“Evropski potrošniki imajo pravico, da vedo, kaj imajo na krožniku”

Evropska komisija (še) ni naklonjena obveznemu označevanju živil

Potrošnik ima pravico vedeti, in če želi vedeti, od kod je surovina, smo mu to dolžni omogočiti,” je na sejmu AGRA poudaril kmetijski minister Dejan Židan. Toda številne države EU-ja (še) niso naklonjene označevanju izvora živil.

V Gornji Radgoni se končuje mednarodni kmetijsko-živilski sejem AGRA, ob robu katerega je kmetijsko ministrstvo organiziralo mednarodno ministrsko konferenco z naslovom “Potrošnik ima pravico vedeti“, in sicer glede informacij o poreklu, kakovosti in načinu pridelave hrane.

EU je sicer že predpisal obvezno označevanje porekla za številne kmetijske proizvode, uveljavljene so tudi različne sheme kakovosti, kot so proizvodi z geografskimi označbami med najbolj prepoznavnimi. Nekatere države pa so na nacionalni ravni sprejele predpise o dodatnem obveznem označevanju porekla za nekatere kmetijske proizvode.

Vendar kljub temu prihaja do številnih anomalij in zavajanj kupcev pri hrani, saj sem ter tja izbruhnejo afere, kot je bila pred nekaj leti s konjskim mesom, ki so ga dodajali v zmrznjene lazanje z govejim mesom.

Evropski parlamentarci so zato letos maja z “Resolucijo o obvezni navedbi države izvora ali kraja porekla za nekatera živila” pozvali Evropsko komisijo, naj uvede obvezno označevanje države izvora ali kraja porekla za vse vrste konzumnega mleka, mlečnih in mesnih izdelkov ter da prouči razširitev obveznega označevanja države izvora ali kraja porekla na druga živila z eno sestavino ali živila z eno glavno sestavino.

Uvoz poceni jajc

V resoluciji evropski poslanci med drugim obžalujejo, da “komisija še ni sprejela nobenega ukrepa, da bi na seznam živil, na katerih je treba označiti izvor, vključila tudi jajca in jajčne proizvode, čeprav se zlasti poceni jajčni proizvodi iz tekočih ali suhih jajc, ki se uporabljajo predvsem v predelanih proizvodih, na evropski trg uvažajo iz tretjih držav in se očitno izogibajo prepovedi EU-ja o baterijski reji,” ter jo pozvali, naj predloži tržno analizo in po potrebi pripravi ustrezne zakonodajne predloge.

Prav tako so evropske komisarje pozvali, naj podprejo shemo označevanja glede blaginje živali med vzrejo, prevozom in zakolom, in predlagali spretje ukrepov za boj proti goljufijam pri prostovoljnem označevanju izvora živil in uvedbo strožjih kazni.

Resolucijo je v Gornji Radgoni predstavil slovenski evropski poslanec Zelenih Igor Šoltes. Toda kot pravi, se je že v pogajanjih o resoluciji izkazalo, da je Evropska komisija bolj naklonjena prostovoljnemu označevanju, kot da bi to postalo obvezno na tleh EU-ja.

Izgovor so visoki stroški

Komisija se izgovarja na visoke stroške, ki naj bi jih to prineslo živilski industriji, in trdi, da evropski potrošniki zaradi tega niso pripravljeni plačati višjih cen končnih izdelkov. Sprašujem se, zakaj bi moral stroške vedno nositi končni potrošnik? Prav tako sem mnenja, da ko govorimo o prehrani in našem zdravju, argumenti o odvečnih stroških ne zdržijo. Dejstvo je, da je trenutno stanje za potrošnike slabše, saj omogoča manipulacije in zlorabe. Sem mnenja, da je obvezno označevanje za čim večji segment živil nujno, da se preprečijo takšna zavajanja, kot jih poznamo iz afere s konjskim mesom izpred nekaj let. Evropski potrošniki imajo pravico, da vedo, kaj imajo na krožniku,” poudarja Šoltes.

