Category: Propaganda

Omejitev reklamnega onesnaževanja

V oddaji Slovenska kronika na TV Slovenija so pripravili prispevek o poskusu Kočevja, da omeji oglaševanje na prostem.

Prispevek na: https://www.rtvslo.si/rtv365/arhiv/174840631?s=tv

Barbara Renčof, TV Slovenija

“Legalno ne pomeni pravično, etično, sprejemljivo.”

V podjetju Košaki TMI obžalujejo, da v skrbi za živali niso v celoti uspešni. Aktivisti pa ob tem opozarjajo, da je prikazana praksa legalna, a ni v skladu s sliko “Ustvarjeno s polno mero ljubezni”.

Druga skrita preiskava, ki jo je objavilo Društvo AETP in smo jo v Večeru predstavili že včeraj, je razkrila vpogled v delova­nje klavnice Košaki TMI. Na posnetkih je videti nerodno omamljanje živali, brce, suvanje z elektrošoki in prek­linjanje. Podjetje Košaki TMI je nato včeraj v odzivu zapisalo, da se del nji­hove predanosti in skrbi nanaša tudi na spoštovanje in ustrezno ravnanje z živalmi, prizadevajo pa si tudi za spo­štovanje nacionalnih predpisov in pred­pisov Evropske unije. “Tekoče izvajamo kontrole naših sodelavcev, prav tako upoštevanje predpisov nadzirajo in­špektorji uprave za varno hrano, vete­rinarstvo in varstvo rastlin, ki so vedno prisotni ob zakolu živine,” so še zapisali.

“Iz objavljenega posnetka je razvi­dno, da v naših prizadevanjih nismo vedno v celoti uspešni, kar seveda ob­žalujemo,” so se še pokesali. Trdijo, da z rednimi izobraževanji in preizku­si znanj skrbijo, da imajo sodelavci, ki ravnajo z živalmi, za to ustrezna znanja in spretnosti. “V primeru, ko ugotovimo neustrezno ravnanje, sodelavce tudi ustrezno sankcioniramo,” so povedali. V zadnjem letu so izvedli šestnajst in­ternih in tri zunanja izobraževanja sodelavcev. Član Društva AETP Samo Curk je dejal, da priznanje Košakov ne izpodbija dejstva, da podjetje s svojim sloganom zavaja javnost: “Prikazana klavna praksa je sicer legalna, ampak niti približno ne korespondira s sliko, ki jo Košaki javnosti implicirajo z zapi­som Ustvarjeno s polno mero ljubezni.”

Včeraj smo vprašanja v zvezi s po­snetki poslali tudi na pristojno ministr­stvo za kmetijstvo, vendar odgovorov nismo prejeli. Po poročanju Dela pa je uprava za varno hrano že uvedla in­špekcijski postopek, saj je na posnetku prepoznala prepovedana ravnanja.

Praksa na papirjih in v realnosti

Kako je pa v drugih klavnicah? Ana Ahčin, generalna sekretarka Gospodar­sko interesnega združenja (GIZ) Mesne industrije Slovenije, je prepričana, da se v splošnem slabe prakse v klavnicah ne dogajajo, saj so pravila jasna, ob kršit­vah pa mora reagirati inšpekcija. Na­vrgla je še, da po celem svetu poteka globalna kampanja nasprotnikov uži­vanja mesa, ki antimesno kampanjo podpirajo z milijardami in tako s priza­devanjem za zaprtje mesnih korporacij odpirajo priložnosti za veganske korpo­racije. Dodajmo, da se v Društvu AETP financirajo iz lastnih žepov, na svoji spletni strani pa zbirajo tudi donacije.

Maja Horvat, veterinarka in predse­dnica Slovenskega veganskega društva, meni, da se klavnica Košaki verjetno ne razlikuje od drugih v Sloveniji. Kot veterinarka je namreč pri praktičnih vajah videla, kakšna je praksa v klavni­cah na zakonodajni ravni in na papir­jih ter kakšna je v realnosti. “Veliko teh početij je v sivi coni legalnega, veliko pa je tudi direktnih kršitev (na primer nepravilna uporaba ‘tazerja’, manjka­joča vizualna pregrada med živaljo v ogradi za omrtvičenje in naslednjo v vrsti, brcanje in tepež živali). Najbolj pogosta in najhujša je najverjetneje ne­natančnost delavcev pri omamljanju, zato da delo hitreje steče. Zaradi te je marsikatera žival večkrat ustreljena v glavo s penetrirnim klinom. Živo žival se torej pri polni zavesti ‘strelja v glavo’, dokler klin končno ne doseže pravega mesta in žival omrtvičena obleži na tleh. Pogosto tudi kriteriji za omrtviče­nost niso preveč strogi, kar pomeni, da se da videti marsikatero žival obešeno na kavlju klavne linije, ki se ji pri zavesti prereže vratno žilo in kar nekaj časa (še vedno pri zavesti!) krvavi … Prizori so torej kot iz nekakšne grozljivke, le da se živalim takšne stvari dogajajo vsako­dnevno. Legalno ne pomeni pravično, etično, sprejemljivo,” pove.

