Category: Zunanji plakati
Spolzka tla med samopostrežno izposojo koles in oglasi
Zakaj je sistem izposoje koles, ki se je razširil v Mariboru in Ljubljani in je neločljivo povezan s prav tako naraščajočimi oglasnimi prostori, problematičen, pojasnjujeta Nina Plevnik in Petra Očkerl z Inštituta za politike prostora. Kakšne alternativne prakse obstajajo, denimo v Celju in Velenju, in kako apatične so občine pri urejanju oglaševanja?
Kolesarjenje ne koristi le telesu, ampak ima pozitivne učinke tudi na okolje. Po Ljubljani, ki je v sodelovanju s podjetjem Euro-plakat maja 2011 vpeljala sistem izposoje mestnih koles BicikeLJ, Maribor pa identičen mehanizem Mbajk aprila 2022, danes takšen ali podoben kolesarski model ponujajo številne občine po Sloveniji. Število lokacij, koles in uporabnikov raste. “Uvedba sistemov izposoje koles je izjemno pozitivna za slovenska mesta, saj pomembno prispeva k spodbujanju kolesarjenja po vsakdanjih poteh. V Ljubljani so pred leti ugotavljali, da so mnogi najprej začeli uporabljati BicikeLJ, potem pa so kupili svoje kolo in začeli redno kolesariti: dobrobit povzameta Nina Plevnik in Petra Očkerl z Inštituta za politike prostora. Kljub temu ne gre spregledati manj svetlih aspektov, povezanih z javno-zasebnimi kolesarskimi mrežami. Recimo Europlakatov kolesarski sistem, ki temelji na javno-zasebnem paktu oziroma koncesijskem partnerstvu z občinama Ljubljana in Maribor, je namreč močno povezan z njegovo dejavnostjo oglaševanja, katere bistveni element je obvladovanje psihologije potrošnika. Europlakat pa je vodilni ponudnik zunanjega oglaševanja v Sloveniji. A če je kolo praktično, ekološko, zdravju in naravi prijazno, so oglasi daleč od tega. Vendar se kljub vsemu množijo.
“Sistemi izposoje koles predstavljajo pomembno dopolnitev trajnostne mobilnosti v mestih in lahko predstavljajo pomemben delež kolesarjev. Kot bolj odporne oblike sistemov izposoje koles so se tako pri nas kot v tujini izkazali sistemi s postajališči, za razliko od sistemov, ki nimajo urejenih postajališč (dock-less). V manjših mestih sicer ugotavljamo, da izposoja koles – ko nanje presedlajo pešci in čeprav so časovno bolj učinkoviti nima tako pozitivnega učinka kot v večjih mestih. Vplivi aktivne mobilnosti na zdravje so v tem primeru nekoliko manjši,” pravita Petra Očkerl in Nina Plevnik. Dodajata, da izposoja koles “zelo dobro podpira multimodalnost, torej kombiniranje z drugimi oblikami premikanja, kot so javni prevoz ali sopotništvo – deljenje prevoza. Obiskovalci ali vozači, ki se na primer v večje mesto peljejo v šolo ali na delo, lahko za tako imenovani zadnji kilometer uporabijo kolo, ki si ga izposodijo.”
Finančni donos na prvem mestu
Mbajk in BicikeLJ temeljita na partnerstvu občin z Europlakatom, članom multinacionalke JCDecaux iz Francije, aktivne v 8o državah. Veliki oglaševalec in pionir samopostrežne kolesarske mreže JCDecaux je s kolesarsko ponudbo prisoten v enajstih državah in poroča o več kot 25 milijonih voženj z njegovimi kolesi vsako leto. Lani je korporacija obrnila 3,57 milijarde evrov prihodkov, dobrih sedem odstotkov več kot leto prej – in več kot 200 milijonov evrov dobička. Europlakatovi prihodki so okoli 15 milijonov evrov letno in tudi ustvarja dobiček.
Jean-Claude Decaux, ustanovitelj JCDecauxa, se je leta 1964 domislil, da bi v mestih v zameno za pravico prodaje oglasnega prostora brezplačno postavljal in vzdrževal avtobusne nadstrešnice. Kasneje je idejo razširil na javna stranišča in kolesarski sistem. Koncept so prvi sprejeli domači Francozi. “Takšen poslovni model je vzdržen le pod pogojem večletnega sodelovanja, v katerem se povrne investicija v vzpostavitev urbane opreme. To so mesta sprejela, saj so bile pogodbe o sodelovanju običajno sklenjene za deset do 3 let, pravi Boštjan Berčan, operativni direktor Europlakata. Za kolesarski sistem, prvi njihov je bil vzpostavljen leta 2003 v francoskem Lyonu, je družba prejela več nagrad za okolju prijazno in inovativno rešitev v sistemu prevoza. “Ključna prednost JCDecauxjevega koncepta izposoje koles je praktično brezplačna uporaba, s čimer spodbujamo trajnostno obliko prevoza v mestu. Konkurenčni sistemi predvidevajo višjo članarino oziroma ceno izposoje koles za uporabnika, zato imajo manj izposoj v primerjavi z našim sistemom: meni Berčan. Nižja cena, četudi le za nekaj centov, je premeten in za ljudi privlačen magnet. Direktor dodaja, da je sistem uspešen in priljubljen, kar potrjujejo statistike in ankete, v katerih je “več kot 90 odstotkov vprašanih odgovorilo, da je BicikeLJ oziroma Mbajk koristen ali zelo koristen za mesto. Enak odstotek anketiranih je projekt ocenilo za pozitiven ali izrazito pozitiven.”
