Supermarket, kjer imamo očitno tudi kupci olimpijsko normo

»Drugič raje zlagajte drugje, umaknite se stran od blagajne.«

Čeljust mi je skoraj odpadla, bilo je poletno jutro v Hoferju, kjer sem kupila za več kot 50 evrov zaloge za babico. Ste mislili, da so v trgovini zadovoljni, če kupuješ pri njih? Kaj še! Nakup je hkrati test sposobnosti, čeprav na to ne opozorijo ob vstopu, da imajo normo v hitrosti odmika od blagajne. Kdo sem jaz, če ne želim z vso hitrostjo zabrisati praška na napolitanke?

Sicer se ukvarjam s športom in veljam za urno, a za Hofer ni bilo dovolj. Precenila sem se. Saj jih vidim upokojenske pare, kako se prestopajo že pred blagajno, se strateško razmestijo ob plačilu in začne se podajanje predmetov v voziček ob prodajalki, ki so ji naložili normo in mi nič hudega sluteč sodelujemo v njeni tlaki. Časa za izmenjavo besed ali človeški stik ni. Med izdajo računa in umikom blaga je to balast, združeni hitimo v sistem človek ali hrana je enako črtna koda. Počasnih ali oklevajočih kupcev nihče ne rabi! Mi smo tam zato, da oni prodajo, ne zato, da bi bil naš nakup po pomoti prijeten.

»Mi imamo hitre blagajne,« mi je zabrusila prodajalka, ko sem želela zložiti težje predmete spodaj v nakupovalno torbo in lažje zgoraj, jaz nepoučena o sodobnih trgovskih prijemih.

Nadaljevanje na: http://www.zdravo-slovenija.com/blog1/2016/8/18/sgj3hkjx48gdsnfol1jsd85movapor

Katerina Vidner Ferkov

Nič novega v aferi Dieselgate

Ustvarjaj soglasje

V dokumentarnem filmu »Rekviem za ameriške sanje« (Requiem for the American Dream, 2015, Peter D. Hutchison, Kelly Nyks, Jared P. Scott) ameriški filozof in aktivist Noam Chomsky predstavi “10 načel kopičenja bogastva in moči”. Eno od načel posveti tudi oglaševalski industriji:

9. načelo: ustvarjaj soglasje

Industrija odnosov z javnostmi, oglaševalska industrija, ki je namenjena ustvarjanju potrošnikov, je fenomen, ki se je razvil v najsvobodnejših državah, v Veliki Britaniji in ZDA, razlog za to pa je precej jasen. Pred približno stoletjem je postalo jasno, da s silo ne bo tako lahko nadzorovati prebivalstva – pridobilo je preveč svobode: delavsko organiziranje, parlamentarne delavske stranke v številnih državah, ženske so pridobivale pravice in tako dalje. Morali so pridobiti še druga sredstva nadziranja ljudi. Razumeli in izražali so, da jih je treba nadzirati z nadziranjem prepričanj in obnašanja. Eden najboljših načinov nadzorovanja ljudi v smislu obnašanja je, kar je veliki politični ekonomist Thorstein Veblen imenoval »ustvarjanje potrošnikov«. Če lahko ustvariš potrebe, poskrbiš, da je pridobivanje stvari, ki so na dosegu roke, bistvo življenja. Na ta način bodo ujeti v to, da postanejo potrošniki. Če berete poslovni tisk v denimo 1920-tih, govori o potrebi po usmerjanju ljudi k površinskim stvarem življenja, kot je »modna potrošnja«, kar jih bo držalo stran od nas. To doktrino boste našli v vsej napredni intelektualni misli, kot denimo pri Walterju Lippmanu, enemu večjih naprednih intelektualcev 20. stoletja. Napisal je slavne napredne eseje o demokraciji, v katerih so bili njegovi pogledi prav takšni: »javnost je treba postaviti na svoje mesto«, da lahko odgovorni odločajo brez vmešavanja »zbegane črede«. Lahko so samo gledalci, ne sodelujoči. Tako dobimo pravilno delujočo demokracijo, ki sega nazaj k Madisonu in Powellovemu memorandumu. Oglaševalska industrija se je razširila s tem kot svojim ciljem – ustvarjanjem potrošnikov. To je narejeno z veliko sofisticiranostjo.