Surova sila postane navada

Maja Horvat je še opozorila, da se klavci soočajo s hudo travmo in stalnim psi­hičnim naporom kot tudi z zelo napor­nimi in slabimi pogoji dela: “Področje sicer še ni najboljše raziskano, so pa med zaposlenimi v klavnicah pogos­te posttravmatska stresna motnja, zelo visoka stopnja alkoholizma in tudi sa­momorov.” Večina klavcev se zaščiti tako, da začnejo na žival gledati kot na stvar. “Na smrt prestrašene živali poskuša­jo prisiliti v nekaj, česar ne želijo. Prašiči in krave vedo, kaj jih čaka. Vonjajo gro­zovit smrad po izliti krvi in slišijo krike prestrašenih živali, ki so v vrsti pred njimi. Zato se željam klavcev na vse moči upirajo, klavci pa se poslužujejo bolečih pripomočkov, različnih prisilnih tehnik, in kadar tudi to ne zadostu­je, surove sile. Pri marsikaterem klavcu surova sila postane navada, ki jo koris­tijo kot ventil za izražanje vseh negativ­nih emocij in nezadovoljstev. Seveda nič od tega ne opraviči krutega in agresiv­nega ravnanja, ki ga izvajajo že nad tako ubogimi živalmi v zadnjih minutah nji­hovega kratkega življenja,” razmišlja ve­terinarka. Horvatova je poudarila, da ljudje mesa in hrane živalskega izvora ne potrebujemo za zdravo in dolgo živ­ljenje, zato se ji zdi zakol že v osnovi krut in nepotreben. Izboljšanje pogoja v klavnicah ni rešitev, saj je humani zakol floskula, sklene veterinarka.

Kaj, če bi živinorejo zmanjšali?

Matevž Jeran, inženir prehrane in pobudnik projekta čas je za novo – trajnostno – prehransko politiko: “Na vsake toliko časa v medije pricurljajo informacije o okrutnem ravnanju z živalmi v slovenski živinoreji in klavnicah. Ob tem so zelo pogosti pozivi, da bi število inšpektorjev ali število inšpekcijskih pregle­dov moralo biti veliko večje, kot je. Druga perspektiva: kaj, če so ti pozivi v bistvu dokaz, da je živinoreja v Sloveniji preveč obsežna, da bi inšpektorji lahko dobro opravljali svoje delo? Kaj pa, če bi raje živinorejo zmanjšali za desetkrat? Možnost okrutnega ravnanja z živalmi v živinoreji in klavnicah bi se posledič­no zmanjšala. Poleg tega bi ob toliko manjšem obsegu živinoreje inšpektorji končno brez težav lahko imeli pod nadzorom celotno živinorejo. Lažje bi se zaostrila tudi zakonodaja, ki ščiti rejne živali, saj država na tako majhno panogo ne bi več gledala z vidika profitabilnosti.

Vir: https://www.vecer.com/slovenija/odzivi-na-posnetke-iz-klavnice-kosakov-legalno-ne-pomeni-pravicno-eticno-sprejemljivo-10263002

Kdaj žival postane meso?

Pred kratkim nam je na uho prišla zgodba neke brezdomke, ki jo je zavod za zaposlovanje poslal na šolanje za mesarko, ker gre za zelo zaposljiv poklic. A delo, ki bi lahko izboljšalo njen ekonomski položaj in ji prineslo topel dom, je bilo zanjo psihično preveč naporno in raje je predčasno opustila šolanje ter posledično ostala na cesti. Gre za krut poklic, ki pusti posledice. Pričanje nekdanje mesarke, ki je leta 2013 povedala, da je videla nemalo mesarjev, ki so ob pultih skrivali kanistre vina, torej ni presenetljivo. Za predajanje alkoholu imajo dober razlog, ki se skriva v pečatu, ki ga na duševnem zdravju pusti rutinsko ubijanje. Tega ne zmore vsak, tisti, ki pa, pa plačujejo visok davek.

Ljudje, sploh tisti, ki v proces živinoreje nimajo vpogleda, brez večjih težav v podzavesti ločujejo med kosom mesa in živim bitjem. Oglasi prikazujejo mamljive mesne izdelke, ne pokažejo pa (logično) procesa klanja. Kdaj nastane miselni preskok, ko brez slabe vesti pojemo zrezek in ne razmišljamo o njegovem izvoru? Kdaj žival postane meso? Koliko potlačenih čustev slabo plačanih delavcev, koliko kozarcev vina in koliko agresije nad živalmi je v prepadu med eno in drugo fazo? Dejstvo, da klavci z živalmi govorijo (pa četudi jih preklinjajo), nakazuje, da se zavedajo živosti bitij pred sabo. Čeprav govorimo o produktih, torej o končni fazi.

