Slovenska vojska v službi madžarskega sovraštva

Domen Savič je v devetih delih pripravil temeljito analizo zadnje oglaševalske kampanje Slovenske vojske. Za razumevanje preberite še drugitretjičetrti in peti del, prvi komentar ter šestisedmiosmi del ter zaključni komentar.

Nadaljevanje prvega dela na: https://www.dsavic.net/2020/05/18/slovenska-vojska-v-sluzbi-madzarskega-sovrastva/

Beseda je veljala več, kot danes velja podpisana pogodba

Predsednica Zveze potrošnikov Slovenije, nevladne organizacije za varstvo potrošnikov, ki je te dni praznovala 30 let obstoja.

Pred dnevi je bila Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS) stara 30 let. Leta 1990 smo dobili Demos, prve večstrankar­ske volitve, Jugoslavija je praktično raz­padla, JLA je hotela razorožiti teritorialno obrambo … Ob tej množici usodnih do­godkov ste vi razmišljali o varstvu sloven­skih potrošnikov. Dokaj nenavadno.

“Varstvo potrošnikov sem razumela popol­noma drugače kot denimo svetovanje, kako ceneje in čim več kupiti. Zame je bilo od samega začetka pomembno potrošnikom dati moč, da postanejo aktivni državljani. Navsezadnje prav potrošniki poganjajo go­spodarstvo in morajo vedeti, da z denarjem, s katerim razpolagajo, lahko vplivajo na trg. Za to pa morajo biti informirani o kakovo­sti izdelkov in storitev, treba jim je svetova­ti pri potrošniških vprašanjih, zanje je treba preverjati kakovost izdelkov in storitev, treba jih je zastopati, ko se jim godijo kri­vice … V socializmu smo pač bili brezimna množica, za katero že drugi najbolje vedo, kaj je dobro zanjo. Ko se je odprl trg, je po­dročje potrošniških pravic dobilo tudi pri nas veljavo. Pri zvezi smo se hitro poveza­li s potrošniškimi organizacijami v Evropi in svetu in podrobno spoznavali uvelja­vljene modele varstva potrošnikov v tujini. Kmalu smo imeli polne roke dela, hkrati pa smo lobirali za vzpostavitev pravnega in institucionalnega varstva potrošnikov. Ker nevladna organizacija lahko dobro in učinkovito deluje samo v dobro urejenem sistemu, pa seveda v dialogu in ob oboje­stranskem spoštovanju vseh deležnikov – predvsem pa političnih odločevalcev.”

Zdaj najbrž malo ciljate na to, da danes ni nikakršnega dialoga med vlado in nevladniki, je samo še konflikt.

“Ja, žal ga na ključnem področju res ni. V 30 letih ZPS smo imeli tako obdobja dobrega dialoga s politiko in zavzetega skupnega iskanja rešitev kot popolnega ignoriranja zveze. In kakor je kapital postajal močnejši, se nas je vse bolj poskušala otresti tudi politika. Financiranje so nam pri­škrnili vsakič, ko se je vladajoči politični gar­nituri zazdelo, da smo malo preveč neodvisni in da nočemo delati po njenih navodilih.”

Ker je roko, ki ti daje, treba ponižno polju­bljati.

“Ob peti obletnici zveze smo imeli v parlamen­tu posvet o pomenu varstva potrošnikov in posebni gost je bil dr. Fritz Koppe, direktor av­strijske potrošniške organizacije VKI in takra­tni guru varstva potrošnikov pri naših severnih sosedih. Priznal nam je, da z velikimi koraki zmanjšujemo zaostanek na področju varstva potrošnikov v primerjavi z Avstrijo. Za zmeraj pa so se mi vtisnile v spomin njegove besede, da mora imeti potrošniška organizacija takšno stopnjo neodvisnosti in svobode, da lahko ugri­zne roko, ki jo hrani. No, dandanes se s takšno svobodo zatika tudi v Avstriji, z močjo korpora­cij in političnim udinjanjem kapitalu postajajo poskusi ‘discipliniranja’ potrošniških organizacij pogostejši.”

Začetek pa je bil več kot obetaven. Navseza­dnje ste v začetku devetdesetih let skupaj s takratno oblastjo trli tako trde orehe, kot je bila denimo zgodba prezadolženih mladih družin, ki so najele kredit pri Stanovanjsko-komunalni banki Ljubljana (kasneje SKB) in se čez noč znašle pred tem, da ga niso mogle več odplačevati.

“To je bila odmevna zgodba, ki nam je pripe­ljala veliko članstva in nam dala precej vetra v jadra. Vzdušje tik pred osamosvojitvijo in še posebno po njej je bilo izjemno dobro in politi­ki tistega časa so razumeli, da je njihova ključ­na naloga urejanje javnih zadev v javno dobro. Po prvih parlamentarnih volitvah je bil v par­lamentu tudi odbor za varstvo potrošnikov in naša zveza je takrat prvič aktivno sodelovala pri pripravi in sprejemanju zakonodaje. Takrat nam je skupaj s politiko uspelo preprečiti soci­alno katastrofo, ki je grozila 3500 mladim dru­žinam. Najele so kredit za stanovanje, banka pa je nenadoma dvignila realno obrestno mero z dveh na 14 odstotkov in je bilo kredit praktič­no nemogoče odplačati. Takrat nam je odbor za varstvo potrošnikov v parlamentu naročil ana­lizo stanovanjskih posojil, ki je bila strokovna podlaga za nadaljnje reševanje prezadolženosti predvsem mladih družin. Imeli smo sogovor­nike tudi v vladi in v ministrstvu za okolje in prostor, prišli smo do skupne rešitve. Na naš pre­dlog je stanovanjski sklad dobil začetni kapital, a če ne bi bilo politične volje za to, to ne bi nič pomagalo. Tako pa je 3500 družin ohranilo ne­premičnino, lahko so zamenjale zelo drag kredit za ugodnejšega z dvoodstotno obrestno mero. Politika je prisluhnila potrebam ljudi. Danes imamo podobno zgodbo kreditojemalcev stano­vanjskih posojil v švicarskih frankih, pa ni žal nikakršnega razumevanja na strani politike, ki bi morala bankam, ne davkoplačevalcem nalo­žiti del finančnih posledic za nastalo situacijo.”

