O kulturi potrošništva: presega ekonomsko sfero in subtilno prodira v vse pore družbenega življenja

Od demokratičnega prehoda naprej Slovenija – kot država, ki prisega na klasični model sožitja liberalne demokracije in kapitalizma – hodi po poti popolne eskalacije kulture potrošništva.

Za kulturo potrošništva so značilni življenje v dolgovih, bančni potrošniški krediti, gradnja novih in vedno večjih nakupovalnih središč tako v prestolnici kot v drugih koncih države. Postali smo potrošniška družba v pravem pomenu besede. Gre za sklop družbenih, ekonomskih in kulturnih trendov, ki se vežejo na prakse, modele in politike porabe, ki nenehno mutirajo.

Treba je poudariti, da ne gre za nov pojav, saj se je kultura potrošništva skozi zgodovino kazala skozi različne forme in rituale ljudi. V literaturi ne obstaja konsenz o točnem datumu pojava oziroma nastanka potrošništva. Njegove današnje forme in rituali najbolj spominjajo na nekaj, kar se je na Zahodu rodilo v drugi polovici 20. stoletja. Čeprav o potrošništvu najpogosteje govorimo v kontekstu kapitalističnih sistemov, je treba poudariti, da nekdanje socialistične države niso bile popolnoma antipotrošniške, četudi je šlo za režime, ki so prisegali na drugačno retoriko s ciljem ideološkega agitpropa in poveličevanja moralne superiornosti socialističnega človeka.

Tega naj bi vodile racionalne potrebe in ne nekontroliran potrošniški hedonizem in zahodna kapitalistična dekadenca. Najboljši primer je vsekakor socialistična Jugoslavija, ki je bila v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih v veliki meri potrošniška družba.

Izpodrinjena delovna etika

Kulturo potrošništva bi lahko definirali kot kompleksen tip ideologije, ki v sebi združuje ekonomsko, politično in družbenokulturno paradigmo. Gre za ideologijo, ki presega ekonomsko sfero in subtilno prodira v praktično vse pore družbenega življenja, predvsem v kulturo, s čimer postaja temelj življenja v sodobni družbi. Življenjski stil in socialno razlikovanje v družbah, kjer so zagotovljene svoboščine individualnega delovanja, vplivata na to, da se družbene skupine delijo glede na način vedenja, ki je v veliki meri zasidran v prakse in navade potrošništva. Sistem kapitalistične proizvodnje in njegova potrošniška etika sta popolnoma izpodrinila delovno etiko, kar pomeni, da ko govorimo o kulturi potrošništva, govorimo o konceptu, ki je odločilen za razumevanje delovanja sodobne družbe.

Nekateri klasični misleci (na primer Herbert Marcuse ali Erick Fromm), ki so se med drugim ukvarjali tudi s kulturo potrošništva, v svojih razmišljanjih ugotavljajo, da ima sodobni človek pogosto potrebo, da si lasti materialne stvari, čeprav jih ne uporablja oziroma od njih nima nobene koristi. Implementacija takšne potrošniške logike se odraža v dejstvu, da smo ljudje pogosto nezadovoljni, če naša konkretna osebnost ne uporablja neke konkretne stvari. Gre za fikcijo, ki jo dodatno potencirajo agresivne oglaševalske kampanje, ki nam preko subtilnih mehanizmov prepričevanja prodajajo vse – od pralnih praškov do predsednika države.

Francoski poststrukturalist Michel Foucault je svojčas trdil, da ljudje skozi določen diskurz oblikujejo svojo sliko o svetu (o družbeni realnosti, kulturi in vrednotnem sistemu). Po mnenju Foucaulta takšen diskurz postaja vrednotna konstanta, ki se lahko vsak čas spremeni, pri čemer mu je imanentna tudi institucionalizacija, preko katere se kaže določena tehnologija moči. Fenomen potrošniške kulture nekateri definirajo tudi kot instant filozofijo potrošniškega duha, ki v svoji skrajni instanci lahko proizvede posameznike, odvisne od potrošnje. Zaradi kompulzivne potrošnje čutijo potrebo biti v trendu, saj jim oglaševalske kampanje globalnih korporacij vsiljujejo kulturo potrošništva kot paradigmo uspešnega življenja (sreče). Pri tem imajo vplivneži pogosto lasten ekscentrični stil vedenja in delovanja, ki je dominantno orodje za komunikacijo z množicami, te pa jim zvesto sledijo.

Sprejemanje istih sporočil

Gremo v politiko. Propaganda katerekoli vrste – naj bo politična, vojna ali potrošniška –, v katero vključujemo oglase kot izum 20. stoletja, je bila pogoj za pojav množice kot širšega potrošniškega telesa oziroma esence javne sfere. Množica izbira ljudi na oblast in v institucije, je glavni javni potrošnik blaga in storitev, za množico dela industrija. Gre za ogromno neidentificirano skupino posameznikov, ki med sabo niso povezani z ničimer, razen s tem, da sprejemajo ista sporočila. Ulični prodajalec prodaja blago, namenjeno trgu, in se ponuja anonimnim posameznikom. Blago, ki ga prodaja, je prilagojeno posameznikovim željam in reakcijam, ki so dobro znane. Televizijski voditelj pošilja sporočila milijonom neznanih posameznikov, ki med sabo niso povezani z ničimer drugim kot s sporočili, katerim so izpostavljeni. Množica kot taka je sama po sebi pasivna in atomizirana.

Ko govorimo o zlorabi oglaševanja s ciljem pridobivanja potrošnikov, govorimo o čutnem elementu, ki zavaja posameznika k tovrstnemu razmišljanju: če so oblika nekega blaga, njegove barve in oglasno sporočilo všečni, potem ni daleč od resnice, da mora tudi njegova vsebina imeti podobne značilnosti. Lažni silogizem vodi do napačnega zaključka, ki je rezultat lažnih predpostavk. Gre torej za prodajanje blaga brez vsebine, kar je ena od osnovnih gonilnih sil v kapitalistični družbenogospodarski ureditvi.