Evropske direktive in zakoni pa večino videnega na posnetkih, ki jih je objavilo Društvo AETP, dopuščajo. Tudi na farmah Ljutomerčan inšpekcija ni odkrila večjih nepravilnosti in jih verjetno prav tako ne bo našla v Košakih. Zanimiva je tudi zmotna predstava javnosti, da živali v plinski komori le mirno in brez bolečin zaspijo. Proces zaplinjanja z ogljikovim dioksidom je v resnici videti vse prej kot to. Živali se panično upirajo, dokler v njihova pljuča ne pride dovolj visoka vsebnost plina, ki jih v notranjosti močno žge. Glede na to, da uplinjanje velja za najbolj human način omamljanja, se upravičeno zastavlja vprašanje, ali lahko sploh govorimo o humanih zakolih in ali je to res največ, kar človeštvo zmore za dobrobit živali.

Komu je namenjena “polna mera ljubezni”, ki jo oglašuje podjetje Košaki? Klavci, ki svojo jezo in agresijo stresejo nad živali, je verjetno niso deležni kaj dosti. Živali, ki se v paniki prerivajo na poti v plinsko komoro in zadušijo v bolečinah, verjetno tudi ne. “Visoka kakovost izdelkov in skrb za potrošnika skozi desetletja ostajata osnovno poslanstvo podjetja,” beremo v zavihku Kakovost in certifikati. Polna mera ljubezni je namenjena, če verjamete paroli – skrbi za potrošnika. Oziroma bolj verjetno je bolj ali manj v celoti namenjena ljubezni do dobičkov, kar je v kapitalističnem sistemu pričakovano. Nekaj je jasno kot beli dan: v gonji za čim večjimi dobički in čim večjo produkcijo mesa se standardi znižajo, velikosti kletk manjšajo in načini omamljanja cenijo. Kot družba borno morali premisliti, koliko mesa v resnici potrebujemo, in poiskati učinkovite sistemske rešitve, ki bodo tem potre­bam sledile.

Ana Lah

Vir: https://www.vecer.com/slovenija/kdaj-zival-postane-meso-10262954

Fizične poškodbe, nespečnost, nočne more …

Po objavi posnetkov iz klavnice Košaki se zastavlja vprašanje, od kod izvira agresija klavcev do živali. Psihologinja Maša Blaznik opozarja, daje poklic klavca nujno treba postaviti v širši okvir

Osem ur na dan, 40 ur na teden ubija in razkosava živali. Omrtviči jih z električno pi­štolo, zakolje, zaplini, daje v krop, jim pušča kri, odstrani drobovino, jih da iz kože, razreže z električno žago. Osem ur na dan stoji v krvi, gleda stene, ki so poškropljene s krvjo, voha njen smrad in smrad živalskih iztrebkov, drobovi­ne. Hrup strojev in kriki prestrašenih živali so tisto, kar sliši, vsakdan mesar­ja klavca oriše psihologinja Maša Bla­znik, ki je raziskovala psihološki profil mladih klavcev ter ugotovljeno objavila v znanstvenem članku.

Sposobnost ubijanja ni prirojena

Večina ljudi, ki je meso, zaradi odpora do ubijanja ne bi zmogla ubiti živali za prehrano. “Ne gre za pomanjkanje em­patije ali informiranosti o krutosti sis­tema, temveč za sistematično podprto distanciranje od realnosti, gre za uga­šanje empatije, za hoteno nevednost. Vdor posnetkov iz klavnice Košaki je zato razburkal naš mir,” komentira psi­hologinja. Sogovornica je jasna: me­sarji klavci opravljajo zadolžitve, ki jim jih nalaga sistem, ki smo ga pos­tavili. Poklic je tako nujno postaviti v širši okvir mesne industrije in našega odnosa do živali.

Sposobnost ubijanja človeku ni pri­rojena, temveč se je mora sistematično učiti, pove in razloži: “Predispozicija naših možganov je namreč empatija, prepoznavanje in odzivanje na čustva in razmišljanja drugih. Krog otoka za empatijo in za nasilje se v določenem delu naših možganov prekrivata in zato izključujeta. Ko je aktiviran en, je drugi ugasnjen. Oba pa za svoj razvoj potre­bujeta spodbudo iz okolja. Če z vzgojo, učenjem in navadami spodbujamo in gojimo nasilje, bo to imelo zavirajoč učinek na razvoj in izraz empatije.” Ko ubijanje postane del poklica, je cena, ki jo plačujejo delavci, zelo visoka. Raz­iskave kažejo, da se soočajo tako s te­lesnimi kot z duševnimi težavami. “Poročajo o fizičnih poškodbah, nespečnosti, nočnih morah. V tem poklicu je prepoznano več depresije in tesnob kot pri drugih poklicih, prav tako vse oblike agresije (fizična agresija, jeza, sovražnost), zasvojenosti, obsesivno­-kompulzivne motnje. Dr. Benjamin E. Baran je v svoji raziskavi pokazal, da je element, ki ustvarja ključno razliko v primerjavi z drugimi poklici, prav ele­ment namenskega ubijanja živali,” po­jasni sogovornica.

