Tagged: Kolumna

Reklamokracija

Redna glosa Marka Radmiloviča na Valu 202

Nova realnost je končno zavzela še zadnjo trdnjavo stare normalnosti, ki je seveda ekonomsko propagandni program. »Reklame« po domače. Kar nenadoma so se pojavile reklame za izdelke, ki še nikoli prej niso napadli naših polic, src in denarnic.

Recimo vitamin »D« se je v sodobnih reklamah iz sorazmerno anonimnega vitamina prelevil v vladarja vitaminskega cesarstva! Danes ga je moč najti v vseh mogočih izdelkih in sončenje je v trenutku postalo nekaj neskončno predmodernega.

Potem so tu vedno obsežno reklamirani izdelki kozmetične industrije, ki po novem namesto parfumov in krem ponuja razkužila za roke. Reklamiranje razkužila za roke je neskončno manj zapeljivo od reklame za parfume; a kot že tolikokrat reklamarska industrija dela najboljše, kar zna pri obveščanju in osveščanju javnosti o svežih izdelkih razvitega potrošništva …

Ker je nova realnost precej kruta realnost, se je v reklamiranje tržne niše – ki je smrt – vključila ena najbolj potentnih gospodarskih panog – zavarovalniški sektor. Včasih zavarovalničarji v reklamiranju zavarovanj niso šli dlje kot do kakšne zlomljene noge; vsaj glede pokvarljivosti človeškega telesa … Danes pa nam zavarovalnice predvajajo reklame, ki prikazujejo srečno družino, a hkrati ne izključujejo temnih oblakov na obzorju, za katerimi preži smrt … Ena izmed zavarovalnic ponuja sklenitev zavarovanja v primeru smrti kar po telefonu! Torej če čutite bolečine v prsih, vas sili na kašelj, ste starejši od sedemdeset let in imate pridružene bolezni, brž pokličite svojega zavarovalniškega zastopnika … sorodstvo vam bo hvaležno.

Ampak nobeno od teh reklamarskih področij ni tako eksplodiralo, kot so nas preplavile reklame za hrano in posledično za trgovske verige. Saj so bile reklame za prehrambne veletrgovce že prej; a sodobne trgovske reklame so tako množične in kar je še pomembnejše – tako identične, da se razumnemu dozdeva, kot da gre ves čas za eno in isto propagandno sporočilo.

V opisu se omejimo samo na televizijski medij, ki si tradicionalno reže največji del oglasnega kolača:
»cinglajoča glasba, počasna, mehka slika, vedno en in isti globok glas katerega naših dramskih prvakov ter pastorala slovenske pokrajine. Sporočilo po navadi vsebuje tri temeljne besede: domače, slovensko in poceni …«

Ampak najbolj zanimive so upodobitve proizvajalcev kmetijskih pridelkov, se pravi kmetov, kot jih interpretira slovenska ustvarjalna elita. Gre za čvrste, lepe, krepke in zdrave ljudi. Niti slučajno niso podobni slovenskemu kmetu, ki ga je moč srečati na slovenskem podeželju: utrujenemu, zgaranemu, postaranemu, le ob praznikih in nedeljah delno sproščenemu …

V reklamah so kmetje videti zelo urbano; v jeansu, s karirastimi srajcami, novim orodjem, čistimi stroji in rokavicami na rokah. Videti so negovani in so navdušeni, da lahko brkljajo po zemlji, zvečer pa se dobijo ob preobloženi mizi na pirovanju, ki bi jim ga zavidali še Vikingi …

Vse skupaj bi bil benigni okrasek k čudaškosti koronačasov, ko ne bi reklame za hrano oz. kmetijske pridelke v sebi nosile temeljnega nasprotja slovenske pridelave hrane … Mimogrede; v povezavi z idealiziranjem slovenskega kmeta v televizijskih reklamah so se že oglasila nekatera stanovska združenja slovenskega kmetstva, vendar so centri trgovske moči v navezavi s kreativnimi direktorji oglaševalskih agencij prevelika ovira, da bi se njihovi pomisleki slišali.

