Tagged: Kolumna

Odkrijte Ljubljano!

Ljubljana se je spremenila v turistično tovarno, ne da bi se o tem kdaj resno pogovorili

Nekoč bo prišel zoprn trenutek, ko bo neki ljubljanski župan moral postaviti neprijetno vprašanje »Kako omejiti turizem?«. Ne bi bil rad na njegovem mestu. Uvajati bo moral neprijetne regulacije, obdavčevati dejavnosti in se spopasti z novo nastajajočim plemenom Airbnb nepremičninarjev. Sodeč po tem, kakšne težave imajo podobne pobude drugod po Evropi, bo pojedel veliko sranja. Domačini sicer že dolgo za šanki jamrajo nad gužvo in cenami v mestu, toda te nevšečnosti težko ustvarijo politično voljo za resen sistemski poseg v sicer bleščečo panogo. Turizem je enostavno preveč donosen, da bi ga preizpraševali – nasprotno, večkrat mu dodelujemo mesijansko vlogo in o njem govorimo kot o božjem daru, ki se mu ne gleda v zobe. Tako kot pri drugih industrijah je zato prepovedana vsaka javna debata o tem, kakšne bodo njene dolgoročne posledice, kako vzdržna je, koga bo zaposlovala in kako se bodo delili dobički. Ljudje, ki odpirajo ta vprašanja, so prikazani kot naduti levičarski nergači, ki svojim sokrajanom ne privoščijo služenja denarja. Nič drugače ni, če se v vašem mestu odpira poceni linija Ryan Aira ali pa nova lakirnica – vsako najmanjše negodovanje nad vplivi neke industrije je takoj utišano z glasnim očitkom: »A misliš, da ste tako bogati, da ne potrebujete novih delovnih mest?«

Nadaljevanje na: http://www.mladina.si/181467/odkrijte-ljubljano/

Miha Blažič – N’toko

Advertisements

Blagoslovljeni 2. januar

[…]

»Ko opazujemo kolone družin, ki se gnetejo na mrazu, čakajoč svoj kozarec kuhančka, nam ne more uiti, kako utrujeni delujejo. Služba proti koncu leta postane še večja norišnica kot po navadi, gneča je večja, vrste so daljše, potrpežljivost tako šefov kot strank pa je pri dnu. Kdo bi si v tem obdobju, ko na delovna mesta prihajamo in z njih odhajamo v trdi temi, želel še malo prazničnih opravil? Iskati parkirno mesto v BTC-ju in se ure izgubljati pod umetno svetlobo neskončnih dvoran v lovu na prava darila za ljudi, ki imajo že vse in ki bodo, tako kot mi, darilo takoj po praznikih vrgli v omaro, naslednje leto pa v klet. Se drenjati s petdesetimi drugimi družinami v vrsti za Dedka Mraza in nato tolažiti cmeravega otroka, ki se ne more sprijazniti, da so drugi otroci dobili boljše igrače. Delati seznam vseh ljudi, ki jih sicer nikoli ne vidimo, a jim je treba podariti nekaj boljšega, kot bodo oni podarili nam, da se vzpostavimo v sorodstveni/ poslovni hierarhiji. Dobro poglejte te obrede in nekaj postane jasno: to ni uživanje prazničnega razkošja, to je garaško delo. Če bi bilo kaj pravice na svetu, bi bili potrošniki za decembrska opravila plačani.

Vedno provokativni režiser Adam Curtis je v filmu Hypernormalisation povedal zabavno teorijo: »Vsak dan hodite v pisarno in sedite za mizo, a morda je ta služba povsem lažna. Resnične tovarne našega časa so namreč šoping centri in vaše pravo delo je nakupovanje …« Ne gre le za to, da s potiskanjem nakupovalnih vozičkov po trgovinskih centrih poganjamo kolesje gospodarstva, ampak da ob pomanjkanju realne rasti v času večnega javnega varčevanja ustvarjamo videz blaginje s kopičenjem zasebnega dolga. Glasni oglaševalski napad bank, ki nam ponujajo ugodne kredite za praznične nakupe, dajejo slutiti, da je nekaj na tem. Nimate denarja? Ni problem! Plačujte na 24 obrokov, vzemite novo kartico, odprite še en račun … Ljudje, ki marljivo prečesavajo predmete na policah, so tako le zrcalna slika delavcev v tovarnah, ki te predmete proizvajajo. Ne glede na naš poklic vsi delamo za banke.