Sistem deluje po principu zastonj (so)uporabe kolesa v roku ene ure, ki je brezplačna le ob predhodni registraciji, za katero je treba plačati tri evre letno. Po preteku ene ure mora uporabnik kolo vrniti na eno od urejenih postajališč, ki so v Mariboru na 29 lokacijah, v Ljubljani pa na 84, lahko pa ponovno brezplačno uporabi drugo razpoložljivo kolo od skupno 290 Mbajkovih ali 840 BicikIlovih. Če ga v eni uri ne vrne, mora kolesar za vsako nadaljnjo uro plačati. Dodatnih 60 minut stane evro, druga dodatna ura dva evra in vsaka naslednja dodatna ura štiri evre. Mbajk je od zagona mreže zabeležil 27 tisoč registriranih uporabnikov v Mariboru, od teh jih je 11.000 sklenilo letno naročnino, BicikeLJ pa skupno 309.000 uporabnikov, od teh 57.000 z letno naročnino.
Vendar kolesarska izposojevalnica ni tako samaritanski projekt v javnem interesu, kot prepričujejo voditelji lokalne skupnosti. Berčan namreč priznava, da Europlakat ne načrtuje sistema izposoje koles še kje v Sloveniji: saj po naših izračunih poslovni model v ostalih mestih ni finančno vzdržen: Mariborska občina je Europlakatu radodarno, široko odprla skupni javni prostor v času župana Saše Arsenoviča in mu v imenu javnega interesa, ki ga predstavlja kolesarjenje, omogočila krepitev zasebnih koristi. Arsenovič je z glavnim direktorjem Europlakata Markom Kolblom sklenil dve pogodbi. Eno o vzpostavitvi sistema souporabe koles Mbajk, ki prav tako služijo kot oglaševalski objekti, saj so opremljeni z različnimi oglasi, ob hkratni uporabi oglaševalskih objektov (od svetlobnih vitrin do jumbo plakatov in navadnih panojev) v urbanem mestnem prostoru. Število Europlakatovih objektov se je v dveh letih, odkar je sklenjeno koncesijsko zavezništvo z mariborsko občino, povečalo za okoli 20 odstotkov. In se bo v prihodnosti še bolj, ker pogodba to omogoča. Druga pogodba med Europlakatom in MOM zajema postavitev avtobusnih nadstrešnic (50 novih) in njihovo vzdrževanje (vseh 255), ki jih podjetje lahko enako izkorišča za marketinško dejavnost, saj so opremljene z oglasnimi vitrinami.
(Ne)transparentnost in (ne)legalnost
“V zameno za vzpostavitev in vzdrževanje sistema izposoje koles Mestna občina Maribor brezplačno nudi oglaševalski prostor v mestu. Gledema to, da gre za sodelovanje javnega akterja z zasebnim, je treba izpostaviti problem transparentnosti: opozarjata sodelavki Inštituta za politiko prostora, saj “ne vemo, kakšni so dogovori, koliko denarja se steka kam, kakšna oziroma če je sploh ocenjena vrednost prostora, ki ga dajemo v zameno, in kakšne spremembe nas v okviru teh pogodb in dogovorov še lahko doletijo. V zadnjih letih prebivalci Ljubljane in Maribora opažamo, da se je obseg oglaševalskega prostora, ki je očitno del tega dogovora, izjemno razširil. Tudi oblike oglaševanja so postale bolj agresivne. Tako smo v zadnjem letu v Mariboru videli postavitev in kasneje delno odstranitev elektronskih prikazovalnikov na večjih križiščih in ob glavnih vpadnicah.”
Konflikt Europlakatovih digitalnih prikazovalnikov v Mariboru ima dolgo brado. Potem ko sta zavod za varstvo kulturne dediščine in medobčinska inšpekcija lani poleti presodila, da je Europlakat vseh šest elektronskih objektov v mestu postavil nelegalno, podjetje pa se je pritožilo, a en ogromni ekran vendarle odstranilo, je župan Saša Arsenovič prikimal Europlakatu. Odločil je, da naj inšpekcija ponovi svoj postopek. S čimer je omogočil, da vabljivi, vrteči oglasi tik ob cestah in križiščih še naprej kradejo pozornost voznikov in ogrožajo varnost, podjetje pa obrača denar. Podobne sporne prakse Europlakatu niso neznane. Njegov oče JCDeacaux je po poročanju tujih medijev brez dovoljenja nameščal digitalne zaslone denimo tudi v Melbournu in Bruslju.
Nina Plevnik in Petra Očkerl kot problematično omenjata tudi “oglaševanje na avtobusnih postajališčih in ob njih, saj zaradi zastiranja pogledov prihaja do konfliktov med pešci oziroma izstopajočimi z avtobusov in kolesarji. Na kakovost javnega prostora močno vpliva tudi umeščanje velikih oglaševalskih objektov v območja za pešce ali tik ob njih. Oglasi na teh oglasnih mestih pogosto niso prilagojeni ciljni publiki – pešci se premikajo počasneje kot avtomobili, zato ponavljajoči se oglasi velikih dimenzij delujejo nasilno. Predimenzionirani objekti zasedajo dragocen prostor v območjih za pešce. Seveda tudi agresivno oglaševanje, namenjeno voznikom avtomobilov, ni upravičeno. Splošna javnost se premalo zaveda, kakšno vrednost imajo prostori, ki so bili v zadnjih letih namenjeni oglaševanju. V pešconi, na pločnikih in drugih javnih prostorih lahko zaradi slabše preglednosti pride do konfliktov med različnimi uporabniki, na primer med vozniki električnih skirojev, kolesarji in pešci.«
Da gre za spolzki teren, za občino morebiti celo tvegana ali korupcijska razmerja na škodo občinskega proračuna, nejasne transakcije med Europlakatom in Mestno občino Maribor ter sume o monopolnem položaju oglaševalca v Mariboru, je opozoril tudi Bogdan Čepič, član nadzornega odbora Mestne občine Maribor, ko je prečesal koncesijske pogodbe občine z Europlakatom. Njegovo mnenje je, da javno-zasebni posli odražajo sprevrženo logiko, ko pravila igre v javnem prostoru narekuje zasebno podjetje namesto lokalna skupnost. Izsledke je nadzorni odbor v začetku leta poslal komisiji za preprečevanje korupcije, računskemu sodišču in ministrstvu za javno upravo, ti pa še niso oblikovali svojega stališča. Mariborska mestna uprava in vodstvo Europlakata očitke o nepravilnostih zanikata.