Fenomenologija zapeljevanja

Takšno razmerje med potrošnikom in blagom izhaja iz neskladja v odnosu med izmenjavo in uporabno vrednostjo blaga v industrijski civilizaciji. Enako velja tudi za razmerje med stvarnim ciljem, ki ga politiki želijo uresničiti zase in za svojo stranko, ter obljubami, ki jih politiki ponujajo množici, ko jo nagovarjajo, da jih podpre na volitvah v demagoškem političnem govoru. Fenomenologija zapeljevanja je v obeh primerih enaka. Polje politične bitke se tako ponuja kot trg, politik pa kot nekdo, ki ponuja sebe ali svoj program. Ampak politiki v glavnem niso izbrani na podlagi svojega programa ali rezultatov, ki so jih dosegli med mandatom. Celo tisti, ki so uspešni, ne bodo izbrani, če se v času kampanje pred televizijskimi kamerami ne predstavijo v najboljši luči. To pomeni, da politične tekme v osnovi ne potekajo po načelu, kdo je kdo in kaj je v času mandata dosegel. To, kar zares šteje, je uprizarjanje uspešnosti. Zato se morajo politiki v bolj ali manj rednih intervalih pojavljati pred volivci, da so lahko izbrani. To, da se politiki, ki bodo izbrani, volivcem ponujajo v najboljši luči, je lahko slabost demokracije, v kateri živimo, je pa obenem tudi njeno osnovno načelo. V politiki nikoli ne gre za dokazovanje in razumevanje stališč, ampak za njihovo vsiljevanje. Cilj je na silo prodreti v um volivca, da bi se tja vsililo neko stališče ali vedenje, pri čemer se volivec ne zaveda tega nasilnega dejanja. Potrošniška kultura par excellence.

Elementi vsemogočnosti

Politiki v volilnih kampanjah oskrbujejo volivce z izbranimi informacijami, na podlagi katerih ti na koncu sprejmejo odločitev, komu bodo zaupali svoj glas. Politiki se zato trudijo, da ustvarijo takšne pogoje, da v volilnih kampanjah lahko govorijo le o izbranih temah, pri katerih imajo prednost pred politično konkurenco. Zato govorijo o svojih pozitivnih lastnostih, ki jim nemalokrat pripisujejo elemente vsemogočnosti.

Podobno kot oglasi, ki preko časopisov, radia, televizije, obcestnih panojev, internetnih strani ali socialnih omrežij permanentno nagovarjajo potrošnike.

Problem, ki pri tem ostaja, je, da preden ga kupiš (izvoliš), nikoli zares ne veš, kaj v resnici nosi v sebi. Pogosto smo tudi nezadovoljni, ker ne vemo, kaj od teh ljudi konkretno pričakovati oziroma za kaj jih konkretno uporabiti. Gre za fikcijo, v kateri volitve predstavljajo farso, ki naj bi bila formula za boljši jutri.

Dr. Alem Maksuti, Inštitut za politični menedžment

Vir: https://www.vecer.com/o-kulturi-potrosnistva-presega-ekonomsko-sfero-in-subtilno-prodira-v-vse-pore-druzbenega-zivljenja-10085283

“Gospa, ne splača se popravljati. Vzemite novega, imamo ravno super akcijo!”

Elektronski odpadki so najhitreje rastoča vrsta odpadkov

Kaj storiti z razbitim telefonom, pokvarjenim sušilcem za lase in obrabljenimi čevlji? Večinoma se odločimo za nakup novega izdelka. Ne ljubi se nam ukvarjati s tem, kdo nam ga lahko popravi, ali pa se popravilo ne izplača. In še lepo je imeti kaj novega.

Gospa, tega se ne splača popravljati. Raje vzemite novega, imamo ravno super akcijo!” Nekako tako je zvenel stavek prodajalke pri enem največjih mobilnih operaterjev, pri katerem imam sklenjeno naročnino in dve leti vezave za mobilni telefon. Ko mi je iz rok padel na pločnik in se je steklo razpočilo po celi površini, je bil star točno eno leto. “Odplačati morate še 120 evrov, to je približno toliko, kot stane menjava stekla. Ne splača se, bolje, da vzamete novega,” je bila iskreno prepričana prodajalka in skoraj bi prepričala še mene.

Odločila sem se, da malo premislim in pridobim še drugo mnenje. Nekoliko me je ujezilo, da ničesar več ni mogoče popraviti. Malo pred tem smo namreč z družino v popravilo k proizvajalcu peljali star sesalec. “Treba bi bilo zamenjati cev, ki stane 200 evrov, to se ne izplača, za ta denar dobite nov sesalec.” Za diagnostiko smo plačali 15 evrov. Da nam ne bi še česa zaračunali, smo se le v mislih spraševali, iz česa je ta cev, ki stane 200 evrov, in se za popravilo nismo odločili.

“Vse je narejeno tako, da stvari ne popravljaš”

Če bi se vam razbilo steklo na pametnem telefonu, bi ga zamenjali?” sem vprašala Gajo Brecelj, direktorico Umanotere. “Zagotovo bi šla na servis in se pozanimala, kakšne so možnosti,” je pojasnila in mi ponudila konkreten primer: “Telefon mi je iz žepa padel v stranišče. A danes so vsi telefoni narejeni tako, da ga ne moreš sam razstaviti in posušiti. Odpreti ga ne morejo niti v prodajalni, kjer si ga kupil, zato sem poiskala servis, kjer so mi telefon lahko odprli. Rekli so mi, da mi ničesar ne garantirajo. Vseeno sem jih prosila, naj mi telefon posušijo in popravijo. Telefon je potem delal še tri leta, čeprav so me vsi odvračali od popravila. Vse je narejeno tako, da stvari ne popravljaš.

V ozadju je zelo močna marketinška ideja. Na tržišče vsako leto pride nov telefon, ki ga vsi hočejo imeti. Potem so tu še aplikacije, ki na starejših telefonih ne delujejo, kar spet prisili človeka, da si kupi nov telefon. Celoten ustroj deluje v to smer,” je še dejala.

