Tagged: Kolumna
Plače seveda trošimo
Delamo za to, da zaslužimo, in z zaslužkom lahko preživimo. Eni delajo, pa z zaslužkom ne morejo preživeti. Pa ne, ker bi ga prehitro porabili, ampak ker zaslužijo premalo, da bi lahko izpolnili osnovne življenjske potrebe. V tej naši zahodni bogati družbi je to dejstvo.
Zakaj ne zaslužijo dovolj? Kakšna družba pa smo, če za polni delovni čas ne zaslužiš dovolj za osnovno preživetje? Ker vidimo, dana drugi strani nekaj ljudi nenormalno bogati. Verjetno ne zaradi svoje marljivosti, ker bi bili sposobni več in bolje narediti in bi izdelovali izdelke, ki bi jih vsi želeli in resnično potrebovali. Očitno je tu izkoriščanje. Po drugi strani so (smo, moram priznati) ljudje, ki z zaslužkom nimamo težav in lahko normalno živimo – seveda, kaj je to normalno? Kaj je pravzaprav višina plače, kolikšna plača je dovolj visoka, smiselno visoka? Ali višina plače izraža tudi družbeno priznanje, položaj v družbi, spoštovanje drugih in podobno?
Zakaj bi imeli še višje plače? Plače seveda trošimo. Ne le za hrano, bencin, obleko, izobraževanje, gledališče in še kaj, ampak tudi za luksuz, za nepotrebne stvari. Kam nas je to pripeljalo, vidimo vse bolj nazorno. Ne le zaradi podnebnih sprememb, ampak tudi zaradi onesnaževanja, če drugega ne. In zaradi preobražanja družbe v nestabilno, nehumano, nestrpno. In kam nas vodijo višje plače? K večji potrošnji. Kje je smiselna meja naše potrošnje? Kje je meja, ki določa, da je naše življenje varno, zadovoljno? Najbrž ni treba ne vem kako visokih zneskov za to. Če zaslužimo preveč, bomo preveč trošili. Kaj pa je to preveč? Za nekoga jahta ni preveč, nenehna potovanja niso preveč, menjavanje avtomobila vsaki dve leti ni preveč …
A vse pogosteje prihajamo do zaključka, da bomo morali zmanjšati porabo dobrin, energije predvsem. Ker če ne bomo, tudi z zeleno energijo ne bomo odpravili naših težav. In če bomo zaslužili več, bomo nehote trošili več ali pa nam bo zaslužek ostajal – čemu ga bomo potem imeli? Ker tudi če bomo investirali v nepremičnine, jih je treba zgraditi, in gradnja ni nič drugega kot trošenje. Dokler trošimo za potrebo, dokler gradimo stanovanja za ljudi, ki jih potrebujejo, ki jih nimajo, je to razumljivo. Vse ostalo pa je razmetavanje z energijo in materialom. A zato, da bomo služili z oddajanjem turistom? Res velika potreba, če zaslužimo dovolj za povsem spodobno življenje. Mi si je torej smiselno prizadevati za večje plače, razen dokler te res niso dovolj visoke in nam onemogočajo spodobno življenje?
Andrej Velkavrh, meteorolog
Reklama(cija)
Večerova kolumna
Če ste opazili, da je v zadnjem času Maribor vse bolj umazan, niste edini. Situacija se slabša iz meseca v mesec. Ne bi bilo slabo, če bi se župan Saša Arsenovič, ki je odgovoren za urejeno in varno mesto, pogovoril z nekdanjim županom Sao Paola Gilbertom Kassabom. Da je Sao Paolo prvo mesto, ki je leta 2007 prepovedalo zunanje oglaševanje, je bil namreč predvsem zaslužen Kassab. Zradirali so na tisoče oglasov. Namen njihovega Lei Cidade Limpa, zakona o čistem mestu, je bil narediti prijetno okolje, izboljšati varnost pešcev in voznikov, spoštovati integriteto arhitekture in zgodovinsko dediščino. Rezultat sicer ni bil absolutno trajen. Ker je betonska golota brazilske metropole preveč razkrivala družbeno neenakost in revščino, so pet let kasneje znova dopustili oglaševanje, a nadzorovano. So pa ideji sledila nekatera mesta in države, odstranjevanje reklam je postalo trend.