Ne odkrivamo nič novega, ko opozorimo na temeljni problem verige preskrbe s hrano v Sloveniji … Fenomen ali trend, ki mu v nekaterih gospodarskih okoljih in pri nekaterih prehrambnih izdelkih pravijo »pravična trgovina«, je pri nas samo v sledovih. Čeprav nastopa kot proizvajalec, je kmet v prehrambeni verigi globoko deprivilegiran in vrhovni krvosesi, ki potrošniku sicer obljubljajo nizke cene, hkrati pa cenovno izsiljujejo proizvajalce, so seveda trgovske verige. Problem, s katerim se kmetijska politika že desetletja dolgo spopada, ni ne nov ne preprosto rešljiv; vendar je koronakriza zadevo, vsaj po našem mnenju, končno vrgla iz tečajev.

Kaj se bo zgodilo?

Na koncu, ko bomo porabili vse subvencije, ko bomo najprej pregnali in nato ponovno ustoličili vse elite, ko bomo zrušili zdravstveni in šolski sistem, ko bomo zastrupili medčloveške odnose, bo na koncu prišlo do hrane. Danes je je še v izobilju in vsake toliko nas pomirijo, da je ne bo zmanjkalo; a enako so nam jamčili tudi svobodo … »Nikoli je ne bo zmanjkalo,« so nam govorili trgovci polnih malh svobode.

»Čemu bi zmanjkalo hrane?« vpraša zaveden, dobro informiran in dobro situiran državljan, ki pa je kljub vsemu, kot velika večina, prepričan, da hrana raste v skladiščih trgovin; če ne tam pa vsaj v ogromnih logističnih centrih ob avtocestah.

Hrane bo zmanjkalo preprosto zato, ker se bo slovenski kmet gospodarsko zlomil; ker je kapitalistični vrč tako dolgo hodil po vodo na deželo, da se je ali pa se bo v kratkem razbil. Vzemite katerikoli kmetijski izdelek že hočete; z nekaj osnovnega gospodarskega vedenja in s pričevanjem sorodnika, ki na vasi živi od zemlje, vam bo jasno, da je velika večina slovenske kmetijske proizvodnje na mehanskem predihavanju. Če razkrijemo absurd kmetijske proizvodnje z začetka oddaje: milijone litrov vrhunskega slovenskega vina se je spremenilo v razkužilo za roke; za obupanega kmeta je v plastičnem dozirniku vino še vedno bolj profitabilno kot na polici veletrgovine.

Ukrep proti tej anomaliji je star in znan od tistega dne, ko se je prekinila generična vez med kmetom in tržnim dnem … in so namesto tega prišli trgovci z novci.

Ti bi morali zmanjšati svoje marže in bi bil mir … kar pa se ne bo zgodilo, kajti koncept rezanja veje, na kateri sedijo, je za kravatarje v upravnih odborih nekaj, kar sega čez obzorje njihovega razumevanja … korona gor ali dol!

Iz povedanega sledi, da so pocukrane reklame, ki vas spodbujajo k nakupu zdrave, vrhunske in kakovostne slovenske hrane v točno določeni trgovski verigi grobo norčevanje iz slovenskega kmeta; tako glede zunanje podobe kmetov in kmetic kot tudi norčevanje iz njihovega dela ter nazadnje tudi norčevanje iz podeželja … iz tistega podeželja, ki z vedno večjimi gospodarskimi, socialnimi, infrastrukturnimi in kulturnimi težavami pospešeno tone v fevdalizem.

Marko Radmilovič, Val 202

Vir: https://www.rtvslo.si/kolumne/marko-radmilovic/reklamokracija/543352

Pozidajmo Slovenijo!