Še enega dobrega sodelovanja politike in zveze se spomnimo: kako brzdati cene v času uvedbe evra.

“Pa je bila na oblasti druga politična opcija kot pri reševanju kreditov. Dokler je bila politika odprta za sodelovanje in je bila v zraku iskrena želja zgraditi sodobno demokratično državo, ni bilo prisile, da moraš biti ‘naš’, če hočemo sode­lovati. Na žalost pa se je pokazalo, da večstran­karski sistem pomeni tudi delitev na naše in vaše.”

Že običajno je, da ZPS več ali manj deluje v iz­rednih razmerah in tudi na robu preživetja. Ste konfliktni?

“Naše delo je zaradi konflikta interesov kon­fliktno, saj zastopamo interese potrošnikov in stopamo na prste ponudnikom. Naša velika sreča je bila, da smo že vse od začetka gradi­li članstvo, ki s članarino prispeva pomemben del denarja za delovanje, če tega ne bi bilo, bi naša zveza gotovo potonila, ko je država prvič ukinila pomemben del financiranja ZPS, ker nismo bili pripravljeni postati podaljšana roka politične opcije na oblasti in delati po njihovih navodilih. V času po finančni krizi leta 2013 se je ukinitev financiranja ponovila.”

Takrat je bila najbrž zelo pomembna pomoč Evropske potrošniške organizacije (BEUC). Dva mandata ste bili podpredsednica te or­ganizacije.

“Tri mandate. Od leta 2004 sem v vodstvu BEUC; člani smo postali že leta 1995. V zače­tnem obdobju smo bili bolj opazovalci, po letu 2000 pa vedno bolj aktivni pri oblikovanju sku­pnih stališč evropskih potrošniških organizacij. BEUC je v Bruslju spoštovan sogovornik, vedno več potrošniške zakonodaje pa se tako ali tako sprejema in usklajuje v Bruslju. Tako kljub igno­ranci domače politike, kjer zdaj Slovenija nima več niti nacionalne strategije varstva potrošni­kov niti letnega programa dela, ostajamo ak­tivni, strokovno kompetentni v evropskem in mednarodnem prostoru. Uspešni smo tudi pri pridobivanju evropskih projektov.”

V teh letih ste se najbrž naučili, da je zelo ne­produktivno tožiti nad tem, če država odte­gne sofinanciranje.

“Ja, hitro smo ugotovili, da lahko po dolgem in počez razlagamo, da se nam dogaja krivica, lahko bi dokazovali in polemizirali. To jemlje preveč energije. Energijo je bolje preusmeriti v iskanje rešitev. Ni bilo lahko – leta 2013 smo morali tudi odpuščati, preostali smo si krepko znižali plače, a jedro organizacije smo ohra­nili. Če bi moji sodelavci obupali, sama ne bi zmogla narediti ničesar. Ohranili smo revijo za potrošnike, okrepili mednarodno sodelovanje s potrošniškimi organizacijami in še posebej z Evropsko potrošniško organizacijo. Poiskali smo vsebine, s katerimi smo se lahko prijavljali na projekte, bistveno smo okrepili tudi primer­jalno testiranje. In preživeli – tudi ob pomoči močnih tujih potrošniških organizacij.”

Primerjalni testi blaga in storitev so tista vaša dejavnost, ki najbolj odmeva. Ne le med potrošniki, tudi med ponudniki blaga in storitev. Primerjalni testi so hit povsod po svetu.  

“ZPS je članica ICRT, mednarodne organizaci­je za potrošniška testiranja in raziskave. Testi, ki jih izvajamo potrošniške organizacije, raz­galjajo tiste ponudnike, ki vam želijo prodaja­ti blago in storitve, nevredne svojega denarja. Vključeni smo v skupino srednje velikih po­trošniških organizacij in seveda smo veseli, ko izsledke testov, izvedenih v slovenskih labo­ratorijih, objavijo potrošniške organizacije iz Avstrije, Češke, Švedske, Nizozemske, Nemči­je, celo v Hongkongu so bili objavljeni. Seveda pa v naši specializirani reviji za potrošnike, ki se je iz VIP preimenovala v ZPStest, objavljamo tudi izsledke testov partnerskih potrošniških organizacij, ker je trg globalen. Po drugi strani je takšno povezovanje naših organizacij po­membno tudi zato, ker bi močne korporacije, ki jim stopimo na žulj, lahko s tožbami skušale utišati majhne potrošniške organizacije, kot je ZPS; če smo povezane v veliko družino, pa je to težje storiti. Prav zaradi tega, da ne bi proizva­jalci testiranih proizvodov skušali vplivati na izsledke testiranj, laboratorijev, kjer testiramo, ne razkrivamo. Seveda so to neodvisni akredi­tirani laboratoriji, kjer se dela po vnaprej dolo­čeni metodologiji. Izdelke za testiranje kupimo v trgovini kot običajni potrošniki, storitve pa preizkušamo anonimno. Tako ponudniki in proizvajalci izdelkov za izbor ne vedo in nanj nimajo nobenega vpliva.

