Category: Analiza

Richard Wolff o izvoru potrošništva

Richard Wolff je zaslužni profesor ekonomije na Univerzi v Massachusettsu in trenutno gostujoči profesor na New School University v New Yorku. V svojem strokovnem delu se ukvarja s kritično primerjavo alternativnih ekonomskih teorij (neoklasična, keynesianska in marksistična), aplikacijo napredne razredne analize na sodobni globalni kapitalizem in spremljanjem razvoja marksistične ekonomije. Je član uredništev številnih akademskih revij, vključno z »Rethinking Marxism«. Redno objavlja analize trenutnega gospodarskega dogajanja na spletnih straneh www.globalmacroscope.com in www.monthlyreview.org/mrzine. Skupaj s Stephenom Resnickom je napisal številne knjige, med drugim: The Economics of Colonialism: Britain and Kenya (Ekonomija kolonializma: Britanija in Kenija); Rethinking Marxism: Struggles in Marxist Theory (Na novo premišljeni marksizem: boji v marksistični teoriji); Knowledge and Class: A Marxian Critique of Political Economy and Economics: Marxian versus Neoclassical (Znanje in razred: marksistična kritika politične ekonomije in gospodarstva: marksistična proti neoklasicistični). Skupaj s Harriet Fraad in Stephen Resnick pa je napisal knjigo: Bringing it all Back Home: Class and Gender in the Modern Household (Na domačem pragu: razred in spol v modernem gospodinjstvu). Predavanje temelji na njegovi istoimenski knjigi iz leta 2009: Capitalism Hits the Fan: The Global Economic Meltdown and What to Do About It (Kapitalizem v resnih težavah: globalna ekonomska kriza in kaj lahko v zvezi s tem naredimo) itd.

Transkript:

»Spregovoril bi o potrošništvu. Ne o dobrinah in storitvah, ki so del življenja in ki vzdržujejo naše življenje, ampak o potrošništvu kot bistvu našega življenja. To je tisto, kar razni pridigarji, rabini in duhovniki pogosto obsojajo ko pravijo: »ne bodite preveč materialistični, spomnite se, da so drugi deli življenja prav tako pomembni kot kvantiteta in kvaliteta dobrin in storitev, ki jih dobite; odnosov, ki jih imate z ljudmi, ki jih imate radi; odnosov, ki jih imate z ljudmi, s katerimi delate, ki jih srečujete, sosedi in tako naprej.« Zakaj nam ljudje tako pogosto govorijo, da se naj izogibamo ali da naj bomo pozorni na potrošništvo? Zakaj ljudje tako precenjujejo potrošnjo, nakupovanje, kopičenje stvari? Je to kakšna temeljna človekova napaka, je to del človekove narave, ki je vsem enaka? Mislim, da ne. Mislim, da ima to opraviti s posebno ekonomsko ureditvijo v naši družbi in o tem želim govoriti. Pri tem imam v mislih kako organiziramo delo in nagrajevanje dela. Poglejmo kako to počnemo. Množici ljudi rečemo, da morajo imeti službo. Bolj ali manj od ponedeljka do petka morate ob določeni uri, ob osmih zjutraj priti na delo in tam ostati do štirih ali petih popoldne. Dokler ste na delovnem mestu, morate opravljati takšno delo, na takšne načine, s takšnimi orodji in opremo. Ko boste končali, bo delo, ki ste ga opravili, nemudoma pripadalo nekomu drugemu. Delavec, ki pomaga proizvajati praktično vse, gre na koncu delovnega dneva domov in nima nobenih pravic do tega, kar je pomagal ustvariti. To pa povzroča težave. Mogoče se jih ne zavedate, mogoče se psihološko niste pripravljeni soočiti s tem kar izgubljate, ampak ste prav tako jezni, kot mali otrok v peskovniku, ki se igra z igračo, dokler ne pride mimo drugi otrok in mu jo vzame ter se gre igrati v drugi del peskovnika. Nekaj vam je bilo odvzeto. Nekaj ni več vaše, pod vašim nadzorom. Z vašo igračo se ne morete več niti igrati. Je res vaša? Tovrstna vprašanja in dileme ne izginejo ko odrastete, ker se ponovno pojavijo na delovnem mestu. Vsi poznate to. Kakšno je nadomestilo, ki je na voljo delavcem, ki delajo ves dan, za nekaj na voljo dajejo svoje mišice in možgane ter to nato izgubijo. Odgovor je vaše plačilo, dohodek. Od zgodnjega življenja naprej vas učijo, da je to razumna izmenjava. Vi pridete, delate, ustvarjate, dajete in dobite denar. Sredstvo potrošnje. Potrošnik je tisti del vas, ki je nagrada za delo. Delo intriznično ni le ne-zadovoljujoče, lahko je tudi zelo neprijetno. Za mnoge od nas tudi dejansko je. Toda nelagodje, bolečino, izgubo časa na delu premestimo tako, da si rečemo oz. nam je povedno: »da res je, toda lahko boš trošil«. Potrošnja je nagrada za delo. Skrita v tej ureditvi je predpostavka, da je delo verjetno – in nekako je sprejemljivo – dolgočasno, neprijetno, nezaželeno. To je negativno, ki je kompenzirano s pozitivnim, ki je potrošnja. Če ste odraščali in živeli v takšni družbi, boste seveda nagnjeni k temu, da boste slej ko prej precenjevali potrošništvo. To je dobesedno dobra stran življenja. Delate ves dan, da lahko greste zvečer v trgovski center. V prehodu od neprijetnega dela dneva, do dela dneva, v katerem trošite, imate premor, ki mu pravite »happy hour«. To je način kako prepoznate, da je bilo prejšnjih osem ur nesrečnih. Delo je v ekonomiji dojeto kot motnja oz. kot nekaj kar ni zabavno, je dolgočasno, izgubljeno, neprijetno. Potrošnja pa je nekaj pozitivnega, dobrega. Naučeni ste misliti, da je delo sprejemljivo kot breme, ker je, če ste ustrezno plačani, primerno kompenzirano. Seveda pričnete ceniti potrošnjo. Dobesedno so vas naučili, da jo vidite kot dober del življenja. Kot so vas naučili, da sprejmete delo in pogoje na delovne mestu, kot intrinzično neprijetne. A zakaj bi to sprejeli? Predstavljate si, da bi bilo delo za vas tako zadovoljujoče, kot je potrošnja. Predpostavimo, da je delovno mesto, mesto vzdrževanja močnih, koristnih, pomembnih odnosov in da bi bilo nujno, da bi bilo delo organizirano tako, ker to kakšni so odnosi na delu, je vsaj tako pomembno za kvaliteto vašega življenja, kot to, kar lahko s tem kar ste plačani kupite v trgovini. Opomniti se moramo, če citiram Biblijo, da ljudje ne živijo samo od kruha. Kvaliteta delovnega življenja bi vedno morala biti prav tako pomembna kot plačilo zanj. Odpovedati se kvaliteti življenja na delovnem mestu, se pomeni odpovedati velikemu delo vašega življenja, za kar pa ni nobenega pravega razloga.«