Ko se vozite, recimo po avtocesti od Dunaja do Maribora, reklamni panoji vaše pozornosti ne odvračajo od prometa. Zakaj? Zato ker jih ni ali je le kakšen. Zaradi varnosti in spoštovanja krajine v Avstriji veljajo strogi kriteriji za postavljanje oglasov. Podobno je v Italiji, Nemčiji … Omejitve veljajo na podeželju in v mestih. Ko pridete v Slovenijo, s travnikov butnejo kričavi trgovci, ob cestiščih se verižijo predimenzionirani oglasi, ki niso nič drugega kot vizualna degradacija javnega prostora in uzurpacija s propagiranjem potrošniške banalnosti. Slovenija je glede plakatnega onesnaževanja na dnu celo med vzhodnoevropskimi državami. Vzrok niso samo konfuzna nacionalna zakonodaja, neučinkoviti občinski odloki in razpršenost med več inšpekcijskih služb, začne se pri odnosu vladajočih na državnem in lokalnem nivoju do ljudi in okolja.
Kakšen je ta odnos, kažeta Mestna občina Maribor in podjetje Europlakat, vodilni ponudnik različnih oglaševalskih oblik v Mariboru. Sklenjeni imata dve javno-zasebni partnerstvi, eno za sistem izposoje koles Mbajk in drugo za urejanje avtobusnih postajališč v zameno za oglaševalske objekte. Javnosti prodajajo statistiko o naraščajočem številu postajališč, koles, uporabnikov in meglo o dobrohotni pridobitvi za meščane, ki da je ne bi bilo, če občina z Europlakatom ne bi sklenila pakta. A to je le ena plat zgodbe. Javno-zasebne sprege so lahko kočljive, na vrhu se svetijo, jedro ledene gore pa leži pod gladino. Kolesa so seveda dobrodošla, vendar podatki, koliko takšno partnerstvo prinaša občanom in koliko zasebniku, niso povsem transparentni in jasni. Če občina za vzdrževanje Mbajka letno prispeva dobrih 200 tisočakov, od Europlakata pa iztrži nekaj več takse, je to sila klavrno. Če ni postavila pogoja, da so zavezujoče izključno oglasne vsebine z informativno, kulturno in izobraževalno naravo, ki nagovarjajo in krepijo skupnost, ne potrošnika, tudi ni hvale vredno. Podjetje pa obrača večmilijonski promet.
Beseda reklama se v oglaševanju menda ne uporablja več, ker preveč napeljuje na reklamacijo, pritožbo. V tem smislu bi bilo treba reklamirati javno-zasebni model z Europlakatom, ki je s pomočjo občine prišel do najboljših in najlepših, najbolj vidnih in frekventnih, torej donosnih, lokacij v Mariboru, enako v Ljubljani in drugje. Mesto je povsod agresivno posejal s svetlobnimi vitrinami, digitalnimi zasloni in jumbo panoji. Pri čemer jih je nekaj postavil na črno, brez soglasja varstva za kulturno dediščino, čeprav kot stari maček v tem poslu pozna pravila igre. Na nelegalnem panoju je v času lokalnih volitev dolgo visel tudi Arsenovičev obraz in zapeljeval mimoidoče. Še huje, pritožbo varuhov kulturne dediščine ignorirajo vsi po vrsti, Zgovornejše ilustracije, kako brezobziren, koristoljuben stroj vodi Maribor in kako dojema javni prostor, ne bi mogli najti. Morda je povedna tudi starejša zgodba, kako si je direktor Europlakata postavil luksuzno vilo pod krinko poslovnega objekta na atraktivni parceli ob Dravi in zaprl javno sprehajalno pot ob reki.