Pred dobrim desetletjem smo uvedli tudi znak ZPStest, s katerim Lahko podjetja označijo iz­delke, ki so bili preizkušeni na primerjalnih testih potrošniških organizacij; tako potrošni­kom olajšamo izbiro pri nakupu. Nobena skriv­nost ni, da se izdelki z dobro oceno pospešeno prodajajo.”

Včasih so ocene testov osupljive. Kateri je vas pustil brez besed?

“Morda bi – kot ženska pač – izpostavi­la test kozmetičnih krem proti gubam, pri katerem se je izkazalo, da je zma­govalni izdelek na voljo na policah ene diskontnih verig. Če to ne bi bil test potrošniške organizacije, kreme proti gubam zagotovo ne bi kupila v diskontni prodajalni. Zame je to bil pomem­ben trenutek resnice. Nekatere uveljavljene blagovne znamke, ki so bile 10-, celo 15-krat dražje od najbolje ocenjenega izdelka, so imele slabšo ali celo slabo oceno kakovosti, bile pa so v lepi embalaži in pospremljene z odličnim marketingom. Mogoče bi morali imeti večkrat v mislih, da reklame na televiziji in v prestižnih revijah še ne pomenijo kakovosti proizvoda. In pomisliti bi morali, da je potrošnik tisti, ki vso to silno reklamo plača v ceni izdelka.

Podobna zgodba se je odvila tudi pri zaščitnih sredstvih za sončenje. Najbolje ocenjena so bila hkrati najcenejša.”

Potem ne velja več tisti rek: “Nisem tako bogat, da bi kupoval poceni stvari.”

“Mislim, da ne. Pri tehničnem blagu denimo lahko najdete dva po kakovosti povsem pri­merljiva izdelka, razlika v ceni pa je lahko tudi nekaj sto evrov. Še posebej pri prehranskih testih, ki jih delamo, se je pokazalo, da so zelo kvalitetni izdelki lahko pomembno cenejši od dražjih, ki so povrhu slabše kakovosti. Ni pa to pravilo. Prav zadnji test čevapčičev, ki smo ga izvedli, je pokazal, da je bil najdražji izdelek tudi najboljše kvalitete. A roko na srce – tudi slovenski, lokalni produkti niso vsi najboljše kvalitete že samo zato, ker so lokalni in ker je treba podpirati lokalno pridelavo. Četudi tega ne slišimo radi.”

Danes se zdi nadvse smešno, da smo še pred nekaj desetletji mesece čakali na že plačane avtomobile, da so bile na voljo štiri znamke in da si še barve avta nisi mogel izbrati. Pa ni nihče razmišljal o pravicah potrošnika.

“Zdelo se nam je normalno, ker je to bil edini svet, ki smo ga poznali. A kljub vsemu mislim, da smo bili privilegirana generacija. Zato, ker je bila bodočnost svetla, ker so se dohodki povečevali, ker je vsak imel streho nad glavo, ker skoraj nihče ni izgubil službe …

Mi se še spomnimo, kako smo mirno drug drugemu podpisovali poroštva za kredite in ni nihče niti pomislil, da bo to nekaj desetletij kasneje izjemno nevarno ravnanje. Včasih je beseda veljala več, kot danes velja podpisana pogodba. To seveda ni nostal­gija po socializmu, nikakor ne bi želela nazaj v sistem, kjer drugi vedo, kaj je najboljše zate. Ni pa mi tudi všeč tiranija izbire, ki jo imamo danes. Testiraš 50 izdelkov in ugotoviš, da je 45 takšnih, med katerimi pravzaprav ni nobene razlike razen v imenu in nekem nepomembnem de­tajlu.”

In želeli bi si pralnih strojev, na primer, ki dobro perejo 20 let, omar, ki preživijo pet selitev … Pogrešamo stvari, ki se dajo popraviti in se jih splača popraviti.

“Ko vzamem v roke prvo našo revijo, ki je izšla leta 1991, mi je ljubo, ko vidim, da smo v njej pisali o trajnostni potrošnji. Zdaj nam je dal covid-19 resno lekcijo zavedanja, da smo del narave in da nas potrošništvo pelje v velike probleme. Morali bomo spremeniti vzorce pro­izvodnje in potrošnje, kajti vsak dan vidimo, da nam Zemlja izstavlja račun. S klimatskimi spremembami, novimi boleznimi, izginjanjem vrst … Skrajni čas je, da začnemo razmišljati, kaj zares potrebujemo, ne pa, da kupujemo stvari zato, ker so v akciji. Danes se itak vse prodaja v akcijah in s popusti. Gledam v trgovinah metre obarvanih sladkih pijač, ki so nedvomno ško­dljive, če jih pijete v večjih količinah. A ne bi raje svojih otrok naučili, da je osnovna pijača za žejo voda, hkrati pa storili vse, da bi lahko še dolgo pili dobro vodo iz pipe. Kdor je bil po svetu, ve, kakšen privilegij je imeti tako dobro vodo. Mi smo pravico do pitne vode zapisali v ustavo. In? Dokler nič ne naredimo za to, da bi jo še dolgo imeli, je zapisano samo deklaracija in nič drugega. Navsezadnje – boli koga glava zaradi tega, ker smo toliko vodnih virov že prodali tujcem? Ima kdo slabo vest?”