“Že več desetletij z mestnimi občinami izvajamo projekte po modelu javno-zasebnih partnerstev, kot jih ureja zakon o javno-zasebnem partnerstvu. Na ta način vzdržujemo avtobusne nadstrešnice na območju Mestne občine Maribor že od leta 1997. Enako kot ostalim mestnim občinam (Ljubljana, Celje, Kranj, Novo mesto, Koper, Domžale, Murska Sobota, Nova Gorice …) smo tudi MOM podali vlogo promotorja s predlogom za izvedbo projekta vzdrževanja avtobusnih nadstrešnic. Podobno kot v Ljubljani smo tudi v Mariboru predlagali še izvedbo projekta izposoje koles. Ker je bila MOM zainteresirana za izvedbo predlaganih projektov, so objavili javne razpise, na katere smo se prijavili in bili izbrani. V poročilu nadzornega odbora so navedeni napačni podatki. Zato so napačni tudi zaključki, ki nikakor ne odražajo dejanskega stanja: meni Berčan, ki ugotovitve nadzornikov dojema kot načrtno blatenje podjetja in alibi za notranje obračunavanje v mariborski občini. Omenjenih delikatnih posegov JCDecauxa ne komentira. Postreže pa še z zneski o investiciji v nove mariborske avtobusne nadstrešnice, za kar bo Europlakat namenili 409.600 evrov, in 2.39 milijona evrov za njihovo vzdrževanje v 15 letih. Pojasnjuje, da bodo MOM “v 15 letih plačali še 1,723.557 evrov občinske takse za uporabo javne površine’ – torej slabih 115 tisočakov letno. Mestna občina Maribor na Večerova vprašanja o transakcijah med partnerjema, ki v koncesijskih pogodbah niso opredeljene, (še) ni odgovorila. Glede skoraj 600 tisočakov, ki jih je po podatkih baze Erar Europlakat prejel od MOM, največ v letih 2022 in 2023, pa direktor navaja, da se slabega pol milijona nanaša na vzpostavitev in obratovanje sistema Mbajk. Ostalo so prejeli za tisk in namestitev naročenih oglaševalskih kampanj, medtem ko oglasnega prostora občini niso zaračunali. Svetlobno onesnaževanje Berčan zagovarja z argumentom, da “vsi njihovi osvetljeni oglaševalski objekti ustrezajo standardom, so skladni z uredbo o mejnih vrednostih električne moči svetilk. V svetlobnih vitrinah imamo v večini nameščene varčne LED-sijalke. Vpliv oglaševalskih objektov je v primerjavi z večjimi viri svetlobe, kot so osvetljene stavbe in javna razsvetljava, zanemarljiv. Svetlobne vitrine v avtobusnih nadstrešnicah so ponoči tudi v funkciji zagotavljanja večje varnosti: (se)brani.
Oglasna nasičenost in (ne)odzivnost občin
Oglasna stihija, nasičenost in s tem degradacija prostora je velik problem, s katerim so se mesta po svetu spoprijela že davno – recimo Sao Paulo je že leta 2007 prepovedal zunanje oglaševanje, Grenoble leta 2014. V Avstriji, Nemčiji in Italiji veljajo strogi kriteriji za postavljanje oglasov v krajini. Skupnost občin Slovenije je leta 2019 oblikovala “pobudo o razmisleku in reševanju posegov ter elementov v prostoru, ki kazijo zunanjo podobo mest, krajine in njunih vedut. Analitičnega enovitega pregleda nad stanjem oglasnih površin v Sloveniji nimamo. Povečevanje števila lokacij reklamnih panojev na območjih izjemnih krajinskih pogledov, divje obarvanih fasad, ki sosedsko tekmujejo v izvirnosti in izstopanju, pozabljenih in ne vzdrževanih nepremičnin in še kaj je v zadnjih desetletjih zaznamovalo naš prostor: je kritična Jasmina Vidmar, generalna sekretarka Skupnosti občin Slovenije. “Kljub možnostim, ki jih je občinam dal že 120. člen Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2), ustreznih odlokov za reševanje tega problema občine še niso sprejele. Država je s pripravo nove prostorske zakonodaje (GZ-1, ZUreP-3) občinam zagotovila instrument vplivanja na urejenost podobe lokalnih okolij.«
Skupnost občin se je lotila snovanja vzorčenega odloka o urejenosti naselij in krajine. K oblikovanju pravil o tem, kakšni naj bodo mestni in vaški prostori, in iskanju kakovostnih rešitev za urejeno identiteto posameznega prostora je povabila občine in širšo strokovno javnost. “Povabilu so se odzvali Zbornica za arhitekturo in prostor, Ministrstvo za okolje in prostor RS (danes Ministrstvo za naravne vire in prostor RS), ki je Urbanističnemu inštitutu RS naročilo pripravo strokovne podlage za izdelavo predpisa o urejenosti naselij in krajine. Vabljen je bil še Janez Koželj, arhitekt in takratni podžupan Mestne občine Ljubljana, ki je intenzivneje sodeloval pri vodenju začetnih srečanj, ekskurzij in delovne skupine, ki se je kasneje lotila operativne priprave odloka,” Jasmina Vidmar razlaga, da je bila vzpostavljena mreža nekaj zainteresiranih občin in širša skupina različnih profilov, ki so si za cilj zadali izdelavo priporočil za pripravo odloka o urejanju podobe naselij in krajine ter izdelavo testnih primerov za nekaj slovenskih občin. Poleg oglaševanja naj bi odlok zajel tudi podobe drvarnic, pesjakov, ut, nadstreškov, ograj, fasad …