Nina Ambrož
Vir: https://vecer.com/maribor/aktualno/mb-teden-reklamacija-10343899
Slovenija, moja dežela plakatov
Se spomnite zadnjih kadrov v promocijskem spotu »Slovenija, moja dežela«? Stric v modrem kombinezonu ureja še zadnje detajle pri napisu »Slovenija«, nato pospravi lestev, kamera se odmakne, Oto Pestner in Nada Žgur odpojeta »njeni ljudje smo njeno ime, ponosno ime«, in nato zagledamo neokrnjeno naravo, zeleno deželo, Logarsko dolino, kamor »gostje prihajajo«, kot je bil uraden naslov te oglaševalske akcije, posnete leta 1986. Dobrih petintrideset let pozneje je pogled na to neokrnjeno naravo drugačen. Nekaj metrov za usmerjevalno tablo stoji oglasno sporočilo, ki nas vabi v nov trgovinski center. In ob obronku gozda stoji še en plakat, ponoči osvetljen z reflektorji, ki sporoča, da lokalni vulkanizer menja pnevmatike z dvajsetodstotnim popustom. Ne vidite tega? Poglejte še enkrat …
Kot otrok sem velike reklamne plakate opazoval skozi okno našega malega rumenega golfa, kadar sta se starša namenila iz Avstrije prešvercati kakšno čokolado, kavo in nov avtoradio blaupunkt. V moji otroški domišljiji so bili ti plakati znak razvitega zahoda, kjer se cedita med in mleko. Leta pozneje so tudi v Sloveniji ob cestah zrasla oglasna sporočila in z njimi obljuba o boljši prihodnosti. Na začetku devetdesetih smo dobili še nekaj: postali smo del globalne tehnološke revolucije. Iz naših pisarn so izginjali tipkalni stroji, prvi osebni računalniki, ki so v wordstaru ponujali kar šest različnih pisav, pa so ustvarili vtis, da je oblikovalec lahko vsak sam. Tako smo s podivjanim kapitalizmom dobili tudi nepregledno množico doma izdelanih reklam, natisnjenih na iglične tiskalnike, po možnosti v »coca-cola fontu« in na papirju, na katerem sta se prelivali fluorescentno zelena in vijolična barva. Ker socialistična dediščina ni premogla dovolj oglasnih desk, so bile reklame za poceni »štumfe in gate« polepljene po oknih novih prodajaln, brezsramno pripete na stebra dreves in vržene v naše poštne nabiralnike. Plakatomanija in reklamomanija sta podivjali tako, kot je podivjal kapitalizem, ko je zmagoslavno stopil na mesto nikoli izpolnjene socialistične obljube.
Čeprav se na začetku 21. stoletja mogoče zdi, da kulturi divjega kapitalizma zmanjkuje sape, tega za plakate, predvsem tiste, ki jim v kleni slovenščini rečemo jumbo plakati, ni mogoče trditi. Ne samo da se vpadnice v mesta dušijo v vizualnem onesnaženju, jumbo plakati se raztezajo tudi čez polja in travnike, pripeti so na kozolce in postavljeni ob obrobja gozdov.
Ko se zjutraj z Gorenjske vozim v službo v Ljubljano, je pogled na jutranji Krvavec pospremljen z ogromno reklamo za lokalno trgovino. Nekaj kilometrov pozneje je sredi polj dolge tedne visel Snežičev infantilni obračun s Kordišem in njegovo banano, še par metrov za tem pa jumbo plakat, na katerem je nekdo sporočal, da Jezus živi. Še preden me je objela ljubljanska megla, sem bil deležen politično-duhovnega pranja možganov. Malo pred Brodom, ob obrobju tamkajšnjih gozdov, je še nekaj megalomansko velikih oglasov, nato pa me v Vižmarjah in Šiški pozdravi drevored jumbo plakatov. Celovška cesta je tako rekoč postala velika kričeča reklama. A Ljubljana ni izjema. Civilna iniciativa Očistimo Slovenijo reklamnih panojev, ki na svojem facebooku objavlja grozljive podobe vizualnega onesnaževanja, jasno kaže, da smo z jumbo plakati v Sloveniji dobili tudi jumbo onesnaževanje. Predvsem v ruralnih okoljih se je v zadnjih letih razvila še nova folklora čestitk ob rojstnem dnevu, ki so v resnici smešenje slavljencev z javno objavo zasebnih fotografij, ponavadi v kakšnem pijanem stanju. (Mislim, resno, hvala, prijatelji!) Prodajalcem oglasnega mesta je seveda vseeno: nova restavracija, akcijska prodaja v trgovini ali na smrt pijani Jure. Denar je denar.