Vsa ta gonja k zapravljanju pa poteka z roko v roki z varčevalsko histerijo, ko naj bi vsi šparali za težke čase. Nakupovanje tako postane dolžnost do družbe, ki jo moramo opraviti, in hkrati greh zoper to isto družbo, zaradi česar bi morali imeti slabo vest in delati še malo več. Dedek Mraz zahteva, da smo pridni, hkrati pa nas vabi v pogoltno in sebično prenažiranje. Nič čudnega, da so praznični opravki tako depresivni. Veseli december je tisti letni čas, ko se paradoksi kapitalizma najbolj neposredno preslikajo na naša življenja – postanemo odmev shizofrenega režima, ki hkrati zahteva razsipnost in varčevanje, delo in užitek, odpuščanje in povečanje povpraševanja.

Morda je pri tem najhuje dejstvo, da se srednji razred vsega tega zaveda, a si ne zna zamisliti alternative. Ničesar ni onkraj tega brezupnega prizadevanja za še več dela, da bomo kupili še več bedarij, ki jih bodo naši otroci čez tri minute užaljeno zavrgli, a bomo pri tem vsaj malo dvigali BDP do naslednje krize. Nobene optimistične prihodnosti ni na vidiku, le še več lučk, več izložb in več parkirnih mest pred njimi. In v sebi slutimo, da to zares ni nobena prihodnost, slutimo, da gre vse to k vragu, da igramo še zadnje ponovitve izpetega scenarija, onkraj katerega nas čakajo velike katastrofe. Jankovićevi okrasni kometi/spermiji, ki grozeče visijo nad glavami utrujenih nakupovalcev v centru Ljubljane, kot da bi simbolizirali prihajajočo kataklizmo. Veliki novoletni ognjemet ni več toliko simbolni vstop v novo leto, ampak preigravanje nekega apokaliptičnega filma. 2017 bo morda konec sveta, bradati klovni na Prešernovemu trgu pa nam delijo balone.

Neoliberalci se gotovo šalijo, ko v tem mučnem procesu ne vidijo zahteve kapitala, ampak svobodno izbiro ljudi. Nihče pri zdravi pameti se ne bi odločil za takšne praznike in vsem nam je že na prvi pogled jasno, da se naši odnosi skozi njih bolj krhajo, kot pa utrjujejo. Jasno nam je tudi, da kakovost naših življenj ni pogojena z gostoto okrasnih lučk v mestih in številom trgovinskih centrov, ampak s količino časa, ki ga preživimo stran od njih. Jebeš božič, v resnici potrebujemo 2. januar. Potrebujemo dneve brez obveznosti in pritiskov. Potrebujemo čas brez spektakla, ko so trgovine zaprte in lahko gledamo v luft. Darilo, ki si ga vsi želimo, a nam ga nihče ne more podariti, je prosti čas.«

Miha Blažič – N’toko v Mladinini kolumni z naslovom »Blagoslovljeni 2. januar« (odlomek)

Vir: http://www.mladina.si/177805/blagoslovljeni-2-januar/

Več smisla, manj stvari

Osebno zadovoljstvo je predpogoj trajnostne družbe.

