Okoljski odpustki imajo tarifo. In ta ni majhna
V težnji po razogljičenju so se hitro pojavile rešitve za zagotavljanje ogljične nevtralnosti. A za njimi se skriva realnost, ki namesto prizadevanjem za ohranjanje planeta sledi le profitom podjetij. Na račun človeka
Ta pošiljka vam je bila dostavljena 100% ogljično nevtralno. Poslujemo ogljično nevtralno. Vozite ogljično nevtralno. Domala vse, kar danes počnemo, je ali vsaj želi biti ogljično nevtralno. Vsaka pošiljka, ki jo prejmete na dom, tudi pica, ki vam jo pripelje dostavljavec v starem avtomobilu z ropotajočim dizelskim motorjem, za katerim se vije oblak dima in saj, je lahko danes dostavljena zeleno. Pravzaprav – ogljično nevtralno. A tega nikar ne jemljite preveč dobesedno. Okoljska nevtralnost je namreč vse pogosteje očem skrita. A danes se pač v maniri varovanja okolja in planeta sledi ambiciozno zastavljenim strategijam ničelnega CO2. Trajnost na prvem mestu. A je tudi na pravem?
Ogljična nevtralnost ali vsaj težnje po njej so stare skoraj toliko kot obremenjevanje okolja z ogljikovim dioksidom in drugimi toplogrednimi plini. In tedaj so se rodile tudi sheme izravnave ogljika (carbon offsetting, kot jim rečejo v angleškem jeziku). To ni pravzaprav nič drugega kot omogočanje podjetjem in posameznikom, da uravnotežijo svoje ogljične odtise. Seveda ne z zmanjševanjem lastnega ogljičnega odtisa, pač pa z vlaganjem v okoljske projekte po vsem svetu, da bi uravnotežili lastne ogljične odtise. Projekti se običajno izvajajo v državah v razvoju in so najpogosteje zastavljeni za zmanjšanje prihodnjih emisij, kar pomeni predvsem uvedbo tehnologije čiste energije ali nakup in izkoriščanje ogljičnih kreditov iz sistema trgovanja z emisijami. Spet druge sheme delujejo tako, da vpijajo CO2 neposredno iz zraka s sajenjem dreves.
Določeni posamezniki in organizacije izravnajo svoj celoten ogljični odtis, medtem kot drugi želijo nevtralizirati vpliv določene dejavnosti, kot je na primer letenje z letali ali kaj podobnega. Pravzaprav to lahko naredi vsak. Lahko je dopustnik, lahko je poslovnež, najpogosteje je podjetje, ki preprosto obišče spletno stan, uporabi spletna orodja za izračun emisij svojega početja, na primer potovanja, in nato plača določen znesek podjetju, ki nato zmanjša emisije drugod po svetu za določeno količino. Početje pa tako postane ogljično nevtralno.
Vetrne elektrarne v Indiji? Morda kuhališča za ženske v Darfurju? Podprete lahko marsikaj
Sistemi kompenzacije se sicer zelo razlikujejo glede na stroške, a tipična pristojbina za vsako tono kompenziranega CO2 bi znašala približno 10 do 15 evrov. TerraPass, Vlinder, Wren … če boste želeli najti shemo, v kateri bi lahko kupili svoj ogljični “odpustek”, vam bo spletni iskalnik takoj ponudil veliko tovrstnih platform. In te imajo na voljo že kar dobro razdelano ponudbo, skorajda menijsko, kjer ne le priznate svoj okoljski “gre”, izračunate njegovo “težo” (v kilogramih ogljikovega dioksida), pač pa izberete tudi način, kako se želite zanj odkupiti. Ohranjanje biomase v Malaviju, obnova vodnih vrtin za zagotavljanje pitne vode v Ugandi in Ruandi, zmanjšanje obsega krčenja gozdov v Braziliji, sajenje dreves v Združenem kraljestvu, Keniji, zagotavljanje solarnih kuhalnikov za kitajska gospodinjstva, energetsko učinkovita kuhališča za ženske v severnem Darfurju, vetrne turbine v Indiji in Aziji, vodne elektrarne na Kitajskem, solarni paneli za pridobivanje električne energije na Filipinih, … izbira je domala neskončna in pri vsem lahko sodelujete. Takole, čez palec, bo posameznik s svojim avtomobilom, katerega letni ogljični odtis znaša približno sedem ton ogljikovega dioksida, za svojo ogljično izravnavo plačal med 70 in 160 evri, odvisno od projekta, ki ga želi podpreti.