Se je od pojava novega koronavirusa nabor vprašanj potrošnikov, ki pokličejo vašo zvezo, zelo spremenil?

“V tem času nas je klicalo predvsem veliko ljudi, ki so imeli vplačana najrazličnejša potovanja in počitnice.

Žal je v času epidemije država z inter­ventno zakonodajo potrošnike v primeru odpovedi potovanj prisila v brezobrestno kreditiranje turističnih agencij, kar se mi ne zdi prav, ker so se mnogi znašli v tem času v finančnih težavah. Agencijam je omogočila izdajo vrednotnic ali zamik vračila denar­ja v dvanajstih mesecih namesto v 14 dneh, hkrati pa ni zagotovila dodatnega jamstva, da bodo agencije izpolnile svoje obveznosti. Kaj, če gre agencija v stečaj? Bo potrošnik ostal tako brez potovanja kot brez vrnjene­ga denarja? Zeta dobro se zavedam, kakšna katastrofa se je zgodila turizmu, toda zdaj­šnji model reševanja je iz enega problema naredil dva. Nedavno opravljena raziskava javnega mnenja kaže, da je zaupanje ljudi v turistične agencije padlo za 30 odstotkov. Za dolgoročni obstoj ponudnikov turističnih storitev pa je zelo pomembno, da ljudje ohranijo zaupanje vanje.”

Glorija Lorenci

Vir: https://www.vecer.com/intervju-breda-kutin-beseda-je-veljala-vec-kot-danes-velja-podpisana-pogodba-10194474

Napotili:
https://www.zps.si
Ne, ne bomo tiho!
https://www.zps.si/index.php/o-nas-mainmenu-361/30-let-zps/10390-ne-ne-bomo-tiho-6-2020

»Nastanek ameriške družbe skozi zgodovino moderne propagande«

Posnetek predavanja dr. Igorja Bijukliča iz cikla predavanj z naslovom »Svobodna družba tehnike: cikel predavanj o nastanku sodobnih ZDA«, ki ga je organizirala Pekarna – magdalenske mreže.

Posnetek na: https://soundcloud.com/filip-bojani/igor-bijuklic-nastanek-ameriske-druzbe-skozi-zgodovino-moderne-propagande

Obstaja neko splošno prepričanje, da o ZDA vemo vse. To, da se z njimi srečujemo na vsakem koraku, da sledimo njihovi popularni kulturi in vsemu ostalemu, kar proizvedejo, nam daje neki lažni občutek, da to (nekoč) obljubljeno deželo tudi zares poznamo. Ta samoumevnost nam kaže ZDA in Evropo kot skupno Zahodno civilizacijo, v nasprotju z ostalimi deli sveta. Vendar ZDA niso enostavno podaljšek Evrope. So namreč prostor, ki se je z razvijal vzporedno in posledično proizvedel tudi drugačne institucije. Institucije, ki so v 20. stoletju začele obvladovati tudi samo Evropo in pod pojmom globalizacija tudi preostali svet.

Začetne legitimacije moderne propagande na pragu 20. stoletja ne nastopijo ob političnih vprašanjih državne ureditve ali vladanja, temveč znotraj tehničnih razprav kako zagotoviti učinkovitost in integracijo imigrantov v industrijsko družbo ZDA. Moderna propaganda ima svoj začetek v takrat aktualnih vprašanjih ameriških družbenih znanosti in njihovih tehničnih ambicij kako postaviti novi red družbenega organiziranja, ki naj bi presegal vsakršno arbitrarno premeščanje moči na področju ekonomije ali politike. Prelom s tradicijo je morda najočitnejši v temu, da vpeljave te tehnike skoraj brez izjeme ostro in radikalno zavržejo temeljne politične kategorije in izpeljejo ravno takšno negacijo političnih zmožnosti ljudi.

Igor Bijuklič je doktor znanosti na področju medijskih študij, sodelavec Radia Študent, publicist in raziskovalec na Pedagoškem inštitutu.

Napotilo:
https://www.facebook.com/galerijaK18/

V iskanju dokaza o hibridnem oglaševanju v novinarstvu: o stališču NČR

Začnimo s hipotetičnim primerom, ki je v praksi nadvse realen: po nekem naključju ste novinar, morda na javni radioteleviziji in z dobrim dometom branosti, nekdo vam znova plača pot na čisto drugi konec sveta, ampak izbira vaše malenkosti se je, če verjamemo, odvila po naključju, ne na vašo pobudo, na koncu pa po tretjem naključju v nizu napišete še eno čudovito reportažo z mondene in luksuzne turistične lokacije, ki vas je po prvem naključju gostila.

Prijava kršitve na NČR

Je z vidika novinarske etike s tem početjem kaj narobe? Skušnjava se najbrž pojavlja v vrsti novinarskih profilov, v turističnem, avtomobilskem, kulturnem, lifestyle žanru, tokrat se je v predvsem v kulinaričnem. Oktobra lani sem Novinarskemu častnemu razsodišču (NČR) prijavil novinarko MMC RTV Slovenija, ker me je preprosto preveč ljudi opozorilo na njeno za javni servis sploh nenavadno novinarsko prakso v kombinaciji prej omenjenih treh naključij (Prijava na Novinarsko častno razsodišče: Kaja Sajovic in kršitve kodeksa na MMC RTV Slovenija).

