Astroturfing

Tridelno poročilo portala »Pod črto« o pojavu Astroturfinga v Sloveniji. Na Twitterju se pojavljajo profili z ukradenimi profilnimi slikami, ki praktično izključno širijo ideje največje vladne stranke. Njihovo delovanje vzbuja sum, da gre za neavtentično politično delovanje.

Astroturfing (1. del): lažni Twitter profili, ki napadajo kritike stranke SDS

https://podcrto.si/astroturfing-1-del-lazni-twitter-profili-ki-napadajo-kritike-sds/

Astroturfing (2. del): kako potekajo napadi na kritike stranke SDS

https://podcrto.si/astroturfing-2-del-kako-potekajo-napadi-na-kritike-stranke-sds/

Astroturfing (3. del): sovraštvo pod taktirko politikov in mnenjskih voditeljev SDS

https://podcrto.si/astroturfing-3-del-sovrastvo-pod-taktirko-politikov-in-mnenjskih-voditeljev-sds/

Astroturfing: od orodja za marketing do političnih zlorab

O pojavu astroturfinga se v medijih in družbi nasploh v zadnjih letih precej govori. V ZDA so pričeli pojav bolj sistematično analizirati po zmagi Baracka Obame na predsedniških volitvah leta 2008. Obamovi nasprotniki so takrat pričeli uporabljati astroturfing za podžiganje upora med volivci proti Obamovim politikam. To so bile predvsem korporacije in gospodarske lobistične skupine, ki so poskušale preprečiti sprejetje nove zakonodaje na področju zdravstvenega varstva in varovanja okolja. Ta zakonodaja in z njo nove omejitve ter regulacija so namreč za korporacije predstavljale dodatne stroške pri poslovanju.

Ponoven pospešek je debata o astroturfingu dobila ob volitvah leta 2016, ko je množica lažnih Facebook profilov podpirala bodisi izvolitev Donalda Trumpa bodisi Hillary Clinton in s tem po mnenju političnih analitikov želela vnesti čim več razdora v ameriško družbo. Za precej lažnimi profili posameznikov naj bi po ugotovitvah ameriških obveščevalcev v resnici stale ruske tajne službe.

A na samem začetku astroturfing ni bil orodje političnega vplivanja na ljudi. Bil je predvsem način podjetij za pridobivanje novih strank – oziroma poskus spreminjanja navad potrošnikov.

Izvor astroturfinga strokovna literatura prepoznava v kampanji Hugha Moora iz leta 1909. V tistem času je bilo običajno, da so ljudje pri pitju vode iz javnih vodnjakov ali pitnikov uporabljali isti pločevinasti kozarec. Kozarec je bil priklenjen na verižico ob pitniku, ljudje pa so si ga podajali iz roke v roko. Moore je pričel izdajati pamflet, ki je opozarjal na zdravstvena tveganja deljenja javnega kozarca ob pitnikih pri prenosu različnih bolezni. Poimenoval ga je kar »kozarec smrti«.

A Hugh Moore je bralcem pamfleta zamolčal pomembno informacijo. Pamflet ni bil produkt nekega posameznika, ki ga je skrbelo javno zdravje. Moore je bil solastnik podjetja, ki je prodajalo papirnate kozarce za enkratno uporabo. Uporaba takšnih kozarcev namesto pločevinastega ob pitnikih bi pomenila več zaslužka za njegovo podjetje.

Astroturfing je bil na začetku torej način, kako za nek komercialen produkt ustvariti lažno podporo pri ljudeh. Potrošniki seveda precej bolj zaupajo mnenju ostalih potrošnikov kot pa mnenju podjetja, ki produkt prodaja. Lažna pozitivna mnenja pri potrošnikih pa pomenijo več prodanih izdelkov.

Iz te lažnosti oziroma zavajanja izhaja tudi izraz astroturfing. Gre za nekoliko teže prevedljivo besedno igro. »Astroturf« je angleška beseda za znamko umetne trave – takšne, ki jo na primer najdemo na umetnih igriščih za nogomet. Takšno travo je treba »od zgoraj« položiti na igrišče – v nasprotju s pravo travo, ki raste iz zemlje in korenin »od spodaj navzgor«. Podobno velja za družbena gibanja. »Pristna« (»grassroots«) gibanja naj bi se začela »od spodaj«, saj črpajo iz najnižjih, najbolj osnovnih gradnikov družbe – navadnih državljanov, ki so kot posamezniki brez političnega vpliva, moč pa jim daje prav njihova združitev v želji po izpolnitvi nekega točno določenega cilja. Takšna »grassroots« gibanja zato ostali državljani pojmujejo kot nekaj pristnega in iskrenega – nekaj, česar ne dirigirajo vplivni politični ali gospodarski interesi »od zgoraj«, temveč dejanski interesi ljudstva. Če bi želeli sloveniti besedo astroturfing, bi bil primeren izraz »ustvarjanje lažne javnosti«.

Ker grassroots gibanja uživajo visoko stopnjo legitimnosti, so izjemno vabljiva za korporacije ali politične vplivne posameznike. Posnemanje takšnega gibanja lahko slednjim prinese precejšnjo družbeno moč. Eden izmed najbolj znanih primerov takšnega lažnega gibanja so najrazličnejša društva za branjenje svobode kadilcev. Ta društva izgledajo kot skupnost navadnih državljanov, ki jih moti preveliko poseganje države v njihovo svobodo pri kajenju. V resnici pa delovanje mnogih takšnih gibanj finančno podpira tobačna industrija. Oziroma v nekaterih primerih je industrija celo skriti ustanovitelj teh gibanj.

Anže Voh Boštic

Vir: https://podcrto.si/astroturfing-1-del-lazni-twitter-profili-ki-napadajo-kritike-sds/

Množična prodaja lažnih ocen izdelkov na Amazonu

Razkrili množično prodajo lažnih ocen izdelkov na Amazonu, kar je strogo v nasprotju z Amazonovimi pogoji uporabe. Koliko je mogoče zaslužiti kot “ocenjevalec”?

Spletni prodaji posel cveti. Zaradi pandemije se najrazličnejši izdelki vse bolj številčno prodajajo prek interneta, največji spletni trgovec Amazon pa ima v ponudbi več kot dvanajst milijonov izdelkov, skupaj z drugimi ponudniki, ki svoje izdelke prodajajo prek njihove platforme, pa celo več kot 350 milijonov artiklov. A zaradi velike konkurence morajo prodajalci za boljšo prodajo uporabiti različne prijeme. Treba je izstopati.