Pet let kasneje občine dokumenta še niso množično implementirale. Odlok o oglaševanju je sprejela Kranjska Gora, omeni SOS, ki “v teh dneh nadaljuje z delovanjem mreže in srečanji. Občine vzpodbujamo k pripravi odlokov za bolj skladno urejen slovenski prostor. Priporočamo jim, da predhodno pregledajo stanje prostora in zberejo stališča strokovnih in laičnih javnosti, tudi glede problematike vizualne prenasičenosti z oglaševanjem v javnem prostoru.« Na primeru občine Solčava je spisanih nekaj smernic o prepovedi oglaševanja na določenih območjih in objektih vključno s kmetijskimi, gozdnimi in vodnimi zemljišči, občinskimi cestami zunaj naselja, zelenimi površinami v naseljih, kozolci, skednji, hlevi, pomožnimi objekti, strehami stavb. Oglasi tudi ne sodijo na stavbe, ki so zavarovane kot kulturna dediščina, in spomenike. Umeščanje oglaševalskih objektov mora upoštevati kulturno in naravno dediščino. Dimenzije, barve in osvetlitve ne smejo preglasiti okoliških grajenih in naravnih struktur, ogrožati varnosti udeležencev v prometu ali onemogočati gibanja pešcem in uporabnikom invalidskih vozičkov. Morajo biti usklajeni z drugimi elementi uličnega prostora in z urbano opremo. Posegi za oglaševanje za lastne potrebe so dovoljeni na stavbah, v katerih so sedeži, proizvodni ali storitveni prostori, med drugim svetuje Skupnost občin Slovenije.
Dobri in drugačni primeri
Prav to, da imajo občine odločujočo besedo in vpliv, v sklepnem razmisleku poudarjata tudi Nina Plevnik in Petra Očkerl z Inštituta za politike prostora: “Občine v dogovorih z oglaševalci niso popolnoma nemočne, saj lahko odločajo o količini, obliki in lokacijah oglasnih mest. Kot primer dobre prakse lahko izpostavimo Mestno občino Celje, ki omejuje oglaševanje v pešconi z odlokom. Mestno središče brez oglaševalskih se Celjanom zdi nekaj samoumevnega: V Celju so sistem KolesCE zaupali podjetju Nomago. Ta je najbrž največja konkurenca kolesarskemu sistemu Europlakata, prisoten pa je že v 17 slovenskih občinah. “S prav tako ugodnim in uporabniku prijaznim sistemom izposoje: pripomnita sogovornici. Čeprav je letna registracija nekaj centov višja kot pri Europlakatu. Inštitutu razmerja in pogodbe med Nomagom in občinami niso znane.” Bi pa bilo zanimivo vedeti, zakaj so se odločile zanj: odpirata možnost za nadaljevanje teme. Nomago se je za posel potegoval tudi v Mestni občini Maribor, a je ob Europlakatu pogorel.
Alternativnih praks ni malo, zlasti v tujini. Rastejo, se izboljšujejo. Danska s številom kolesarjev in kolesarjenju prilagojeni infrastrukturi velja za vzor zelene mobilnosti, simbol Kobenhavna je mestno kolo, ki ga kakšnim častnim gostom tudi podarijo. V Barceloni so upravljanje in vzdrževanje kolesarske mreže zaupali mestnemu svetu in podjetju Clear Channel, enega od finančnih virov pa zagotovili s pomočjo pobranih parkirnin v središču mesta. V nekaj nemških mestih je samopostrežno izposojo koles prevzelo nacionalno železniško podjetje Deutsche Bahn.
“V Velenju imajo popolnoma neodvisen sistem, ki smo ga uvrstili v katalog dobrih praks trajnostnega urbanega razvoja Mesta mestom: Petra Očkerl in Nina Plevnik predstavljata, kako je nastal velenjski sistem izposoje koles Bicy, produkt domačega znanja in povezovanja. Vključuje 149 koles, od tega 79 električnih in 80 klasičnih koles na 21 izposojevalnih postajah (16 v Velenju in pet v Šoštanju).”Razvit je bil lokalno, v sodelovanju s Šolskim centrom Velenje leta 2012. Nadgrajevanje sistema, širjenje postaj, upravljanje in vzdrževanje poteka neodvisno in je v domeni občine v sodelovanju z razvijalcem. Sistem, ki ga je razvil Medpodjetniški izobraževalni center Šolskega centra Velenje, je bil prvič realiziran v Mestni občini Velenje kot pilotna akcija evropskega projekta Bicy – Cities and Regions of Bicycles. V osnovi je bil razvit za manjša mesta, saj so bili obstoječi sistemi namenjeni večjim mestom v tesni povezavi z oglaševanjem, zato so bila manjša mesta kot taka tržno nezanimiva za upravljavce. Poleg lastnega znanja so v sistem vključili slovenska kolesa znamke Krpan, posebej prilagojena za ta namen, saj so trpežna, enostavna za vzdrževanje in praktična. Celoten sistem je ustrezno informacijsko podprt, beleži izposoje, čase trajanja izposoj in zasedenost posameznih postaj, nudi pa tudi možnost nadgradnje na enotne mestne kartice za uporabo pri več storitvah hkrati.”