Brecljeva je v septembru vodila delavnico z naslovom Komu zvoni? Življenje in smrt pametnega telefona. “V vsakem telefonu – ni pomembno, ali je pametni ali ne, je ogromno redkih surovin, ki se pridobivajo iz vseh koncev sveta v zelo slabih delavskih pogojih in z veliko obremenitvami za okolje,” je opozorila. Vsakič, ko prenehamo uporabljati star telefon, gredo te surovine iz obtoka in jih moramo znova pridobiti iz okolja. S podaljševanjem življenjske dobe telefona oziroma s popravili pa surovine vsaj “obdržimo znotraj surovinskega toka“.

Kar 80 odstotkov snovi, ki so v pametnem telefonu, bi lahko reciklirali, a ljudje svojo staro napravo ob nakupu nove redko vrnejo. Zato je pravilno recikliranih le nekaj odstotkov telefonov. “Ko je res nujno kupiti nov telefon, je ključno, da ljudje razumejo, zakaj je treba star telefon vrniti nazaj k proizvajalcu. Pustiti ga v predalu je najslabša odločitev,” pojasni Brecljeva. Telefon lahko nesemo na odlagališče in ga odložimo v pravilen zbiralnik, lahko pa ga pustimo kar v trgovini, v kateri smo ga kupili. “Trgovine morajo po zakonu brezplačno prevzeti odsluženo napravo,” še opozori.

Kako pogosto menjati telefon?

Trgovini, kjer prodajajo telefone, je v interesu, da kupite nov telefon, mi reče Mitja Gradišar, vodja servisa v podjetju Mobistekla, ko mu povem, da so mi pri svojem operaterju odsvetovali menjavo stekla in mi priporočili nakup novega telefona. “Nabavna cena tega telefona je med 250 in 300 evrov, popravilo bo stalo okoli 70 evrov, to je tretjina cene. Če telefon dobro deluje, imamo na njem vse podatke, smo nanj navajeni, ne vidim, zakaj se popravilo ne bi izplačalo.”

Servis, ki je odprt slabih pet let, ima vedno več strank, popravijo okoli 40 telefonov na dan. “Rekel bi, da se vedno več ljudi odloči za popravilo tudi zato, ker so cene nekaterih telefonov zelo visoke. Hkrati je vedno več telefonov steklenih spredaj in zadaj, zasloni pa so bolj občutljivi na udarce, zato se vedno več telefonov razbije in posledično popravlja.

A tudi če telefon vmes popravimo, na tihem velja, da ga moramo zaradi “zastarelosti” zamenjati po dveh letih. V tem obdobju običajno poteče vezava, hkrati pa napreduje tudi tehnologija in star telefon hitro ni več kos novim aplikacijam. “Tehnologija gre naprej, a spet ne tako hitro, kot govorijo proizvajalci novih telefonov. Aplikacije so vedno bolj zahtevne, to drži, a telefon srednjega razreda nekoga, ki ni “heavy user”, zdrži najmanj dve leti brez težav. Splača se tudi pogledati, kaj vse imamo na telefonu naloženo in nam teče v ozadju, ter očistiti sistem. Potem bo telefon lahko spet dobro deloval,” svetuje Gradišar.

Štiri vrste zastarelosti

Za nakup nečesa novega se, če prej ne pride do okvare, običajno odločimo zaradi zastarelosti izdelka. Kot nam je pojasnila Helena Neiboer z Ekologov brez meja, ločimo štiri vrste zastarelosti. Prva je materialna zastarelost, torej hitra obraba običajno slabih materialov. Druga je funkcionalna zastarelost, ki jo srečamo pri mobilnih telefonih in računalniški opremi, gre torej za nezdružljivost programske ali strojne opreme. Tretja je psihološka zastarelost oziroma želja potrošnika po novem izdelku kljub neoporečnosti obstoječega. Četrta pa je ekonomska zastarelost, s katero se bomo srečali pri čevljarju. Gre za to, da je izdelek v osnovi prepoceni, da bi bilo popravilo še ekonomsko upravičeno.

Pri čevljarju

Čevljarstvo kot poklic zamira. Čevlji so vse cenejši in cenejši. Ker čevelj stane 10, 20 evrov, ga ljudje preprosto vržejo stran in si kupijo novega. Še deset let nazaj je bilo več kot 100 odstotkov več popravil, kot jih je zdaj,” prijazno pojasni čevljar, ki ima delavnico v središču Ljubljane, a želi ostati neimenovan, da mu izpostavljanje ne nakoplje še dodatnih težav. Na vprašanje, ali ima dovolj posla, odgovori: “Trenutno je še za preživeti, ko pa enkrat ne bo več tako, je edino smiselno zapreti.

Pokažem mu leto dni stare čevlje, ki so na pogled že kar zdelani. Usnje je spraskano, podplat na peti pa že precej zlizan. “Ta čevelj je stal 70 evrov. Je to kakovosten čevelj?” ga vprašam. “Zgoraj je usnje in je kakovostno, a če pogledate notranjost, je podložena z umetnim materialom. To ne pomeni, da čevelj ne diha, a se ta podloga hitro uniči. Ni več taka, kot bi morala biti,” mi pokaže in res je že precej natrgana.

Pri čevljih cena ni več merilo kakovosti

Nato ga vprašam, kako drag čevelj bi morala kupiti, da bi bila lahko prepričana, da je kakovosten. “Ah, cena že davno ni več merilo kakovosti. Lahko je zelo visoka samo zaradi dizajnerskega imena, čevelj pa ni nujno kakovosten.” Pokaže mi skoraj nenošen čevelj znamke zelo priljubljenega oblikovalca, ki je stal vsaj 100, če ne 200 evrov. Podplat je popolnoma odstopil. “Vse to je proizvedeno na Kitajskem,” mi pojasni.

Nato se osredotoči na podplate mojih čevljev. “Včasih so bili podplati gumijasti, danes so iz poliuretana. Kakovosti tega materiala pa so precej različne, nekatere variante celo zelo drsijo.” Tak podplat se precej hitreje obrabi kot dobra guma, mi pojasni. Zato trenutno čevljarju to tudi prinese največ dela. “Največ je lepljenja,” pravi, a ne le krpanja podplatov, tudi lepljenja zgornjega dela čevlja na podplat. “Nova lepila ne zdržijo več dolgo, okoli dve leti. Tudi če čevlja ne nosimo, lepilo izgine, čeprav imamo razvito ne vem kakšno tehnologijo,” se čudi čevljar.