Če se je za trenutek zdelo, da smo se s televizijo, ki jo je mogoče »prevrteti naprej«, izognili ekonomsko-propagandnemu programu, se je ta po stranski poti v še večji meri vrnil v naša življenja. Danes skoraj ni več mogoče brati besedila na spletu ali gledati videoposnetka na telefonu, ne da bi ga prekinila reklama. In ko oči končno odmaknemo od računalniških zaslonov, nam pogled zastirajo jumbo plakati. Monetizacija naših vsakdanjih življenj je grozljiva.
Jumbo plakati ne onesnažujejo zgolj okolja, ampak ogrožajo tudi varnost vožnje. A za vse to nihče ne želi prevzeti odgovornosti. Dejstvo, da to področje v Sloveniji ureja devet zakonov in veliko občinskih aktov, je odlično gojišče za rast novih plakatnih mest: občine se sklicujejo na državo, država odgovornost prelaga na občine, te nato opozarjajo, da imajo zvezane roke, ker so jumbo plakati postavljeni na zasebnih zemljiščih, zmagovalci teh birokratskih začaranih krogov pa so seveda oglaševalci. Stvari se ne bodo spremenile, če vlada ne bo sprejela krovnega zakona, s katerim bo to področje celostno uredila in prepovedala obstoječe vizualno onesnaževanje države. Oglaševalci se seveda ne bodo kar tako odrekli prihodkom. Morda se bodo celo sklicevali na svobodo govora, kot so se na sodišču v kanadskem Québecu, kjer jim je sodnik pojasnil, da imajo za svoja sporočila na voljo vrsto drugih orodij in da njihova svoboda govora ne more biti opravičilo za onesnaževanje okolja. S tako trdo roko bi to lahko uredili tudi pri nas in s tem prisluhnili mladim, ki so prejšnji teden opozarjali vlado, naj končno že kaj stori za okolje. Prepoved jumbo plakatov v Sloveniji resda ne bi rešila ekološke krize, bi pa to bila pomembna gesta. Ker planeta B pač ni.
Roman Kuhar
Vir: Delo, 7. 3. 2023, https://www.delo.si/…/slovenija-moja-dezela-plakatov/
Zakaj tako sovražimo Ameriko?
Odlomek iz kolumne Mihe Mazzinija za Siol.
Mogoče ne bomo druga Švica, bomo pa prvi supermarket
Od vseh nekdanjih socialistično/komunističnih držav smo Slovenci najbolj zagrizli v potrošništvo, kar sklepam iz podatka o tem, da smo po kvadraturi trgovskih središč že prvi v EU, in opazovanj, po katerih trgovine ne propadajo, marveč vsaka nova izzove množično navdušenje. Ko so nedavno (leta 2022!) odprli veleblagovnico na ljubljanskem Rudniku, so družbena omrežja preplavile fotografije nakupovalcev, za cele ure ujetih v pločevinasti gneči parkirne hiše, in vsak med njimi je zapisal, da se je tam pač znašel po naključju. Kar pomeni, da se svoje zasvojenosti s potrošništvom ne zavedamo oziroma si je nočemo priznati. Nam je pa zaradi nje nerodno, kar ni slabo.
V začetku leta 2020 so točno pred mojim delovnim oknom odprli enega tistih brezimnih predmestnih supermarketov in ker jih je po deželi na stotine, nisem pričakoval kaj posebnega.
O, kako sem se motil!