Nina Ambrož (Sobotni Večer)
Gibljive slike: o vseprisotnih oglasih, ki vizualno smetijo javni prostor
V Likovnem salonu Celje odprtje razstave Gibljive slike
Jumboplakati, polepljeni avtobusi in reklamni panoji: nova razstava Jake Babnika dokumentira in humorno komentira vizualno onesnaževanje v našem vsakdanu, ki je zasičen z oglasi in hitrimi modeli komuniciranja potrošniške družbe.
V Likovnem salonu Celje je vrata odprla razstava Gibljive slike. Jaka Babnik v svojem novem ciklu s konceptom aktivnega opazovanja in dokumentiranja javnega prostora – tokrat s fotografijo in videom – sledi prizorom reklamnih oglasov na mestnem in tovornem prometu ter tihim obrobjem mest, ki jih okupirajo te iste podobe.
Kot je o razstavi Gibljive slike zapisala kustosinja razstave Maja Antončič, Babnikove fotografske podobe, v nasprotju z naslovom serije in funkcijo fotografiranih objektov, statično in zato še toliko bolj povedno kažejo na hotene ali spodletele smernice reklamiranja.
Razvrednotenje moči podobe
“V poplavi vizualnih sporočil v naši fizični okolici in na spletu se zdi, da ni nikakršnega filtra, ki bi določil njihovo kakovost in kvantiteto. Podobe so vseprisotne in prav zaradi tega večkrat razvrednotene,” ocenjuje kustosinja. Dodaja še, da Babnikova serija fotografij in sloganov blagovnih znamk govori tudi o neomejeni in nevestni rabi fotografije za vsako ceno in povsod, ne glede na pomenske anomalije in neprimernost njihove komercialne uporabe.
Srečni ljudje nam prodajajo utvaro srečnega življenja
Tako prepoznavne blagovne znamke kot reklame manj poznanih podjetij uporabljajo zadovoljne, privlačne in na videz srečne modele, pri tem pa se ne ozirajo na dvomljivost njihove vloge ali eksplicitnost fotografiranih objektov.
Ženske, prikazane skozi najbolj pogoste stereotipe, zvezdnik ali kos mesa – vsi postanejo sredstvo za doseganje enakega cilja, in sicer pritegniti pogled in ustvariti komunikacijski kod ustvarjanja želje, ki v končni fazi izzove še tako ozaveščenega potrošnika, je še zapisala Antončič.
Fotograf, ki je izšel iz skejterske scene
Ljubljančan Jaka Babnik že skoraj 30 let deluje kot samostojni umetnik, fotograf, urednik, snemalec in filmar, ki je posnel zavidljivo število fotografskih serij in filmov o prvih generacijah slovenske skejterske scene. Leta 2006 je režiral glasbeni dokumentarec Listen to Srečna mladina, bil je urednik fotografije pri slovensko-hrvaški reviji Pendrek, prav tako je soustanovitelj in solastnik založbe Rostfrei. Uveljavil se je s projekti, kot je Art of Asphalt, s fotografskimi serijami We Are Dogs, Jebodrom, Holy Land, Why so Serious, Pigmalion, Časovna izravnava in Vaje v slogu, ki jih je samostojno predstavil v vidnejših slovenskih in mednarodnih galerijah ter sodeloval na številnih skupinskih razstavah sodobne umetnosti.
Več na: https://www.rtvslo.si/kultura/vizualna-umetnost/gibljive-slike-o-vseprisotnih-oglasih-ki-vizualno-smetijo-javni-prostor/697707 in https://www.facebook.com/events/1391691264795034/1391691274795033/?locale=sl_SI
Reklama(cija)
Večerova kolumna
Če ste opazili, da je v zadnjem času Maribor vse bolj umazan, niste edini. Situacija se slabša iz meseca v mesec. Ne bi bilo slabo, če bi se župan Saša Arsenovič, ki je odgovoren za urejeno in varno mesto, pogovoril z nekdanjim županom Sao Paola Gilbertom Kassabom. Da je Sao Paolo prvo mesto, ki je leta 2007 prepovedalo zunanje oglaševanje, je bil namreč predvsem zaslužen Kassab. Zradirali so na tisoče oglasov. Namen njihovega Lei Cidade Limpa, zakona o čistem mestu, je bil narediti prijetno okolje, izboljšati varnost pešcev in voznikov, spoštovati integriteto arhitekture in zgodovinsko dediščino. Rezultat sicer ni bil absolutno trajen. Ker je betonska golota brazilske metropole preveč razkrivala družbeno neenakost in revščino, so pet let kasneje znova dopustili oglaševanje, a nadzorovano. So pa ideji sledila nekatera mesta in države, odstranjevanje reklam je postalo trend.
Ko se vozite, recimo po avtocesti od Dunaja do Maribora, reklamni panoji vaše pozornosti ne odvračajo od prometa. Zakaj? Zato ker jih ni ali je le kakšen. Zaradi varnosti in spoštovanja krajine v Avstriji veljajo strogi kriteriji za postavljanje oglasov. Podobno je v Italiji, Nemčiji … Omejitve veljajo na podeželju in v mestih. Ko pridete v Slovenijo, s travnikov butnejo kričavi trgovci, ob cestiščih se verižijo predimenzionirani oglasi, ki niso nič drugega kot vizualna degradacija javnega prostora in uzurpacija s propagiranjem potrošniške banalnosti. Slovenija je glede plakatnega onesnaževanja na dnu celo med vzhodnoevropskimi državami. Vzrok niso samo konfuzna nacionalna zakonodaja, neučinkoviti občinski odloki in razpršenost med več inšpekcijskih služb, začne se pri odnosu vladajočih na državnem in lokalnem nivoju do ljudi in okolja.