Zadnjič sem slišal, da bodo v Ljubljani gradili novo nakupovalno središče. Ne bi vam rad vsiljeval svojega mnenja, ampak dobesedno me je streslo, hkrati pa sem postal kar žalosten. Kako Slovenci cenimo svojo zemljo? Ja, prav za nove trgovine jo bomo pozidali, za velike, pokrite in ogrevane (poleti seveda klimatizirane) površine za prijetno preživljanje družinskih prostih uric, kajne? Kar ponujajo se prazna zemljišča, trgovin nam res primanjkuje.

Takoj mi je prišel na misel slogan, tak udaren, aktivističen in optimističen – Pozidajmo Slovenijo! Morali bi ga napisati na vse (mnogo preštevilne) ogromne obcestne panoje, da bi se vtisnil v našo podzavest, da bi postal del narodne zavesti. Morda malo asociira na precej razvpit Hitlerjev izrek takrat nekje v Mariboru, tudi malo zloben je, priznam, ampak mislim, da meri naravnost v sredino tarče. Prav jezen sem spet postal, ko tole pišem. Le zakaj? Saj bomo ustvarili nova delovna mesta – koliko že? Ja, postali bomo narod trgovcev, snažilk, šoferjev … Nič ni narobe s temi poklici, potrebujemo jih, spoštujem vsakogar, ki dela, vem, da delajo veliko, preveč, pa za slabe plače. A država očitno ne želi drugega. Izobraženih mladih imamo veliko, znanje naj bi bilo cenjeno, ustvarjamo pa delovna mesta, ki tega ne zahtevajo, in mladi, ki smo jim financirali izobraževanje, odhajajo, dobesedno zastonj delimo izobraženo delovno silo bogatejšim državam – kakšen paradoks, pa človek bi se zjokal! In ker ljudje ne silijo ravno v trgovino delat, bomo iskali delovno silo drugod, izven Slovenije.

Kot da se ne dela že gnoj iz vseh trgovin, ki jih imamo – mislim, da smo med vodilnimi po številu trgovin na prebivalca v Evropi. Hkrati ugotavljamo, koliko plodne zemlje pozidamo vsako leto in kako slabo smo samooskrbni s hrano. Trgovine pa nam res ne bodo povečale samooskrbe – razen če si kdo pod samooskrbo predstavlja, da se sam oskrbi s hrano tako, da jo gre v trgovino kupit. Za vsak kvadratni meter bi se morali boriti, nepozidana tla so dragocena, dajmo se tega že enkrat začeti zavedati! Ne samo zaradi hrane, več ko pozidamo, bolj se segrevajo tla, odvajajo dež v kanale in voda odteče in tako dalje in tako dalje. Naj bi vsaj zgradili stanovanja ali pa kakšno raziskovalno ali kulturno ustanovo, ne pa trgovine. Saj, lahko zgradimo tudi to, ampak za trgovino je prostora škoda. Ne potrebujemo jih več, imamo jih dovolj. Razen tistih malih po vaseh in odročnejših krajih. Ko se pa ne splača. Ljudje se res ne splačamo!

Vir: https://www.vecer.com/pozidajmo-slovenijo-6690687

Andrej Velkavrh, meteorolog

Kaj je Maribor pridobil z Europarkom?

Leta 2000 je Maribor dobil takrat največji in najmodernejši nakupovalni center v Sloveniji. Ime mu je Europark. Europark so postavili na centralni lokaciji in ga proslavili kot znak napredka mesta in blagostanja ljudi. Težko ga je spregledati, saj od samega začetka kot novodobni tempelj, v katerega se zgrinjajo trume obiskovalcev, zeva nad mestom. Prostori potrošnje, kot je Europark, so psevdojavni prostori. Naše aktivnosti so v teh prostorih močno regulirane, saj so oblikovani tako, da nas vodijo in animirajo k potrošnji ali pa k aktivnostim, ki nas navdajajo z občutki užitka, le da užitke asociiramo s potrošnjo.