Prisotnost klavnic ima vpliv tudi na širše okolje, v katerem so, še kažejo raz­iskave. Potrjeni sta bili povezava med zaposlitvijo v klavnici ter povečanim številom nasilnih dejanj v okolju v pri­merjavi z drugimi poklici ter povezava med prisotnostjo klavnice v okrožju ter povečanim številom aretacij za hujša kriminalna dejanja, pripomni.

Cena: posttravmatski sindrom

Ubijanje je torej v nasprotju s človekovi­mi prirojenimi nagnjenji, zato jih mora utišati, kar privede do tega, da začne psiha razvijati obrambne mehanizme. Gre za nezavedne strategije, s kateri­mi se zaščitimo pred tesnobnimi mis­limi ali občutki, pojasni Blaznikova. “Ustvarja se čustvena in mentalna lo­čenost med povezanostjo z živaljo kot živim bitjem in mesarjem. Človek se mora naučiti otopeti vpričo trpljenja in smrti. Mesarji poročajo, da jim pomaga vzdržati, ko na živali ne gledajo kot na živa bitja, temveč na kose mesa. Vendar nam obrambni mehanizmi ne omogo­čajo, da bi izbirali, kaj bi želeli čutiti in kaj ne. Ko utišamo težka čustva, utihne­jo tudi lepa,” pojasni.

Da lahko tako delo nadaljujejo, za­posleni v klavnicah razvijajo različne mehanizme. “To se lahko odraža v normalizaciji nasilja, povečani agresiv­nosti, čustveni otopelosti, v različnih oblikah zasvojenosti (alkohol, energetske pijače, droge …). Posledice tega dela se tako prelivajo tudi v osebni, družin­ski prostor, lahko tudi. širše. Opravlja­jo delo, zaradi katerega morajo utišati ali v celoti disociirati dele sebe. Zato je pri tovrstnih poklicih prepoznan pojav travmatičnega stresa povzročitelja. O njem govorimo, ko vzrok za pojav simp­tomov posttravmatske stresne motnje izvira iz povzročanja travme ali smrti drugemu,” pojasnjuje.

Posledice učenja ubijanja: sistemsko in kulturno nasilje

Otroci se v Sloveniji za poklic mesarja klavca začnejo usposabljati po osnovni šoli v okviru učnega programa triletnega srednjega poklicnega izobraževanja. Prav primer šolanja klavcev je dokaz dvojnih meril sodobne družbe: “Po eni strani družba vedenje otrok in mladostnikov, ki mučijo ali ubijejo žival, prepoznava kot problematično in nezaželeno ter možen pokazatelj prihodnje psihopatologije posameznika. Istočasno pa v okviru šolske­ga sistema otroke po zaključeni osnovni šoli, v okviru poklicnega izobraževanja, izobražujemo za poklic, kjer bo njihova glavna naloga ubijanje živali,” pove.

Mladostniški možgani so sedež osebnosti, spominov, čustev, empatije in odločanja. “V času mladostništva se v možganih dogajajo pomembne spre­membe, tako v strukturi kot delovanju. Pomembno vlogo imajo vplivi okolja in odnosov. Pri delu v klavnici mlado­stnik po eni strani preko možganske­ga zrcaljenja zazna stiske živali, strah, grozo, bolečino, jo procesira in se na njo odziva, po drugi strani pa se mora soo­čati z dejstvom, da ima v tem odnosu sam aktivno vlogo. Zaradi še razvijajo­čih se možganov in zato slabše razvitih kapacitet za regulacijo čustev so otroci in mladostniki v tovrstnih situacijah še bolj ranljivi. Ob vseh odkritjih stroke, ki jih imamo na voljo danes, je zato odgo­vorno, da se vprašamo: kakšne izkušnje se zapisujejo v mladostniške možgane v klavniškem okolju? Katere poveza­ve se v njih krepijo? Kakšno popotnico dobivajo za odraslo življenje?” se sprašuje psihologinja. Področje dijakov me­sarjev je sicer zelo slabo raziskano, po oceni psihologinje se za ta poklic pogos­to odločijo tisti, ki imajo doma živino ali mesnico.