Preden grem, mi še pove, da bom na popravilo čakala štiri dni, cena bo skupaj z voskanjem usnja okoli 10 evrov. “Dobim kakšen listek?” ga vprašam. “Ah, ne. Saj sem tako ali tako sam.” Stranke in njihove čevlje si očitno zapomni. Nato se usede za svoj stari šivalni stroj. “Tudi šivalni stroji, stari 60, 70 let še vedno delajo. Novi imajo nemehanske prenose in na njih ni mogoče šivati različnih debelin materiala. Na stare pa je mogoče zašiti tudi debelejše kose,” namigne na to, da je tudi tehnika, podobno kot čevlji, danes manj trpežna in manj univerzalna.

Pralni stroj, ki stane 250 evrov, je kot lesen “šporhet”

Marjan Podjed je samostojni podjetnik in se s popravili bele tehnike ukvarja že dobrih 35 let. Na vprašanje, ali se bela tehnika danes res bolj kvari kot včasih, odgovori pritrdilno, a pogostejše okvare pripiše predvsem višjim obremenitvam aparatov. “Včasih smo dali v pralne stroje tri ali štiri kilograme perila, potem smo prišli na pet kilogramov, zdaj pa imamo stroje, ki operejo po devet kilogramov. Prav tako so imeli stroji včasih centrifugo s 350 do 400 obrati na minuto. S kolektorskim motorjem se je centrifuga zvišala do 1200 obratov. Zdaj so obodne sile že tako velike, da ni čudno, da se kaj pokvari.

Za razliko od čevljarja Podjed prisega na cenovni razred aparata. “Če je stroj stal od 250 do 300 evrov, mu jaz pravim leseni “šporhet”. Ne morete pričakovati enake kakovosti pri stroju za 200 evrov kot pri stroju za 800 evrov. Meja se vrti pri okoli 500 evrih, da lahko rečemo, da je to ‘stroj’.” Ljudje, ki kupijo poceni stroj, se ob okvari tudi hitro odločijo za novega, doda Podjed. “Če pa je stroj višjega cenovnega razreda, potem se odločijo za popravilo.

Za konec mu potožim še o sušilcu za lase, ki se mi je poleg sesalca, telefona in čevljev prav tako pokvaril. V sušilec mi je potegnilo lase in odtlej je ob uporabi smrdel po zažganem. Doma smo ga hoteli razstaviti in očistiti, a ni šlo. Vijak je imel ugrez, podoben na sredi prekinjeni črki I, zato ga z navadnim ali križnim izvijačem nismo mogli izviti. In spet se je vrnila stara mantra: Zakaj bi se trudili, če lahko kupimo novega za manj kot 20 evrov?

Podjed pravi, da imajo vsi mali gospodinjski aparati tovrstne vijake in da gre za neke vrste varovalo. “To je zato, da v elektroniko ne posega vsakdo, ki ima pet minut časa, saj bi lahko naredil tudi kakšno neumnost. Znotraj so grelci, če kaj ne dela tako, kot bi moralo, lahko pride tudi do požara.” Čeprav dvomim, da bi ob čiščenju sušilca zažgali hišo, vprašam še, ali vijaki niso povezani z določenimi znamkami, ki zahtevajo popravilo le na pooblaščenem servisu? Podjed mi našteje štiri vrste nasadil pri vijakih: torks, inbus, navadni ali križni. A moj “fen” ni imel nobenega od teh štirih.

Ali so zasledili pojav posebnih vijakov, sem vprašala tudi Ekologe brez meja, ki so mi odgovorili, da je ta pojav kar pogost. “Zgodi se tudi, da proizvajalci namesto vijaka uporabijo lepilo, s čimer je onemogočeno popravilo, ne da bi poškodovali izdelek. Proizvajalci na ta način ‘poskrbijo’, da izdelke lahko popravijo le njihovi pooblaščeni serviserji,” pojasni Katja Sreš. To seveda pomeni vnovični dobiček za podjetje, hkrati pa so pri pooblaščenih servisih cene popravil višje kot drugje. “Potrošniki so tako prisiljeni, da na tehtnici odločitev med popravilom in nakupom novega izdelka spet izberejo slednjo.”

Elektronski odpadki – najhitreje rastoča vrsta odpadkov

Dobro leto dni star sušilec, ki se ga ni dalo odpreti in očistiti, je tako postal odpadek. Odsluženi ali gospodinjski aparati in bela tehnika potrebujejo ločeno obdelavo, zato jih ne smemo odvreči v navadne smeti, ampak v posebne zabojnike za odpadno električno in elektronsko opremo. “Tovrstni izdelki namreč vsebujejo težke kovine in nevarne pline, ki ob nepravilnem ravnanju lahko škodujejo okolju,” pojasni Sreševa.

Električni in elektronski odpadki so najhitreje rastoča vrsta odpadkov. Če smo leta 2005 v Evropski uniji pridelali 9 milijonov ton tovrstnih odpadkov, naj bi se do leta 2020 številka povzpela na 12 milijonov ton. “Po podatkih Eurostata na ravni EU-ja recikliramo ali ponovno uporabimo 41 odstotkov odpadne električne in elektronske opreme, v Sloveniji pa le 34 odstotkov. Leta 2018 je tako v Sloveniji nastalo 2134 ton odpadne električne in elektronske opreme,” opozori Sreševa.

Evropska unija s smernicami za lažja popravila in ponovno uporabo

Čeprav se trenutno zdi, da je “vse je narejeno tako, da stvari ne popravljaš“, je Evropska komisija 30. septembra sprejela ukrepe “eko dizajna”, s katerimi naj bi se izboljšali življenjska doba, pogoji za popravilo, ponovna uporaba in recikliranje izdelkov. To velja za hladilnike, pralne in pomivalne stroje, elektronske zaslone, vključno s televizijami, sijalke itd., če naštejemo le tiste, ki so ključni za gospodinjstva. Izdelki bodo tako morali biti v prihodnje lažje popravljivi, da jih ne bo treba prezgodaj metati v smeti.