Kakšen je ta odnos, kažeta Mestna občina Maribor in podjetje Europlakat, vodilni ponudnik različnih oglaševalskih oblik v Mariboru. Sklenjeni imata dve javno-zasebni partnerstvi, eno za sistem izposoje koles Mbajk in drugo za urejanje avtobusnih postajališč v zameno za oglaševalske objekte. Javnosti prodajajo statistiko o naraščajočem številu postajališč, koles, uporabnikov in meglo o dobrohotni pridobitvi za meščane, ki da je ne bi bilo, če občina z Europlakatom ne bi sklenila pakta. A to je le ena plat zgodbe. Javno-zasebne sprege so lahko kočljive, na vrhu se svetijo, jedro ledene gore pa leži pod gladino. Kolesa so seveda dobrodošla, vendar podatki, koliko takšno partnerstvo prinaša občanom in koliko zasebniku, niso povsem transparentni in jasni. Če občina za vzdrževanje Mbajka letno prispeva dobrih 200 tisočakov, od Europlakata pa iztrži nekaj več takse, je to sila klavrno. Če ni postavila pogoja, da so zavezujoče izključno oglasne vsebine z informativno, kulturno in izobraževalno naravo, ki nagovarjajo in krepijo skupnost, ne potrošnika, tudi ni hvale vredno. Podjetje pa obrača večmilijonski promet.
Beseda reklama se v oglaševanju menda ne uporablja več, ker preveč napeljuje na reklamacijo, pritožbo. V tem smislu bi bilo treba reklamirati javno-zasebni model z Europlakatom, ki je s pomočjo občine prišel do najboljših in najlepših, najbolj vidnih in frekventnih, torej donosnih, lokacij v Mariboru, enako v Ljubljani in drugje. Mesto je povsod agresivno posejal s svetlobnimi vitrinami, digitalnimi zasloni in jumbo panoji. Pri čemer jih je nekaj postavil na črno, brez soglasja varstva za kulturno dediščino, čeprav kot stari maček v tem poslu pozna pravila igre. Na nelegalnem panoju je v času lokalnih volitev dolgo visel tudi Arsenovičev obraz in zapeljeval mimoidoče. Še huje, pritožbo varuhov kulturne dediščine ignorirajo vsi po vrsti, Zgovornejše ilustracije, kako brezobziren, koristoljuben stroj vodi Maribor in kako dojema javni prostor, ne bi mogli najti. Morda je povedna tudi starejša zgodba, kako si je direktor Europlakata postavil luksuzno vilo pod krinko poslovnega objekta na atraktivni parceli ob Dravi in zaprl javno sprehajalno pot ob reki.
Nina Ambrož
Vir: https://vecer.com/maribor/aktualno/mb-teden-reklamacija-10343899
Kakšna je oglasna (ne)snaga Maribora
Medtem ko si po svetu prizadevajo, da bi oglaševanje na javnih površinah omejili na minimum, Mestna občina Maribor oglasom namenja več prostora in trdnejše temelje
Vesolje prihodnosti. Tok tok tok, le naprej. Tako se ta čas oglašujeta karierni sejem in Lutkovno gledališče Maribor v svetlobnih vitrinah po ulicah mesta. Še vedno vabi Festival Stare trte, čeprav se je iztekel že pred enim mesecem. Navidezni vizionarji, nekajkrat povečani nepotrebni izdelki in popolno oblikovane zadnjice veleplakatno, agresivno zapeljujejo mimoidoče in mimovozeče na Trgu Leona Štuklja, Partizanski in Gosposvetski cesti …
Podobnih bolj ali manj ali celo nič relevantnih primerov je nešteto. Tržno oglaševanje, ki ga poganjajo močni partikularni interesi, v javnem prostoru dominira nad informacijami o dogajanju v mestu in družbenokoristnimi vsebinami. Medtem ko si mesta po svetu prizadevajo, da bi oglaševanje na javnih površinah omejila na minimum in nekaterim je tudi uspelo, recimo Parizu, Grenoblu in Sao Paulu, oglasna prenasičenost v Mariboru ostaja problem. V zadnjem obdobju je več prej montažnih oglasnih objektov v Mariboru postalo fiksnih, vgrajenih, kar je vznemirilo marsikaterega občana. Podjetje Europlakat si je privoščilo eksces in se postavitve panoja lotilo kar brez dovoljenja.
Inšpekcijski postopek zoper Europlakat
Panoji na Strossmayerjevi ulici, Ulici Maksimiljana Držečnika in drugod so nameščeni skladno s pogodbami in dovoljeni, zagotavljajo občinski uradniki in dodajajo: “Večinoma je šlo za zamenjavo obstoječih objektov z novimi.” Informacije, da naj bi jumbo plakat Europlakata na Gosposvetski cesti stal nelegalno, so občinski uradniki zanikali. Zatrdili so, da ima vsa potrebna soglasja in dovoljenja. Je pa dejstvo, da Europlakat, eno največjih slovenskih podjetij na področju zunanjega oglaševanja, ki zagotovo pozna pravila v tem poslu, ni imel dovoljenja za pano na Partizanski cesti.
“Občinski sektor za komunala in promet je Europlakatu izdal dovoljenje za postavitev navadnih panojev, katere je ta kasneje samoiniciativno zamenjal z digitalnimi panoji,” so odgovorili mestnemu svetniku Josipu Rotarju iz Liste kolesarjev in pešcev. Ker Europlakat ni pridobil soglasja za postavitev elektronskega prikazovalnika, mu je medobčinska inšpekcija naložila odstranitev. Ko smo včeraj preverili stanje na Partizanski cesti, ga ni bilo več. Rotar izpostavlja zlasti varnostni vidik, ker oglasi ob cestah in v križiščih odvračajo pozornost od prometa in ogrožajo življenje ljudi. Je pa težav še več, od estetike javnega prostora, svetlobnega onesnaževanja do vsebin oglasnih sporočil, s čimer se ne ukvarja nihče.