Težko torej razumemo, da velja so­glasje tako na nivoju stroke kot na nivoju družbe, da je za otroka v redu, da se po končani osnovni šoli začne uspo­sabljati za tak poklic. “Vendar v tem primeru ne gre za napako ali spregledanost. To je posledica procesa socializa­cije in normalizacije nasilja do živali, ki jih ubijamo za hrano. Ko družba nasil­ne prakse integrira v svoje strukture in sistem, govorimo o strukturnem nasi­lju. Ko ta praksa postane ponotranjena in normalizirana, govorimo o kultur­nem nasilju. Usposabljanje mladoletni­kov za klanje je rezultat normalizacije nasilja na nivoju sistema in kulture,” razmišlja.

Resnica sistema

“Kljub temu da si z nekaterimi živalski­mi vrstami delimo skupno možgan­sko in hormonsko osnovo ter imamo skupno nevrološko osnovo za primar­na čustva, navezovanje in bolečino, smo živali popredmetili in jih razgla­sili za lastnino. Potrošniška ekonomija narekuje množično sistematično industrializirano rejo in ubijanje živali, ki so izpostavljene grozljivim življenj­skim pogojem. Mesna industrija je na­zoren primer odnosa človeške družbe do živalskih vrst, kjer se v eni točki prepletajo direktno, strukturno in kul­turno nasilje. Sistem mora redno oh­ranjati odtujenost ljudi od tega načina delovanja, preko umika klavnic stran od oči in ušes potrošnikov do uporabe evfemizmov (govedina in ne krava, te­letina in ne teliček);” razpravlja sogovor­nica. Meni, da pojma dobrobit živali in humani zakol le vzdržujeta sistem in­dustrijske živinoreje, potrošnike pa tolažita, da je njihova hrana pridela­na z ljubeznijo. Kako je dobrobit živali videti v praksi, pa kažejo posnetki skri­tih kamer iz Košakov.

“Posnetki iz klavnic so naše ogleda­lo. Lahko se nad njim jezimo, zgraža­mo, gledamo stran. Vendar to je resnica sistema, ki smo ga postavili. Ob vseh informacijah in novih izbirah je od­govornost za odpravo nasilnih praks v odnosu do vseh živih bitij tako na po­samezniku kot na družbi,” sklene psihologinja.

“Sankcioniranja delavcev ne vidimo kot rešitev”

Samo Curk, društvo AETP: “Na posnetkih je videti direktno izživljanje nad ži­valmi le pri enem preganjalcu. Je pa pri vseh zaposlenih opaziti otopelost ozi­roma apatičnost do trpljenja in prestrašenosti domačih živali. In ta otopelost je za klavca predpogoj, da lahko dolgoročno opravlja delo krvnika, saj v povpre­čju vzame pod nož več kakor sto živali na dan. Domače živali bodo pred smrtjo trpele ne glede na dobro voljo ali usposobljenost zaposlenih, saj to ne igra vloge pri dušenju prašičev v plinski komori recimo. Ne, sankcioniranja delavcev vse­kakor ne vidimo kot rešitev.”

Ana Lah

Vir: https://www.vecerkoroska.com/vk/aktualno/fizicne-poskodbe-nespecnost-nocne-more-10263626

Za mesto brez reklam

V sklopu mesečnega projekta Enajsta šola pod mostom, ki poteka pod okriljem mini­strstva za okolje in prostor, vsako leto pa ga v Celju skupaj s profesorico Majo Rak vodita urbanista Gorazd in Mojca Furman Oman, so dijaki zaključnih le­tnikov likovne smeri na Gimnaziji Celje – Center pregledovali, koliko reklam, raztresenih po mestu, bolšči vanje vsak dan, in koliko jih pričaka v poštnih nabiralnikih. Daleč smo od časov, ko je en sam plakat Slovenija, moja dežela, postavljen v Logarski dolini, nagovar­jal celo Slovenijo, je poudarila Mojca Furman Oman. Dijaki so namreč naš­teli, da se tisoč dijakov, kolikor jih je na šoli, v enem dnevu sreča s 400 reklamami (prejmejo jih v nabiralnik, v roke jim jih potisnejo v kakšni trgovini, drogeriji …). A na podlagi vse te množi­ce oglaševalskih vsebin je le 19 dijakov ali njihovih družinskih članov nakup opravilo zaradi videne akcije. “Reklamiranje poleg vizualnih težav povzro­ča tudi ekološke, kot je poraba resursov za reklame, katerih efekt je vprašljiv, težava njihovega kratkega, običajno le tedenskega roka ter zbiranje in recikli­ranje,” je izpostavila Furman Omanova.

