Blagoslovljeni 2. januar

[…]

»Ko opazujemo kolone družin, ki se gnetejo na mrazu, čakajoč svoj kozarec kuhančka, nam ne more uiti, kako utrujeni delujejo. Služba proti koncu leta postane še večja norišnica kot po navadi, gneča je večja, vrste so daljše, potrpežljivost tako šefov kot strank pa je pri dnu. Kdo bi si v tem obdobju, ko na delovna mesta prihajamo in z njih odhajamo v trdi temi, želel še malo prazničnih opravil? Iskati parkirno mesto v BTC-ju in se ure izgubljati pod umetno svetlobo neskončnih dvoran v lovu na prava darila za ljudi, ki imajo že vse in ki bodo, tako kot mi, darilo takoj po praznikih vrgli v omaro, naslednje leto pa v klet. Se drenjati s petdesetimi drugimi družinami v vrsti za Dedka Mraza in nato tolažiti cmeravega otroka, ki se ne more sprijazniti, da so drugi otroci dobili boljše igrače. Delati seznam vseh ljudi, ki jih sicer nikoli ne vidimo, a jim je treba podariti nekaj boljšega, kot bodo oni podarili nam, da se vzpostavimo v sorodstveni/ poslovni hierarhiji. Dobro poglejte te obrede in nekaj postane jasno: to ni uživanje prazničnega razkošja, to je garaško delo. Če bi bilo kaj pravice na svetu, bi bili potrošniki za decembrska opravila plačani.

Vedno provokativni režiser Adam Curtis je v filmu Hypernormalisation povedal zabavno teorijo: »Vsak dan hodite v pisarno in sedite za mizo, a morda je ta služba povsem lažna. Resnične tovarne našega časa so namreč šoping centri in vaše pravo delo je nakupovanje …« Ne gre le za to, da s potiskanjem nakupovalnih vozičkov po trgovinskih centrih poganjamo kolesje gospodarstva, ampak da ob pomanjkanju realne rasti v času večnega javnega varčevanja ustvarjamo videz blaginje s kopičenjem zasebnega dolga. Glasni oglaševalski napad bank, ki nam ponujajo ugodne kredite za praznične nakupe, dajejo slutiti, da je nekaj na tem. Nimate denarja? Ni problem! Plačujte na 24 obrokov, vzemite novo kartico, odprite še en račun … Ljudje, ki marljivo prečesavajo predmete na policah, so tako le zrcalna slika delavcev v tovarnah, ki te predmete proizvajajo. Ne glede na naš poklic vsi delamo za banke.

Vsa ta gonja k zapravljanju pa poteka z roko v roki z varčevalsko histerijo, ko naj bi vsi šparali za težke čase. Nakupovanje tako postane dolžnost do družbe, ki jo moramo opraviti, in hkrati greh zoper to isto družbo, zaradi česar bi morali imeti slabo vest in delati še malo več. Dedek Mraz zahteva, da smo pridni, hkrati pa nas vabi v pogoltno in sebično prenažiranje. Nič čudnega, da so praznični opravki tako depresivni. Veseli december je tisti letni čas, ko se paradoksi kapitalizma najbolj neposredno preslikajo na naša življenja – postanemo odmev shizofrenega režima, ki hkrati zahteva razsipnost in varčevanje, delo in užitek, odpuščanje in povečanje povpraševanja.

Morda je pri tem najhuje dejstvo, da se srednji razred vsega tega zaveda, a si ne zna zamisliti alternative. Ničesar ni onkraj tega brezupnega prizadevanja za še več dela, da bomo kupili še več bedarij, ki jih bodo naši otroci čez tri minute užaljeno zavrgli, a bomo pri tem vsaj malo dvigali BDP do naslednje krize. Nobene optimistične prihodnosti ni na vidiku, le še več lučk, več izložb in več parkirnih mest pred njimi. In v sebi slutimo, da to zares ni nobena prihodnost, slutimo, da gre vse to k vragu, da igramo še zadnje ponovitve izpetega scenarija, onkraj katerega nas čakajo velike katastrofe. Jankovićevi okrasni kometi/spermiji, ki grozeče visijo nad glavami utrujenih nakupovalcev v centru Ljubljane, kot da bi simbolizirali prihajajočo kataklizmo. Veliki novoletni ognjemet ni več toliko simbolni vstop v novo leto, ampak preigravanje nekega apokaliptičnega filma. 2017 bo morda konec sveta, bradati klovni na Prešernovemu trgu pa nam delijo balone.