Eden od načinov, kako to doseči, so pozitivni opisi izdelkov. To je sicer povsem legitimna in tudi za kupca koristna stvar, a le, če se ta lahko zanese na resničnost zapisanega. Kar so uporabniki že dlje časa namigovali, pa zdaj potrjuje skupina Which?, ki je odkrila organizirano in predvsem množično prodajo lažnih ocen za izdelke na Amazonu. Lažne petice pomenijo višjo uvrstitev na seznamu, to pa posledično več klikov in nakupov. Prodaja lažnih ocen izdelkov na Amazonu je sicer strogo v nasprotju z Amazonovimi pogoji uporabe.

Denar in brezplačni izdelki

Pri Which? so našli deset spletnih strani, ki so ocenjevalcem ponujale v povprečju dobrih pet evrov zaslužka za pozitivni opis, poroča Sky News. K oddaji pozitivne ocene so uporabnike spodbujali tudi tako, da so jim v zameno ponudili brezplačne izdelke. Amazonov predstavnik se je sicer na očitke odzval, da “spletni trgovec nemudoma umakne lažne ocene in ukrepa zoper vsakogar, ki je vpleten v zlorabo”.

Kako prepoznati lažen opis

• Bodite skeptični, še posebno, če opazite, da izbrani izdelek v določeni kategoriji zelo izstopa po številu komentarjev z drugimi izdelki.
• Vzemite si čas in komentarje preberite večkrat in vedno znova. Bodite pozorni, če so si med seboj zelo podobni.
• Pri blagovnih znamkah, ki jih ne poznate, preverite, ali imajo svojo uradno spletno stran z jasnimi kontaktnimi podatki.
• Previdni bodite pri izdelkih z veliko slikami ali video posnetki. Prodajalci lahko spodbujajo lažne ocenjevalce, da k opisom dodajajo več fotografij in videoposnetkov.

Prodajalci so lahko v enem koraku kupili celo pakete lažnih pozitivnih ocen in opisov. Za posamezni opis, tako BBC, pa so morali odšteti približno 17 evrov. Če so želeli več, so lahko izbirali med ponudbo dobrih 700 evrov za 50 kupljenih ocen ali slabih 9200 evrov za 1000 najbolj sladkih opisov izdelka, ki morda še zdaleč ni vreden svojega denarja. A to so ocenjevalci seveda morali zamolčati. Kako velika je industrija lažnih ocen, govori številka, da je peterica od omenjenih desetih prodajalcev storitve lažnega ocenjevanja v svojih evidencah, lahko rečemo na svoji plačilni listi, imela več kot 702.000 ocenjevalcev izdelkov.

Pisci po nareku

Ocenjevalci, ki so zaslužili od enega do več kot deset evrov za posamezni komentar, so lahko sodelovali celo v shemah zvestobe, s katerimi so si za nagrado prislužili premium izdelke, kot so otroške igrače ali športnorekreacijski pripomočki. Posredniki, ki jih je Which? vzel pod drobnogled, so svojim priložnostnim ocenjevalcem ponujali celo brezplačno izobraževanje, natančne napotke, kako spisati pozitivni komentar, da se Amazonu ne bo zdel sumljiv. Svetovali so jim denimo, da morajo izdelek oceniti oziroma opisati z vsaj dvema stavkoma in priložiti kakšno fotografijo.

Natalie Hitchins z Which? je angleško vladno upravo za konkurenco in trge (CMA) pozvala, da se nemudoma lotijo problema, ki ga povzročajo lažni opisi. Meni, da mora regulator poiskati te “pisce po nareku” in k odgovornosti zavezati spletna mesta, ki ne bodo zaščitila svojih uporabnikov. “Če tega vlada ne bo mogla storiti, mora nujno okrepiti spletno zaščito potrošnikov,” je dejala Hitchinsova. Prejšnja preiskava potrošniške skupine je namreč odkrila tudi na desetine facebook skupin s prodajalci, ki so ponujali plačilo ali druge ugodnosti v zameno za lažne pozitivne ocene in komentarje. Po razkritju sta Facebook in Ebay s CMA podpisala sporazum, s katerim sta se družbi zavezali, da se bosta trudili bolje prepoznati, raziskati in se odzvati na lažne in zavajajoče ocene. Hitchinsova je prepričana, da bi morali več v tej smeri storiti tudi Amazon in drugi spletni trgovci. “Proaktivno bi morali preprečiti, da na njihova spletna mesta ne bi prodrli lažni komentarji in bi potrošniki lahko zaupali njihovim mnenjem.”

Pri Amazonu sicer navajajo, da s tehnološkimi podjetji sodelujejo pri identifikaciji spornih uporabnikov, a izpostavljajo, da problemu prodajalci prek spleta sami nikakor niso kos. Pri RepricerExpress so izračunali, da obiskovalci spletnega trgovca vsako uro ustvarijo za 17 milijonov prometa.

V pomoč uporabnikom pri odkrivanju lažnih ocen je lahko spletna aplikacija ReviewMeta, ki na podlagi različnih kriterijev oceni, ali je ocena lažna ali pristna. Upošteva dolžino opisa, preveri, kako pogosto uporabnik ocenjuje izdelke, ali redno podeljuje pet zvezdic, če so v njegovem opisu besede, ki jih uporablja tudi prodajalec izdelka na svoji spletni strani, je izdelek tudi sam kupil na Amazonu ali ne. Morda vam bo pri naslednjem nakupu v pomoč. Raziskave, narejene konec lanskega leta, namreč razkrivajo, da je kar 43 odstotkov opisov in ocen na Amazonu lažnih.

Gregor Grosman

Vir: https://www.vecer.com/svet/placani-ocenjevalci-na-amazonu-mnozicna-prodaja-laznih-ocen-izdelkov-na-amazonu-koliko-je-mogoce-zasluziti-kot-ocenjevalec-10235573

Načrtno zastaranje je ovira. Tukaj je nekaj razlogov, zakaj še vedno obstaja

Zakaj in (kako) načrtno zastaranje in kapitalizem ustvarjata slabe izdelke.

V tem video eseju Our Changing Climate o podnebnih spremembah, preverjamo, zakaj se načrtno zastaranje dogaja in kako ustvarja odpadke in emisije. Natančneje pokažemo, kako je načrtno zastaranje simptom poznega kapitalizma in kako podjetja, kot je Apple, uporabljajo zaznavno in načrtno zastaranje, da stranke kupujejo več njihovih izdelkov. Apple načrtno zastaranje v svojih baterijah in strojni opremi uporablja na način, da ko se njihova garancija izteče, naprave na splošno začnejo odpovedovati. Zaradi načrtnega zastaranja so Apple že večkrat tožile različne kampanje gibanj, ki se zavzemajo za pravico do popravila (Right to Repair) in tudi vlade, kot je francoska, ki trdijo, da Apple namerno upočasnjuje telefone, otežuje njihovo popravilo in na splošno izdeluje telefone in računalnike s krajšo življenjsko dobo. Načrtno zastaranje je simptom poznega stadija kapitalizma, ki prežema veliko velikih korporacij, ker pomeni večjo potrošnjo in posledično več dobička.