Nove smernice, ki jih je komisija sprejela v okviru prizadevanj za zmanjšanje ogljičnega odtisa, tako prvič vključujejo zahteve za možnost popravila in recikliranja. Med drugim bodo morali biti nadomestni deli za aparate po prodaji na voljo še najmanj sedem let (za hladilnike) oziroma deset let (za pralne in sušilne stroje).

V tem obdobju bodo morali proizvajalci tudi poskrbeti, da bodo nadomestni deli za pokvarjene aparate dostavljeni v roku 15 delovnih dni. Hkrati pa bodo dolžni zagotoviti, da se deli lahko zamenjajo s široko dostopnimi orodji in pri tem ne pride do trajne poškodbe izdelka. “Proizvajalci bodo morali profesionalnim servisom omogočiti dostop do navodil za popravila,” je še pojasnila Sreševa. Ob koncu življenjske dobe pa bo mogoče aparate tudi preprosto reciklirati.

Manj elektrike, ogljikovega dioksida in stroškov za gospodinjstva

Nova pravila za proizvajalce gospodinjskih aparatov naj bi bila uveljavljena leta 2021 in bi morala po oceni komisije skupaj z novimi energijskimi nalepkami prinesti ogromne prihranke pri porabi električne energije in izpustih toplogrednih plinov, je poročal STA. Po teh izračunih bo tako do leta 2030 v EU-ju mogoče prihraniti za 167 milijard kilovatnih ur električne energije na leto. To je približno toliko elektrike, kot je letno porabi Danska, pojasni Sreševa. Prihranek elektrike pa pomeni tudi približno 46 milijonov ton manj ogljikovega dioksida.

S temi ukrepi naj bi tudi evropsko gospodinjstvo prihranilo v povprečju 150 evrov letno. In koliko sem prihranila sama? Za popravilo čevljev in telefona sem skupaj odštela 75 evrov. Če bi kupila nove čevlje in telefon, bi bila hitro ob 400 evrov. Novega sušilca pa iz principa še nisem kupila, počakala bom na takega, ki bo popravljiv s “široko dostopnimi orodji”. Lasje se bodo morali še nekaj časa sušiti kar na zraku.

Larisa Daugul

Vir: https://www.rtvslo.si/slovenija/gospa-ne-splaca-se-popravljati-vzemite-novega-imamo-ravno-super-akcijo/502947

Ureditev oglaševanja na prostem

Zakaj se je Slovenija spremenila v orjaški oglasni pano? V oddaji TV Slovenija Studio City, so se s krajinskima arhitektoma Darjo Matjašec in Zašom Brezarjem ter predstavnikom Ministrstva za okolje Lukom Ivaničem, pogovarjali o problematiki oglaševanja na prostem.

Posnetek na: https://4d.rtvslo.si/arhiv/studio-city/174646009

Kaja Sajovic in kršitve kodeksa na MMC RTV Slovenija

Prijava na Novinarsko častno razsodišče

Luksuzna letovišča so krasna stvar za tiste, ki si jih lahko privoščijo, toda vprašati se smemo, kdo omogoča potovanja novinarjem RTV Slovenija na takšne destinacije, sploh takrat, ko se njihova frekvenca neverjetno zgosti, morda pa tudi, komu natančno so takšne vsebine na portalu javne radiotelevizije namenjene. Spodaj objavljam pretežni del svoje prijave na Novinarsko častno razsodišče zoper novinarko Kajo Sajovic, s čimer želim spodbuditi javno razpravo o tem, kaj v takšnem primeru šteje za kršitev profesionalnih standardov.

Omenjena novinarka je v prispevku z naslovom »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« (MMC RTV Slovenija, 10. september 2019: https://www.rtvslo.si/zivljenjski-slog/ture-avanture/kako-je-v-zivo-videti-rajski-oddih-v-luksuznem-letoviscu/498938), podobno kot tudi v številnih drugih v zadnjih letih, na portalu RTV Slovenija v potopisnem formatu poročala o luksuznem življenjskem slogu in kulinaričnih doživetjih z različnih lokacij po svetu – nekaj, česar si, povedano mimogrede, 99 odstotkov državljank in državljanov ne more privoščiti -,  pri čemer obstaja utemeljeni sum, da je pri tem zamolčala navzkrižje interesov.

V omenjenem članku opisuje življenje v Bulgari Resortu na Baliju in svojo izkušnjo tridnevnega bivanja v luksuznem letovišču na tem indonezijskem otoku. Novinarkin doživljaj popestrijo številni detajli, polni dih jemajoče luksurioznosti (»Pred letališčem nas pričaka limuzina z nasmejanim šoferjem, ki ima za nas pripravljene zvite mokre brisačke, oreščke makadamije v kozarčkih, vodo z Bulgarijevim logotipom in prstom, usmerjenim naravnost v geslo za brezžični internet; »Limuzino za naslednje slabe tri dni zamenjajo golf vozila, ki so vedno samo kake pet minut oddaljena, da goste zapeljejo od njihovega bungalova do osrednjega bazena z restavracijo, od restavracije do wellnessa, od wellnessa do plaže in nazaj«; »Samo kopalnica je večja od povprečne garsonjere, pri čemer je poskrbljeno za vso mogočo kozmetiko, s stekleničko parfuma vred (striktno Bulgarijevo, se razume), ob tem pa vas oskrbijo še s kompletom za plažo – kimonom, slamnikom in košaro«.).

V prispevku opazimo dve fotografiji, ki jih podpisuje omenjena novinarka (Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic), in sicer sta podpisani kot »Kuharski mojster Luca Fantin« in »Za glavno restavracijo v kompleksu je zadolžen italijanski kuharski mojster Luca Fantin, ki ima sicer matično restavracijo Il Ristorante v Tokiu« – obe propagirata omenjenega kuharskega mojstra, ki ima svojo balijsko izpostavo.