A domala sočasno z “rešitvami” za doseganje ogljične nevtralnosti so se pojavile tudi že trditve, da je ogljična izravnava nekoristna, v boju proti podnebnim spremembam celo kontraproduktivna. Celo parodije na ta račun ni manjkalo; spletna stran cheatneutral.com je hitro ponudila podobno storitev za nezvestobo med partnerji, podkrepljeno s tezo, da ob prevari partnerja v ozračje uidejo srčni zlom, bolečina in ljubosumje, v zameno pa platforma varanje posameznika izravna tako, da financira nekoga drugega, da bo zvest in ne bo varal, s tem pa nevtralizira bolečino in nesrečna čustva partnerja, prešuštniku pa pusti mirno vest.
Ključna so vsaj tri vprašanja
Stroka sicer opozarja tudi, da je vprašanje, ali ogljična izravnava deluje, pravzaprav vprašanje za milijon dolarjev. V nekaterih primerih je to težko oceniti, za druge se ve, dane delujejo. Se je pa treba za prav vsak projekt vprašati nekaj ključnih stvari. Ali projekt prinaša želene rezultate, kajti kot je zapisal David Bryngelsson, izvršni direktor Carbon Clouda, stvari ne gredo vedno po načrtih. V obsežnem projektu v Keniji je bilo vloženo v energetsko učinkovite peči. A kot se je izkazalo, večina ni bila nikoli uporabljena. Kljub temu so bili okoljski odpustki certificirani in prodani. Za nekatere druge projekte se še zelo dolgo ne bo vedelo, kako učinkoviti so. Zasajena drevesa, na primer, absorbirajo in shranjujejo ogljik le, dokler niso posekana. Kako je to lahko dolgoletno jamstvo v državah, kot je Uganda, ki je na svetovnem vrhu po korupciji?
Naslednje vprašanje je tudi, ali je to projekt, ki je “dodaten”. V nekaterih primerih bi se projekt vseeno izvedel, tudi brez prispevka za izravnavo ogljika. Vetrne elektrarne, na primer, proizvajajo izravnave ogljika ob predpostavki, da bo iz vetra proizvedena električna energija nadomestila energijo iz premoga. Toda številne države, ki gostijo te projekte, so rastoča gospodarstva s stalno naraščajočim povpraševanjem po energiji, zato bi vetrne elektrarne verjetno zgradili v vsakem primeru. Dodatnost je na splošno izrecna zahteva za projekt izravnave ogljika, pravi Bryngelsson in dodaja, da je žal analiza, ali je projekt dodaten, pogosto zelo subjektivna in jo je težko na pregleden način oceniti.
Tretje ključno vprašanje pa je, ali se s projektom izognemo puščanju. Puščanje oziroma uhajanje je, ko se emisije toplogrednih plinov povečajo na drugem območju zaradi projekta izravnave ogljika. Če so drevesa zasajena na zemljiščih, ki jih lokalno prebivalstvo uporablja za krmo ali kmetijstvo, lahko to privede do sekanja drugih dreves drugje: lokalni kmetje morda nimajo druge možnosti, kot da počistijo vegetacijo na novi lokaciji za nadaljevanje kmetijskih dejavnosti. To postane v najboljšem primeru igra z ničelno vsoto za podnebje, vendar izguba za kmete, ki se morajo preseliti, in izguba za biotsko raznovrstnost, saj zasajeni gozdovi hranijo manj biotske raznovrstnosti kot naravna vegetacija.
Le krinka za ohranjanje visoke potrošnje
“Ogljična izravnava in ideje o zajemanju in shranjevanju ogljika so miti, s katerimi želijo kapital in odIočevalci upravičiti nadaljevanje biznisa fosilnega kapitalizma: zasledovanja profitov na račun ljudi in narave, čeprav nas to vodi v okoljski zlom,” je prepričan Boštjan Remic iz okoljske organizacije Focus, ki dodaja, da je fosilni kapital dolgo financiral zanikanje podnebnih sprememb, “nato pa je spremenil taktiko in se – med drugim – osredotočil na poudarjanje tehnoloških rešitev, torej na izravnavo ter zajemanje in shrambo ogljika”.
Sogovornik je prepričan, da večina idej ogljične izravnave ni “nič drugega kot nove poslovne priložnosti, nove niše za investicije ali rast, hkrati pa so tudi lažno ozelenjevanje, tako imenovani greenwashing, s katerim ohranjajo visoke ravni potrošnje. Podatki so namreč neizprosni. Že do zdaj proizvedena količina emisij toplogrednih plinov je tolikšna, da bi na primer z najboljšimi praksami izravnave – torej s pogozdovanjem oziroma nasploh z biološko sekvestracijo – morali že v tem trenutku pogozditi večino zemeljske površine, torej tudi tiste, kjer bivamo ali na njih pridelujemo hrano, da bi dosegli znatne učinke. Edina rešitev je, da fosilna goriva ostanejo v tleh!”