Avstrijski arhitekt Victor Gruen je sledil velikim sanjam. Ko se je preselil v Ameriko, je opazoval hitro rastoča primestja in videl, da ljudje preživijo večino časa v svojih avtomobilih, odrezani od mesta in drug od drugega, saj primestjem primanjkuje, kar je sociolog Ray Oldenburg poimenoval tretji prostor. Prvi prostor je naš dom, drugi prostor je služba in tretji prostor je ta, kjer preživljamo čas s prijatelji, znanci in someščani zato, da se čutimo povezane in gradimo skupnosti. Gruen si je omislil načrt, ki bo dal ljudem takšen tretji prostor. Nakupovalna središča, ki jih je oblikoval, so bila zanj arhitekturno zdravilo, ki naj bi reševalo okoljske, komercialne in socialne probleme. Ti prostori naj bi združevali zelene površine, trgovine, stanovanja, bolnišnice, knjižnice, vrtce in takrat, v petdesetih letih, tudi zaklonišča. Gruen je dolgo načrtoval nakupovalna središča, prvo pa so zgradili v mestu Edina, v državi Minnesota. Razen atrija, ki naj bi imel funkcijo, podobno trgu, pa nakupovalno središče pravzaprav ni imelo skupnostnih prostorov. Ljudje tam niso živeli, ni bilo ne knjižnic ne otroških vrtcev, bilo pa je zelo veliko trgovin. Uspeh nakupovalnih središč je temeljil na tem, kar je postalo znano pod imenom Gruenov učinek ali Gruenov transfer. Nakupovalna središča so bila od zunaj grde, monotone zgradbe, v notranjosti pa so bila presunljivo očarljiva in v vsem svojem blišču skoraj hipnotična.

Skrbno oblikovane izložbe in celotna atmosfera notranjega okolja, količina razstavljenih izdelkov in občutek, da smo tako zelo dobrodošli, je povzročil, da so ljudje začeli nezadržno nakupovati. Gruen je postal znan in zelo uspešen, saj so nakupovalna središča rasla kakor gobe po dežju, njegov arhitekturni biro pa jih je oblikoval več kot petdeset. Vendar pa je Gruen čez čas opazil, da nakupovalna središča mesta oropajo življenja in da ne predstavljajo tretjih prostorov, temveč so zgolj stroji potrošnje. Preselil se je nazaj na Dunaj, kjer je kasneje sodeloval v projektih revitalizacije mestnega jedra.

Za majhno mesto, kot je Maribor, je Europark, v katerem naj bi bili že v prvih štirih letih obstoja pozdravili dvajset milijonov kupcev, mesečno pa naj bi ga sedaj obiskalo pol milijona kupcev, zelo velika stvar. Nakupovalni centri so po navadi značilno postavljeni na obrobja mest, center mest pa postane bolj odprt in prežet z različnimi vsebinami in dejavnostmi zato, da se ohranjajo javne dimenzije mesta. A v Mariboru je drugače. Europark je neposreden razlog, da je velik del osrednje Gosposke, pa tudi drugih centralnih ulic, prazen, da trgovine propadajo, da večji del prebivalstva redno zahaja v grdo, svetlečo stavbo praznih, bleščečih podob, ki ljudi odsevajo zgolj kot številke. Pocukranost in hkratno nasilje sta namreč temeljna značilnost prostorske dominacije. Tako se lahko naši otroci na primer igrajo na igralih, medtem ko sami nakupujemo, na kosilu se srečamo s prijatelji in jemo v atmosferi, polni vnaprej pripravljenih vonjev, strateško oblikovanih svetlobnih napisov, izložb, mimoidočih potrošnikov, ki nosijo polne vrečke z natisnjenimi slogani znamk, po kosilu pa spet nadaljujemo nakupe.

Zgodovina javnih prostorov je tudi zgodovina prostorov potrošnje. Vendar pa javni prostori niso zgolj prostori potrošnje, temveč so kombinacija ekonomskih in socialnih menjav. Predvsem pa so dvorišča drugih javnih institucij, kot so šole, knjižnice … prostori, kjer smo kot meščani in državljani v interakciji drug z drugim in oblastjo na način, ki bi naj odseval demokratične vrednote.