Te dni sem lahko prebral »Stališče NČR DNS in SNS« v tej zadevi, objavljeno na straneh NČR. Dosedanje zgodbe ne mislim preveč na široko obnavljati, saj je objavljena v obeh povezavah, zato le na kratko: v svojem sklepu so zapisali, da je novinarka Kaja Sajovic kršila 26. člen kodeksa, ni pa kršila 25. člena. Prvi od omenjenih govori o dejanskem ali navideznem konfliktu interesa in nalaga, da se mora pri svojem delu novinar odreči darilom, uslugam, nagradam in drugim ugodnostim. Po mnenju NČR bi se novinarka »izognila vtisu konfliktov interesov, če bi v člankih jasno poudarila, kdo financira njena potovanja. Njen pomislek, da bi izjava o kritju stroškov izničila njeno delo, je neupravičen. Saj ravno s tem, da pušča odprto vprašanje o financiranju, dopušča tudi dvom o zgolj novinarskih namenih obiska.«

Odločitve ne bom podrobneje komentiral glede, ker je NČR sprejel mojo razlago in prepoznal kršitev, sugeriral pa je tudi rešitev: novinarka bi morala jasno zapisati, kdo jo je financiral. Usmeril se bom v kršitev 25. člen kodeksa, ki je ni prepoznal.

Win-win-win

Naj spomnim, po njem »prepletanje ali združevanje novinarskih in oglaševalskih ali politično propagandnih besedil ni dopustno. Oglasna sporočila, plačane objave in oglasi morajo biti prepoznavno in nedvoumno ločeni od novinarskih besedil. Če obstaja kakršenkoli dvom, mora biti nedvoumno označeno, da gre za oglas. Hibridi med oglaševalskimi ali politično propagandnimi in novinarskimi vsebinami so nedopustni.«

Ni dvoma, marsikateri novinar je pri svojem delu naletel na takšno ali drugačno ponudbo za uslugo, pri čemer najbrž vstopnice in akreditacije res ne štejejo kaj prida: novinarstvo je postalo premočno prepleteno z odnosi z javnostmi in oglaševanjem, vsaka od strani vidi v takem početju koristi zase in za druge, v navidezno prijazni win-win-win situaciji, kjer so vsi vpleteni zadovoljni, pa je potem najbolj na preizkušnji verodostojnost novinarskega poklica in končno tudi stanje kvalitete demokracije.

Od akreditacije do oglaševanja

Seveda je odločitev o objavi nekega prispevka, kakor tudi njegova vsebina, v domeni urednika in novinarja, toda najbolj zanimivi za razlago so »mejni« primeri in takšen je tudi omenjeni: v kakšni meri je plačilo poti, nastanitev, pogostitev ali drugačna oblika usluge ali plačila novinarju že način pogojevanja objave, če mu potem sledi bolj ali manj naklonjeni »oglasni« novinarski prispevek?

Na tej točki se pojavi vprašanje prej omenjenih treh naključij. Kaja Sajovic se je kot novinarka RTV Slovenija pred NČR odkrito branila z »argumentom iz splošne prakse« in omenila »koncept akreditiranja«, ki pri »novinarju predpostavlja določene ugodnosti«, navaja pa tudi nekaj zanjo enakovrstnih praks: poti v Bruselj, ki jih krije EU, poti na olimpijske igre, poti na rock festivale in filmske festivale in podobno. Dejansko so našteti primeri zelo različni od njenega in tudi med sabo.

Uvedba zahteve po dokazu

Poglejmo si ključni moment utemeljitve NČR, zakaj ni prišlo do kršitve 25. člena, ki obenem dokaj nenavadno vsebuje predvsem priporočilo:

»Glede na zasičenost oglaševalskega in tudi medijskega prostora je novinarsko pričevanje postalo ena od sodobnih oglaševalskih tehnik za predstavitev določenega produkta ali storitve. Področje kulinarike ter širše turističnega novinarstva se sprehaja po tanki meji med oglaševanjem in novinarstvom. V izogib vtisu oglaševanja bi bilo priporočljivo, da novinar razkrije, kdo je financiral določeno potovanje in skuša poskrbeti za čimbolj objektivno, tudi kritično predstavitev. In čeprav so organizatorji Kaji Sajovic pogosto plačali nastanitev, pogostitve, ni nobenih dokazov, da bi plačali oziroma usmerjali tudi njeno objavo člankov in samo vsebino.«

Do kršitve torej ni prišlo, ker ni dokazov, da je prišlo do »plačane objave«. S tem smo dejansko prišli do hipotetične situacije, ki jo omenjam na začetku zapisa: nekdo novinarju plača pot na drugi konec sveta, to lahko stori tudi večkrat, novinar bo potem naredil reportažo npr. o nastanitvi plačnika (»organizatorja«) ali storitvi ali proizvodu, ki jih ponuja, a to ne bo štelo za združevanje novinarskega in oglaševalskega besedila. Zakaj ne?

Pojem plačane objave

Ker je NČR uvedel čisto specifično razumevanje pogoja, ki mora biti izpolnjen: plačana mora biti sama objava, za kar pa pogrešajo dokaz. Pojem »plačana objava« torej korelira izključno z neko obliko plačila ali »usmerjanja objave in vsebine«, vendar ob tem financiranje poti, nastanitev in pogostitev ne štejejo za izpolnitev pogoja, kar izrecno povedo.