Novo leto je čas za refleksijo. Med drugim se zastavlja vprašanje, kaj si želimo kot okoljevarstveniki. Ne toliko na področjih, kjer delujemo, ampak širše, na področju vrednot. Kot okoljevarstvenikom nam ni treba posebej poudarjati osnovne želje, da ob tem, ko si ljudje prizadevajo za zadovoljitev lastnih potreb in želja, pazijo tudi na naravo in okolje. Zanimivejše dileme nastajajo ob vprašanju, kaj naj bi bilo dobro življenje, oziroma kako naj bi bilo videti (za človeka in okolje) boljše življenje. Naj navržem nekaj želja, ki bi prispevale k večji okoljski ozaveščenosti v naši družbi.

Najprej je pomembno, da vedno stremimo k boljšemu razumevanju sveta, da poskušamo biti odprti do drugačnih stališč in poskušamo razumeti drug drugega. Kdor drugega razume, v njegovem ali njenem mnenju ne vidi nujno nasprotja ali grožnje, ampak morda tudi povabilo k večji sproščenosti do svojih lastnih stališč in morebitni spremembi le teh. Okoljevarstveniki smo pogosto postavljeni na mesto obrobnežev. Naša stališča namreč ne izhajajo iz uveljavljenega načina mišljenja in delovanja, ampak svoje ideje oblikujemo po tem, ko vidimo škodljive učinke obstoječega ravnanje za zdravje ljudi in okolja.

Za naše okolje bi bilo dobro tudi, da bi ljudje bolj cenili sami sebe, svoje bližnje in vse kar posedujejo. Velik pritisk na uničevanje okolja namreč prihaja iz nenehno rastoče proizvodnje stvari. Te so namenjene neskončnim željam potrošnikov po posedovanju vedno večje količine predmetov kot so oblačila, naprave in avtomobili.

Nadaljevanje na: http://www.delo.si/novice/okolje/vec-smisla-manj-stvari.html

Dejan Savić

Novo barbarstvo

Nedavni veliki vojaški napad na Slovenijo sem preživel v tujini, v družbi ljudi različnih narodnosti. Če se zaporedja prav spomnim, je šlo nekako takole: najprej so začeli vzklikati Nemci in kazati telefone z odprtimi družabnimi omrežji. Videli smo zasnežene ceste, dvorišča in balkone.

In tako je potem šlo po Evropi, do Hrvatov, ki so vrteli celo posnetke belih jadranskih otokov. Bosanci so seveda pokazali svoj humor – namesto obveznih prvomajskih piknikov so iz snega naredili odojka in ga vrteli nasajenega na kol.

Sneg povsod, le pri nas pa …

Nazadnje so opazili, da edino jaz socialnih omrežij niti odpreti ne upam in se začudili. Upiral sem se kot kmečka nevesta in iskal vse mogoče izgovore, da ne bi še sam mahal s telefonom. Končno sem priznal, da imam pač za seboj travmatične izkušnje. Ob žledu leta 2014 so najbolj razširjena vera v Sloveniji postali kemični izpusti letal, tako zelo, da smo postali največji verniki v svetovnem merilu (opisal v kolumni Ljudstvo se je prebudilo ).

Takole sem rekel: “Če je Slovence iztiril žled februarja, jih bo sneg aprila zadel, kot bi popasli celo plantažo marihuane.”

Niso mi verjeli. Nazadnje sem s kislim obrazom pognal Facebook in postavil telefon na mizo. Še prej pa povedal, da intenzivno brišem s svojega omrežja ljudi, ki širijo traparije, kot jih bomo najverjetneje videli in bomo torej gledali na novo spreobrnjene.

“Ponoči je NATO z B-52 nasul kemične koktajle za zamrzovanje,” se je glasila prva množično deljena novica. Avtor se je zahvaljeval 40.000-emu bralcu (!). Naslednja: “Vojaški kemični letalski napad NATA na Slovenijo – 4. del!” druga, tretja “Slovenija laboratorij kemičnega orožja!”, potem “NATO-vo maščevanje, ker smo povabili Putina!” in stalnice “Chemtraili obstajajo!”, pa Rockefellerjeva zarota in o tem, da je v Avstriji padal čisto drugačen sneg.

Nisem mogel več. Le še odkimaval sem.