Zabeležil sem naslednje:
Najprej so napolnili parkirišče, potem podzemno garažo. Zabasali so se pri dovozu in se prelili na pločnike, nato na polje na najbližji strani, pa kmalu tudi tisto, bolj oddaljeno. Gume so razrile prst in motorji so zarjoveli, ko so porivali avte čez robnike. Napolnili so vmesno cesto in pripeljala se je policija, da jih je pregnala vsaj toliko, da se je lokalni avtobus lahko vzdihovaje rešil in odpeljal dalje. Varnostnikov je mrgolelo, mahali in reševali so prometne zamaške, večinoma neuspešno, nekdo je začel prodajati klobase in zadonela je harmonika. Trgovska veriga Lidl je tako 20. februarja 2020 odprla svojo 60. poslovalnico v Sloveniji.
Dogajanje sem opazoval skozi okno. Kadarkoli sem dvignil pogled od dela, se je pločevina širila kot plesen na pospešenem posnetku. Prešinilo me je, da sem v časovnem stroju: je to začetek devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko tuje podjetje odpira prvo trgovino, napolnjeno in urejeno po zahodnih standardih in ljudstvo plane na potrošništvo s človeškim obrazom? Ne, to je leto 2020, torej tri desetletja pozneje – in prizori so še vedno isti. Osemdeset Hofrov, šestdeset Lidlov, nešteto vseh drugih, velikanska trgovska središča, največja kvadratura trgovskih središč na prebivalca v Evropski uniji – ljudje pa še vedno pridrvijo in hodijo drug po drugem. Pri nas češke sanje še vedno trajajo.
Potrošniško gledano se je čas ustavil. Naša želja se ni zmanjšala.
Amerika je polna propadlih veleblagovnic, videvam jih tudi po Evropi, nedavno sem hodil po precej zapuščenem središču blizu Zagreba, pri nas pa ni recesije, ni preobjedenosti, ni naveličanosti, dajte nam še!
Pogledal sem na Lidlovo spletno stran, s čim so privabili vse te ljudi, in odgovor je enostaven: niso se ravno potrudili. Odprtje je komaj omenjeno na eni od podstrani.
Vzel sem pot pod noge in se odpravil na antropološko terensko delo. Plakat je obljubljal desetodstotni popust na blagajni in otroci so dobili balonček na paličici, ki ga bodo ribiči prej ali slej potegnili iz kake ribe.
Vrsta v trgovino se je začela zunaj. Res, zunaj. Prislonil sem obraz k zatemnjenem steklu in ugotovil, da mogoče ni tako zelo zatemnjeno, kot je trgovina polna. Police sem komaj videl med nagnetenimi telesi.
Obhod parkirišča, pločnikov in travnikov je pokazal, da so se kupci pripeljali z avti od ničnega do višjega srednjega razreda, tja do okoli 30, 40 tisočakov vrednosti. Prav tako je bila enakomerna porazdelitev pri starosti vozil: od pogojno živih do bleščeče novih.
Torej obiskovalci niso bili sami reveži. Da človek z avtom za 40 tisoč čaka v vrsti, se gnete in zapravi nekaj ur, da dobi nekaj evrov popusta, pomeni, da pri nas ne velja formula čas = denar.
Glede na to, da je glavni udar obiskovalcev prišel dopoldne, sem predvideval, da bodo v glavnem le upokojenci. Motil sem se. Ljudje vseh starosti, razporejeni precej enakomerno. Najbolj delovni narod™ na svetu torej lahko cele ure preživi v gneči sredi delovnika.
Malo sem poklepetal z gospodom, ki je v enega dražjih avtov spravljal kotno brusilko (vrednost brez popusta 29,99 evra) in bil silno zadovoljen z nakupom, čeprav poten, da je kapljalo z njega, in se je bal, da se bo prehladil (mogoče se je res in je naslednji teden preležal, a v postelji je lahko k sebi stiskal kotno brusilko in jo božal).
Največ kupcev pa je pod roko nosilo plastično WC-desko (vrednost brez popusta 9,99 evra) in še popoldne sem jih videval po vsej četrti. Starejše ženske so se ustavljale in primerjale svoje WC-deske in se celo bahale, katera jih ima več. Ne morem soditi, a ena tistih precej neizrazitih gospa, ki jim pravimo sive miške, je nesla kar tri in čisto zares sem videl možakarja na berglah, ki ni mogel drugače, kot da si jo je obesil okoli vratu.