Takšna odločitev NČR se mi zdi že skoraj precedenčna in verjetno precej odločilna za vse prihodnje primere presojanja. Pričakovanje (materialnega?) dokaza plačila prepoznavanje kršitve kodeksa še zaplete, saj tovrstnega preverjanja verjetno NČR sam ne izvaja, niti za to ni poklican, ne morejo ga pričakovati niti od pritožnika. Kar pa pomeni, da je zahteva po dokazni evidenci nesmiselna omejitev, ki na koncu zaščiti kršitelje 25. člena. Je kaj drugače, če kot kriterij ločeno vzamemo »usmerjanje objave« oziroma »usmerjanje vsebine objave«? Ni, saj tudi tega v formalnem smislu največkrat ne bo mogoče preveriti, kar pa pomeni, da se za kršitve tega člena na stežaj odpirajo vrata.

Nenaključna naključnost

Če jo želi v podobnih primerih NČR res prepoznati, bo moral vpeljati interpretativno možnost presojanja in priznati, da seštevek treh prej omenjenih ponavljajočih se naključij (da se novinar, ki je posredno ali neposredno plačan, znajde na drugi strani sveta in potem objavi novinarski prispevek, ki promocijsko prezentira izbrano lokacijo, izdelek ali storitev) res ne more biti toliko nenaključen, da bi ne mogli prepoznati novinarskega motiva po objavi hibrida oglaševalskega in novinarskega izdelka. Sploh pa ne v primeru, ko novinarka sama priznava, da to počne nenehno, da so stroški deloma plačani s strani organizatorja in da »najpogosteje po končani službi na RTV že letim na letališče, grem v neko restavracijo nekje na drugem koncu sveta, naslednji dan se vrnem in hitim na RTV.«

Če je novinarka kršila 26. člen kodeksa, saj bi morala napisati, kdo financira njena potovanja, pa NČR nenavadno ne prepoznava oglaševalske tendence v »naključnih« reportažah. Absolutno drži, da plačilo poti, nastanitev ali pogostitev novinarju še ne pomeni nujno, da bo ta pisal naklonjeno, toda kako verjetno je, da bo še naprej ostal nadvse zaželeni in vedno znova financirani gost na prestižnih luksuznih destinacijah, če tega ne bo počel? Zato smo spet pri visoko postavljeni zahtevi po dokazovanju plačila.

Pričakovanje višjih novinarskih standardov na RTV Slovenija

Da je nekaj s tem stališčem sumljivo narobe, je ugotovila članica NČR Irena Brejc, spisala ločeno mnenje in mi kot pritožniku dala prav:

»Od javne RTV smemo pričakovati višje novinarske standarde kot od medijev v zasebni lasti, ki načeloma lahko promovirajo karkoli. V sicer privlačnih turistično-potopisno-kulinaričnih člankih novinarke zunanjepolitične redakcije zato izrazito umanjka pojasnilo, instrukcija uredništva (‘disclaimer’), kdo ji plača »večerjo na drugem koncu sveta, potem ko konča svoje običajno delo v službi«. Lahko bi ga vsakič spretno vpletla v svojo reportažo. Nemogoče je verjeti avtorici, da njeni neznani gostitelji za razkošja, ki jih nudijo, ne pričakujejo protiuslug v obliki novinarskih prispevkov, kot piše v odzivu na pritožbo. Če ne bi bila v službi na največjem mediju v državi (kjer ji očitno objavijo vse, da lahko izpolni delovno normo), najbrž tudi ne bi bila vabljena v najbolj eksotične resorte in drage restavracije na oddaljene konce sveta. Pritožnik novinarki zato upravičeno očita kršenje 25. člena novinarskega kodeksa, ki novinarjem ne dopušča niti zastrtega prepletanja oglaševalskih in novinarskih besedil. Obravnavano besedilo namreč zmanjšuje verodostojnost novinarske skupnosti na sploh, v tem primeru še posebej sodelavcev na MMC RTV Slovenija, ki je javni in ne komercialni servis.«

Zavist in principi

Kaj povedati za konec? Predvsem velja izraziti zaskrbljenost, da tokratno branje 25. člena novinarskega kodeksa in posledično dopuščanje mešanja novinarskih in reklamnih sporočil ne bo postalo rutinsko. Vsekakor moram zanikati smešen argument novinarke, da »so njene domnevne kršitve v resnici zgolj izgovor za golo zavist« – nikakor, naj uspešno nabira ponudbe za potovanja in uživa na novih destinacijah, očitno ima podporo urednikov na RTV Slovenija in širšega novinarskega ceha. Kot vselej, me je tudi tokrat zanimala zgolj praksa sledenja novinarskim principom v državi in njihova prihodnja usoda. In tudi te ne zavidam.

Glede na jasno zapisane instrukcije NČR pa smemo pričakovati, da bo poslej podatek o svojih sponzorjih v novih reportažah javno objavljala.

Boris Vezjak

Vir: https://vezjak.com/2020/06/10/v-iskanju-dokaza-o-hibridnem-oglasevanju-v-novinarstvu-o-staliscu-ncr/

Boris Vezjak proti Kaji Sajovic (MMC RTV Slovenija)

Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Tatjana Pirc (predsednica), Brane Piano (podpredsednik), Nataša Štefe, Sonja Merljak Zdovc, Bojan Šuštar in Jelena Aščić (člani), je na seji 2. junija 2020 v primeru Boris Vezjak proti Kaji Sajovic, novinarki MMC RTV Slovenija, ugotovilo, da je novinarka kršila Kodeks novinarjev Slovenije. Irena Brejc je glasovala proti in napisala ločeno mnenje k stališču.

