Category: Analiza

Oglas Lux Factorja ni novinarski prispevek

»Deluje že po dveh tednih uporabe in učinkovito gladi gube ter tanke linije okrog oči, ust in na čelu, ki se jim je po 30. letu starosti nemogoče izogniti,« so 19. oktobra objavili v Oni, prilogi časnika Delo. 

V prilogi so predstavili kozmetično kremo Lux-Factor 4D Hyaluron. Bralcem so sporočili, da lahko kremo kupijo po promocijski ceni s 50-odstotnim popustom, s »kodo za super popust« pa so ponudili še nižjo ceno.

Kako krema učinkovito gladi gube že po dveh tednih uporabe, v besedilu niso pojasnili. Prav tako teh informacij ni v spletnih trgovinah podjetja Lux Factor. Ob izdelkih je sicer objavljen ISO certifikat o skladnosti, ki naj bi dokazoval kakovost izdelkov, vendar je ta, kot je Oštro razkril oktobra, ponaredek

Poleg tega je zdravstveni inšpektorat v Sloveniji že leta 2017 prepovedal prodajo kozmetičnih izdelkov podjetja Lux Factor, ker niso izpolnjevali vrste zahtev, denimo niso imeli dokazila o resničnosti navedb na njihovih izdelkih in v spletni trgovini. 

Kot je Oštro še poročal, so se prihodki od prodaje njihovih kozmetičnih izdelkov stekali v podjetje Lux Factor na Sejšelih, za katero je mariborski podjetnik Marko Glinšek vrsto let zanikal dejansko lastništvo, kar je prav tako ovrgel Oštro. Glinšek je bil lani pravnomočno obsojen zaradi preslepitve kupcev.

Oglas mora biti označen

Kako delujejo pomlajevalne kreme in ali je lahko krema 4D Hyaluron podjetja Lux Factor učinkovita že po dveh tednih, smo vprašali pet dermatologov in farmacevtko. Na vprašanja se niso odzvali ali pa učinkovitosti kreme 4D Hyaluron niso želeli javno komentirati, ker bi morali primer natančneje preučiti oziroma zaradi strahu pred morebitnimi pravnimi zapleti. 

V prispevku, objavljenem v prilogi Ona, niso navedli avtorja. Prav tako besedila niso ustrezno označili, torej, da gre za oglasno vsebino, kar je v nasprotju z zakonom o medijih in oglaševalskim kodeksom

Kodeks oglaševalcem narekuje, da mora biti vsebina že na prvi pogled prepoznavna kot oglasna. Zakon o medijih pa medijskim ustvarjalcem prepoveduje »prikrito oglaševanje, ki naj bi prepričalo bralca, poslušalca oziroma gledalca, da v primeru objave posameznega oglasa ne gre za oglaševalske vsebine«. 

»Zdaj smo vendarle ugotovili, da je to oglas,« so nam po našem poizvedovanju sporočili iz uredništva priloge Ona. Na oddelku za oglasno trženje Dela pa so pojasnili, da so pri pregledu oglasa spregledali, da ne gre za uredniško, temveč za oglasno vsebino. Ustrezno oznako oglasa so izpustili pomotoma.

Uredništvo priloge Ona in tržni oddelek Dela smo še vprašali, ali so bili pred oglaševanjem izdelkov Lux Factor seznanjeni z ugotovitvami Oštra. Odgovorili so, da z njimi niso bili seznanjeni.

Spodkopavanje poklica

»Prikrito oglaševanje spodkopava novinarsko integriteto in zaupanje v novinarstvo,« je za Razkrinkavanje.si dejal profesor novinarstva na ljubljanski fakulteti za družbene vede Jernej Amon Prodnik. To je problematično, pravi, saj je zaupanje v novinarstvo načeto že brez takšnih praks. 

Pojasnil je, da profesionalne norme novinarstva temeljijo na jasni ločnici med novinarskim in oglaševalskim delom, kjer je osrednji namen prodaja izdelka. Toda oglaševalci poskušajo pri prikritem oglaševanju to ločnico obiti, saj pridobijo prispevki, ki so domnevno delo novinarja, »večjo avro resničnosti, kot če gre le za oglas«.

Opozoril je, da ima nespoštovanje ločnice v enem mediju lahko posledice za zaupanje v novinarstvo kot celoto: »Zakaj bi nekdo kupoval medij in mu zaupal pri določenih tematikah glede zdravstvenih vprašanj, če mu bo na drugi strani pod krinko poskušal prodati kačje olje? Pričakoval bi, da bi bil vsaj v osnovi, v okvirih epidemije, ta premislek že opravljen.«

Z inšpektorata za kulturo in medije, ki je pristojen za ugotavljanje, ali je bila medijska vsebina naročena oziroma plačana, so po novinarskih vprašanjih Razkrinkavanja.si sporočili, da bodo uvedli inšpekcijski postopek zoper časopisno-založniško podjetje Delo kot izdajatelja priloge Ona.