Ameriška arhitektka, urbanistka in profesorica na Univerzi Yale Keller Easterling v svoji knjigi Extrastatecraft, The Power of Infrastructure Space pokaže, kako so urbanistične rešitve v veliki meri plod finančnih institucij in svetovalcev, za katere je prostor s svojimi pomembnimi materialnimi posledicami zgolj stranski produkt. Infrastrukture ne smemo razumeti le kot podzemne kable, cevi in tako dalje, pa tudi ne le kot zgolj fizično manifestacijo urbanega prostora, kot na primer ceste in zgradbe, temveč kot matrico pravil in relacij, znotraj katerih so grajena okolja postavljena v razmerje odvisnosti. Tako je infrastrukturni prostor eden ključnih dejavnikov globalne moči in dominacije. Ta razmerja odvisnosti so administrirana s strani javnih in zasebnih akterjev, ki predstavljajo nove konstelacije nacionalne, mednarodne, medvladne in nadnacionalne administracije s politično močjo, ki raste hitreje, kot jo lahko legalno priznajo uradne oblike vlad. Infrastrukturna pravila tako določajo na primer debelino kreditnih kartic in standarde kakovosti ISO, standardizirani kontejnerji, s katerimi ladje danes prevažajo tovore, pa so v jedru avtomatizirali pomorsko ekonomijo in nekdaj živa pristanišča spremenili v puste krajine brez barov, lokalne mikroekonomije in kulture.

Na spletni strani Europarka lahko o njegovi zgodovini preberemo: “Po obetavnih rezultatih marketinške raziskave in najdeni ustrezni lokaciji je bila sprejeta odločitev o gradnji novega nakupovalnega središča, ki bo za celotno regijo postavil nova, mednarodno uveljavljena nakupovalna merila.” Mednarodno uveljavljena nakupovalna pravila? Če razumemo Slovenijo kot periferijo evropskega imperija in Evropsko unijo kot visoko birokratski in administriran ekonomski projekt, ki ga vodijo finančne institucije, potem lahko hitro vidimo manifestacijo Europarka v njegovi vpetosti v različna razmerja. Europark je medij, skozi katerega se nadaljuje zgodovinska kolonizacija regije s strani nemško govoreče Evrope. Kolikšen del trgovin v Europarku je slovenskih in kolikšen del denarja, ki ga precej revni Mariborčani pustijo tam, ostaja v mestu? Kje in pri kom kupujemo našo hrano? Ali se zavedamo, kako ključen je prav ta dejavnik za našo svobodo in svobodo družbe, v kateri živimo? Europark, kot je zgrajen, to, kar ponuja, in to, kar proizvaja, so neposredno vezani na instrumente standardiziranja kakovosti ISO. Ali vemo, da v Ženevi ustanovljena nadnacionalna organizacija ISO, ki jo nekateri imenujejo svetovna država, deluje kot zasebna organizacija, ki prodaja standarde? Ali vemo, da nima javnega arhiva, ščiti svoje naročnike, neposredno aplicira moč nad javnimi prostori, hkrati pa ne sodeluje v nikakršnih javnih razpravah? Je pa tesno povezana z institucijami, kot je Svetovna trgovinska organizacija (WTO).

Koncept nakupovalnega središča vsebuje možnost ponavljanja. Nakupovalna središča se tako replicirajo po vsem svetu. Kar se ponavlja, so standardi prostorske, infrastrukturne ureditve. Ti ponavljajoči se prostorski proizvodi postanejo del matrice globalnega prostorskega operacijskega sistema.

Ko je leta 2008 zlom ameriškega nepremičninskega trga povzročil globalno ekonomsko krizo, so bila na voljo zgolj pravna in finančna orodja za reševanje krize. Infrastrukturna vprašanja s ključnimi prostorskimi učinki se tako urejajo z neprostorskimi orodji.