Primer: Boris Vezjak proti Kaji Sajovic (MMC RTV Slovenija)

Povzetek pritožbe in odgovora novinarke:

Boris Vezjak podaja prijavo proti Kaji Sajovic (MMC) zoper več prispevkov, objavljenih v zadnjem letu na portalu MMC: »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« (MMC RTV Slovenija, 10. september 2019), »Je najbolj nora picerija v resnici doma v Tokiu?« (MMC RTV Slovenija, 4. oktober 2019), »Kako je videti večerja v najboljši restavraciji sveta?« (MMC RTV Slovenija, 3. september 2019), »Življenje “ambasadorja užitka”: zasebna letala, najboljše restavracije sveta, nore zabave« (MMC RTV Slovenija, 1. avgust 2019).

Še posebej se pritožnik sklicuje na članek »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« (MMC RTV Slovenija, 10. september 2019), v katerem novinarka opisuje življenje v Bulgari Resortu na Baliju in svojo izkušnjo tridnevnega bivanja v luksuznem letovišču na tem indonezijskem otoku.

Po mnenju pritožnika Kaja Sajovic v potopisnem formatu poroča »o luksuznem življenjskem slogu in kulinaričnih doživetjih z različnih lokacij po svetu – nekaj, česar si, povedano mimogrede, 99 odstotkov državljank in državljanov ne more privoščiti -, pri čemer obstaja utemeljeni sum, da je pri tem zamolčala navzkrižje interesov.«

Za ilustracijo pritožnik omeni daljši citat iz intervjuja s Kajo Sajovic v reviji Zarja Jana (2. oktober 2019), kjer novinarka Žana Kapetanović zapiše tudi »… Kako to poteka v praksi? Najpogosteje po končani službi na RTV že letim na letališče, grem v neko restavracijo nekje na drugem koncu sveta, naslednji dan se vrnem in hitim na RTV, kjer sem že 14 let redno zaposlena, in tam pišem o zunanji politiki. Še vedno je tako, je pa res, da kljub temu največ pišem o kulinariki,’ pravi Kaja.« Kot dodaja pritožnik, »po Zakonu o RTV Slovenija ni mogoče, da javna radiotelevizija sponzorira vsa omenjena res številna bolj ali manj luksuzna potovanja po celem svetu, kulinarične zakuske in gurmanske ekspedicije, v nobenem od prispevkov Kaje Sajovic pa hkrati ni razkrito, kdo je plačal omenjene stroške njenih novinarskih poti, ki so nedvomno izjemno visoki, lahko utemeljeno sumimo, da so bili sponzorirani.«

Novinarki v prispevku »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?«, podobno pa tudi drugih, očita konflikt interesov in kršitev 26. člena Kodeksa novinarjev Slovenije , ki pravi, da se mora novinar izogniti dejanskim ali navideznim konfliktom interesov, se odreči darilom, uslugam, nagradam in drugim ugodnostim.

V primeru, da je novinarka bila kakorkoli sponzorirana v smislu plačane poti in bivanja pa je po mnenju pritožnika v prispevku »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« in drugih kršila tudi 25. člen kodeksa , ki prepoveduje prepletanje ali združevanje novinarskih in oglaševalskih besedil. Kot dodaja pritožnik, »nobeden od člankov novinarke Kaje Sajovic ne vsebuje prav nobene informacije o sponzorju ali naročniku zapisa, ki je finančno omogočil potovanje.«

Kaja Sajovic odgovarja, da pritožnik »v svoji argumentaciji navaja številna ugibanja, netočnosti in očitno nepoznavanje področja turističnega novinarstva.«

V nadaljevanju odgovora Kaja Sajovic pojasnjuje, kako deluje svet mednarodne kulinarike, katerega del je postala v zadnjih letih. Kot opisuje, so jo »leta potovanj v tujino in obedovanja v nekaterih najbolj znanih restavracijah sveta (na lastne stroške) pripeljala do točke, ko je postala prepoznana kot mednarodna novinarka in ena bolj cenjenih poznavalk področja.« Dodaja: »Moje reportaže so plod dolgoletnega dela in nabiranja izkušenj in poglobljene, hkrati so tudi običajno dobro brane. Brez njih bi portal ostal brez kvalitetnih vsebin iz sicer resda ozkega, pogosto elitnega in širši javnosti nedostopnega področja, a argument, da gre za polje, ki si ga večina ne more privoščiti, ni argument, da se vsebine umakne.« Še posebno pa poudarja: »Nikdar ni bil katerikoli moj obisk pogojen z objavo prispevka na MMC-ju. Pri tem sem povsem avtonomna, prispevke pa objavljam po lastni presoji, kaj je za bralce in slovenski prostor relevantno.«

Glede vprašanja financiranja Kaja Sajovic pojasnjuje, da je zaradi prej opisanega položaja večkrat vabljena s strani organizatorja na večerje, dogodke ipd. tako doma kot v tujini. Dodaja da podobno prakso poznajo tudi novinarji, ki pokrivajo filmsko, glasbeno, športno ali turistično področje.