Neoliberalci se gotovo šalijo, ko v tem mučnem procesu ne vidijo zahteve kapitala, ampak svobodno izbiro ljudi. Nihče pri zdravi pameti se ne bi odločil za takšne praznike in vsem nam je že na prvi pogled jasno, da se naši odnosi skozi njih bolj krhajo, kot pa utrjujejo. Jasno nam je tudi, da kakovost naših življenj ni pogojena z gostoto okrasnih lučk v mestih in številom trgovinskih centrov, ampak s količino časa, ki ga preživimo stran od njih. Jebeš božič, v resnici potrebujemo 2. januar. Potrebujemo dneve brez obveznosti in pritiskov. Potrebujemo čas brez spektakla, ko so trgovine zaprte in lahko gledamo v luft. Darilo, ki si ga vsi želimo, a nam ga nihče ne more podariti, je prosti čas.«

Miha Blažič – N’toko v Mladinini kolumni z naslovom »Blagoslovljeni 2. januar« (odlomek)

Vir: http://www.mladina.si/177805/blagoslovljeni-2-januar/

Razmejevanje

»Novi potrošniški način življenja morda ni bil toliko namenjen kopičenju imetja kot pa temu, da bi se lahko omejili od drugih ljudi. Z vsakim nakupom smo zarisali novo črto. Zasebne nepremičnine so postavile meje pred zadušljivim vtikanjem naših družin, profesionalni storitveni servisi so nas osvobodili potrebe po tem, da bi še kdaj klicali na pomoč babico, naj pomaga poskrbeti za dojenčka, ali strica, da pomaga prepleskati fasado. In koga briga sosed, ko pa ima vsak v vasi svojo bor mašino, svojo kosilnico, svoj globinski parni sesalec … Ni se treba razumeti s sošolci, saj ima vsak mulc doma svoj playstation, svoj trampolin in svoj napihljivi bazen. Poleg nepremičninskih agencij so bili Bauhausi, Big Bangi in Spari ključne institucije novega razmejevanja, saj so te omogočile vsakemu človeku osvoboditev od soseda, ki bi ga morali kdaj poklicati na pomoč. Način, kako je organizirana sodobna družba, je še najbolje povzel slogan: »Mercator, vaš najboljši sosed«. Če je zapravljanje denarja na nepremičnini, kupovanje luksuznih predmetov in plačevanje rund za šankom nekoč služilo temu, da bi se obdali s čim več ljudmi in se postavili v središče družbe, je tranzicijski srednji sloj ves denar vložil v to, da bi se od družbe lahko odmaknili.«

Miha Blažič – N’toko v Mladinini kolumni z naslovom “Razmejevanje”

Vir: http://www.mladina.si/176942/razmejevanje/

Kdaj so deklice začele nositi rožnato barvo?

Vsaka generacija prinaša novo definicijo moškosti in ženskosti, ki se kaže v otroških oblačilih

Mali Franklin Delano Roosevelt lepo sedi na stolu, belo krilo prekriva njegovo naročje, v rokah pa drži klobuk okrašen s štorkljinim peresom. Sliko dopolnjujejo do ramen dolgi lasje in usnjeni čevlji.

Tovrsten izgled se nam danes zdi vznemirljiv, toda socialne konvencije leta 1884, ko je bil v starosti dveh let in pol FDR fotografiran, so narekovale, da fantje do starosti šestih ali sedmih let nosijo obleke, ko je bil čas tudi za njihovo prvo striženje. Franklinova obleka je veljala za spolno nevtralno.

Danes pa morajo ljudje takoj vedeti spol otroka, pravi Jo B. Paoletti, zgodovinarka na univerzi v Marylandu in avtorica knjige Pink and Blue: Telling the Girls From the Boys in America (Rožnata in modra: ločevanje deklic od fantkov v Ameriki), ki je izšla leta 2012. Tako lahko na primer na plešasti glavi dojenčice vidimo rožnati naglavni trak.

Zakaj so se stili oblačenja otrok tako dramatično spremenili? Kako smo prišli do dveh »ekip«, fantkov v modri in deklet v rožnati barvi?

Paolettijeva, ki je pomen otroških oblačil raziskovala trideset let pove, da je »to v resnici zgodba o tem, kaj se je zgodilo z nevtralnimi oblačili«. Stoletja so otroci vse do šestega leta starosti nosili elegantne bele obleke. »Kar je bilo v domeni praktičnosti – otroka si oblekel v bele obleke in plenice; beli bombaž je bilo mogoče beliti – se je spremenilo v »o moj Bog, če narobe oblečem svojega otroka, bo odrasel sprevržen«.