Po mojem mnenju je izgradnja Europarka ena največjih napak, ki jo je kadar koli napravila katera koli županska ekipa v celotni zgodovini Maribora. Učinki Europarka segajo v samo jedro vsakdanjih življenj Mariborčanov. Ne nazadnje je tudi propadanje nadvse pomembne mariborske tržnice neposredno povezano z Europarkom, a več o njej v naslednji kolumni.

Oliver Vodeb

Vir: https://www.vecer.com/kaj-je-maribor-pridobil-z-europarkom-6415558

Odkrijte Ljubljano!

Ljubljana se je spremenila v turistično tovarno, ne da bi se o tem kdaj resno pogovorili

Nekoč bo prišel zoprn trenutek, ko bo neki ljubljanski župan moral postaviti neprijetno vprašanje »Kako omejiti turizem?«. Ne bi bil rad na njegovem mestu. Uvajati bo moral neprijetne regulacije, obdavčevati dejavnosti in se spopasti z novo nastajajočim plemenom Airbnb nepremičninarjev. Sodeč po tem, kakšne težave imajo podobne pobude drugod po Evropi, bo pojedel veliko sranja. Domačini sicer že dolgo za šanki jamrajo nad gužvo in cenami v mestu, toda te nevšečnosti težko ustvarijo politično voljo za resen sistemski poseg v sicer bleščečo panogo. Turizem je enostavno preveč donosen, da bi ga preizpraševali – nasprotno, večkrat mu dodelujemo mesijansko vlogo in o njem govorimo kot o božjem daru, ki se mu ne gleda v zobe. Tako kot pri drugih industrijah je zato prepovedana vsaka javna debata o tem, kakšne bodo njene dolgoročne posledice, kako vzdržna je, koga bo zaposlovala in kako se bodo delili dobički. Ljudje, ki odpirajo ta vprašanja, so prikazani kot naduti levičarski nergači, ki svojim sokrajanom ne privoščijo služenja denarja. Nič drugače ni, če se v vašem mestu odpira poceni linija Ryan Aira ali pa nova lakirnica – vsako najmanjše negodovanje nad vplivi neke industrije je takoj utišano z glasnim očitkom: »A misliš, da ste tako bogati, da ne potrebujete novih delovnih mest?«

Nadaljevanje na: http://www.mladina.si/181467/odkrijte-ljubljano/

Miha Blažič – N’toko

Blagoslovljeni 2. januar

[…]

»Ko opazujemo kolone družin, ki se gnetejo na mrazu, čakajoč svoj kozarec kuhančka, nam ne more uiti, kako utrujeni delujejo. Služba proti koncu leta postane še večja norišnica kot po navadi, gneča je večja, vrste so daljše, potrpežljivost tako šefov kot strank pa je pri dnu. Kdo bi si v tem obdobju, ko na delovna mesta prihajamo in z njih odhajamo v trdi temi, želel še malo prazničnih opravil? Iskati parkirno mesto v BTC-ju in se ure izgubljati pod umetno svetlobo neskončnih dvoran v lovu na prava darila za ljudi, ki imajo že vse in ki bodo, tako kot mi, darilo takoj po praznikih vrgli v omaro, naslednje leto pa v klet. Se drenjati s petdesetimi drugimi družinami v vrsti za Dedka Mraza in nato tolažiti cmeravega otroka, ki se ne more sprijazniti, da so drugi otroci dobili boljše igrače. Delati seznam vseh ljudi, ki jih sicer nikoli ne vidimo, a jim je treba podariti nekaj boljšega, kot bodo oni podarili nam, da se vzpostavimo v sorodstveni/ poslovni hierarhiji. Dobro poglejte te obrede in nekaj postane jasno: to ni uživanje prazničnega razkošja, to je garaško delo. Če bi bilo kaj pravice na svetu, bi bili potrošniki za decembrska opravila plačani.