Prirejeni transkript:

Decembra 1924 so se vodje največjih proizvajalcev žarnic iz vsega sveta sestali v Ženevi, da bi skovali zlovešč načrt. V pogovorih so določili omejitve za življenjsko dobo žarnic, ki jih proizvajajo. Ideja je bila, da bi morali kupci, če bi žarnice odpovedale hitreje, kupiti več njihovih izdelkov. V tem video eseju bomo analizirali to idejo o namenskem ustvarjanju slabih izdelkov, da bi na ta način spodbujali prodajo, kar je simptom poznega stadija kapitalizma, ki so ga od takrat poimenovali načrtno zastaranje. Kot bomo videli, lahko ima to zastaranje drastične posledice na naše denarnice, tokove odpadkov in celo na naše podnebje.

Kaj je načrtno zastaranje?

Korporacije ustvarjajo zastaranje na dva osnovna načina: načrtno zastaranje in zaznano zastaranje. Obe praksi sta namenjeni temu, da se izdelek zdi ali dejansko postane neuporaben, da bi na ta način spodbudili prodajo. Načrtno zastaranje se zgodi, ko podjetje izdela napravo, ki odpove pred njeno realno življenjsko dobo. To običajno pomeni šibkejšo žarilno nitko, plastično ohišje ali krhek stekleni zaslon, ki omejuje trpežnost blaga. V primeru srečanja elektroenergetskih podjetij iz 1920-ih, ki je postalo znano kot kartel Phoebus, so to načelo uporabili za žarnice. Kartel Phoebus je življenjsko dobo svojih izdelkov prepolovil iz 2000 na 1000 ur, tako da bi morali potrošniki kupiti dvakrat več žarnic kot pred tem.

Kaj je zaznano zastaranje?

Na drugi strani zastarelosti je bolj abstrakten fenomen zaznane zastarelosti. Pomislite na novi telefon, ki ste ga kupili, ali na nov slog oblačil, ki si jih ravno ogledujete, ali celo na novo letošnjo linijo dostavnih vozil. Vse to so primeri zaznane zastarelosti. Ko podjetja izdajo na trg svojo novo linijo izdelkov, gredo njihovi starejši izdelki hitro iz mode ali postanejo manj zaželeni. Da bi še naprej kupovali njihovo blago, korporacije dosledno tržijo svoje najnovejše linije tako, da se zdi, kot da je izdelek, ki ste kupili šele pred letom dni, že starina, čeprav v večini primerov starejši izdelek še vedno brezhibno deluje. Tovrstna zaznana zastarelost je še posebej razširjena pri avtomobilih, tehnologiji in modi, ker so ta potrošniška blaga preoblikovana v statusne simbole. Če želite vzdrževati in ohranjati svoj videz, zgrabite najnovejši model iPhona. Če želite izgledati dobro, kupite oblačila najnovejšega sloga, ki ste jih videli v oglasu na Instagramu. Toda kako in zakaj načrtno in zaznano zastaranje deluje na nas?

Kako deluje načrtno zastaranje?

Kot smo pravkar ugotovili, smo moderne zastarelosti lahko deležni v različnih oblikah: od krhkih delov, ki se zlahka zlomijo, do v ohišje zalepljenih baterij, ki jih ne moremo zamenjati, do estetskih nadgradenj, ki prejšnje različice naredi za nemodne. Zdi se, da so mojstri vseh teh metod pri podjetju Apple. Apple je eden izmed treh največjih proizvajalcev telefonov na svetu in hkrati eno najbogatejših podjetij na svetu. Deloma je tržno prevlado tega tehnološkega giganta ustvarila okolju nevarna kombinacija zaznanega in načrtnega zastaranja, zaradi česar potrošniki vsaki dve ali tri leta kupijo povsem nov iPhone. Za iPhone se vse začne z baterijo. Po približno dveh do treh letih največje zmogljivosti, se baterija v iPhonu začne obrabljati. Če želite baterijo zamenjati, to ni tako preprosto, da bi lahko enostavno odprli zadnji pokrov telefona in vstavili novo baterijo. Odvisno od različice iPhona, boste samo za to, da zamenjate izpraznjeno baterijo, potrebovali posebne izvijače, odstranjevalce lepila, priseske in morda celo spajkalno pištolo. V pogovoru z ekipo priljubljene tehnične DIY (naredi si sam) spletne strani iFixit so baterijo iPhona opisali kot »uro prezgodnje smrti, ki jo vgrajujejo z namenom povečanja prodaje iPhonov, tako da skrajšujejo njegovo življenjsko dobo.« Appleova normalizacija vgrajene baterije, ki smo jo pred dobo iPhona v mobilnih telefonih videli le redko, spodbuja kupce, namesto da bi se potrudili zamenjati staro baterijo, k nakupu novega telefona. Če pa vendarle želite, da vam Apple zamenja baterijo ali popravi kakšno drugo škodo na vaši napravi, boste za to morali plačati veliko denarja. Včasih tudi do 50–70% prvotne cene telefona. To pa zato, ker svojega iPhona ne morete kar odpeljati v katerokoli servisno delavnico. iPhone smejo popravljati samo Appleove prodajalne in Applovi pooblaščeni servisi. Če so stroški popravila tako visoki, pravkar pa je izšel tudi najnovejši model iPhona, je težko, da se ne bi raje pobahali z novo napravo. To je še ena ovira ponovni rabi telefona, zmanjšanju potrošnje in na koncu zmanjševanju vpliva na okolje. Nenazadnje pa Appleova garancija pokriva vaš pravkar kupljeni iPhone samo za eno leto, kar je precej pred dve do tri letnim obdobjem, ko Appleova strojna oprema običajno prične odpovedovati. Bistvo je v tem: nobena od teh praks ni potrebna za proizvodnjo ali prodajo Applovih izdelkov; Apple se je namerno odločil, da bo to vgradil v svoje oblikovanje izdelkov in poslovni načrt, ker so ti koraki potrebni, da lahko Apple postane tehnološki velikan in kapitalistična pošast. Apple dejansko priznava kako dolgo pričakuje, da bodo njihove naprave delovale: sedem let. Po sedmih letih njihovi izdelki, po njihovih besedah, »zastarajo«. Toda ali ni sedem let za telefon ali računalnik kar veliko časa? Morda se nam to danes zdi veliko, toda pred pojavom te iPhone paradigme, bi se potrošiti 1000$ (825€) za nek izdelek, ki bo v največ sedmih letih zastarel, zdelo popolnoma nerazumno. Mnogi od nas smo tako obkroženi z načrtno in zaznano zastarelostjo, da smo pripravljeni misliti, da je lastništvo neke naprave za sedem let dejansko dolgo obdobje. In tudi če njihovi telefoni dejansko zdržijo polnih sedem let, Apple z nenehnim trženjem svojih telefonov z estetiko, življenjskim slogom in statusom, ustvarja zaznavno zastarelost. Celo tisti zeleni oblaček v iMessage nam sporoča, da so vsi drugi telefoni nekako slabši od aktualnega. Torej, če bi Apple resnično želel, da še naprej uporabljamo njihov telefon, bi vnam ponudil daljša jamstva ali ustvaril bolj trpežno in bolj enostavno popravljivo tehnologijo. A tega ne storijo, ker ko enkrat osvojite trg tako kot je to uspelo njim, zastaranje postane precej donosno. Apple pa je le eden izmed številnih primerov zastarelosti v kapitalizmu. Obstajajo Epsonove zaščitene kartuše s črnilom, komaj kaj spremenjene nove izdaje šolskih učbenikov in celo Tesla se zdi, da gre s svojo nenaklonjenostjo do neodvisnih avtomehaničnih servisov, v smeri, ki je izjemno podobna strategiji Appla. Tako načrtovana kot tudi zaznana zastarelost vodita do kupa popolnoma delujočih telefonov v predalih vaših pisalnih miz, kot tudi do 50 milijonov ton elektronskih odpadkov vsako leto. Te poslovne prakse močno otežujejo prizadevanja, da bi sprejeli podnebju prilagojene ukrepe, kot je ponovna uporaba in zmanjšanje potrošnje. Skratka, proizvajanje zastarelosti spodbuja potrošništvo in poslabšuje stanje okolja v svetu, ki že tako ali tako preveč troši. Če gre očitno za prakso, ki je slaba za naše denarnice, dobro počutje in okolje, kako jo lahko ustavimo?