Na podoben način je Kaja Sajovic opisala številne druge destinacije in lokacije z različnih koncev sveta, še zlasti kulinarične, nazadnje iz Tokia v članku »Je najbolj nora picerija v resnici doma v Tokiu?« (MMC RTV Slovenija, 4. oktober 2019: https://www.rtvslo.si/tureavanture/kulinarika/je-najbolj-nora-picerija-v-resnici-doma-v-tokiu/501025), poprej npr. iz Mirazurja na Azurni obali v članku »Kako je videti večerja v najboljši restavraciji sveta?« (MMC RTV Slovenija, 3. september 2019, https://www.rtvslo.si/zivljenjski-slog/kulinarika/kako-je-videti-vecerja-v-najboljsi-restavraciji-sveta/497647), ali pa je poletela s Kristianom Braskom Thomsenom, »profesionalnim bonvivantom«, v Sankt Peterburg, kot lahko izberemo iz podpisa pod fotografijo (Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic) v prispevku z naslovom »Življenje “ambasadorja užitka”: zasebna letala, najboljše restavracije sveta, nore zabave« (MMC RTV Slovenija, 1. avgust 2019: https://www.rtvslo.si/tureavanture/kulinarika/zivljenje-ambasadorja-uzitka-zasebna-letala-najboljse-restavracije-sveta-nore-zabave/495549).

Še zlasti pogosto se novinarka Kaja Sajovic pojavlja kot avtorica prispevkov, povezanih s kuharsko mojstrico Ano Roš, iz nekaterih javno dostopnih zapisov pa razbiramo, da je (so)avtorica njene nastajajoče biografije »Sonce in dež«.

V reviji Zarja Jana (2. oktober 2019) novinarka Žana Kapetanović v portretu Kaje Sajovic slikovito predstavi njeno novinarsko delo, ki utegne dobro ilustrirati za razpravo o kršitvah kodeksa značilni »modus operandi«, zato ga navajam v daljšem odlomku: »Medtem ko pišem ta članek, Kaja Sajovic lovi race na jugu Švedske, pluje z ribiči po Baltskem morju in pod fotografijo sanjsko lepe jesenske idile zapiše: ‘Nikoli ne bom zapustila Skåne!’ In to je le eno od njenih uživaških potepanj. Njen oktober bo potekal takole: iz Švedske bo za tri dni odletela v Baskijo, se za dva dni vrnila domov, potem bo šla za dva dni na Dansko, od tam za pet dni nazaj v Bilbao v Baskiji, sledil bo direkten polet v Limo v Peruju, kjer bo ostala štiri dni, nato bo šla za štiri dni v Toronto, za en dan še na sever v Quebec in končno v Ljubljano, a samo za tri dni. Nato se bo udeležila še dogodka v Udinah, ki bo trajal štiri dni, konec meseca pa bo za dva dni odpotovala še v Cadiz v Andaluziji. Si predstavljate? Je življenje, ki ga lahko spremljamo na njenem Instagramu, v resnici tako glamurozno? ‘Je in ni. Po eni strani ješ v Bulgari, letovišču s petimi zvezdicami na Baliju, imaš na voljo neomejeno količino šampanjca in kaviarja, družiš se s chefi in novinarskimi kolegi z vsega sveta, ki razumejo in cenijo to, kar počneš, po drugi strani pa imaš nenehne polete, pri čemer te muči utrujenost zaradi časovne razlike, dvodnevne postanke na drugem koncu sveta in polete nazaj, izgubljanje prtljage, zamujanje. Kako to poteka v praksi? Najpogosteje po končani službi na RTV že letim na letališče, grem v neko restavracijo nekje na drugem koncu sveta, naslednji dan se vrnem in hitim na RTV, kjer sem že 14 let redno zaposlena, in tam pišem o zunanji politiki. Še vedno je tako, je pa res, da kljub temu največ pišem o kulinariki,’ pravi Kaja.«

Ker po Zakonu o RTV Slovenija ni mogoče, da javna radiotelevizija sponzorira vsa omenjena res številna bolj ali manj luksuzna potovanja po celem svetu, kulinarične zakuske in gurmanske ekspedicije, v nobenem od prispevkov Kaje Sajovic pa hkrati ni razkrito, kdo je plačal omenjene stroške njenih novinarskih poti, ki so nedvomno izjemno visoki, lahko utemeljeno sumimo, da so bili sponzorirani. Če so bili, je po mojem mnenju novinarka v navedenem prispevku »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?«, podobno pa tudi drugih, kršila 26. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, ki pravi, da se mora novinar izogniti dejanskim ali navideznim konfliktom interesov, se odreči darilom, uslugam, nagradam in drugim ugodnostim.

V primeru, da je novinarka bila kakorkoli sponzorirana v smislu plačane poti in bivanja, je v prispevku »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« in drugih kršila tudi 25. člen kodeksa. Ta prepoveduje prepletanje ali združevanje novinarskih in oglaševalskih besedil. Oglasna sporočila, plačane objave in oglasi morajo biti prepoznavno in nedvoumno ločeni od novinarskih besedil, obenem mora biti v besedilih nedvoumno označeno, da gre za oglas. Nobeden od člankov novinarke Kaje Sajovic pa ne vsebuje prav nobene informacije o sponzorju ali naročniku zapisa, ki je finančno omogočil potovanje.

V primeru zapisa o knjigi Ane Roš je novinarka kršila tudi 24. člen kodeksa, saj je vpletena v dogodke, o katerih poroča in s tem v navzkrižju interesa, vendar tega v prispevku ni razkrila. Še več, samo dejstvo, da sodeluje pri nastajanju knjige, je prikrila, omenjeni podatek pa je razviden iz številnih drugih medijskih objav.

Praksa novinarskih reportaž Kaje Sajovic na MMC RTV Slovenija predstavlja še toliko bolj resno zadrego, ker smo ji priča in se odvija na javnem zavodu, ki opravlja posebno, z zakonom predvideno službo kulturnega in nacionalnega pomena, kjer pričakujemo temeljitejše spoštovanje profesionalnih in novinarskih standardov.