Največji zaviralec je po njegovih besedah živilska industrija, ki na označevanje proizvodov gleda skozi dodatne stroške in se na vse pretege trudi, da do obveznega označevanja ne bi prišlo. “Zato ni presenečenje, da takšnim ukrepom nasprotujejo predvsem tiste države, ki imajo velike izvoznike hrane. Vse bolj so zdaj krmilo začele prevzemati posamezne države, na primer Francija, ki je na nacionalni ravni že sprejela podobne ukrepe, s katerimi želi zaščititi predvsem svoje kmete. Uprla se je seveda že industrija, ki temu nasprotuje,” pravi Šoltes in dodaja, da bo pritisk na Evropsko komisijo vse večji, ker je jasno, da zgolj samostojne akcije na nacionalnih ravneh niso dovolj.

Gregor Cerar

Kava na poti je še ena od ugank potrošniške družbe

Zagotovo ste v teh poletnih dneh že naleteli na reklamo Petrola za kavo na poti, v kateri si ona zjutraj zaželi kavo: ”Tisto tvojo, dragi”. No, potem on seveda steče na bencinsko, natoči dva lončka kave in ju doma prelije v navadno skodelico zase in za drago. Kje lončka končata reklama seveda ne pove. Mogoče boste rekli da dlakocepim, a na Petrolovi spletni strani sem odkrila, da dnevno prodajo preko 15.000 takšnih kav. Preprost izračun da oceno, da letno samo to podjetje ustvari 5,5 milijona odpadnih lončkov in pokrovčkov. Kar zajeten kup.

Ker sem pripadnica vedno večje Zero Waste skupnosti, me je zanimala širša zgodba o lončkih za kavo in lotila sem se raziskovanja. Na Petrol sem poslala nekaj vprašanj o tem, če in kako se ločeno zbirajo, kako o tem obveščajo stranke in ali spodbujajo uporabo lastnih lončkov za večkratno uporabo. Odgovorili so, da sodijo v odpadno embalažo, ki jo zbirajo komunalna podjetja, pa tudi sami imajo uvedeno ločevanje. O tem, kako sporočajo v kateri zabojnik naj bi kupci lonček odvrgli, niso napisali nič. Pravijo pa, da je spodbujanje uporabe lončkov za večkratno uporabo z zelo različnimi strankami težko uveljaviti.

Še posebej, če za to ne narediš nič, oziroma z reklamo celo spodbujaš lončke za enkratno uporabo tam, kjer do sedaj sploh niso bili potrebni. To dodajam jaz.

Kakorkoli že, Petrol očitno o ravnanju z odpadki ve nekoliko več kot Atlantis Grupa, lastnica blagovne znamke kave Barcaffe, ki jo uporablja Petrol. Na podobna vprašanja so namreč odgovorili, da se lončki zbirajo v mešanih odpadkih, ker jih ni možno reciklirati. Zadnji del odgovora je točen, o tem več v nadaljevanju. Na Ministrstvu za okolje in prostor pa so nam zagotovili, da v resnici sodijo med odpadno embalažo.

Zakaj je to pomembno? Zato, ker mora tisti, ki lončke pošlje na trg za takšno uporabo kot je kava na poti, plačati embalažnino. Ta pokrije stroške recikliranja, odlaganja ali sežiga. Slednji sta za te lončke v vsakem primeru najbolj verjetni opciji. Če bi jih zakonodaja usmerjala v mešane ostanke,  plačila embalažnine ne bi bilo in bi tudi te stroške v celoti plačali mi preko položnice za odvoz odpadkov. Torej je vsaj z vidika stroškov pomembno, kam te lončke odvržete.