Nov ekonomski model

Na srečo obstaja veliko različnih kratkoročnih in dolgoročnih rešitev za odpravo načrtne zastarelosti. Na individualni ravni si je v prvem koraku preprosto treba vzeti čas za popravilo, skrb in ponovno uporabo dobrin. A kot smo pravkar videli, je podjetjem v interesu, da vam to čim bolj otežijo – tako z življenjsko dobo svojih izdelkov, kot z vplivanjem na vašo miselnost z oglaševanjem. Kar pomeni, da so kampanje pravice do popravila in različni sodni primeri proti tehnološkim velikanom, bistveni za lajšanje nepotrebnega bremena, ki je na potrošniku. V splošnem pa morajo biti podjetja, kot je Apple, prisiljena spremeniti svoje poslovanje. Francija že ima zakone o načrtni zastarelosti, podjetja, kot je Fairphone (pošteni telefon) pa kažejo, da je dejansko mogoče izdelati telefon z daljšo življenjsko dobo, ki ga lahko enostavno tudi popravimo. Baterijo na Fairphoneu je mogoče zamenjati v približno osmih minutah. Zastaranje je simptom poznega stadija kapitalizma, zato če želimo ustvariti svet, v katerem so trajni in trajnostni proizvodi norma, moramo sprejeti novo miselnost in zgraditi nov ekonomski sistem, ki se bo na vsaki stopnji procesa vprašal: »ali dejavno prispeva k uspešnemu skupnemu sožitju ljudi in narave, kot enoten integralen sistem na tem planetu? Če je odgovor da, dobi zeleno luč. Če ne, dobi rdečo luč. Pika.« Če vse to zveni težko ali nemogoče, nam znanost pove, da drugače sploh ne more biti. Od zgodnjih osemdesetih let dvajsetega stoletja vemo, da se bodo svetovne temperature zvišale, če jih ne bomo nadzorovali, vendar smo od takrat zelo malo napredovali. Svet in v tem smislu tudi naša ekonomija se morata spremeniti, odprava načrtnega zastaranja pa je le korak na poti do bolj pravičnega in bolj trajnostnega ekonomskega sistema.

Napotila:
http://zofijini.net/ekologija_zastaranje/ 
https://tehtnica.wordpress.com/tag/nacrtno-zastaranje/ 
http://zofijini.net/ekologija_popravljanje/ 
https://www.cpu-reuse.com 
https://eustore.ifixit.com

EU: Dovolj je elektronskih naprav za enkratno uporabo! Biti morajo trajne in popravljive.

Tako EU kot kupci želijo, da bi proizvajalci izdelovali trajnejše elektronske naprave

Evropski parlament kot tudi Evropska komisija sta v času pandemije najavila, da bo EU od proizvajalcev elektronskih naprav zahteval zagotovilo o daljšem času delovanja in možnosti lažjega popravila. V letu 2021 bomo videli, ali bo to zaživelo v praksi.

Pandemija covida-19 je močno posegla v vsakdanjik večine evropskih prebivalcev. Zaradi izolacije in prekinitve medsebojnih druženj kot tudi zaradi morebitnega šolanja od doma ali dela od doma je velika večina odvisna od svojih elektronskih naprav.

Številni pa so se znašli v zagati, če so se njihove elektronske naprave pokvarile oz. so prenehale ustrezno delovati. Večkrat se je zgodilo, da tako nakup kot tudi servis nista bila mogoča zaradi prepovedi prodaje nenujnega blaga in storitev. Rešitev so bili sicer nakupi na daljavo, toda zaradi obremenjenosti trgovcev in dostavnih služb je to pomenilo vsaj nekajdnevno čakanje na pošiljko, če ne celo tedensko.

Življenjski roki predvsem elektronskih naprav so kratki, saj so oblikovane zgolj za enkratno uporabo in kmalu postanejo zrele za odpad, ker nadgradnja programske opreme ni mogoča ali pa je njihovo popravilo mogoče le na pooblaščenih servisih in je velikokrat dražje od nakupa nove naprave.

Pozivi, naj bodo elektronske naprave narejene trajnostno, da bodo lahko delovale več let in jih bo lažje popraviti ob morebitnih okvarah, so naleteli na posluh tudi v Bruslju. Evropski poslanci so konec lanskega novembra sprejeli resolucijo o bolj trajnostnem enotnem trgu, s katero želijo spodbuditi vnovično uporabo in popravila in ukrepati proti krajšanju življenjske dobe proizvodov.