Dijaki so našli način, kako letake re­ciklirati – iz njih so naredili lutke – in z njimi spodbuditi kritično razmišlja­nje pri vrstnikih. “S tem so opozorili, da je človek tisti, ki povzroča potrebo po oglaševanju, in hkrati tisti, ki z zadovo­ljevanjem potrebe negativno vpliva na svet okoli sebe,” so poudarili. “Želimo, da mladi postanejo družbenokritični uporabniki prostora,” je dodala Rakova. V projektu se sicer niso podrobneje lotili jumbo plakatov, ki so se v mestu in njegovi okolici močno namnožili. “Če bi na zemljevid umestili lokacije, kje vse so že, bi imeli zelo malo pra­znih belih lis:” Gorazd Furman Oman pa je ob tem dodal, da je pred leti bil prostor še dostopen vsem, sedaj pa je postal ekonomska kategorija. “Praktič­no se vozimo med reklamami. Povsod so, tudi v vaseh, na kozolcih. Dvomim pa, da ljudje, sploh mladi, na podlagi reklam sploh kaj kupijo,” je še dodal.

Rozmari Petek

Vir: https://www.vecer.com


Enajsta šola pod mostom o zasičenosti z oglasi

Dijaki Gimnazije Celje Center so ugotavljali, kaj plakatiranje povzroči mestu, in ustvarjali z reklamnimi letaki.

Celjski zavod Metro SR je pod pokroviteljstvom ministrstva za okolje in prostor v mesecu prostora že šestič pripravil delavnice za dijakinje umetniške smeri Gimnazije Celje – Center, ki jih imenujejo Enajsta šola pod mostom. Tokrat so se ukvarjali z različnimi oglasi v vsakdanjem življenju in ugotavljali, da pretirano oglaševanje vpliva na trajnostni prostorski razvoj.

Letošnji mesec prostora nosi slogan Prostor. Estetika. Kakovost. Kakovost prostora se je v zadnjem času prav zaradi pretiranega oglaševanja precej zmanjšala, je pojasnil Gorazd Furman Oman iz zavoda Metro SR: »Ko sva z ženo Mojco odprla biro leta 2000, je bil prostor dostopen vsem, ni bil zgolj ekonomska kategorija. Danes pa je prostor banka, ki daje obresti, kot jih prava banka ne daje. Reklame se pojavljajo povsod: v časopisih, telefonih, na kozolcih, celo historičnih objektih. Težko se vozite po slovenski pokrajini, ker se vozite med reklamami.«

Dijakinje so se na delavnicah spraševale o smiselnosti in učinkovitosti tako intenzivnega oglaševanja ter o degradaciji prostora. Nekatere so se sprehodile po celotnem mestu in v foto-delavnici fotografirale plakate po mestu. Ugotovitve so bile pričakovane. Oglasov je toliko, da so že moteči v prostoru, dijakinje so evidentirale tudi več mest nedovoljenega oglaševanja, več mest slabo reguliranega oglaševanja in neprimernih vsebin za lokacijo plakatov. Kot je dejala Mojca Furman Oman, je množično in neprimerno plakatiranje problem celotne države, ne le Celja. Z delavnico pa so želeli opozoriti, da gre za vizualno onesnaženje, s katerim se premalo ukvarjamo, in je tudi slabo regulirano.

Letakov veliko, učinek majhen

Dijakinje so se lotile še reklamnih letakov. Mesec dni so jih zbirale iz domačih nabiralnikov in od različnih ponudnikov. Hkrati so štele, za koliko nakupov na podlagi letaka se nekdo iz gospodinjstva dejansko odloči. Ugotovile so, da 83 odstotkov reklamnih letakov dobijo v poštne nabiralnike. Preračunale so, da tisoč dijakov dobi dnevno 400 letakov, na podlagi katerih se devetnajst dijakov odloči za nakup.

Sklenili so, da je učinek letakov na odločitev za nakup majhen, hkrati pa precej obremenjujejo okolje, saj je treba letake vsak teden znova tiskati, ker so akcije kratkega diha. So pa dijakinje letake ponovno uporabile, in sicer za ustvarjanje. Naredile so figure iz žic, ki so jih ovile in polepile z reklamnimi letaki. Razstava figur je na stopnišču gimnazije, ki bo na problem prekomernega oglaševanja in s tem povezanega potrošništva opozarjala tudi druge dijake. Njihova profesorica Maja Rak je sklenila: »Te delavnice so zelo uspešne, mladi namreč s tem postajajo kritični uporabniki prostora.« Delavnice so bile pred štirimi leti nagrajene tudi z nagrado Zlata kocka.

Špela Kuralt

Vir: https://www.delo.si/lokalno/stajerska/enajsta-sola-pod-mostom-o-zasicenosti-z-oglasi/

Napotilo:

Oglaševanje živil otrokom

Živilska industrija po različnih kanalih, kot so splet, televizija, družbena omrežja in oglasni panoji, vsakodnevno nagovarja naše najmlajše. Otrokom večinoma tržijo živila z manj ugodnim prehranskim profilom, torej živila, ki niso primerna za vsakodnevno uživanje.