Nadaljevanje na: http://ebm.si/zw/dom/2016/kava-na-poti-je-se-ena-od-ugank-potrosniske-druzbe/

Erika Oblak

Čista energija nas ne bo rešila – reši nas lahko le novi ekonomski sistem

Čas je, da naše ustvarjalne energije preusmerimo v zamišljanje nove globalne ekonomije. Neskončna rast je nevarna iluzija

V začetku tega leta so mediji po vsem svetu sporočili, da je februar šokantno podrl globalne temperaturne rekorde. Rekordi so padali tudi v marcu. V juniju so bili naši zasloni prekrita z nadrealističnimi podobami poplav v Parizu, ko je Sena porušila bregove in se razlila po ulicah. V Londonu so poplave vodo potisnile v kanalizacijske sisteme prav v središče Covent Gardena. Ceste v jugovzhodnem Londonu so postale dva metra globoke reke.

Ko takšni ekstremni dogodki postajajo vse bolj običajni, lahko le še redki zanikajo podnebne spremembe. Soglasje se končno oblikuje okoli enega vse-pomembnega dejstva: fosilna goriva nas ubijajo. Preklopiti moramo na čisto energijo in to hitro.

To naraščajoče zavedanje o nevarnosti fosilnih goriv predstavlja bistveni premik v naši zavesti. Sam pa se bojim, da smo zgrešili bistvo. Pomembna kot je čista energija, je znanost jasna: ne bo nas rešila podnebnih sprememb.

Zavoljo argumenta si predstavljajmo, da smo sposobni opustiti fosilna goriva in preiti na 100% čisto energijo. Nobenega dvoma ni, da bi to bil pomemben korak v pravo smer, vendar tudi ta najboljši možni scenarij ne bi bil dovolj za preprečitev podnebne katastrofe.

Zakaj? Ker izgorevanje fosilnih goriv predstavlja le okoli 70% vseh antropogenih emisij toplogrednih plinov. Preostalih 30% prihaja iz več različnih virov. Eden večjih je krčenje gozdov. Takšno je tudi industrijsko kmetijstvo, ki tla razgrajuje do te mere, da prepuščajo CO2. Potem je tukaj še industrijsko gojenje živinoreje, ki proizvede 90 milijonov ton metana na leto in večino svetovnega antropogenega dušikovega oksida. Ko gre za globalno segrevanje sta oba navedena plina veliko bolj pomembna kot CO2. Živinoreja sama prispeva več k segrevanju ozračja kot vsi svetovni avtomobili, vlaki, letala in ladje. Industrijska proizvodnja cementa, jekla in plastike je še eden pomemben vir toplogrednih plinov in potem so tukaj tudi naša odlagališča, ki v ozračje spuščajo ogromne količine metana – 16% vseh svetovnih količin.

Ko gre za podnebne spremembe, problem ni samo tip energije, ki jo uporabljamo, ampak to kaj z njo počnemo. Kaj bi naredili s 100% čisto energijo? Točno to, kar delamo s fosilnimi gorivi: uničili bi še več gozdov, zgradili še več mesnih kmetij, širili industrijsko kmetijstvo, proizvajali še več cementa in z odpadki polnili še več odlagališč, kar vse bo v ozračje spuščalo smrtonosne količine toplogrednih plinov. To bomo delali, ker naš ekonomski sistem zahteva neskončno rast in iz nekega razloga nismo pomislili, da bi to postavili pod vprašaj.

Pomislite na to na ta način. Ta 30% del toplogrednih plinov, ki prihaja iz ne-fosilnih virov ni statičen. Vsako leto v ozračje odda več. Znanstveniki napovedujejo, da bodo tropski gozdovi popolnoma uničeni do leta 2050 in pri tem bodo v zrak sprostili do 200 milijard ton težko ogljikovo bombo. Vrhnja plast zemlje bo lahko osiromašena v samo 60 letih in na ta način še bolj propustna. Emisije iz industrije cementa naraščajo za več kot 9% na leto. In naša odlagališča se žalostno množijo: do leta 2100 bomo proizvedli 11 milijonov ton odpadkov na dan, trikrat več kot zdaj. Prehod na čisto energijo tega ne bo upočasnil.