Kozmetične izdelke podjetja Lux Factor so po razkritju Oštra 4. oktobra oglaševali tudi na portalu 24ur.com, a so bila besedila ustrezno označena kot oglasna. Od 4. oktobra do 10. novembra so na portalu objavili 15 oglasov za kozmetične izdelke Lux Factor, katerih certifikat o kakovosti je po ugotovitvah Oštra ponaredek.

Tržni oddelek portala 24ur.com smo vprašali, ali so seznanjeni z ugotovitvami Oštra o podjetju Lux Factor in njegovih izdelkih ter ali jih nameravajo še naprej oglaševati. Odgovor bomo objavili, ko ga bomo prejeli. 

Za mnenje smo vprašali tudi oglaševalsko zbornico, a so pojasnili, da konkretnih primerov ne morejo komentirati. Uradne pritožbe glede oglaševanja izdelkov podjetja Lux Factor niso prejeli, vendar morebitnih pritožb v prihodnosti ne izključujejo. 

Dopolnitev, 17. 11.

S tržnega oddelka 24ur.com so na vprašanje, ali so seznanjeni z ugotovitvami Oštra o podjetju Lux Factor in njegovih izdelkih ter ali jih nameravajo še naprej oglaševati, odgovorili, da so na njihovi spletni strani oglaševalske vsebine striktno ločene od uredniških, pri čemer se dosledno držijo oglaševalskega kodeksa. »Kot oglaševalska platforma se ne postavljamo v vlogo razsodnika. Prepričani smo, da so za to pristojni drugi organi.«

SKLEP

V Oni, prilogi časnika Delo, so 19. oktobra objavili prispevek o kozmetični kremi Lux-Factor 4D Hyaluron. V njem so poročali, da krema deluje že po dveh tednih uporabe in učinkovito gladi gube, tanke linije okrog oči, ust in na čelu. 

V spletnih trgovinah podjetja Lux Factor je ob kozmetičnih izdelkih objavljen ISO certifikat o skladnosti, ki naj bi dokazoval njihovo kakovost, vendar je ta, kot je Oštro razkril oktobra, ponaredek. Poleg tega je zdravstveni inšpektorat v Sloveniji že leta 2017 prepovedal prodajo kozmetičnih izdelkov tega podjetja, ker niso izpolnjevali vrste zahtev. 

Prispevek v prilogi Ona ni bil ustrezno označen, da gre za oglasno vsebino, kar je v nasprotju z oglaševalskim kodeksom in zakonom o medijih. Na tržnem oddelku Dela so za Razkrinkavanje.si pojasnili, da so oznako izpustili pomotoma.

V primeru prispevka o kozmetični kremi Lux-Factor 4D Hyaluron, ki je bil objavljen v Oni, gre po metodologiji Razkrinkavanja.si za prikrito oglaševanje.

Vir: https://www.ostro.si/si/razkrinkavanje/objave/oglas-lux-factorja-ni-novinarski-prispevek

Zala Čas

Manj sveč in cvetja, več pogovora

Množična potrošnja vpliva tudi na praznovanje dneva spomina na mrtve. A kaj, ko nagrobne sveče v nekaj urah postanejo odpadek

Prvega novembra se spominja­mo umrlih, njim v čast so po­kopališča polna sveč in ljudi, ki se udeležujejo žalnih slovesnosti po državi ali obiskujejo grobove. A kaj, ko so v duhu podnebne krize preštevilne sveče nepotreben odpadek, v gneči na pokopališčih pa je težko dosegati tudi epidemiološke standarde.

Od profita do materialne bede

Prazniki božič, velika noč, dan spomi­na na mrtve imajo dolgo in predvsem religiozno tradicijo, vendar so se pomembno preobrazili in postali pred­vsem poslovna priložnost, izpostavlja kulturolog Boštjan Remic. »Množič­na potrošnja je postala pomemben del kapitalistične akumulacije, pred­vsem v fordistični fazi, ko so dobri­ne postale dostopne za široke ljudske množice. Vsak praznik zdaj spremljajo neskončno dolge in obsežne marketin­ške kampanje, ki zagotavljajo prodajo, ta pa je pogoj za realizacijo profitov.

To prinaša negativne družbene posle­dice, na primer spremembo medoseb­nih odnosov in poplitvenje duševnega prazničnega življenja, kar kritizirajo tradicionalisti, ali pa stiske ob tem, ko si številni delovni ljudje ne morejo pri­voščiti daril za svoje bližnje. Predvsem pa prinaša negativne okoljske posle­dice, saj množična potrošnja prispe­va k okoljski katastrofi, na začetku katere živimo. Sploh, ker gre pogosto za povsem neracionalno potrošnjo, ki ne zadovolji neposrednih potreb ljudi, ampak marketinško ustvarjene želje oziroma tiho prisilo. Ob tem pa kapital s strategijo načrtne zastarelosti potrošne dobrine proizvaja tako, da hitro posta­nejo neuporabne in da jih je težko ali vsaj predrago popravljati. Potrošniška podoba praznikov je dobra ilustracija kaotičnosti in iracionalnosti kapitalistične družbe, ki hkrati s profitom pro­izvaja tudi družbeno in okoljsko krizo, ljudi pa potiska v duševno in nekatere tudi v materialno bedo,« razlaga kultu­rolog.