Čeprav v tem primeru ne gre za pogosteje navzoči primer medijske prakse, npr. ki bi vseboval kršitev »klasičnega« oglasnega sporočila ali propagandno vsebine politične narave, pa navzoče navzkrižje interesa in oglaševalska narava zapisov nič manj ne ogrožata avtonomije novinarskega poklica in poslanstva omenjenega zavoda.

Boris Vezjak

Vir: https://vezjak.com/2019/10/09/prijava-na-novinarsko-castno-razsodisce-kaja-sajovic-in-krsitve-kodeksa-na-mmc-rtv-slovenija/

Podpora sovražnemu govoru: Kaj pravijo v podjetjih v državni solasti? Se oglaševalci zavedajo svoje moči?

Lani novembra je tudi predsednik vlade na podjetja delno ali večinsko v državni lasti naslovil poziv glede odgovornega oglaševanja in jim zastavil retorično vprašanje, kakšno je sporočilo njihovega oglaševanja v medijih, ki se od nestrpnosti in sovražnega govora ne ogradijo in ju ne obsodijo. Do sprememb je in ni prišlo.

Vplivati na oglaševalsko industrijo je že več kot pet let cilj akcij Domna Saviča iz zavoda Državljan D, ki deluje za povečanje participacije v odločevalskih procesih. Pretekli teden je pisal premierju Marjanu Šarcu, da je trenutno “problem še večji”, kot je bil, kar terja jasen odziv. “Podjetja v večinski državni lasti navkljub vašim pozivom in pozivom javnosti nadaljujejo z oglaševanjem v medijih, ki širijo teorije zarot, zanikajo globalno segrevanje in lažejo, ko poročajo o delu državnih organov. Še več – tuji mediji z dokazi opozarjajo, da gre pri nekaterih slovenskih medijih za del madžarske propagande mreže, ki se širi po jugovzhodni evropski regiji,” je zapisal v javnem pismu.

V pogovoru pred nekaj tedni je dejal, da so si nekatera podjetja vzela k srcu kampanje o odgovornem oglaševanju. Nekatera podjetja so sprejela kodekse o etičnem oglaševanju, druga so v oglaševalske pogodbe vključila člene o etičnem oglaševanju, ki med možne razvezne razloge vključujejo neprimerne umestitve njihovih oglasov. “A žalostna resnica v oglaševalskem sektorju je, da še vedno manjka izobraženosti. Nekateri ne razumejo, kako deluje sistem spletnega oglaševanja, prav tako strokovna združenja ne znajo ali pa nočejo o tem voditi resnih debat,” je pojasnil, zakaj mnogo podjetij še vedno s svojim oglaševanjem financira sovraštvo, vzpodbujanje k nestrpnosti in propagando. “Če se tega ne zavedajo, ker ne vedo, kako deluje sistem oglaševanja, je to dvojna tragedija,” je opozoril Domen Savič, da je prav strokoven razmislek o primerno ciljanih oglasih tisto, kar loči dobre od slabih oglaševalcev.

Sam še vedno redno obvešča podjetja, ki oglašujejo na portalih s škodljivimi vsebini ali pri “propagandističnih trobilih”. “Najpogosteje mi odgovorijo, da ni res, da tam oglašujejo, da oglašujejo le prek google oglasov,” ugotavlja, da manjka razumevanje o delovanju oglaševalskega sistema. “To je globalen problem, le da se z njim marsikje aktivneje ukvarjajo kot v Sloveniji,” je povedal, da se hkrati podjetja, ki so s svojim delom primer dobre prakse, ne želijo izpostaviti. Zato opaža, da imajo največji vpliv na spremembe pri oglaševanju javne debate v širši javnosti. “Oglaševalci se ne zavedajo svoje moči in vpliva. In nekateri zgolj gledajo, kako se stvari odvijajo v napačno smer z njihovim denarjem. To je problem,” je pojasnil Domen Savič, da je prostor za napredek tudi, ko pride do pritiska državljanov in potrošnikov na podjetja in institucije, naj ravnajo bolj odgovorno.

Od neoglaševanja do direktnega naročanja oglasov 

Pisali smo Pošti Sloveniji, RTV Slovenija, Petrolu, Telekomu in Zavarovalnici Triglav, ki so v preteklosti oglaševala tudi v medijih s sovražnimi vsebinami. Vsa podjetja pravijo, da zaradi pogodbenih obveznosti ne morejo povedati, koliko sredstev so v zadnjem letu namenili za oglase na portalih in v medijih Nova24TV in Demokracija. Ta dva medija, na katerih so praviloma objavljene enake vsebine, v medijskem prostoru izstopata po deležu in odkritosti nestrpnih in diskriminatornih vsebin.

Edini, ki so priznali določeno spremembo, sta podjetje Telekom in RTV Slovenija. V javnem medijskem zavodu, ki ga vodi Igor Kadunc, so pojasnili, da “dosedanjih praks nismo spreminjali” in “da v vseh primerih, ko ugotovimo, da oglas, ki nam ga posreduje naročnik, ni v skladu s pogodbo ali s splošnimi in prodajnimi pogoji, tega zavrnemo”. Dodali so, da na Nova 24TV niso nikoli oglaševali in tudi sedaj ne oglašujejo, v tedniku “Demokracija pa v letošnjem letu tudi ne”.

Na Pošti Slovenija, katere generalni direktor je Boris Novak, so nam odgovorili, da z oglaševanjem “težijo k doseganju najširše javnosti”. Medije, kjer oglašujejo, izbirajo skladno s tem in z rezultati preteklih kampanj. Oglasnega prostora ne zakupujejo posamično, ampak “prek izbrane agencije za zakup medijev”. Dodajajo, da jim “je poznana prepoved širjenja spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti v medijih”, a da pričakujejo od vseh medijev, da bodo to spoštovali.

