodo osebno spoprijeli z neugodnimi okoliščinami, neizogibnimi ovirami in večjimi delovnimi obremenitvami; ampak, da bodo hkrati prevzeli tudi bolj dejavno, ustvarjalno in samostojno vlogo pri opravljanju svojih nalog. Od njih se prav tako pričakuje, da imajo radi to, kar počnejo in da o tem razmišljajo ne po nujnosti, ampak kot o viru užitka in samouresničevanja. Zdi se, da delavci od promocije sreče na delovnem mestu nimajo veliko koristi, se je pa nedvomno izkazalo, da ima to velike koristi za organizacije.

Zagotovo to, kar osrečuje podjetja, ni tisto, kar osrečuje delavce. To ne pomeni, da korporacije ne skrbijo za svoje zaposlene, vendar bi bilo naivno misliti, da so mehanizmi nadzora v organizacijski sferi kar nenadoma izginili: bili so samo ponotranjeni.

Če se z vsem tem v mislih končno izkaže, da je sreča to, kar je korporacijam, neoliberalnim vlagateljem in ogromni industriji sreče tako koristno za njihove namene, potem je odgovor na vprašanje, da lahko ima iskanje sreče za nas previsoko ceno, saj je zelo verjetno, da se bo slej ko prej obrnilo proti najbolj ranljivim. Če pa sreča ni to – in se izkaže, da so si korporacije, neoliberalni vlagatelji in industrija sreče besedo za svoje koristi le prisvojili – potem predlagava, da sreče ne opuščamo, temveč da termin premislimo z bolj socialne in kulturne perspektive.

Zagotovo potrebujemo upanje in cilje, ki jih je vredno zasledovati, vendar pa brez otopelega, tiranskega, konformističnega in skoraj religioznega optimizma, ki pride s srečo. Potrebujemo takšno vrsto sreče, ki temelji na kritični analizi, socialni pravičnosti in kolektivnem delovanju, takšno, ki ni paternalistična, ki ne odloča v našem imenu, kaj je dobro za nas in ki se ne obrača proti najbolj ranljivim. Potrebujemo takšno vrsto sreče, katere ključna sestavina ne bo obsedenost z našo notranjostjo in notranjim jazom, ker naša notranjost ni mesto, kjer bi si želeli graditi in preživeti svoja življenja – in zagotovo ni mesto, od koder bomo lahko dosegli kakršne koli pomembne družbene spremembe.

Edgar Cabanas je profesor na univerzi Camilo José Cela v Madridu

Eva Illouz je direktorica študija na École des Hautes Études en Sciences Sociales v Parizu.

David Broder je zgodovinar francoskega in italijanskega komunizma. Trenutno piše knjigo o krizi italijanske demokracije v obdobju po hladni vojni.

David Broder

Vir: https://www.jacobinmag.com/2019/08/happiness-self-help-positive-psychology-eva-illouz-edgar-cabanas