Glede konkretnih destinacij v člankih, na katere se nanaša pritožba, pojasnjuje, da je bila na večino vabljena kot novinarka, stroške pa je deloma poravnala sama, deloma so jih krili organizatorji. Konkretno za najbolj izpostavljen članek »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« pojasnjuje: »Par prijateljev nas je tja povabila kolegica, ki je rezervirala celo vilo. Bil je zaseben obisk, v času mojega dopusta, da sem o tem kaj napisala, je povsem stvar tega, da gre za posebno izkušnjo, večini ljudi težko dostopna, hkrati pa očitno zanimiva, saj je bila reportaža brana. Omemba Bulgarija v članku ni bila sponzorska, tako je pač ime resorta in nikdar nimamo težav z navajanjem konkretnih imen, pa naj si gre za restavracije ali znamke avtomobilov. Omemba Luce Fantina je pač eden od ključnih podatkov – gre za enega najboljših kuharskih mojstrov na svetu.«

Glede izjav o kritju stroškov (oz. da RTV ne krije stroškov) v člankih (disclaimer), novinarka pravi, da jih je pisala, a »sem jih v zadnjih dveh mesecih opustila ravno zato, ker izničujem lastno delo«. Kot dodaja, se ji zdi, da podobnih izjav ne prakticirajo tudi primerljivi novinarji (avtomobilizem, šport …) ter dodaja, da »sam koncept akreditiranja kot novinar predpostavlja določene ugodnosti« pri čemer navaja primere: poti v Bruselj, ki jih krije EU, poti na olimpijske igre, poti na rock festivale in filmske festivale ipd.

Za konec odgovora Kaja Sajovic meni, da so njene domnevne kršitve »v resnici zgolj izgovor za golo zavist« ter da cilj njenih poti ni »hedonizem, ampak poglabljanje znanja o svetovni kulinariki, znanje, ki ga lahko nato posredujem bralcem RTV-ja in navsezadnje, slovenskim bralcem, saj novinarja, ki bi pisal podobne reportaže, pri nas ni.«

Svojemu odgovoru pa prilaga tudi priporočilno pismo profesorice dr. Maje Uran Maravić s Fakultete za turistične študije Turistica Univerze na Primorskem.

SKLEP:

Kaja Sajovic je kršila 26. člen kodeksa, ni pa kršila 25. člena kodeksa.

Obrazložitev:

Glede na zasičenost oglaševalskega in tudi medijskega prostora je novinarsko pričevanje postalo ena od sodobnih oglaševalskih tehnik za predstavitev določenega produkta ali storitve. Področje kulinarike ter širše turističnega novinarstva se sprehaja po tanki meji med oglaševanjem in novinarstvom. V izogib vtisu oglaševanja bi bilo priporočljivo, da novinar razkrije, kdo je financiral določeno potovanje in skuša poskrbeti za čimbolj objektivno, tudi kritično predstavitev. In čeprav so organizatorji Kaji Sajovic pogosto plačali nastanitev, pogostitve, ni nobenih dokazov, da bi plačali oziroma usmerjali tudi njeno objavo člankov in samo vsebino.

V članku »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« novinarka opisuje luksuzno bivanje tudi z določeno distanco in ne na neposredno oglaševalski način. Novinarka po sklepu razsodišča ni kršila 25. člena kodeksa, ki govori o nedopustnem prepletu novinarskih in oglaševalskih besedil.

Je pa novinarka Kaja Sajovic kršila 26. člen kodeksa, saj bi se izognila vtisu konfliktov interesov, če bi v člankih jasno poudarila, kdo financira njena potovanja. Njen pomislek, da bi izjava o kritju stroškov izničila njeno delo, je neupravičen. Saj ravno s tem, da pušča odprto vprašanje o financiranju, dopušča tudi dvom o zgolj novinarskih namenih obiska.

Ločeno mnenje Irene Brejc

Od javne RTV smemo pričakovati višje novinarske standarde kot od medijev v zasebni lasti, ki načeloma lahko promovirajo karkoli. V sicer privlačnih turistično-potopisno-kulinaričnih člankih novinarke zunanjepolitične redakcije zato izrazito umanjka pojasnilo, instrukcija uredništva (‘disclaimer’), kdo ji plača »večerjo na drugem koncu sveta, potem ko konča svoje običajno delo v službi«. Lahko bi ga vsakič spretno vpletla v svojo reportažo. Nemogoče je verjeti avtorici, da njeni neznani gostitelji za razkošja, ki jih nudijo, ne pričakujejo protiuslug v obliki novinarskih prispevkov, kot piše v odzivu na pritožbo. Če ne bi bila v službi na največjem mediju v državi (kjer ji očitno objavijo vse, da lahko izpolni delovno normo), najbrž tudi ne bi bila vabljena v najbolj eksotične resorte in drage restavracije na oddaljene konce sveta. Pritožnik novinarki zato upravičeno očita kršenje 25. člena novinarskega kodeksa, ki novinarjem ne dopušča niti zastrtega prepletanja oglaševalskih in novinarskih besedil. Obravnavano besedilo namreč zmanjšuje verodostojnost novinarske skupnosti na sploh, v tem primeru še posebej sodelavcev na MMC RTV Slovenija, ki je javni in ne komercialni servis.

Vir: https://razsodisce.org/2020/06/boris-vezjak-proti-kaji-sajovic-mmc-rtv-slovenija/

Napotilo:
https://vezjak.com/2019/10/09/prijava-na-novinarsko-castno-razsodisce-kaja-sajovic-in-krsitve-kodeksa-na-mmc-rtv-slovenija/