Evropsko komisijo so pozvali, naj kupcem omogoči t. i. pravico do popravil, ki bi morala postati ugodnejša, bolj sistematična in stroškovno privlačnejša, bodisi s podaljšanjem garancije, garancijo za nadomestne dele ali boljšim dostopom do informacij o popravilu in vzdrževanju.

Med cilji resolucije je tudi podpora trgovanju z rabljenim blagom, pozvali pa so tudi k ukrepom proti prekratki življenjski dobi proizvodov in znova tudi k uvedbi sistema enotnih polnilnikov elektronskih naprav, da bi zmanjšali količino elektronskih odpadkov.

Evropski parlament pa se je tudi zavzel za uvedbo sistema označevanja proizvodov glede na njihovo življenjsko dobo (npr. števcev uporabe in jasnih informacij o predvideni življenjski dobi proizvodov).

Pobude in želje evropskih poslancev naj bi podpirale tudi države članice oz. Evropski svet in še posebej Evropska komisija, ki je leta 2019 objavila evropski zeleni dogovor, katerega ključni cilj je podnebno nevtralen EU do leta 2050.

Zeleni načrti Evropske komisije

Evropska komisija je lanskega marca sprejela nov akcijski načrt za krožno gospodarstvo, ki je po njenih navedbah eden glavnih gradnikov evropskega zelenega dogovora. Načrt je zelo velikopotezen, saj naj bi EU z ukrepi zagotovil, da bodo izdelki na trgu EU-ja zasnovani tako, da bodo trajali dlje in jih bo lažje znova uporabiti, popraviti in reciklirati ter da bodo v največji mogoči meri vključevali reciklirane surovine. Prepovedano pa naj bi bilo uničenje neprodanega nepokvarljivega blaga.

Francija prehiteva EU

V EU-ju se že nekaj časa pojavljajo pozivi k ukrepom proti tehnološkim velikanom, še posebej glede proizvajalcev mobilnih naprav, kot so denimo Samsung, Huawei in Apple, da oblikujejo pametne naprave, ki jih je mogoče preprosto razstaviti in popraviti. Medtem ko je EU še v fazi teorije, je Francija z začetkom leta uvedla obvezne oznake, s katerimi imajo vsi pametni telefoni, prenosniki, televizorji, pralni stroji in električne kosilnice, ki se prodajajo v Franciji, oceno popravljivosti.

Francija razvršča izdelke na podlagi: težav pri demontaži, vključno z zahtevanim orodjem in tem, kaj drži stvar skupaj (lepilo, vijaki …); kako preprosto je dobiti nadomestne dele; cene popravil … Omenjena francoska zakonodaja vključuje tudi promocijo rabljenih rezervnih delov, podatke o trajanju posodobitev programske opreme in sklad za popravila, ki prispeva k stroškom popravila.

Slovenska vlada je spomladi državljane obdarila s turističnimi vavčerji, s katerimi je želela pomagati slovenskemu turizmu. Francija pa se je denimo odločila, da bo vsakemu državljanu izplačala 50 evrov za popravilo koles, s čimer naj bi povečala uporabo tovrstnih prevoznih sredstev med pandemijo.

Raziskava Eurobarometra je pokazala, da bi 77 odstotkov državljanov EU-ja svoje naprave raje popravilo kot zamenjalo. 79 odstotkov vprašanih pa meni, da bi morali biti proizvajalci dolžni omogočiti popravilo digitalnih naprav ali zamenjavo njihovih posameznih delov.

Potrošniške organizacije: Naprave morajo delovati dlje

Pravica do popravila ni rešitev. Potrošniške organizacije se zavzemamo, da bi morali imeti izdelki zagotovljeno daljšo dobo delovanja,“ poudarja Boštjan Okorn iz slovenske zveze potrošnikov (ZPS). Elektronski in električni izdelki imajo zdaj tudi v Sloveniji zagotovljeno nekajletno garancijo, ki se lahko ob dodatnem plačilu še podaljša. Toda zaplete se, ko izdelek zaradi okvare konča na popravilu. Zakonsko je sicer določen 45-dnevni rok za popravilo, toda izdelek, ki je slabo izdelan, je lahko večkrat deležen popravila. To pomeni, da ga kupec v času popravila, ki se lahko zaradi slabe kakovosti izdelka podaljša, ne more uporabljati. Če bi bil izdelan za daljši čas uporabe, teh težav ne bi bilo.

Še posebej problematični so mobilni telefoni. Nekateri proizvajalci, denimo Apple, skušajo celo ovirati popravila na nepooblaščenih servisih. Mobilne naprave so oblikovane tako, da uporabnik ne more sam zamenjati okvarjene baterije, na trgu pa je še vedno veliko naprav, ki imajo zastarelo programsko opremo, za katero proizvajalci ne omogočajo več nadgradnje.

Krive so tudi potrošniške navade

Raziskovalni projekt evropske potrošniške organizacije BEUC, imenovan Promt (Preizkušanje zastarelih izdelkov z več deležniki), ki poteka od leta 2019 do 2023, skuša ugotoviti, kako zagotoviti, da bi se izdelki uporabljali dlje, kar ustvarja krožno gospodarstvo, ki koristi tako potrošnikom kot okolju.
Potrošniki si želijo dolgotrajnejših izdelkov in menijo, da se njihove naprave po navadi pokvarijo veliko prej, kot bi se smele. Prav tako nekaterih aparatov preprosto ni mogoče popraviti.

Toda tudi številne naprave se ne uporabljajo tako dolgo, kot bi se jih lahko, ker jih kupci opustijo in jih zamenjanjo za novejše različice, med drugim ugotavljajo v potrošniški organizaciji: “Pomislite na pralni stroj, ki se ne bo zagnal, hladilnik, ki pušča kmalu po nakupu, delujoč telefon, ki konča v predalu, ker so vam ponudili novega, ali pokvarjen aparat za kavo brez rezervnih delov.”

Proizvajalci in kupci morajo uskladiti ta vprašanja, da bi izdelki zdržali dlje. V EU-ju so zavrženi hladilniki, računalniki, tiskalniki in kavni aparati med najhitreje naraščajočimi odpadki, ki se letno povečajo za dva odstotka. Zgodnja zamenjava izdelkov predstavlja obremenitev proračunov kupcev in naravnih virov, kar vodi do čezmerne porabe materialov za izdelavo novih izdelkov, še opozarjajo.

Kaj pa so prioritete potrošniških organizacij?

Prizadevamo si, da bi proizvajalci jamčili določeno obdobje vzdržljivosti izdelkov (denimo 10 let, v predlogu sta minimalno dve leti) in v tem obdobju prevzeli odgovornost za morebitne okvare in napake. Dokaz, da je z izdelkom nekaj narobe, bi moral s kupca preiti na proizvajalca vsaj v prvem letu (zdaj je pol leta),” pravi Okorn.