Vedno provokativni režiser Adam Curtis je v filmu Hypernormalisation povedal zabavno teorijo: »Vsak dan hodite v pisarno in sedite za mizo, a morda je ta služba povsem lažna. Resnične tovarne našega časa so namreč šoping centri in vaše pravo delo je nakupovanje …« Ne gre le za to, da s potiskanjem nakupovalnih vozičkov po trgovinskih centrih poganjamo kolesje gospodarstva, ampak da ob pomanjkanju realne rasti v času večnega javnega varčevanja ustvarjamo videz blaginje s kopičenjem zasebnega dolga. Glasni oglaševalski napad bank, ki nam ponujajo ugodne kredite za praznične nakupe, dajejo slutiti, da je nekaj na tem. Nimate denarja? Ni problem! Plačujte na 24 obrokov, vzemite novo kartico, odprite še en račun … Ljudje, ki marljivo prečesavajo predmete na policah, so tako le zrcalna slika delavcev v tovarnah, ki te predmete proizvajajo. Ne glede na naš poklic vsi delamo za banke.

Vsa ta gonja k zapravljanju pa poteka z roko v roki z varčevalsko histerijo, ko naj bi vsi šparali za težke čase. Nakupovanje tako postane dolžnost do družbe, ki jo moramo opraviti, in hkrati greh zoper to isto družbo, zaradi česar bi morali imeti slabo vest in delati še malo več. Dedek Mraz zahteva, da smo pridni, hkrati pa nas vabi v pogoltno in sebično prenažiranje. Nič čudnega, da so praznični opravki tako depresivni. Veseli december je tisti letni čas, ko se paradoksi kapitalizma najbolj neposredno preslikajo na naša življenja – postanemo odmev shizofrenega režima, ki hkrati zahteva razsipnost in varčevanje, delo in užitek, odpuščanje in povečanje povpraševanja.

Morda je pri tem najhuje dejstvo, da se srednji razred vsega tega zaveda, a si ne zna zamisliti alternative. Ničesar ni onkraj tega brezupnega prizadevanja za še več dela, da bomo kupili še več bedarij, ki jih bodo naši otroci čez tri minute užaljeno zavrgli, a bomo pri tem vsaj malo dvigali BDP do naslednje krize. Nobene optimistične prihodnosti ni na vidiku, le še več lučk, več izložb in več parkirnih mest pred njimi. In v sebi slutimo, da to zares ni nobena prihodnost, slutimo, da gre vse to k vragu, da igramo še zadnje ponovitve izpetega scenarija, onkraj katerega nas čakajo velike katastrofe. Jankovićevi okrasni kometi/spermiji, ki grozeče visijo nad glavami utrujenih nakupovalcev v centru Ljubljane, kot da bi simbolizirali prihajajočo kataklizmo. Veliki novoletni ognjemet ni več toliko simbolni vstop v novo leto, ampak preigravanje nekega apokaliptičnega filma. 2017 bo morda konec sveta, bradati klovni na Prešernovemu trgu pa nam delijo balone.

Neoliberalci se gotovo šalijo, ko v tem mučnem procesu ne vidijo zahteve kapitala, ampak svobodno izbiro ljudi. Nihče pri zdravi pameti se ne bi odločil za takšne praznike in vsem nam je že na prvi pogled jasno, da se naši odnosi skozi njih bolj krhajo, kot pa utrjujejo. Jasno nam je tudi, da kakovost naših življenj ni pogojena z gostoto okrasnih lučk v mestih in številom trgovinskih centrov, ampak s količino časa, ki ga preživimo stran od njih. Jebeš božič, v resnici potrebujemo 2. januar. Potrebujemo dneve brez obveznosti in pritiskov. Potrebujemo čas brez spektakla, ko so trgovine zaprte in lahko gledamo v luft. Darilo, ki si ga vsi želimo, a nam ga nihče ne more podariti, je prosti čas.«

Miha Blažič – N’toko v Mladinini kolumni z naslovom »Blagoslovljeni 2. januar« (odlomek)

Vir: http://www.mladina.si/177805/blagoslovljeni-2-januar/