Odlomek iz rednega tedenskega programa, ki ga Richard Wolff gosti na YouTubu. Celotna epizoda je dostopna na http://www.democracyatwork.info/eu_the_economy_2017_2018

Napotila:
»Kapitalizem v težavah«
http://zofijini.net/koticek_kapitalizem/
Kapitalizem in druge otročarije
http://zofijini.net/kapitalizem-in-druge-otrocarije/
Proti najemanju oseb
https://postaja.wordpress.com/2017/06/06/proti-najemanju-oseb/

Advertisements

Filmski krožek: Stoletje jaza (The Century of Self, 2002)

Dokumentarna serija Stoletje jaza (The Century of Self) Adama Curtisa išče izvore potrošniške miselnosti ter spremlja njen vzpon in dominacijo v sodobni družbi. Avtor v ospredje postavlja Freudove teorije in psihoanalizo.

V četrtek, 11. januar od 17:00 do 18:30, v večnamenski dvorani Rotovž, Rotovški trg 2

Pogovor o izbranem filmu bo vodil filmski kritik in poznavalec Žiga Brdnik.

Vir: https://www.facebook.com/events/1736992369658231/ in
http://www.mb.sik.si/filmski-krozek-jan1.html

Organizacija: Mariborska knjižnica

Napotila:
http://zofijini.net/stoletje-jaza-stroji-srece/
http://zofijini.net/stoletje-jaza-oblikovanje-privolitve/
http://zofijini.net/stoletje-jaza-v-nasih-glavah-je…/
http://zofijini.net/stoletje-jaza-osem-ljudi-ki-v…/

Potrošništvo

Zakaj Slovenec po smrti ne gre v nebesa ampak v nakupovalno središče? V oddaji Studio City sta se z voditeljem Marcelom Štefančičem jr. o potrošništvu med Slovenci pogovarjala psiholog Aleksander Zadel in antropolog Dan Podjed.