Utripajoči digitalni prikazovalniki so oblika “senzoričnega napadanja, ki slabo vpliva na človeka, zlasti ponoči, ko svetijo v stanovanja,” omenita Petra Očkerl in Nina Plevnik iz Inštituta za politike prostora. Po njuni oceni neposrečeno vgrajena oglasna mesta sredi ulic v pešconi predstavljajo oviro in razvrednotenje prostora, stavbne dediščine in arhitekture.
Občina je radodarna z oglasnimi mesti
Mestna občina Maribor postreže s podatki in razlago, da je treba ločiti oglaševanje na zasebnih površinah, pri katerem število oglasnih panojev ni omejeno, je pa zanje treba pridobiti soglasje za poseg v varovani pas ceste, zahtevana je skladnost s prostorskim aktom. Drugo področje je oglaševanje na javnih površinah, ki je urejeno z odlokom o oglaševanju in drugimi predpisi in pri katerem je število oglasnih mest omejeno. O tem, kako se presoja umeščanje v prostor, služba župana Saše Arsenoviča pojasnjuje, da “prosto lokacijo za oglaševanje na javnem mestu pridobi stranka na podlagi javnega razpisa, ki ga vodi s strani župana imenovana komisija”. Možna oblika za pridobitev lokacije so tudi javno-zasebna partnerstva.
Na mariborskih javnih površinah je trenutno postavljenih 153 navadnih panojev (jumbo plakat, back light pano, roto pano), 20 svetlobnih vitrin, 344 plakatnih mest in 470 obešank na drogu javne razsvetljave. V avtobusnih nadstrešnicah je 160 svetlobnih vitrin in 30 navadnih panojev. Lahko bi jih bilo še več, saj občina dovoljuje kar 500 svetlobnih vitrin, radodarna je tudi pri drugih reklamnih oblikah. Na zasebnih površinah je največ navadnih panojev, sledijo panoji na fasadah. Najmanj je elektronskih prikazovalnikov, navaja občina.
Za oglaševanje na javnih površinah imajo dovoljenja podjetja Europlakat (za navadne panoje in svetlobne vitrine), Snaga (za plakatna mesta) in Idea Design (za obešanke na drogovih javne razsvetljave). Europlakat občini plača letno takso 245.869 evrov, Idea Design 23.387 evrov in Snaga 17.747 evrov.
Prednosti in slabosti Mbajka
Mestna občina Maribor nima lastnih oglasnih panojev, koliko denarja namenja za oglaševanje (v zunanjem prostoru), občinski uradniki niso odgovorili. So pa povedali, da občina sodeluje s podjetjem Europlakat, s katerim je sklenila dve pogodbi o javno-zasebnem partnerstvu. Eno za mrežo izposoje koles Mbajk in drugo za upravljanje in vzdrževanje avtobusnih nadstrešnic.
“Sodelovanje MOM in Europlakata vključuje tudi koriščenje Europlakatovih oglaševalskih kapacitet za promocijo občinskih projektov, za kar MOM ne plača najemnine za oglasni prostor, ampak krije le stroške tiska in namestitve plakatov,” zatrjuje županstvo. Relacija med občino in Europlakatom, vodi ga znani Mariborčan Marko Kolbl, je ena bolj intrigantnih, pogostih tem pogovorov, v smislu, da naj bi ta užival občinske privilegije. Po podatkih Erarja je v letih 2022 in 2023 od Mestne občine Maribor prejel približno pol milijona evrov. Za Mbajk mu plačajo 200.700 evrov (brez DDV) na leto nadomestila za upravljanje in vzdrževanje sistema. Vrednost osnovne investicije je znašala okrog 885.000 evrov.
Bolj kot ti zneski je pomembna okoliščina, s katero občina omogoča podjetju, da krepi svoj posel. Oboje, tako kolesa, opremljena z reklamami, kot postajališča, je namreč ugodna oglasna platforma, razpršena naokrog in z ogromnim dosegom.
Petra Očkerl in Nina Plevnik menita, da “je izposoja koles vsekakor dobra pridobitev za Maribor, vendar se je treba vprašati, kaj to prinaša in kako je mesto unovčilo svojo moč pri sklepanju posla. Z Mbajkom smo dobili problem, ker so se oglasi razpasli, krožijo v javnem prostoru in so vidni. Podjetje pa v zameno za vzdrževanje koles dobro služi z oglasi.” Europlakat je imel lani 16 milijonov evrov prihodkov, milijon več kot predlani, kaže Ajpesova baza, in okoli milijon evrov dobička.