Pohod proti spolno določenim oblačilom ni bil linearen niti hiter. Rožnata in modra sta kot barvi za dojenčke prišli v rabo skupaj z drugimi pastelnimi barvami v sredini 19. stoletja, vendar obeh barv kot spolno določenih niso promovirali vse do tik pred prvo svetovno vojno in še takrat je popularna kultura potrebovala kar nekaj časa, da je stvari postavila na mesto, kot ga poznamo danes.

Na primer, v članku objavljenem v katalogu trgovine Earnshaw’s Infants’ Department (Earnshaw oddelek za dojenčke) junija 1918, so tako zapisali: »Splošno sprejeto pravilo je, da je rožnata barva za dečke in modra za dekleta. Razlog za to je, ker je rožnata bolj odločna in močnejša barva ter s tem bolj primerna za fantke, medtem ko je modra, ki je bolj nežna in elegantna, lepša na punčkah.« Drugi viri so modro opredeljevali kot laskavo za blondince, rožnato pa za rjavolase otroke; ali modra je za modrooke, rožnata pa za rjavooke dojenčke.

Leta 1927 je revija Time objavila grafikon, ki v skladu s smernicami vodilnih trgovin v ZDA prikazuje po spolu primerne barve za dekleta in fante. V Bostonu je trgovina Filene staršem svetovala, da fantke oblačijo v rožnato barvo. Tako so svetovale tudi trgovine Best & Co. v New Yorku, Halle v Clevelandu in Marshall Field v Chicagu.

Današnja barvni diktat je bil vzpostavljen v 1940ih, kot posledica preferenc Američanov, kot so jih razumeli proizvajalci in trgovci. »Prav lahko bi šli tudi v drugo smer«, pravi Paolettijeva.

Tako so bili pripadniki »baby boom« generacije vzgojeni v spolno določenih oblačilih. Fante so oblačili kot njihove očete, dekleta pa kot njihove matere. Dekleta so morala v šolo nositi obleke, čeprav sta bila sprejemljiva tudi bolj preprosti stil in za igro fantovska oblačila.

pink-and-blue-franklin-roosevelt-2__600x0_q85_upscale

Tako kot drugi fantki njegove dobe, je tudi Franklin Roosevelt nosil obleko. Ta studijski portret je verjetno nastal v New Yorku leta 1884.

 pink-and-blue-baby-bobby-3__600x0_q85_upscale

Leta 1920 ima papirnata lutka “Mali Bobby” v svoji garderobi rožnato obleko, kot tudi čipkasti ovratnik in spodnje perilo.

 pink-and-blue-victorian-era-boy-4__600x0_q85_upscale

V viktorijanski dobi fantek, fotografiran leta 1870, nosi nagubano krilo in visoke otroške čevlje ter pozira z bogato okrašenim klobukom.

 pink-and-blue-t-shirt-5__600x0_q85_upscale

Fantovska majica iz leta 2007, ki sporoča zakaj bi oblekel rožnato barvo. »Ko fantje ali moški nosijo rožnato barvo, to ni več samo barva ampak se uporablja kot sporočilo – v tem primeru je sporočilo zapisano na majic«, pravi Paolettijeva.

pink-and-blue-sister-and-brother-6__600x0_q85_upscale

Brat in sestra na leta 1905 posneti fotografiji nosita tradicionalni dolgi beli obleki primerni za njuna leta.   

 pink-and-blue-gender-mellins-baby-food-ad-7__600x0_q85_upscale

Leta 1905 so otroci v Mellinovi reklami za otroško hrano med seboj praktično neločljivi. Ko je podjetje sponzoriralo nagradno igro, v kateri so morali bralci ugotoviti spol otroka, ni nihče ugotovil vseh pravilnih odgovorov. Na sliki lahko pri fantkih opazimo ovratnike, ki jih danes smatramo za feminilne.   

 pink-and-blue-rompers-8__600x0_q85_upscale

Otroška obleka za igranje iz leta 1960, ki jo je bilo mogoče deliti z mlajšimi brati in sestrami. Igralna oblačila so lahko bila v tem času spolno nevtralna. Primer iz Hollywooda je mlada igralka Mary Badham, ki je v filmu To Kill a Mockingbird iz leta 1962 nosila tovrstno obleko.

 pink-and-blue-paper-doll-percy-9__600x0_q85_upscale

Garderoba papirnate lutke fantka Percya iz leta 1910 vključuje klobuke, krila, tunike in dolge spodnje hlače.    

 pink-and-blue-simplicity-pattern-10__600x0_q85_upscale

Uni-sex vzorci iz leta 1970, objavljeni v reviji Simplicity.