Prav tako bi morali po mnenju potrošniških organizacij obravnavati programsko opremo in pri tem ločiti tisto, ki je potrebna za delovanje naprave ali izdelka (firmware) od uporabniškega vmesnika. Proizvajalec bi moral določen čas skrbeti za varnostne nadgradnje, kupec pa bi moral imeti možnost izbire, ali želi tudi (funkcionalno) nadgradnjo uporabniškega vmesnika.

Eden od pomembnih segmentov pa je t. i. krožno gospodarstvo. Medtem ko je bilo v prvi fazi zaželeno, da se naprave lahko po uporabi reciklirajo, bi naprave v drugi fazi z zagotovljenim okoli desetletja dolgim delovanjem šle na trg rabljenih naprav, denimo pri avtomobilih.

Pomembno je zagotoviti sistem, ki bi izdelkom povrnil drugi ali celo tretji življenjski cikel – ali samo z učinkovito prodajno mrežo rabljenih izdelkov, popravljanjem okvarjenih, njihovo osvežitvijo (refurbishing) ali ponovno izdelavo oziroma predelavo (remanufacturing); pri tem je treba zagotoviti ustrezno zaščito kupcev takšnih izdelkov, tako z vidika informacij, da ne gre za nov izdelek, kot tudi z vidika zagotavljanja jamstva za brezhibno delovanje,” izpostavlja Okorn.

Koristi od dolgotrajnejših naprav bi imeli tako kupci kot okolje

Zveza nemških potrošniških organizacij (VZBV) je izvedla raziskavo, s katero je ugotavljala učinke daljše uporabe televizorjev, pametnih telefonov, pralnih strojev in prenosnih računalnikov, in ugotovila, da trajni izdelki potrošnikom omogočajo velike finančne prihranke in lahko znatno prispevajo k zmanjšanju škodljivih toplogrednih plinov.

Daljša uporaba naprav bi po njihovih ugotovitvah v Nemčiji letno prihranila skoraj štiri milijone ton ekvivalenta ogljikovega dioksida (CO2e) , kar ustreza izpustom skoraj dveh milijonov avtomobilov.

Okolje ne bi bilo edino, ki bi imelo koristi od dolgotrajnejših izdelkov, temveč tudi kupci. Glede na porabo energije in stroške popravil bi lahko sleherni kupec na svojem pametnem telefonu prihranil do 242 evrov, če bi napravo uporabljal sedem let. Povprečno obdobje uporabe pametnih telefonov trenutno znaša približno dve leti in pol. Sicer pa daljši čas uporabe elektronskih naprav, deset let namesto petih, prihrani skoraj 300 evrov. Trenutna doba televizije je trenutno okoli sedem let, medtem ko je bila v preteklosti 13 let.

Korporacije motijo nepooblaščena popravila

Pravica do popravila je za številne potrebna zaradi odnosa največjih svetovnih korporacij proizvajalcev elektronskih naprav. V letu 2020 je se je zgodil epilog pravde, v kateri je družba Apple tožila norveškega serviserja Henrika Husebyja, so poročali mediji. Norveško vrhovno sodišče je lani razsodilo v korist družbe Apple.

Apple je namreč trdil, da naj bi Huseby uvažal “ponarejene” zaslone iPhona. Huseby je to zanikal in navajal, da je preprosto uporabljal prenovljene zaslone iPhona, ki jih v javnosti nikoli ni oglaševal kot originalne dele.

Okrožno sodišče v Oslu je leta 2018 presodilo, da Huseby ni kršil Appleove blagovne znamke, ker nikoli ni trdil, da uporablja neuporabljene originalne rezervne dele. Nato je drugostopenjsko sodišče leta 2019 presodilo, da so uvoženi zasloni nezakonite kopije. Primer je bil pozneje predložen vrhovnemu sodišču.

To je velika zmaga za podjetja, kot je Apple, ki želijo zapreti mala podjetja, kot je moje, in nadzorovati cene popravil. Lahko trdijo, da bodo stroški zamenjave zaslona enaki kot pri nakupu novega, zato popravilo nima nobene vrednosti. Onemogočajo konkurenco in ustvarjajo monopol,” pravi Huseby.

Prenovljeni zasloni, izdelani na Kitajskem, prihajajo iz podjetij, ki s poškodovanega visokokakovostnega originalnega Applovega LCD-zaslona odstranijo razbito steklo in nanj nanesejo novo steklo. Običajno je preostali del sklopa original ali ponovno uporabljen del, stekleni del pa je proizvedel neki tretji proizvajalec.

Huseby je povedal, da Apple uporablja zakon o intelektualni lastnini kot “orožje“, tako da na vsak sestavni del zaslona postavi več logotipov in QR-kod, ker ve, da kitajski sivi trg ne bo posebej ustrezal serviserjem v drugih državah, ki vneto uveljavljajo intelektualno lastnino. To naj bi ustvarjalo nekakšno “ruleto” za serviserje, ki želijo iz Kitajske uvažati cenovno ugodne prenovljene dele. Apple lahko nato carinske organe v teh državah zaprosi za zaseg prenovljenih delov pošiljk.

Zamenjava zaslona na iPhonih je, kot so navajali, na Norveškem na pooblaščenih servisih ocenjena med 185 in 255 evri, Huseby pa je za popravilo računal 75 evrov.

Huseby je nadaljeval pravdo na vrhovnem sodišču, medtem ko so druga podjetja v enakih razmerah popustila Applu, da bi se izognili sojenju in precejšnjim pravnim stroškom.

Podprli so ga z okoli 10.000 evri donacij, ki so prispele iz Norveške, Evrope in preostalega sveta. Po plačilu honorarjev za pritožbe pa se zdaj spopada s hudimi finančnimi posledicami, ki vključujejo plačilo lastne pravne ekipe in 23.000 evrov odškodnine podjetju Apple.

Gregor Cerar, MMC

Vir: https://www.rtvslo.si/gospodarstvo/eu-dovolj-je-elektronskih-naprav-za-enkratno-uporabo-biti-morajo-trajne-in-popravljive/548502

Najprej so prišli po Jureta Apiha, potem pa je on prišel po mene

Odlomek portreta enega od pionirjev slovenskega oglaševanja Jureta Apiha, ki ga je za Sobotni Večer pripravil Marko Crnkovič

Jure Apih je legenda dveh od pamtiveka paralelnih, včasih tudi navzkrižnih panog in pionir vsaj ene izmed njiju: novinarstva in oglaševanja. To dvoje je pri njem šlo vedno skupaj gladko in sinergično. In čeprav ne mediji ne reklame dandanes niso več to, kar so bili, si Apih danes s tem ne beli glave: pri svojih 79 letih medije še spremlja, reklame pa ga le še komajda zanimajo.