Posnetek na: http://4d.rtvslo.si/arhiv/studio-city/174507890

Napotili:
https://www.rtvslo.si/studiocity/
https://tehtnica.wordpress.com/2016/03/03/vpliv-potrosnistva-na-okolje/

Opozorila potrošnikov in okoljskih aktivistov

To je zgodba o slovenskih potrošnikih, mednarodni trgovski mreži Hofer/Aldi in posledicah, ki jih ima “zelenenje” podjetij na skupnost na drugem koncu sveta, v indonezijski vasi Peura.

Pogosto nimamo elektrike po nekaj ur ali celo po cel dan, saj smo odvisni od velikega projekta hidroelektrarn, ki ga vodijo podjetja v lasti nekdanjega predsednika vlade Jusufa Kalle in njegove skupine Bukaka, razloži Lian Gogali, direktorica inštituta Poso Mosintuwu. Podjetje PT Poso Energy, ki je del skupine Kalla, ta pa je povezana tudi s skupino Bukaka, je glavni lastnik hidroelektrarne Pamona 2, ki jo podpira tudi slovenski Hofer. Lokalni prebivalci si že leta prizadevajo, da bi bili slišani in upoštevani, ko pride do njihovih zahtev glede posledic, ki jih imajo velike hidroelektrarne na okolje in v njihovih življenjih. Glavni daljnovod hidroelektrarne Pamona 2, ki je bila zgrajena ob njihovem jezeru, je postavljen na sredo njihove vasi.

Elektrika potuje najprej do centra province Osrednji Sulavesi, kjer so nakupovalni in športni centri, šele nato se omejeno in nezanesljivo vrne v skupnost ob jezeru, kjer je bila ustvarjena.

“Problem so daljnovodi, a tudi sama pozicija glavnega objekta elektrarne, saj je okolica jezera peščena,” opisuje Lian Gogali. Zraven nje sedi prijatelj, novinar, ki si prav tako prizadeva razkriti nepravilnosti in problematične posledice velikega infrastrukturno-energetskega projekta. “Ljudje opozarjajo, da tla niso stabilna in električni kabli so le sto metrov oddaljeni od površine jezera. Ob tem morate razumeti, da sta bila tradicionalno jezero in obala center življenja za tukajšnje prebivalce. To je bil prostor, kjer so se zbirali, kjer so organizirali prireditve in druženja. Zdaj tega ni več,” opisuje posledice “razvoja”.

Nadaljevanje na: https://www.vecer.com/hofer-ogljik-in-indonezija-6353614

Kristina Božič

Gradimo distopijo, samo da bi ljudje klikali na oglase

We’re building a dystopia just to make people click on ads (Zeynep Tufecki, TED 2017) 

Klik za klikom gradimo distopijo, ki jo poganja umetna inteligenca, pravi turška tehnološka sociologinja Zeynep Tufecki. V TED predstavitvi podrobneje opisuje, kako se algoritmi podjetij kot so Facebook, Google in Amazon, s katerimi nas želijo prepričati, da bi kliknili na oglas, uporabljajo tudi za dostop do političnih in vitalnih družbenih informacij. In stroji pri tem niti niso glavna grožnja. Kar moramo razumeti je, kako lahko močni uporabijo umetno inteligenco za nadzor – in kaj lahko proti temu naredimo.

Odlomek:

»Kot javnost in kot državljani ne vemo več ali vsi gledamo iste informacije oz. kaj lahko vidijo drugi. Brez dostopnih skupnih informacij malo po malo javna razprava postaja nemogoča in mi se trenutno nahajamo na začetku tega procesa. Ti algoritmi lahko zelo enostavno zgolj na podlagi všečkov na Facebooku pridejo do informacij o vaši etnični pripadnosti, religioznih in političnih pogledih, osebnostnih lastnostih, inteligenci, srečnosti, uporabi prepovedanih substanc, starosti, spolu, spolni usmerjenosti itd. Ti algoritmi lahko identificirajo protestnike tudi če so njihovi obrazi delno prikriti.