Ko je v sredini 1960ih svoj pohod začelo gibanje za žensko emancipacijo s svojimi proti-feminilnimi, proti-modnimi sporočili, je postal moden »uni-sex« izgled, vendar popolnoma nasprotno od časov mladega Franklina Roosevelta. Zdaj so mlada dekleta oblačili v fantovske – ali vsaj v ne-feminilne – stile, ločene slehernega namiga na spol. Paolettijeva je ugotovila, da v 1970ih v katalogu trgovine Sears, Roebuck dve leti zapored ni bilo mogoče najti slike dojenčka v rožnatih oblačilih.

»Za [feministke] je oblačenje eden od načinov, kako so dekleta nekako zvabljena v podrejeno vlogo kot ženske« pravi Paolettijeva.« Razmišljale so: »če bomo naša dekleta oblačile bolj kot fantke in manj kot okrašene male deklice… bodo v življenju imele več možnosti in se bodo počutile svobodnejše.«

John Money, raziskovalec spolne identitete v bolnišnici Johns Hopkins v Baltimoru je trdil, da se spola preko socialnih in okoljskih vplivov predvsem naučimo. »To pa je bila v 1970ih ena od ključnih trditev argumenta, da gre pri spolu za »vzgojo in ne naravo«.

Spolno nevtralna oblačila so ostala popularna nekje do leta 1985. Paolettijeva se tega leta zelo dobro spominja, ker je bil to čas med rojstvoma njenih otrok, dekleta leta 1982 in fanta leta 1986. »Nenadoma vse naokrog ni bilo več samo modro; bilo je modro s to razliko, da je medvedek nenadoma v šapah držal še nogometno žogo. Plenice za enkratno uporabo so izdelovali v rožnati in modri barvi.«

Za to spremembo je eden večjih razlogov tudi predrojstvena diagnostika. Bodoči starši so izvedeli spol svojega še nerojenega otroka in so šli po nakupih opreme za »deklico« ali »dečka«. (»Bolj kot individualizirate oblačila, več jih lahko prodate«, pravi Paolettijeva.) Rožnata muha se je od pregrinjal za otroško posteljico razširila na drage izdelke, kot so otroški vozički, avtomobilski sedeži in igrače. Premožnejši starši so lahko za prihod otroka št. 1, deklice, vse domiselno okrasili in začeli vse skupaj od začetka, če je bil naslednji otrok fantek.

Nekatere mlade mamice, ki so odraščale v 1980ih in so bile prikrajšane za rožnato barvo, čipke, dolge lase in Barbike, so po mnenju Paolettijeve zavrnile uni-sex videz svojih hčera. »Tudi če so še vedno bile feministke, so te stvari zaznavale drugače kot feministke »baby-boom« generacije. Tudi če bi si želele, da bi njihova deklica nekega dne postala kirurginja, so menile da ne bo nič narobe, če bo zelo ženstvena kirurginja.«

Drugi pomemben dejavnik v zadnjih desetletjih je bila rast potrošništva med otroki. Po mnenju strokovnjakov za razvoj otrok, se otroci svojega spola začnejo zavedati nekje med tretjim in četrtim letom starosti, da je to njihova stalnica, pa se ne zavedajo vse do starosti šestih ali sedmih let. Hkrati pa so podvrženi prefinjenemu in prodornemu oglaševanju, ki rado krepi socialne konvencije. »Tako na primer mislijo, da so dolgi lasje in obleka tisto, kar nekoga naredi za žensko. Pri tem kaj jim je všeč in kaj ne pa so zelo zavzeti in vztrajni.«

Paolettijeva pravi, da je med raziskovanjem in pisanjem knjige veliko razmišljala o starših otrok, ki se ne želijo prilagoditi spolnim vlogam: naj svoje otroke oblačijo kot zahtevajo norme, ali naj jim pustijo, da se skozi obleko sami izražajo kot želijo? »Zdaj lahko povem, da nisem preveč navdušena nad binarnostjo spolov – idejo, da imate zelo moške in zelo ženske stvari. Izguba nevtralnih oblačil je nekaj, na kar bi morali ljudje bolj misliti. Obstaja pa tudi vse večje povpraševanje po nevtralnih oblačilih za dojenčke in malčke.«

»Obstaja cela skupnost staršev in otrok, ki se spopadajo z izzivom: »moj sin ne želi nositi fantovskih oblačil, raje bi nosil dekliška oblačila.« Upa, da bodo občinstvo za njeno knjigo tudi ljudje, ki spol preučujejo klinično. Modni svet je morda lahko razdelil otroke na rožnato in modro barvo, ampak v svetu resničnih posameznikov ni vse tako črno in belo.