Službena romantika

Ali je to res bila samo nekakšna službena ro­mantika?

Dobra poanta, ki jo pove že na začetku, je ta, da je bilo del tega tudi dejstvo, da sta se tako novinarstvo kot oglaševanje v 70. letih rekru­tirala iz bazena faliranih študentov. Ali ljudi, ki so prišli iz drugih vicev. Kot recimo režiser Jaka Judnič, ki ga je za službo v Studiu Marke­ting prišla prijavit mama – nakar je pod Apiho­vo taktirko začel snemati najbolj nepozabne reklamne spote za najbolj efemerne izdelke takratnega lifestyla. Ali kot filmski režiser Karpo Godina, ki je bil zaradi svojih angaži­ranih umetniških izdelkov na črni listi avtor­jev, ki niso smeli snemati. In že se je ponudilo oglaševanje. Ali pa Delov štipendist, bodoči oblikovalec Jani Bavčar, ki se mu je zdelo delati reklame zanimivejše. In pozneje tudi Zdravko Duša. On je bil tak tipičen primer. Napisal je en stavek in to je bilo to. Zato je izgledalo, kot da je oglaševanje industrija domislic.

V resnici pa to ni bilo res. Danes se to kaže. Je pa res, da so bili dobri izdelki. Te vizualne kulture, ki so jo prinesli Karpo, Jaka, Bavčar in Pervanje, pozneje tudi oba Zdravca – Duša in Papič -, dolgo ni mogel nihče preseči.

Za zastavo 101 ste verjetno že slišali, verjetno pa se ne spomnite reklam. Tiste s čelistom na peščeni plaži, h kateremu se pripelje avto brez voznika in se mu stisne k nogi kot zvest pes. S sloganom: “Lepoti in popolnosti se ne morete upreti.”

Oglasu za stoenko so takrat očitali, pravi danes Apih, da je preveč nobel za stoenko, ki je bila zanikrn socialistični avto. Da bi bolj pasal za mercedesa. Fantje, ki so gledali stvari samo skozi estetiko, tega niso razumeli. Avto je pomenil svobodo. Da si se odpeljal, kamor si hotel. In to ne z vlakom s sindikalno karto K-15 na popust. Ta občutek svobode je bil do takrat neznan. Kdorkoli je sanjal o avtu, seveda ni sanjal o kripi. Verjetno je sanjal o mercedesu, ampak tudi zastavo je bilo treba idealizirati. Kupil si, kar si si pač lahko privoščil, ampak avto si videl v idealni obliki.

Pa še splačalo se je delati reklame. Pa pomaga­lo je tudi. Poklicali so iz Kragujevca in rekli, da imajo na tovarniškem dvorišču trideset tisoč stoenk, ki jih ne morejo prodati, ker je Zvezni izvršni svet ukinil potrošniške kredi­te,. Po seriji spotov Studia Marketing so proda­li vso zalogo.

Iz zgodnjega, Apihovega obdobja Studia Mar­keting priporočam tudi ogled reklam za Fruc­talovo osvežilno pijačo Ž z Daretom Valičem v puščavi in na plaži in kakšno iz serije Rad imam mleko.

Bi rekel, da so današnje reklame bolj erotič­ne, zagotovo pa niso tako seksi kot takratne. Pa tudi vzgojne so bile. Danes ni šans, da bi v reklami pokazali gole joške. Niti za sekundo.

Mogoče pa 70. leta sploh niso bila tako grozna?

Lepše življenje

Apiha poskušam sprovocirati, da bi kaj rekel na to temo, da je oglaševanje postalo vsaj kul­turno, če že ne ekonomsko irelevantno – pa se ne pusti. Ekonomsko zagotovo ni irelevantno, pravi. Sicer pa njegova generacija gleda za nazaj takole: če si bil v službi, si delal za plačo, ki je bila spodobna. Motivi so bili delovni in stano­vski. Motiv je bil, da si bil zadovoljen s tem, kar delaš, in dati je okolje to priznalo. Denar ni bil pomemben. Razen za fušarje in take, ampak teh je bilo malo. Hodili smo v službo, dobivali plačo – in uživali v tem, kar srno delali. Izstopali smo iz rigoroznega in subordiniranega kadro­vskega, profesionalnega in delovnega sistema, kar nam je dajalo občutek svobode in veselja. Ne vem, ali smo res tako mislili ali pa si to samo domišljamo, ampak rekel bi, da smo prodajali lepše življenje. Kaj drugega kot to. Dobrine, ki so takrat prihajale, so bile dejansko prelomne. Recimo Ilirijini šamponi Dan na dan. Takrat smo izhajali iz ideje, da ni res – kot so ljudje mi­slili -, da si ni dobro prati glave več kot enkrat na mesec, ampak veliko pogosteje, ker so lasje nekakšen filter. To takrat ni bilo samoumevno. Potrošnike je bilo treba učiti.

To je bilo čisto novo vzdušje. Seveda ne v tem smislu kot danes, ko sta potrošništvo in ku­povanje sama sebi namen, ampak je šlo za de­jansko lajšanje in olepševanje življenja. To je bil nov val, ki je pljusknil tudi k nam, čeprav seveda z zamikom. Meje so še vedno obstajale, čeprav smo jih lahko prestopali. To se je začelo res odpirati šele s tvojo generacijo v 80. letih.

Takrat je bilo vse dobro plačano. Že v 70. letih, v 80. pa sploh. Fotografi so bili izjemno dobro plačani, tudi oblikovalci. Oglaševalska industrija še ni bila institucionalizirana, še ni zares funkcionirala, potrebe pa so bile zelo velike. Tudi kot stroka še ni bila etablirana. Takrat je prodajala domislice in lepe stvari in pri tem so bili fušarji veliko bolj produktivni in uspešni. Oglaševanje še ni bilo izobrazba, da bi šel prav nekaj takega študirat kot danes komunikologi­jo ali marketing. Mi smo dopoldne študirali, po­poldne pa predavali. Tako je to takrat izgledalo.