Nina Ambrož
Vir: https://vecer.com/maribor/aktualno/foto-kaksna-je-oglasna-nesnaga-maribora-10343370
Slovenija, moja dežela plakatov
Se spomnite zadnjih kadrov v promocijskem spotu »Slovenija, moja dežela«? Stric v modrem kombinezonu ureja še zadnje detajle pri napisu »Slovenija«, nato pospravi lestev, kamera se odmakne, Oto Pestner in Nada Žgur odpojeta »njeni ljudje smo njeno ime, ponosno ime«, in nato zagledamo neokrnjeno naravo, zeleno deželo, Logarsko dolino, kamor »gostje prihajajo«, kot je bil uraden naslov te oglaševalske akcije, posnete leta 1986. Dobrih petintrideset let pozneje je pogled na to neokrnjeno naravo drugačen. Nekaj metrov za usmerjevalno tablo stoji oglasno sporočilo, ki nas vabi v nov trgovinski center. In ob obronku gozda stoji še en plakat, ponoči osvetljen z reflektorji, ki sporoča, da lokalni vulkanizer menja pnevmatike z dvajsetodstotnim popustom. Ne vidite tega? Poglejte še enkrat …
Kot otrok sem velike reklamne plakate opazoval skozi okno našega malega rumenega golfa, kadar sta se starša namenila iz Avstrije prešvercati kakšno čokolado, kavo in nov avtoradio blaupunkt. V moji otroški domišljiji so bili ti plakati znak razvitega zahoda, kjer se cedita med in mleko. Leta pozneje so tudi v Sloveniji ob cestah zrasla oglasna sporočila in z njimi obljuba o boljši prihodnosti. Na začetku devetdesetih smo dobili še nekaj: postali smo del globalne tehnološke revolucije. Iz naših pisarn so izginjali tipkalni stroji, prvi osebni računalniki, ki so v wordstaru ponujali kar šest različnih pisav, pa so ustvarili vtis, da je oblikovalec lahko vsak sam. Tako smo s podivjanim kapitalizmom dobili tudi nepregledno množico doma izdelanih reklam, natisnjenih na iglične tiskalnike, po možnosti v »coca-cola fontu« in na papirju, na katerem sta se prelivali fluorescentno zelena in vijolična barva. Ker socialistična dediščina ni premogla dovolj oglasnih desk, so bile reklame za poceni »štumfe in gate« polepljene po oknih novih prodajaln, brezsramno pripete na stebra dreves in vržene v naše poštne nabiralnike. Plakatomanija in reklamomanija sta podivjali tako, kot je podivjal kapitalizem, ko je zmagoslavno stopil na mesto nikoli izpolnjene socialistične obljube.
Čeprav se na začetku 21. stoletja mogoče zdi, da kulturi divjega kapitalizma zmanjkuje sape, tega za plakate, predvsem tiste, ki jim v kleni slovenščini rečemo jumbo plakati, ni mogoče trditi. Ne samo da se vpadnice v mesta dušijo v vizualnem onesnaženju, jumbo plakati se raztezajo tudi čez polja in travnike, pripeti so na kozolce in postavljeni ob obrobja gozdov.
Ko se zjutraj z Gorenjske vozim v službo v Ljubljano, je pogled na jutranji Krvavec pospremljen z ogromno reklamo za lokalno trgovino. Nekaj kilometrov pozneje je sredi polj dolge tedne visel Snežičev infantilni obračun s Kordišem in njegovo banano, še par metrov za tem pa jumbo plakat, na katerem je nekdo sporočal, da Jezus živi. Še preden me je objela ljubljanska megla, sem bil deležen politično-duhovnega pranja možganov. Malo pred Brodom, ob obrobju tamkajšnjih gozdov, je še nekaj megalomansko velikih oglasov, nato pa me v Vižmarjah in Šiški pozdravi drevored jumbo plakatov. Celovška cesta je tako rekoč postala velika kričeča reklama. A Ljubljana ni izjema. Civilna iniciativa Očistimo Slovenijo reklamnih panojev, ki na svojem facebooku objavlja grozljive podobe vizualnega onesnaževanja, jasno kaže, da smo z jumbo plakati v Sloveniji dobili tudi jumbo onesnaževanje. Predvsem v ruralnih okoljih se je v zadnjih letih razvila še nova folklora čestitk ob rojstnem dnevu, ki so v resnici smešenje slavljencev z javno objavo zasebnih fotografij, ponavadi v kakšnem pijanem stanju. (Mislim, resno, hvala, prijatelji!) Prodajalcem oglasnega mesta je seveda vseeno: nova restavracija, akcijska prodaja v trgovini ali na smrt pijani Jure. Denar je denar.
Če se je za trenutek zdelo, da smo se s televizijo, ki jo je mogoče »prevrteti naprej«, izognili ekonomsko-propagandnemu programu, se je ta po stranski poti v še večji meri vrnil v naša življenja. Danes skoraj ni več mogoče brati besedila na spletu ali gledati videoposnetka na telefonu, ne da bi ga prekinila reklama. In ko oči končno odmaknemo od računalniških zaslonov, nam pogled zastirajo jumbo plakati. Monetizacija naših vsakdanjih življenj je grozljiva.
Jumbo plakati ne onesnažujejo zgolj okolja, ampak ogrožajo tudi varnost vožnje. A za vse to nihče ne želi prevzeti odgovornosti. Dejstvo, da to področje v Sloveniji ureja devet zakonov in veliko občinskih aktov, je odlično gojišče za rast novih plakatnih mest: občine se sklicujejo na državo, država odgovornost prelaga na občine, te nato opozarjajo, da imajo zvezane roke, ker so jumbo plakati postavljeni na zasebnih zemljiščih, zmagovalci teh birokratskih začaranih krogov pa so seveda oglaševalci. Stvari se ne bodo spremenile, če vlada ne bo sprejela krovnega zakona, s katerim bo to področje celostno uredila in prepovedala obstoječe vizualno onesnaževanje države. Oglaševalci se seveda ne bodo kar tako odrekli prihodkom. Morda se bodo celo sklicevali na svobodo govora, kot so se na sodišču v kanadskem Québecu, kjer jim je sodnik pojasnil, da imajo za svoja sporočila na voljo vrsto drugih orodij in da njihova svoboda govora ne more biti opravičilo za onesnaževanje okolja. S tako trdo roko bi to lahko uredili tudi pri nas in s tem prisluhnili mladim, ki so prejšnji teden opozarjali vlado, naj končno že kaj stori za okolje. Prepoved jumbo plakatov v Sloveniji resda ne bi rešila ekološke krize, bi pa to bila pomembna gesta. Ker planeta B pač ni.
Roman Kuhar
Vir: Delo, 7. 3. 2023, https://www.delo.si/…/slovenija-moja-dezela-plakatov/