Vse to so lahko sicer samo verjetnostna ugibanja in ne morejo biti 100% zanesljiva, a zaradi nekaj napačnih rezultatov se močni ne bodo nič kaj bolj uprli skušnjavi po uporabi teh tehnologij, kar bo seveda ustvarilo celo vrsto drugih težav. Predstavljajte si, kaj lahko država stori s tako veliko količino podatkov, ki jih ima o svojih državljanih. Kitajska že uporablja tehnologijo detektiranja obrazov za prepoznavanje in aretacijo ljudi. In v tem je tragedija: gradimo infrastrukturo avtoritarnega nadzora samo zato, da bi ljudje klikali na oglase. To ne bo Orwellov avtoritarizem. To ni »1984«. Če avtoritarni režim uporablja zastraševanje, da bi nas teroriziral, smo prestrašeni, toda to bomo vedeli in ga bomo za to sovražili ter se mu upirali. Če pa ljudje na oblasti uporabljajo te algoritme, da nas v miru gledajo, nas presojajo in usmerjajo, predvidevajo in identificirajo tiste, ki bi lahko delali težave ter upornike, uporabljajo obsežno arhitekturo prepričevanja in manipulirajo posameznike, vsakega posebej, z uporabo njihovih osebnih, za njih značilnih pomanjkljivosti in ranljivosti, in če to v velikem obsegu delajo preko naših zasebnih zaslonov, ​​tako da ne vemo niti tega, kaj od tega lahko vidijo naši sodržavljani in sosedje, nas bo takšen avtoritaren režim obkolil kot pajkova mreža in morda sploh ne bomo vedeli, da smo se vanjo ujeli.

Facebook služi milijarde, ker deluje kot odlična prepričevalna arhitektura. Toda struktura te arhitekture je enaka ne glede na to ali prodajate čevlje ali politiko. Algoritmi ne poznajo razlike. Isti algoritmi, ki povzročajo, da smo bolj dojemljivi za oglase, organizirajo prav tako naše politične, osebne in družbene tokove informacij in to moramo spremeniti.

Ne razumite me narobe, digitalne platforme uporabljamo, ker nam ponujajo veliko dodano vrednost. Facebook uporabljam za stike s prijatelji in družino po vsem svetu. Pisala sem že o tem, kako pomembni so socialni mediji za socialna gibanja. Študirala sem, kako je po vsem svetu mogoče te tehnologije uporabiti za izogibanje cenzuri. Ne gre za to, da bi bili ljudje, ki vodijo Facebook ali Google zlobni ali da bi namerno poskušali narediti državo ali svet bolj polariziran ter spodbujati ekstremizem. Prebrala sem veliko njihovih dobronamernih izjav. Toda pri tem ni pomemben namen ali izjave, ki jih ti ljudje dajejo, ampak strukture in poslovni modeli, ki jih gradijo. In to je jedro problema. Bodisi oglasi na spletnem mestu ne delujejo kot prepričevalna arhitektura ali pa je njihova moč zelo zaskrbljujoča. Eno ali drugo.

Kaj lahko storimo? To se mora spremeniti. Ne morem ponuditi preprostega recepta, ker moramo prestrukturirati celoten način kako deluje naša digitalna tehnologija. Vse od načina kako tehnologijo razvijamo do načina kako so v sistem vgrajene ekonomske in druge spodbude. Soočiti se moramo in poskusiti odpraviti pomanjkanje preglednosti, ki jo ustvarjajo lastniški algoritmi, strukturno moramo izzvati nejasnosti okoli strojnega učenja in vseh podatkov, ki jih zbirajo o nas. Pred nami je velika naloga. Mobilizirati moramo tehnologijo, našo ustvarjalnost in da, politiko, da bomo lahko gradili umetno inteligenco, ki nas bo podpira v naših človeških ciljih in ki jo bodo omejevale tudi naše človeške vrednote. Razumem, da to ne bo enostavno. Morda se ne bomo strinjali niti glede tega, kaj ti izrazi pomenijo. Toda, če bomo vzeli resno kako ti sistemi, od katerih smo tako odvisni, delujejo, ne vidim, kako bi lahko ta pogovor še kako preložili. Te strukture organizirajo kako delujemo in nadzirajo, kar lahko in česa ne moremo početi. Številne od teh platform, ki jih poganja oglaševalski denar se ponašajo, da so brezplačne. V tem kontekstu to pomeni, da smo mi izdelek, ki ga prodajajo. Potrebujemo digitalno ekonomijo, kjer naši podatki in naša pozornost ne bo na prodaj diktatorju ali demagogu, ki zanje ponudi največ denarja.«

Več na:
https://www.ted.com/talks/zeynep_tufekci_we_re_building_a_dystopia_just_to_make_people_click_on_ads

Napotilo:
https://tehtnica.wordpress.com/2017/10/01/tako-se-strah-in-jeza-prodajajo-za-dobicek/