Če greš danes gledat izdelke, boš na koncu ugotovil, da za vso to produkcijo stojijo tri korporacije. Skoraj vse zobne paste dela ena korporacija. To je neke vrste kolonizacija. V re­snici je veliko manj ponudnikov, kot pa to izgleda na prodajnih policah. Saj so recimo tudi samo tri pivovarne na svetu. (No, deset, če smo natančni.) Potrošništvo je postalo samostojno dogajanje, ki je samo po sebi fenomen. Moja mama je slabo videla in težko hodila, ampak ob nedeljah je šla v BTC v kak tak velik market, se naslonila na voziček in ni skoraj nič kupila, ampak je samo gledala. Kot da je v cerkvi. To je ta občutek. Nakup ni več korak, sprememba in dogodek. Vse je dosegljivo, ne glede na tvoj finančni status. Seveda lahko izbiraš v kate­goriji poceni izdelkov ali v kategoriji dragih, ampak v vsakem primeru izbiraš. Stvari niso bile nikoli tako poceni kot zdaj.

Kreativnost je irelevantna

Hja, ampak ali oglaševanje temu še sledi? Oglaševanje se je zreduciralo na blagovne znamke. Na obvladovanje medijev, na komu­niciranje. Vsebinsko pa je šlo nekaj korakov nazaj. Fantje, ki so bili na praksi pri Nestleju, so se norčevali iz tako imenovane kreativ­nosti. To ni stvar kreativnosti, so rekli, to je stvar računovodstva. Da je treba samo izra­čunati, koliko prikazov potrebuješ na televi­ziji, vsebina pa je bistveno manj pomembna. V tej industriji so prevzeli komando medijski načrtovalci. V današnjih kanalih lahko svojo pojavnost distribuiraš tako agresivno, da je vsebina bistveno manj pomembna. Gre za to, koga dosežeš. Danes so na policah potro­šniki, ne brandi. Velike korporacije prodajajo potrošnike. Kanale do potrošnikov. V svojih magacinih imajo toliko podatkov, da lahko fokusirano pristopajo k potrošnikom. S potro­šniki trgujejo, ne s kreativnostjo. Kreativnost je irelevantna. In to je duhamorno.

Kaj vidiš na televiziji? Kreativna industri­ja je po vsem svetu v krizi. Plače so se zni­žale, zaposlovanja je bistveno manj. Ko­mando so prevzeli fi­nancarji. Pa saj so jo tudi v politiki. Dis­tribucija moči je postala nadnacionalna, zato so stvari prepro­sto drugačne. Ko se je pojavila blagovna znamka ali nov spot na televiziji, nova kampanja, je bil to dogodek. Vsi so o tem govorili, bilo je opaženo. Danes pa ne, ker je vsega toliko. Blagovne znamke so zdaj tudi tako globalne in tako velike, da je vlaganje vanje enostavnejše. Manj je špekuliranja, manj rizika. Tudi v strukturi cene so ti vložki relativno manjši. Zato veliki požirajo male. Mali sploh ne pridejo zraven. Seveda pa smo tudi potrošniki preobjedeni. Nakup ne spreminja več bistveno tvojega življenjskega stila. Če izbereš določen izdelek namesto nekega drugega, se ne spremeni nič bistvenega. Razlike so relativno majhne. Razlike med avtomobili so zanemarljive. Potrošniški fokus se je spremenil. Kaj imam od tega, da se kot potrošnik ob­našam tako ali drugače? Kaj mi to da? Kaj je pomembno? Samo veselje? Se res kaj spreme­ni? To se spreminja v skladu s tem, kot se spre­minja objektivna raven blagostanja. Standard.

Nisem dober sogovornik za oglaševanje danes, ker me ne zanima več. Zakaj ne? Zato, ker sem takrat bil udeležen v nečem pomembnem, razburljivem, zanimivem, zabavnem. Danes pa tega ni. V agencije hodijo ljudje v službo, ki je zahtevna in naporna kot katerakoli druga.

Razumem Apiha. To pride na stara leta. Če se zamislim in če sem odkrit do samega sebe, tudi mene ne zanimajo več mediji. Vsaj ne tako zelo. Ker to ni več tisto, česar sem se lotil nekoč davno. S tem se ukvarjam, ker se ukvar­jam že trideset plus let in ker samo to znam – ali vsaj mislim, da znam.

Ja, pravi sivolasi človek: funkcioniraš v apa­ratu, kjer vrtiš svoj kolešček, obenem pa tudi drugi vrtijo tebe. Res pa je, da če nekaj napišeš, potem si to ti.

Vir in nadaljevanje: https://www.vecer.com/v-soboto/najprej-so-prisli-po-jureta-apiha-potem-pa-je-on-prisel-po-mene-10228955

Marko Crnkovič

Odrast – postopen odmik od trajne gospodarske rasti, ki izčrpava planet

Intervju z Dušanom Plutom

“Neomejena rast na omejenem planetu ni mogoča, zato imamo v prihodnosti dve možnosti: ali nadaljevati eksistenčno samomorilski model rasti ali pa poiskati drugačne civilizacijske vzorce,” je prepričan Dušan Plut, ki predlaga “odrast”.

Gospodarsko rast smo v družbi dolgo upravičeno povezovali z razvojem in boljšim življenjem. Gospodarsko rast navadni smrtniki doživljamo kot obdobje, ko je dovolj delovnih mest, plače se za vzorec povišajo in posojila postanejo lažje dostopna. Čeprav se zdijo rast BDP-ja, večanje ponudbe in porabe ter nižja brezposelnost suhoparni pojmi, pomembno vstopajo v življenjska obdobja posameznikov. Dinamika kriz in rasti je kruta, a dolgo se je zdelo, da jo je vredno prenašati, saj časi debelih krav slej ko prej prinesejo blagostanje, napredek, srečo … Pa jih res? Kot opozarja dolgoletni profesor geografije in okoljevarstvenik Dušan Plut, smo z nebrzdanim povečevanjem proizvodnje in porabe, pehanjem za materialnimi dobrinami in neprestanim večanjem gospodarske rasti tako močno posegli v svoj planet, da nam ta kmalu ne bo mogel več zagotavljati optimalnega bivalnega okolja, kot nam ga je doslej. Plut je prepričan, da smo na civilizacijskem razpotju, na katerem se moramo resno vprašati, ali lahko nadaljujemo model količinske gospodarske rasti, ki presega zmogljivosti planeta. Je čas, da človeštvo “odraste”, prerazporedi svetovno bogastvo in razmisli o svojih vrednotah, ki spodbujajo nenehno kopičenje materialnih dobrin? Tu se začne razmislek o konceptu odrasti – ideji o družbi, ki se je izvila iz tempa nenehne rasti, a človeku zagotavlja dostojno življenje, ki je v soglasju s številnimi ekosistemi in drugimi živimi bitji na tem planetu.

Nadaljevanje na: https://www.rtvslo.si/okolje/novice/odrast-postopen-odmik-od-trajne-gospodarske-rasti-ki-izcrpava-planet/539590

Larisa Daugul, MMC