Otroci predstavljajo zelo ranljivo populacijo, saj so zaradi pomanjkanja znanja za kritično vrednotenje oglasnih sporočil lahka tarča oglaševalcev živilske industrije, zato številne potrošniške in druge organizacije že vrsto let opozarjajo na pomanjkljivo regulacijo oglaševanja otrokom.

Tovrstno nagovarjanje namreč vpliva na njihove prehranjevalne navade, saj nanje poleg vzgoje pomembno vpliva tudi okolje. Okolje, ki spodbuja pogosto uživanje večjih količin energijsko goste in hranilno revne hrane je tako eden glavnih vzrokov naraščajočega trenda debelosti pri otrocih.

Čas je, da se EU zave problema in končno  pripravi zavezujoča pravila.

Na ZPS so tudi prepričani, da je skrajni čas, da medijska vzgoja najde svoje mesto v osnovnošolskem kurikulumu. Otroci in najstniki namreč potrebujejo pomoč pri oblikovanju kritičnega in neodvisnega pogleda na oglasne vsebine.

Uravnotežena prehrana otroku zagotavlja vir energije in hranil za optimalno delovanje telesa, rast in razvoj. Za dolgoročno zdravje je tako pomembno, da že kot otroci izoblikujemo zdrave prehranjevalne vzorce, saj so prehranjevalne navade, ki jih pridobimo v zgodnjem otroštvu pogosto enake tistim v kasnejših življenjskih obdobjih.

Samoregulacija ne deluje

Da se stanje v Evropi, kljub prizadevanjem potrošniških organizacij še vedno ni izboljšalo, so pokazali rezultati najnovejše raziskave Evropske potrošniške organizacije (BEUC), v kateri je sodelovala tudi Zveza potrošnikov Slovenije. Izsledki raziskave so zaskrbljujoči, namreč naši otroci so preko različnih medijev in kanalov vsakodnevno izpostavljeni oglasom za živila z neustreznim prehranskim profilom.

Spomladi 2021 je pod vodstvom BEUC potekala raziskava na področju oglaševanja živil otrokom, v kateri je sodelovalo deset potrošniških organizacij iz držav članic EU, med njimi tudi ZPS. Zbrali smo 120 primerov trženja nezdrave hrane otrokom. Skupina strokovnjakov je nato izmed teh izbrala 81 primerov, za katere so menili, da kršijo zavezo EU Pledge. Od 81 pritožb, ki so jih predložili, jih je bilo le 14 (17 odstotkov) uspešnih, torej takšnih, ki naj bi resnično kršile zavezo EU Pledge.

Rezultati raziskave kažejo na to, da zaveze živilskih podjetij k bolj odgovornemu trženju živil otrokom v praksi preprosto ne delujejo. Prehranska merila EU Pledge imajo prav tako preveč pomanjkljivosti ter so tako ohlapna, da še vedno dovoljujejo oglaševanje živil z veliko maščobami, sladkorja in soli preko različnih kanalov (konkretni primeri na povezavi):

– Prehranska merila za ključna hranila so tako ohlapna, da še vedno dovoljujejo trženje živil z veliko maščobami, sladkorja in soli.

– Pravila EU Pledge veljajo le za otroške programe na TV, a otroci dokazano gledajo tudi druge vsebine, kot so oddaje v “prime-time”, športne oddaje ipd.

– Pravila niso primerna niti za vse svet digitalnega trženja niti ne obravnava učinkovito trženja v fizičnem okolju – kot je na primer na  embalaži  ali na oglasnih panojih – ki so jim otroci tudi izpostavljeni.

– EU Pledge postopek pritoževanja je prepočasen, netrasparenten in preveč prizanesljiv do ponudnikov.

Potrebujemo ambiciozna in zavezujoča pravila

BEUC je zato v okviru poročila o raziskavi pozvala Evropsko komisijo, naj se ne zanaša več na samoregulacijo in naj vendarle uredi trženje nezdravih živil otrokom na ravni EU. Potrebujemo zavezujoča pravila, ki bodo temeljila na prehranskih smernicah Svetovne zdravstvene organizacije in ki bodo vključevala:

– prepoved oglaševanja nezdravih živil po spletu, kamor spadajo tudi spletne strani živilskih podjetij in njihovi profili na družbenih omrežjih;

– prepoved predvajanja oglasov na TV za nezdrava živila od 6. do 23. ure in ne zgolj v času programov namenjenim otrokom;

– prepoved uporabe tržnih tehnik, ki privabljajo otroke s privlačnimi embalažami živil (npr. risani liki in maskote blagovnih znamk);

– veljavnost pravil za otroke do 18. leta starosti.