Jeanne Maglaty, 7. april, 2011

Vir: http://www.smithsonianmag.com/arts-culture/when-did-girls-start-wearing-pink-1370097/

Napotilo:
https://tehtnica.wordpress.com/2016/11/25/trzenje-po-spolu/

Božič: od delitve do potrošnje

Vsako leto, od poletja dalje, je naše vsakdanje življenje podvrženo bombardiranju z božičnimi podobami, ki se stopnjuje in doseže vrhunec usodnega 25. decembra. Panetoni in pandori, drevesca z raznim okrasjem, neskončna popoldanska nakupovanja, nogavice ob kaminu, jaslice in sejmi, kosila, večerje in zdravice, Božiček, ki oglašuje kokakolo in mobilne telefone, barbiko zanjo in lego kocke zanj, na televiziji se predvaja Čudež na 34. ulici, na radiu pa Last Christmas, vse okoli nas košarice in paketki, zamisli za darila … Vse to zato, da nam povedo, da moramo biti za en dan boljši, in da biti dober ne pomeni nič drugega kot trošiti, trošiti, trošiti mastne denarce za darila, darila in še enkrat darila.

Vendar pa je za vse, ki so mlajši od sedem let, božič predvsem nekaj drugega: kot otrok resnično verjameš, da obstaja velik možak, oblečen v rdečo obleko, z dolgo belo brado, ki se vsako leto odpravi s severnega tečaja in s sanmi, ki jih vlečejo leteči severni jeleni, prinaša darila dobrim otrokom s celega sveta (seveda smo med njimi vedno tudi mi). Prijetna in zabavna laž, ki jo naša družba napleta povsem po meri otrok in ki jo morajo otroci, v skladu s splošno sprejeto simboliko, razkriti, s čimer napravijo poglaviten korak k odraslosti. Z otroštvom je potemtakem konec, ko nehaš verjeti v Božička, ko se prvič vprašaš: »Kdo je Božiček?«

A preden si znova, tokrat z vidika odraslega, zastavimo isto vprašanje, je potrebno bolj poglobljeno raziskati samo idejo božiča in še posebej vlogo, ki jo je skozi zgodovino ta praznik imel v naši družbeni ureditvi, vse do današnje potrošniške družbe.

Nadaljevanje na: http://www.razpotja.si/bozic-od-delitve-do-potrosnje/

Francesco Condello

Več smisla, manj stvari

Osebno zadovoljstvo je predpogoj trajnostne družbe.

Novo leto je čas za refleksijo. Med drugim se zastavlja vprašanje, kaj si želimo kot okoljevarstveniki. Ne toliko na področjih, kjer delujemo, ampak širše, na področju vrednot. Kot okoljevarstvenikom nam ni treba posebej poudarjati osnovne želje, da ob tem, ko si ljudje prizadevajo za zadovoljitev lastnih potreb in želja, pazijo tudi na naravo in okolje. Zanimivejše dileme nastajajo ob vprašanju, kaj naj bi bilo dobro življenje, oziroma kako naj bi bilo videti (za človeka in okolje) boljše življenje. Naj navržem nekaj želja, ki bi prispevale k večji okoljski ozaveščenosti v naši družbi.

Najprej je pomembno, da vedno stremimo k boljšemu razumevanju sveta, da poskušamo biti odprti do drugačnih stališč in poskušamo razumeti drug drugega. Kdor drugega razume, v njegovem ali njenem mnenju ne vidi nujno nasprotja ali grožnje, ampak morda tudi povabilo k večji sproščenosti do svojih lastnih stališč in morebitni spremembi le teh. Okoljevarstveniki smo pogosto postavljeni na mesto obrobnežev. Naša stališča namreč ne izhajajo iz uveljavljenega načina mišljenja in delovanja, ampak svoje ideje oblikujemo po tem, ko vidimo škodljive učinke obstoječega ravnanje za zdravje ljudi in okolja.

Za naše okolje bi bilo dobro tudi, da bi ljudje bolj cenili sami sebe, svoje bližnje in vse kar posedujejo. Velik pritisk na uničevanje okolja namreč prihaja iz nenehno rastoče proizvodnje stvari. Te so namenjene neskončnim željam potrošnikov po posedovanju vedno večje količine predmetov kot so oblačila, naprave in avtomobili.

Nadaljevanje na: http://www.delo.si/novice/okolje/vec-smisla-manj-stvari.html

Dejan Savić