Nelagodje potrošništva
Ko pišem tole kolumno, zaprem oči in vidim njihove obraze. Napeti, živčni, siti vsega, revoltirani, celo paranoidni, češ, kaj pa če WC-desk ravno zdaj zmanjka, mar ni tisti pred mano dobil kaj več od mene? V celem dnevu nisem videl niti enega zadovoljnega nasmeha. Množica jih je posrkala in menim, da si jih je naslednji dan dosti doma ogledovalo tiste WC-deske in se spraševalo, kaj jim je tega treba bilo?
Šele zvečer, ko sem se vračal domov, sem v bifeju, ki je podoben hišici v preriji, že od daleč pred vrati zagledal prislonjene WC-deske (tam, kjer bi kavboji privezali konje) in ko sem se približal, zagledal starejše in že krepko opite dame, ki so odložile svoje nakupe pred vrati in se poveselile s kozarčkom.
Strmel sem vanje in se začel smehljati.
Končno, po celem dnevu, sem gledal zadovoljne ljudi.
A prej so morali zavreči svoje nakupe in se posvetiti druženju. Smo pač družabna in ne nakupovalna bitja.
Zahodni svet
Silno dobro so prodajane knjige, ki vam v bistvu povedo, da ste Bog – vse zmorete sami, le zaželite si in vse se uresniči. Louise L. Hay je tako v Sloveniji najbolj prodajana že desetletja (kolumna).
A če tem neumnostim nasedete in dejansko zdrsnete v skrajni individualizem in egoizem, pri čemer pa niste klinični psihopat, višate občutke nesreče.
In zahodni svet je narejen, da služi od nesreče. Nesreča je temelj potrošništva. Mar res mislite, da bo zadovoljen človek s smiselnimi in ljubečimi odnosi ure in ure čakal v vrsti, da se bo lahko z nekim nesrečnikom grabil za WC-desko ali kotno brusilko, ki je itak ne potrebuje?
Spotoma, kako lahko pisateljska kariera ujame menjajočega se duha časa: moj prvi roman, Drobtinice (1987), se je ukvarjal s pomanjkanjem predmetov. Roman Funny (2019) pa se že ukvarja s praznino, ki jo povzroči preobilica predmetov. Roman Kraj, kjer se izpolnijo vse vaše želje (2022) pa z nesrečo, ki jo povzroči slepo sledenje potrošniški ideologiji.
Občasno me povabijo in izvedem predavanje, ki ima dolg naslov: Zakaj se tako slabo počutimo in kaj lahko glede tega ukrenemo?. V njem analiziram delo in odnose, kot veljajo v sodobnem zahodnem svetu, in zakaj so tako strupeni. Tule je prostor in čas le za najbolj kratek povzetek:
- Sistem je strupen sam po sebi in od svojega strupa živi in služi. Primerov je nešteto na vseh področjih življenja in dela.
- Kot ribe ne opazijo vode, tako mi ne opazimo sistema. Njegove strupenosti se ne zavedamo, viša pa nam nelagodje, ki se nazadnje spremeni v pritisk, ki se strokovno imenuje prosto lebdeča tesnoba.
- Človek mora že izjemno poznati samega sebe in biti v odličnem stiku s seboj, da prosto lebdečo tesnobo sistema prepozna – večina ljudi ne prenese nekakšnega prostega lebdenja, najti mora konkretnega krivca za svoje slabo počutje!
- Krivca tudi najde: lahko mu manjka neki predmet (po novem avtu bo vse bolje …), lahko je kriv konkreten človek (partner, sosed, sodelavec, Gates, Soros …), lahko skupina ljudi (imigranti, levi, desni, Judje …), če pa hočemo najširšega mogočega krivca, pa: prekleta dežela, od katere smo sistem prevzeli, prekleta Amerika!