Čudna tišina je zavladala za omizjem.

Iz zadrege me je rešila afirmacija, za katero ne vem, od kje se je vzela. Rekel sem si: “Slovenec sem. Ne jamram. Iščem rešitve!”, prosil natakarja za aluminijasto folijo in si ovil glavo.

[…]

Novo barbarstvo je vsak dan bolj videti kot dobro staro potrošništvo.

Nadaljevanje na: http://siol.net/siol-plus/kolumne/novo-barbarstvo-416791

Miha Mazzini

Napotilo:

O pomembnosti znanstvene pismenosti in kritičnega razmišljanja

http://zofijini.net/o-pomembnosti-znanstvene-pismenosti-in-kriticnega-razmisljanja-ambivalentnem-odnosu-dela-javnosti-do-znanosti-in-vlogi-vsezivljenjskega-ucenja/

Konec kapitalizma in druge zgodbe

Iz Dnevnikove kolumne

V pred kratkim objavljenem poročilu je kalifornijski velikan Apple sporočil, da so prihodki podjetja v drugem fiskalnem četrtletju znašali 50,6 milijarde dolarjev – za 13 odstotkov manj v primerjavi z enakim obdobjem lani – od česar je ostalo 10,5 milijarde dobička oziroma kar za četrtino manj kot v enakem obdobju lani. Deset milijard in pol čistega dobička v samo treh mesecih bi bilo za koga drugega izjemen rezultat – vsa Republika Slovenija zbere toliko prihodkov v letu dni – ne pa tudi za Apple, za katerega je to zgodovinsko prvi padec prihodkov in dobička po trinajstih letih nenehne rasti.

Potem je družba Strategy Analitics sporočila, da je prodaja pametnih telefonov po vsem svetu upadla: v prvem trimesečju tega leta so prodali »samo« 335 milijonov pametnih telefonov oziroma tri odstotke manj kot v enakem četrtletju lani. Poleg Appla, katerega kultni iphone so prodali v 50 milijonov primerkov oziroma 10 milijonov manj kot v enakem obdobju lani, so padec doživeli tudi ostali, vključno z vodilnim korejskim Samsungom, ki je v prvem trimesečju prodal komaj 80 milijonov pametnih telefonov oziroma 4,5 odstotka manj kot v enakem četrtletju lani.

To je, smo izvedeli, prvi padec prodaje v vsej zgodovini pametne telefonije, še tam od leta 1996 in davnih Nokijinih komunikatorjev, odkar naj bi torej trg pametnih telefonov sploh obstajal in odkar je – celih dvajset let, vsako jebeno trimesečje – ves čas in neprestano rasel. Vse do danes.

Berem nerazumljive strokovne analize vodilnih svetovnih strokovnjakov o tem zgodovinskem padcu – nekaj v zvezi z zasičenostjo kitajskega trga in upočasnitvijo globalnega gospodarstva, ali nekaj takega, nisem prav dobro razumel – se praskam po svoji plešasti, neizobraženi glavi s celimi tremi razredi srednje gradbene šole notri in se sprašujem: od kod ta nenadna zaskrbljenost? Zakaj so šokirani prav vsi ti analitiki, menedžerji, teoretiki liberalne ekonomije in korporativnega kapitalizma? Kako si oni sploh predstavljajo trg?

Sonce ti žarko, 335 milijonov pametnih telefonov so prodali po svetu v prvih treh mesecih, kar pomeni, da se na leto proda 1,34 milijarde teh igračk! Vsako leto! In potem računam: na svetu je trenutno tri milijarde uporabnikov interneta, kar – ob maksimalistični predpostavki, da imajo vsi ti, ampak res vsi pametni telefon – pomeni, da ima vsak uporabnik interneta na zemeljski obli, do zadnjega, v povprečju komaj dve leti star smartphone, torej relativno novi iphone5S ali samsung galaxyS5. Ob nekaj bolj realni in razumni predpostavki, da ima pametne telefone na primer dobra polovica – tista mlajša in bolj moderna, ki je na facebooku, instagramu in twitterju, ali vsaj tista polovica, ki si lahko privošči igračko za petsto dolarjev – to preprosto pomeni, da v tem trenutku vsi, ki si lahko privoščijo in uporabljajo pametni telefoni, že imajo enega razmeroma novega, v povprečju kupljenega za zadnji božič.