Oglas za Marlboro

»Ne vidite več veliko divjih žrebcev. Ta je eden zadnjih divje in zelo edinstvene pasme. Pridite v Marlboro deželo.«

Ideal je to, kar dejansko vidimo danes, ko denimo najstnice ob prostih sobotnih popoldnevih gredo v nakupovalni center, ne pa v knjižnico ali kam drugam. Ideja je poskusiti nadzorovati vsakega, spremeniti celotno družbo v popolni sistem. Popoln sistem bi bila družba, ki temelji na dvojnosti, paru. Ta par ste vi in vaš televizor ali morda zdaj vi in internet, ki vam predstavlja tisto, kar bi naj bilo primerno življenje, kakšne pripomočke bi morali imeti, vi pa vlagate svoj čas in trud za pridobitev teh stvari, ki jih ne potrebujete, niti si jih ne želite in jih boste morda odvrgli, vendar je to merilo dostojnega življenja. To, kar vidimo na primer v oglaševanju na televiziji -, če ste bili kdaj pri uri ekonomije, veste, da bi trgi morali temeljiti na »obveščenih potrošnikih, ki se odločajo racionalno«. Če bi imeli tak tržni sistem, bi bil oglas na televiziji, denimo General Motorsa, sestavljen iz informacij, ki bi sporočale: »prodajamo to«. To pa ni to, kar je danes oglas za avtomobil. Oglas za avtomobil je nogometni junak, igralka, avto, ki počne izjemne stvari, kot je vožnja na goro ali kaj podobnega. Bistvo je ustvariti neobveščene potrošnike, ki bodo sprejemali iracionalne odločitve. To je bistvo oglaševanja. Ko ista institucija, sistem odnosov z javnostmi izvaja volitve, to počnejo na enak način. Želijo ustvariti neobveščene volivce, ki bodo sprejemali iracionalne odločitve, pogosto v nasprotju z lastnimi interesi. To vidimo vsakič, ko se odvija ena teh ekstravaganc. Takoj po volitvah je predsednik Obama prejel nagrado oglaševalske industrije za najboljšo oglaševalsko kampanjo. Pri nas o tem niso poročali, vendar če pogledate v mednarodni poslovni tisk, so bili izvršni direktorji evforični. Dejali so: »kandidate smo prodajali in jih tržili kot zobno pasto že od časa Reagana in to je zdaj naš doslej največji dosežek«. Po navadi se ne strinjam s Sarah Palin, vendar ko zasmehuje Obamove politične slogane, ima prav. Obama v prvi vrsti ni obljubil ničesar. To je v glavnem iluzija. Če gremo nazaj in si ogledamo retoriko kampanje, je bilo zelo malo razprav o političnih vprašanjih in to z zelo dobrega razloga. Javno mnenje o politikah je namreč zelo drugačno od tega, kar si dvopartijsko vodstvo in njihovi finančni podporniki želijo. Politike so vse bolj osredotočene na zasebne interese, ki financirajo kampanje, javnost pa je pri tem zapostavljena.

Več na: http://zofijini.net/rekviem-za-ameriske-sanje/

Življenje s spletom: še nikoli tako enostavno kot danes

Ni vse, kar je na internetu, zlato. Kako lahko splet vpliva na vas, ne da bi to sploh opazili?

Kar zagotovo veste, je to, da internet že vrsto let vpliva na vaše življenje. Ne veste pa morda tega, da vpliva bolj, kot si mislite ali opazite, na to, kaj (iz)veste in česa ne, ter čemu lahko verjamete in čemu ne. Včasih tudi skozi razprave, ki se zdijo na meji verjetnega ali pa to celo so.

[…]

Moč bogatih

Drugo svetovno vojno je sprožila kriza. Visoka brezposelnost, korupcija, razslojenost družbe, lakota so pripeljale do vzpona skrajnih nacionalistov. A ko se je vojna končala, je bila večina teh predvojnih težav še tukaj, ali pa zaradi vojne še bolj. Američani so vse sile usmerili v procesiranje hrane, temelječe na poceni ogljikovih hidratih. Posledica? Cena hrane je drastično padla, lakote je bilo manj. Rojevala so se nova delovna mesta. Poljščine so rodile bogateje kot kadarkoli do tedaj. Amerika pa je veliko stavila na proizvodnjo hrane.