ZPS nasveti za starše, kaj lahko naredimo kot starši, stari starši, odgovorni odrasli, da zaščitimo naše najmlajše?

1. Otroke naučite kritičnega razmišljanja in predvsem bodite dober in odgovoren zgled.

2. Dostopa do neprimernih oglasnih sporočil jim ne morete preprečiti. Lahko pa se o vsebini teh oglasih z njimi pogovorite.

3. Na njim primeren način jim pojasnite, zakaj nekatera živila niso primerna za vsakodnevno uživanje ter jim predstavite pasti prekomernega uživanja pretirano sladkih, mastnih ali slanih živil.

4. Čeprav izdelek s samo predstavitvijo nagovarja otroke, še ne pomeni, da je primeren za njihovo vsakodnevno prehrano. Naj obljube o vsebnosti vitaminov, mineralov ne zavedejo tudi vas. Pred nakupom živila preverite njegovo hranilno tabelo. Pri oceni prehranskega profila si lahko pomagate z mobilno aplikacijo Veš, kaj ješ?

5. Kuhajte! Naj bo vsaj en obrok na dan skupen. Otroke spodbujajte k uživanju doma pripravljenih obrokov iz nepredelanih, svežih in sezonskih živil. Prav tako jih vključujte v proces priprave hrane.

Vir in več: https://www.zps.si/trg-in-cene-topmenu-306/oglaevanje-topmenu-307/11094-oglasevanje-zivil-otrokom-cas-je-za-strozje-omejitve

Dodatne informacije:

Kaj je EU Pledge? To je samoregulativna prostovoljna zaveza evropske živilske industrije k bolj odgovornemu omejevanju oglaševanja živil otrokom. Do danes vključuje 23 največjih podjetij, med njimi McDonald‘s, Coca Colo, Ferrero in Nestlé. Leta 2018 so vzpostavili t. i. mehanizem odgovornosti oziroma mehanizem reševanja pritožb, ki omogoča javnosti, tudi potrošnikom in njihovim organizacijam, da se lahko pritožijo, kadar menijo, da so pravila in merila zaveze kršena. Več informacij o EU Pledge: https://eu-pledge.eu/

Poročilo Evropske potrošniške organizacije BEUC o raziskavi na področju oglaševanja živil otrokom, september 2021 https://www.beuc.eu/publications/beuc-x-2021-084_food_marketing_to_children_needs_rules_with_teeth.pdf  (v angleškem jeziku)

Oglas potrošniških organizacij na temo oglaševanja otrokom https://www.zps.si/index.php?option=com_content&view=article&id=11095&catid=915

Več informacij: www.zps.si

Video: Evropska potrošniška organizacija: BEUC

Skrita cena izposoje koles v Ljubljani: oglasni plakati na vsakem koraku

Kako je ljubljanska občina v zameno za sistem BicikeLJ dovolila dodatne oglasne površine v z reklamami zasičenem mestu.

Maja 2011 je pričelo delovati prvih 30 postaj v ljubljanskem javnem sistemu za izposojo koles BicikeLJ. V naslednjih desetih letih si je kolesa po podatkih ljubljanske občine izposodilo več kot 200.000 ljudi. Do konca tega leta se bo število postaj in koles v sistemu skoraj potrojilo – na predvidenih 80 postaj in 800 koles.

Uporaba sistema je zelo ugodna, saj je praktično brezplačna. A sama postavitev postaj in upravljanje s sistemom nista zastonj.

Podjetje Europlakat je v okviru projekta BicikeLJ v Ljubljani pridobilo dovoljenje za uporabo javnih površin za namene zunanjega oglaševanja.

V zameno za storitev so pridobili lokacije za več kot 400 oglasnih lokacij – velikih obcestnih plakatov (billboardov), velikih in malih svetlobnih vitrin. V zadnjih letih je v zameno za dodatna postajališča v sistemu BicikeLJ občina Europlakatu dovolila postavitev oglasnih vitrin tudi v starem mestnem jedru.

Europlakat zadovoljstvo občanov s sistemom BicikeLJ preverja z anketami. Anketirani na sistem, ki omogoča brezplačno izposojo koles, gledajo z odobravanjem. A Europlakat v teh anketah občanov ne obvešča o ceni tega sistema – povečanje plakatiranja v mestu, ki ga lahko zaradi velikih panojev in reklam v starem mestnem jedru uvrstimo med bolj agresivno zunanje oglaševanje.

Zato bomo ceno sistema BicikeLJ v povezavi s širšo problematiko (prekomernega) oglaševanja v mestih v tej multimedijski zgodbi predstavili mi.

Nadaljevanje na: https://podcrto.si/skrita-cena-izposoje-koles-v-ljubljani-oglasni-plakati-na-vsakem-koraku/

Anže Voh Boštic, Metod Blejec, Taja Topolovec in drugi