Moje vprašanje je preprosto: kaj jim bo še eden?

Vem, izračun je vulgaren – pač primerno glavi s tremi razredi srednje gradbene – saj bi se najbrž našlo še kaj prostora za kak iphone »šestico«: po zadnjem poročilu ZN na primer po svetu danes živi milijarda in pol lačnih – lačnih! – medtem ko jih še skoraj milijarda životari na meji revščine, kar pomeni, da najmanj 2,5 milijarde ljudi na svetu še vedno nima niti Samsungovega navadnega S, kaj šele najnovejšega galaxy S7 edge.

Vprašanje, kaj bo ljudem še en smartphone, je zato retorično in pomeni le, da ima slavni arkadijski svobodni trg preprosto svoje fizične meje. Vulgarno rečeno: na svetu je 7,5 milijarde ljudi, in ko bodo nekega dne vsi imeli najnovejši pametni telefon, sedemmilijardpetstomilijonovprvega Samsung in Apple ne bosta imela več komu prodati. Resda je to precej fantastična projekcija, a že zdavnaj ne več samo filozofska: svet se je skrčil na velikost tržnice od Tromostovja do Zmajskega mostu, multinacionalke ga pokrivajo do zadnjega kotička in prostora za širjenje je vse manj. Preprosto: grafikon rasti proizvodnje, prodaje in dobička ne more – ne more! – rasti za vedno, do konca sveta in časa. Enkrat se mora ustaviti.

V čem je problem, da tega ne razumemo? V tem seveda, da sta neprestana rast in širjenje samo bistvo korporativnega kapitalizma. Tega problema ni bilo – ali ga vsaj ni bilo na vidiku – v dobi vedrega industrijskega optimizma, ko je bil trg okrogel, brezmejen in neznan. Danes pa je Zemlja ravna in vidna, vsa, povsod in od vsepovsod. Prvič se svetovna ekonomska teorija sooča z zelo eksaktnimi mejami veličastnega in širokega svobodnega trga. Z ekonomsko logiko iz tretjega letnika srednje gradbene – ne vem, kako bi to bolj vulgarno pojasnil – profilov na facebooku fizično ne more biti več kot sedem milijard in pol.

Nekega dne bo tako tudi tisti trmasti tibetanski duhovnik iz samostana v skalni pečini pod vrhovi Himalaje končno popustil in odprl svoj profil na fejsu, Mark Zuckerberg bo ponosno sporočil, da je zdaj tudi uradno celotno prebivalstvo Zemlje na tem družabnem omrežju, svetovne borze in ekonomski strokovnjaki pa bodo spet iskreno presenečeni, ko bo že v prvem naslednjem trimesečnem poročilu Facebook prvič v zgodovini družbe zabeležil stagnacijo.

Ljudje preprosto ne potrebujejo več pametnih telefonov: ne morejo pojesti več McDonaldsovih hamburgerjev in popiti več kokakole, kot gre vanje. Ali vsaj ne bodo mogli v neki razmeroma bližnji prihodnosti. Tisti pa, ki bi lahko, ne bodo imeli denarja. Denarja pa ne bodo imeli zato, ker jih bo kapitalizem, ki se obupno oklepa zakona nenehne rasti, odrezal kot nepotreben strošek. In to je vse.

Ampak, jebiga, za to je treba končati tri razrede srednje gradbene.

Boris Dežulović

Izvirno objavljeno v Dnevniku, 30. aprila 2016

Vir: https://dnevnik.si/1042734815/mnenja/kolumne/boris-dezulovic-konec-kapitalizma-in-druge-zgodbe