Pri čemer seveda spregledamo, da nam ni treba slepo posnemati. Ni nam treba biti v pasivni poziciji, marveč lahko z aktivnim državljanstvom stvari spremenimo. Vsak od nas lahko izbira med ustvarjalnostjo ali uničevanjem in takoj, ko začnete govoriti, da bo vse dobro, če se znebite tega ali onega, teh ali onih, ste izbrali uničevanje.
Miha Mazzini, Siol
Vir: https://siol.net/siol-plus/kolumne/miha-mazzini-zakaj-tako-sovrazimo-ameriko-578647
Reklamokracija
Redna glosa Marka Radmiloviča na Valu 202
Nova realnost je končno zavzela še zadnjo trdnjavo stare normalnosti, ki je seveda ekonomsko propagandni program. »Reklame« po domače. Kar nenadoma so se pojavile reklame za izdelke, ki še nikoli prej niso napadli naših polic, src in denarnic.
Recimo vitamin »D« se je v sodobnih reklamah iz sorazmerno anonimnega vitamina prelevil v vladarja vitaminskega cesarstva! Danes ga je moč najti v vseh mogočih izdelkih in sončenje je v trenutku postalo nekaj neskončno predmodernega.
Potem so tu vedno obsežno reklamirani izdelki kozmetične industrije, ki po novem namesto parfumov in krem ponuja razkužila za roke. Reklamiranje razkužila za roke je neskončno manj zapeljivo od reklame za parfume; a kot že tolikokrat reklamarska industrija dela najboljše, kar zna pri obveščanju in osveščanju javnosti o svežih izdelkih razvitega potrošništva …
Ker je nova realnost precej kruta realnost, se je v reklamiranje tržne niše – ki je smrt – vključila ena najbolj potentnih gospodarskih panog – zavarovalniški sektor. Včasih zavarovalničarji v reklamiranju zavarovanj niso šli dlje kot do kakšne zlomljene noge; vsaj glede pokvarljivosti človeškega telesa … Danes pa nam zavarovalnice predvajajo reklame, ki prikazujejo srečno družino, a hkrati ne izključujejo temnih oblakov na obzorju, za katerimi preži smrt … Ena izmed zavarovalnic ponuja sklenitev zavarovanja v primeru smrti kar po telefonu! Torej če čutite bolečine v prsih, vas sili na kašelj, ste starejši od sedemdeset let in imate pridružene bolezni, brž pokličite svojega zavarovalniškega zastopnika … sorodstvo vam bo hvaležno.
Ampak nobeno od teh reklamarskih področij ni tako eksplodiralo, kot so nas preplavile reklame za hrano in posledično za trgovske verige. Saj so bile reklame za prehrambne veletrgovce že prej; a sodobne trgovske reklame so tako množične in kar je še pomembnejše – tako identične, da se razumnemu dozdeva, kot da gre ves čas za eno in isto propagandno sporočilo.
V opisu se omejimo samo na televizijski medij, ki si tradicionalno reže največji del oglasnega kolača:
»cinglajoča glasba, počasna, mehka slika, vedno en in isti globok glas katerega naših dramskih prvakov ter pastorala slovenske pokrajine. Sporočilo po navadi vsebuje tri temeljne besede: domače, slovensko in poceni …«
Ampak najbolj zanimive so upodobitve proizvajalcev kmetijskih pridelkov, se pravi kmetov, kot jih interpretira slovenska ustvarjalna elita. Gre za čvrste, lepe, krepke in zdrave ljudi. Niti slučajno niso podobni slovenskemu kmetu, ki ga je moč srečati na slovenskem podeželju: utrujenemu, zgaranemu, postaranemu, le ob praznikih in nedeljah delno sproščenemu …
V reklamah so kmetje videti zelo urbano; v jeansu, s karirastimi srajcami, novim orodjem, čistimi stroji in rokavicami na rokah. Videti so negovani in so navdušeni, da lahko brkljajo po zemlji, zvečer pa se dobijo ob preobloženi mizi na pirovanju, ki bi jim ga zavidali še Vikingi …
Vse skupaj bi bil benigni okrasek k čudaškosti koronačasov, ko ne bi reklame za hrano oz. kmetijske pridelke v sebi nosile temeljnega nasprotja slovenske pridelave hrane … Mimogrede; v povezavi z idealiziranjem slovenskega kmeta v televizijskih reklamah so se že oglasila nekatera stanovska združenja slovenskega kmetstva, vendar so centri trgovske moči v navezavi s kreativnimi direktorji oglaševalskih agencij prevelika ovira, da bi se njihovi pomisleki slišali.