Tudi v Telekomu, ki ga vodi Matjaž Merkan, pravijo, da želijo zajeti čim širšo ciljno skupino, a vendar na prvem mestu poudarjajo, da zavračajo “kakršnokoli obliko trpinčenja, nadlegovanja ali diskriminacije” in želijo zato “odgovorno umeščati tudi svoja oglaševalska sporočila”“V lanskem letu smo tako medijske hiše pozvali, naj naših oglasov ne umeščajo poleg vsebin, ki bi lahko spodbujale kakršnokoli obliko nestrpnosti ali diskriminacije. V skladu s tem smo med pogodbena določila dodali tudi člen, ki agencije, prek katerih izvajamo medijski zakup, in medije, v katerih oglašujemo, zavezuje k odgovornemu umeščanju naših oglasnih sporočil ter k spoštovanju osnovnih vodil Telekoma Slovenije,” pojasnjujejo v podjetju v večinski državni lasti.

V Petrolu, pod vodstvom Tomaža Berločnika, pojasnjujejo, da je njihov cilj oglaševanja “prodaja storitev in izdelkov družbe” ter doseganje ciljev poslovanja. Tudi oni zakupujejo prostor prek medijske agencije, “z Nova24TV nimamo neposredne pogodbe o oglaševanju”, zakup oglaševalskega prostora v spletni in tiskani izdaji Demokracije pa opravljajo direktno.

V Zavarovalnici Triglav, katere direktor je Andrej Slapar, so v odgovorih spomnili le, da so že pred časom sprejeli oglaševalske smernice za pozicioniranje njihovih oglasov v medijih. Te določajo, da se njihovih oglasov ne umešča “ob vsebinah, ki opisujejo dejanja in dogodke v povezavi z nasiljem, spolnostjo, nesrečami in podobnimi negativnimi vsebinami ter ne ob vsebinah, ki bi potencialno lahko bile sporne z vidika kriterijev razlikovanja na podlagi rasne ali narodnostne pripadnosti, verskega prepričanja, politične pripadnosti, spolne opredeljenosti, zdravstvenega stanja ali invalidnosti oziroma drugih kriterijev razlikovanja”.

V Društvu novinarjev Slovenije (DNS) pozdravljajo namero Slovenskega državnega holdinga (SDH), da od podjetij v lasti države zahteva jasnejša merila in cilje pri porabi denarja za oglaševanje. “Gre za področje, na katerem je v zadnjih letih prihajalo do številnih zlorab,” pravijo pri DNS.

V DNS so že lani spomladi z odprtim pismom, podkrepljenim s konkretnimi primeri, SDH opozorili, da nekatera državna podjetja z denarjem, ki ga namenjajo za oglase, v resnici financirajo politične stranke. “Ob člankih v strankarskih medijih, pogosto namenjenih diskreditaciji novinarjev ali posameznih medijev, so bili namreč oglasi podjetij, ki so v izključni ali večinski lasti države. Izrazili smo pričakovanje, da bo SDH v najkrajšem možnem času z vzvodi, ki jih ima na voljo, preprečil nadaljevanje nezakonitih praks pri financiranju političnih strank in od vpletenih podjetij zahtevali odgovornost,” sporočajo in DNS in dodajajo: “Žal volje za ukrepanje na strani SDH do danes ni bilo, kar pripisujemo politični oportunosti vodstva in drugim razlogom. V DNS bomo zato napovedane ukrepe skrbno spremljali in o nadaljnjih zlorabah državnega denarja za politično obračunavanje obvestili mednarodne institucije.”

Javni razpisi in nadzor državnih organov

Medtem ko so oglasi pomemben del denarnega toka za medije, pa je Domen Savič opozoril, da je “financiranje propagandističnih trobil zagotovo bolj kompleksno kot le seznam, kdo tam oglašuje in kdo ne”. Prepričan je, da je razkrivanje tokov denarja širša naloga, ki se je ni še nihče dovolj natančno in vztrajno lotil – niti poslanci v državnem zboru, ki so to napovedovali.

Denar prihaja do medijev, ki širijo zavajajoče in nestrpnost vzbujajoče novice, nenazadnje tudi prek javnih razpisov kulturnega ministrstva. “Problem je, da v razpisih ni pogojev, ki bi omogočila diskvalifikacijo takih prijaviteljev,” pravi direktor zavoda Državljan D, da odločitve pogostokrat sploh niso vsebinske, ampak zgolj formalistične. To se mu je potrdilo tudi poleti, ko je medijsko inšpektorico, ki deluje v okviru ministrstva za kulturo, ki ga vodi Zoran Poznič (SD), opozoril na primer prikritega oglaševanja. Medijska inšpektorica je ugotovila – na podlagi mnenja samega prijavljenega medija, spletne izdaje Nova24TV, da ni šlo za prikrito oglaševalsko vsebino, četudi se identična vsebina pojavlja na drugih portalih z oznako, da gre za oglas.

Z ministrstva za kulturo so pojasnili, da inšpektorica deluje neodvisno in je “presodila, da ji v postopku ni uspelo dokazati obveznih elementov prikritega oglasa, ki so navedeni v zakonu”. Zmanjkal naj bi dokaz, “da gre za naročeno in plačano vsebino”. Na ministrstvu trdijo, da naj bi predlagane spremembe zakona o medijih prinesle rešitve, saj se bo zahtevalo nujnost “označbe” oglasnih vsebin. “Glede na očitne težave pri izvajanju zakona in glede na to, da je zakon v postopku prenove, ministrstvo išče rešitve za jasnejše, določnejše opredelitve in učinkovitejšo izvajanje regulacije,” pravijo.

Domen Savič pa opozarja, da primer s prikritim oglaševanjem ni ne smešen ne neumen, ampak bizaren. “Gre za ljudi, ki naj bi bili strokovni in imajo pristojnosti za regulacijo medijskega prostora. A sprejmejo take odločitve,” je opozoril, da je to slaba popotnica predlaganim zakonskim spremembam, ki naj bi medijskemu inšpektorju jasneje naložile tudi pristojnost, da odloča in ukrepa v primerih vsebin, ki kršijo prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti. “Bojim se, da je to recept za še več katastrofalnih odločitev, ki so ne glede na vse oblastne odločitve. In to vpliva na prakso,” pravi diplomirani novinar.

Kristina Božič

Vir: https://www.vecer.com/podpora-sovraznemu-govoru-kaj-pravijo-v-podjetjih-v-drzavni-solasti-se-oglasevalci-zavedajo-svoje-moci-10074672