Leta 1965 je James M. Schlatter med iskanjem zdravila proti čiru na želodcu po naključju odkril aspartam, danes najbolj razširjeno umetno sladilo na planetu. Tudi aspartam je posledica ameriških “inovacij” v prehranski industriji. Sprva ga je izdelovalo ameriško podjetje G. D. Searle, leta 1984 pa je to postalo del korporacije Monsanto. Aspartam je danes tako razširjen (pred 22 leti so potekle patentne pravice in ga sedaj izdelujejo mnogi proizvajalci po celem svetu), da so se v ZDA odločili, da ga ni treba več omenjati na deklaracijah. Po spletu je dostopnih kopica raziskav o njegovi škodljivosti: da povzroča raka, debelost, visok pritisk …, a navzlic temu je potrošnja umetnih sladil velika. Komu torej zaupati? Raziskavam na spletu, za katere se kdaj ve, kdaj pa ne, kdo jih v resnici plača? Ali prehranski industriji? Ta je – podobno kot farmacevtska – eden tipičnih primerov velikih in bogatih industrij, ki lahko, ker imajo denar, svojo “resnico” prodajajo tudi tako, da potrošnika na spletu bombardirajo z objavami v svoj prid. Odkrito (z objavljanjem oglasov, denimo) in prikrito, denimo tako, da skrito sodelujejo v razpravah na forumih in socialnih omrežjih ter skušajo usmerjati razpravo točno tja, kamor želijo. Ko potrošnik začne verjeti, ga imajo, a ta bržkone niti ne zazna, da je tarča natančno odmerjenega marketinga, katerega prvi cilj ni resnica, ampak prodaja izdelka.

Prispevek v celoti na: http://www.vecer.com/zivljenje-s-spletom-se-nikoli-tako-enostavno-kot-danes-6254277

Zvone Štor

O učinkovitem in brezčutnem propagandnem stroju tobačne industrije

Kako tobačna industrija z zavajanjem, tajenjem in zvitimi marketinškimi prijemi pridobiva nove kadilce. Kratek povzetek knjige Roberta N. Proctorja Zlati holokavst: Izvor cigaretne katastrofe in poziv k njeni odpravi.

Število kadilcev na svetu se spet povečuje, stroški, povezani s škodljivimi učinki kajenja, pa so ocenjeni na po nekaj odstotkov BDP. V Sloveniji zaradi posledic kajenja letno umre tri do štiri tisoč ljudi. Prihaja nov protikadilski zakon in z njim zaostritve. Smo pa še daleč od “edine smiselne, pa tudi pametne in nujne rešitve”: popolne prepovedi kajenja in prodaje tobačnih izdelkov, ki jo profesor zgodovine znanosti z ameriške univerze Stanford, dr. Robert N. Proctor, predlaga v svoji epohalni knjigi Zlati holokavst. Proctor je več desetletij preučeval zgodovino tobačnih podjetij in se prekopal čez tisoče in tisoče strani arhivskega gradiva. Slovenski prevod krajše, le 500 strani (z opombami 700) dolge različice, je izšel 31. maja, na svetovni dan brez tobaka. Izdajatelj, založba UMco, je sicer pripravila tiskovno konferenco, a kaj dosti objav ni sledilo. Knjiga govori o tem, kako je kajenje postalo seksi, rutinsko in banalno. Simbol izbire svobode … ali vsaj svobodne izbire smrti.

Knjiga je zanimivo branje, četudi nismo kadilci in nas tema sama po sebi ne zanima kaj posebej. Poglobljena zgodovinska študija postreže s podatki o obsegu in moči tobačne industrije ter o njenih lažeh, prefinjenemu zavajanju potrošnikov in do konca razvitemu PR-ju. Ugotovimo tudi, da je marsikaj, kar o kajenju vemo, nepravilno, najbrž tudi zaradi zavzetega in neprekinjenega delovanja velikega in učinkovitega propagandnega stroja tobačnega lobija, ki je že preko sto let v tesni spregi z vladami.

Nadaljevanje na: https://podcrto.si/o-ucinkovitem-in-brezcutnem-propagandnem-stroju-tobacne-industrije/

Mirjam Dular

Napotili:
http://zofijini.net/koticek_samomor/
http://zofijini.net/modrost_fenomen/