Tla pa se sicer v iskanju rešitev za doseganje ogljične nevtralnosti vse bolj izkoriščajo tudi za še en drug pristop, ki mu rečemo zajemanje in shranjevanje ogljika (carbon capturing). Gre za to, da okolju škodljiv CO2 ob nastanku polovijo in ga transportirajo do mest, kjer ga zakopljejo pod zemljo. “Težava zajema in shranjevanja ogljika je v tem, da gre za zelo potratno in nepreverjeno tehnologijo, ki lahko funkcionira v zelo omejenem obsegu, kjer za to obstajajo primerni pogoji. Raziskave kažejo, da z obstoječo tehnologijo za zajem in shranjevanje proizvedemo več CO2 kot ga odstranimo iz ozračja!” opozarja sogovornik in dodaja, da je v Sloveniji geološko shranjevanja ogljika prepovedano, transport CO2 pa predstavlja visoke stroške in rizike. In ne pozabi izpostaviti, da tveganje predstavlja tudi shranjevanje samo.
“Ideje tehno-utopizma kažejo – poleg zajema in shranjevanja ogljika sem spadajo tudi ideje geoinženiringa, s katerim bi zmanjšali sončno obsevaje -, da politični in gospodarski centri moči raje polagajo upanje v še ne izumljeno in napol magično tehnologijo, kot da bi se odrekli neskončni gospodarski rasti,” je oster Boštjan Remic. “Ne želijo se odreči niti fosilnim gorivom, čeprav že obstajajo preizkušene tehnološke rešitve za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov. Že 300 let se pojavljajo podobne ideje kako bo tehnologija odpravila vse težave modernih družb, a prej se dogaja ravno obratno: vse več investicij v tehnologijo za sabo potegne tudi vse večje družbene neenakosti in večje uničevanje narave.”
Smo si zastavili premalo ambiciozne cilje?
Zaveze decembra 2015 sklenjenega Pariškega sporazuma so sicer jasne – podnebna nevtralnost do leta 2050. A kot pravi sogovornik, država pri nas Pariškega sporazuma ne jemlje resno. “Zastavili smo si cilj podnebne nevtralnosti do 2050, kar je glede na znanstvena priporočila za razvito in bogato državo, kar Slovenija je, premalo. Še bolj pa se ta neresnost kaže pri ciljih in ukrepih do leta 2030 – to je obdobje, do katerega bi morali svetovne emisije prepoloviti,” pravi Remic in dodaja, da si je Slovenija z Nacionalnim energetskim in podnebnim načrtom (NEPN) zadala emisije do leta 2030 zmanjšati za le 36 odstotkov. “V dveh letih po sprejemu NEPN-a ugotavljamo, da se ukrepi ne izvajajo v skladu z načrtom – prihaja do zamud pri izvajanju, sprejemajo pa se tudi ukrepi, ki so v nasprotju z usmeritvami NEPN. Slovenija je tudi med petimi državami EU, ki predvidevajo kurjenje premoga po letu 2030, najvišji politični predstavniki pa, posebej po vojni v Ukrajini, pravijo, da bo TEŠ 6 deloval še dolgo po tej letnici.”
Remic sicer na vprašanje, ali so morebiti zaveze Pariškega sporazuma prestroge, odvrača, da “niso stroge, ampak na znanstvenih dejstvih temelječ minimum, ki ga moramo doseči, da bo planet na koncu stoletja ostal približno normalen dom za ljudi in druga živa bitja.”
Sogovornik je zato prepričan, da je treba, če se želimo izogniti okoljskemu zlomu, v bogatih državah nadomestiti idejo spodbujanja gospodarske aktivnosti z usmeritvijo v to, kaj zares potrebujemo in kaj je za naravo vzdržno. “Globalno segrevanje je le en vidik okoljske krize, ki ogroža obstoj številnih življenjskih vrst na Zemlji, vključno z ljudmi. Sploh pa je v času, ko so centralne banke v zadnjih letih v finančni sektor načrpale na milijarde evrov, sklicevanje na ‘finančno vzdržnost’ neumestno. Očitno je, da živimo v svetu, kjer je politika za reševanje gospodarske rasti pripravljena narediti karkoli, za reševanje planeta pa bore malo. Ukrepati moramo ne glede na ceno. Cena – ne le finančna – neukrepanja bo mnogo višja. Vemo, kaj je treba storiti, poznamo tehnološke možnosti, potrebujemo pa politično voljo,” zaključi Boštjan Remic.
Mitja Sagaj
Vir: https://www.vecer.com/v-soboto/okoljski-odpustki-imajo-tarifo-in-ta-ni-majhna-10277084
Oglaševanje na tehtnici 