Gibanje proti podnebnim spremembam je naredilo ogromno napako. Vso pozornost smo osredotočili na fosilna goriva, ko bi v resnici morali pokazati na nekaj veliko pomembnejšega: osnovno logiko našega delujočega ekonomskega sistema. Konec koncev, fosilna goriva v prvi vrsti uporabljamo zgolj za doseganje širšega imperativa – rast BDPja.

Izvirni problem je dejstvo, da naš ekonomski sistem zahteva vedno večje stopnje ekstrakcije, proizvodnje in potrošnje. Naši politiki nam pripovedujejo, da moramo ohranjati več kot 3% rast svetovne ekonomije na leto –, kar je za velika podjetja potrebni minimum, da lahko računajo na dobiček. To pomeni, da moramo vsakih 20 let podvojiti obseg svetovne ekonomije – podvojiti število avtomobilov, podvojiti ribolov, podvojiti rudarjenje, podvojiti količine McFlurrijev in iPadov. In potem jih ponovno podvojiti v naslednjih 20 letih.

Naši bolj optimistični učenjaki trdijo, da nam bodo tehnološke inovacije pomagale pri ločitvi ekonomske rasti od pretoka materialov. Vendar na žalost ni nobenih dokazov, da se to dogaja. Globalno pridobivanje in poraba materialov se je od leta 1980 povečala za 94% in še vedno narašča. Trenutne projekcije kažejo, da bomo do leta 2040 več kot podvojili dolžine poti v ladijskem, zračnem in cestnem transportu – skupaj z vsemi materiali, ki jih prevažajo -, kar je skoraj natanko v skladu s predvideno stopnjo rasti BDPja.

Čista energija, pomembna kot je, nas ne bo rešila iz te nočne more. Premislek o našem ekonomskem sistemu pa nas lahko. Rast BDPja nam je bila prodana kot edini način za ustvarjanje boljšega sveta. Toda zdaj imamo trdne dokaze, da nas ne dela nič srečnejše, da ne zmanjšanje revščine in da njegove »eksternalije« proizvajajo vse vrste družbenih težav: dolg, preveč dela, neenakost in podnebne spremembe. Rast BDPja, kot naše osnovno merilo napredka, moramo opustiti in to moramo storiti takoj -, kot sestavni del sporazuma o podnebju, ki bo še letos ratificiran v Maroku.

Čas je, da naše ustvarjalne energije preusmerimo v zamišljanje nove globalne ekonomije – takšne, ki povečuje blaginjo ljudi in hkrati aktivno zmanjšuje naš ekološki odtis. To ni nemogoča naloga. Številne države so že uspele doseči visoko stopnjo človekovega razvoja z zelo nizko stopnjo potrošnje. Daniel O’Neill, ekonomist na univerzi v Leedsu je pokazal, da tudi materialna »de-growth« (negativna rast) ni v nasprotju z visoko stopnjo blaginje ljudi.

Naša pozornost na fosilna goriva nas je uspavala v razmišljanju, da v kolikor preidemo na čisto energijo, lahko ohranjamo obstoječe stanje, vendar je to nevarno poenostavljena predpostavka. Če želimo preprečiti prihajajočo krizo, se moramo soočiti z njenim osnovnim vzrokom.

Jason Hickel

Vir: https://www.theguardian.com/global-development-professionals-network/2016/jul/15/clean-energy-wont-save-us-economic-system-can

Iluzija resnice

Kratka lekcija, ki je nastala na osnovi knjige Daniela Kahnemana, »Thinking Fast and Slow« (Hitro in počasno mišljenje, 2011) o miselnih trikih in prevarah, ki jih med drugim pogosto zlorablja oglaševalska industrija. Če nekaj ponovimo dovolj pogosto, bomo dobili občutek, da je to resnično in dobro.

The Illusion of Truth (Veritasium)