Ne odkrivamo nič novega, ko opozorimo na temeljni problem verige preskrbe s hrano v Sloveniji … Fenomen ali trend, ki mu v nekaterih gospodarskih okoljih in pri nekaterih prehrambnih izdelkih pravijo »pravična trgovina«, je pri nas samo v sledovih. Čeprav nastopa kot proizvajalec, je kmet v prehrambeni verigi globoko deprivilegiran in vrhovni krvosesi, ki potrošniku sicer obljubljajo nizke cene, hkrati pa cenovno izsiljujejo proizvajalce, so seveda trgovske verige. Problem, s katerim se kmetijska politika že desetletja dolgo spopada, ni ne nov ne preprosto rešljiv; vendar je koronakriza zadevo, vsaj po našem mnenju, končno vrgla iz tečajev.
Kaj se bo zgodilo?
Na koncu, ko bomo porabili vse subvencije, ko bomo najprej pregnali in nato ponovno ustoličili vse elite, ko bomo zrušili zdravstveni in šolski sistem, ko bomo zastrupili medčloveške odnose, bo na koncu prišlo do hrane. Danes je je še v izobilju in vsake toliko nas pomirijo, da je ne bo zmanjkalo; a enako so nam jamčili tudi svobodo … »Nikoli je ne bo zmanjkalo,« so nam govorili trgovci polnih malh svobode.
»Čemu bi zmanjkalo hrane?« vpraša zaveden, dobro informiran in dobro situiran državljan, ki pa je kljub vsemu, kot velika večina, prepričan, da hrana raste v skladiščih trgovin; če ne tam pa vsaj v ogromnih logističnih centrih ob avtocestah.
Hrane bo zmanjkalo preprosto zato, ker se bo slovenski kmet gospodarsko zlomil; ker je kapitalistični vrč tako dolgo hodil po vodo na deželo, da se je ali pa se bo v kratkem razbil. Vzemite katerikoli kmetijski izdelek že hočete; z nekaj osnovnega gospodarskega vedenja in s pričevanjem sorodnika, ki na vasi živi od zemlje, vam bo jasno, da je velika večina slovenske kmetijske proizvodnje na mehanskem predihavanju. Če razkrijemo absurd kmetijske proizvodnje z začetka oddaje: milijone litrov vrhunskega slovenskega vina se je spremenilo v razkužilo za roke; za obupanega kmeta je v plastičnem dozirniku vino še vedno bolj profitabilno kot na polici veletrgovine.
Ukrep proti tej anomaliji je star in znan od tistega dne, ko se je prekinila generična vez med kmetom in tržnim dnem … in so namesto tega prišli trgovci z novci.
Ti bi morali zmanjšati svoje marže in bi bil mir … kar pa se ne bo zgodilo, kajti koncept rezanja veje, na kateri sedijo, je za kravatarje v upravnih odborih nekaj, kar sega čez obzorje njihovega razumevanja … korona gor ali dol!
Iz povedanega sledi, da so pocukrane reklame, ki vas spodbujajo k nakupu zdrave, vrhunske in kakovostne slovenske hrane v točno določeni trgovski verigi grobo norčevanje iz slovenskega kmeta; tako glede zunanje podobe kmetov in kmetic kot tudi norčevanje iz njihovega dela ter nazadnje tudi norčevanje iz podeželja … iz tistega podeželja, ki z vedno večjimi gospodarskimi, socialnimi, infrastrukturnimi in kulturnimi težavami pospešeno tone v fevdalizem.
Marko Radmilovič, Val 202
Vir: https://www.rtvslo.si/kolumne/marko-radmilovic/reklamokracija/543352
Oglaševanje na tehtnici 