Hospic: Poslovitev je za proces žalovanja izjemnega pomena

Kljub določenemu napredku – v društvu Hospic namreč opažajo porast vedno mlajših prostovoljcev – je smrt še vedno tabu tema. »Slovenci smo znani po tem, da porabimo ogromno sveč, veliko de­narja porabimo za cvetje, medtem ko se smrti in pogovora o njej zelo bojimo. Živimo, kot da smo neumrljivi,« proble­matizira predsednica društva Renata Jakob Roban. »Na smrt gledamo z varne distance, kot da bolezen in smrt nista ves čas med nami, ampak sta tam nekje za ciljno črto. A če bomo izgubili odnos, ki nas določa v resničnosti, bomo kot družba razpadli. Ni tako velik problem, če človek umre zaradi bolezni, tudi če je to covid, kot če umre zaradi osamlje­nosti in odsotnosti odnosa. Hrepenenje po odnosu se danes s pridom zlorablja v prodajnem menedžmentu, vsi oglasi so naslonjeni na čustva. S tem smo bom­bardirani vsak dan in počasi začenjamo verjeti, da če ne bomo dosegli te sreče iz oglasov, ne bomo imeli vsega. To se še posebno opazi v božičnem času. Koliko družin hrepeni po toplini, družini, sre­čanju, a ravno takrat je ogromno prepi­rov in stisk. Ker so naša pričakovanja v skladu s tem, kar nam diktira okolica,« je kritična predsednica.

V Hospicu se zato z aktivnostmi tru­dijo ozaveščati različne ciljne skupine celo leto. Jakob Robanova je izpostavila, da se trenutno osredotočajo na pomen poslovitve, besede, ki je ni v Slovar­ju slovenskega knjižnega jezika, a je za proces žalovanja izjemnega pomena. »V času epidemije se pokazalo, da je pos­lovitev, ki je omejena na čas od trenut­ka smrti pa do enega dneva, izjemnega pomena. Slovo je vezano na obrednost,« pojasnjuje Jakob Robanova. Kot je dejala, sama prvi november preživi v krogu svoje družine, grobove obisku­je druge dni v letu. »Preko svojega dela sem ves čas v stiku z minevanjem, kar mi po drugi strani bogati življenje. Če gledaš na življenje s perspektive poste­lje umirajočega, imaš prioritete hitro na pravem mestu,« opozarja.

Sveča v nekaj urah postane odpadek

V zadnjih letih lahko na trgu že opaža­mo alternative plastičnim svečam, od lesenih, steklenih do biorazgradljivih. Del ljudi pa se zaradi okoljske ozaveš­čenosti že odloča za drugačne načine zaznamovanja tega praznika. »Vseeno je količina plastičnih sveč še vedno gromozanska, ogromne koli­čine plastike pa so uporabljene povsem neracionalno, saj v nekaj urah ta pla­stika postane odpadek. Pobuda je pre­puščena trgu oziroma potrošnikom. Vendar pa prek alternativnih vzorcev potrošnje le redko pride do sprememb, ki bi prinesle pričakovane izboljšave. Dokler bo cena plastičnih sveč nizka, jih bomo ljudje kupovali. Zato bi morala na trgu posredovati država ali z ne­posredno prepovedjo ali pa z okoljsko davščino, ki bi neekološke sveče podra­žila. Vendar je druga rešitev slabša, saj ostaja znotraj tržne logike, višje cene pa bi od nakupa odvrnile predvsem tiste z nižjimi dohodki,« razpravlja Remic. Opozarja, da država problem nesmiselnega trošenja in nastanka odpadkov rešuje v skladu s podjetni­ško logiko, oziroma rečeno drugače, iz tega dela biznis. »Reciklaža in predela­va ne odpravita vseh negativnih okolj­skih učinkov (večina tipov plastike se proizvaja iz nafte, enako tudi parafin), hkrati se reciklira le del vseh sveč, pa tudi vseh frakcij odpadkov ni možno ponovno uporabiti. Država torej uve­ljavlja tržne principe, namesto da bi ekološko sporno blago preprosto pre­povedala. Razlog, zakaj tega ne stori – poleg pravnega okvira EU, ki pogos­to omejuje države članice pri takšnih ukrepih – pa je prej kot v ljudski tradi­ciji, saj bi se ta prilagodila, v poslovnih interesih proizvajalcev, uvoznikov in prodajalcev sveč,« razmišlja kulturolog.

Zakaj ne poslikani kamenčki, leseni nadomestki, sveče iz odpadnega olja …

Podjetje Plastkom, ki se ukvarja z reciklažo odpadnih nagrobnih sveč, jih letno dobi okrog dva tisoč, ob prvem novembru pa se količina poveča za okrog 20 od­stotkov. Za predelavo so najenostavnejše klasične parafinske sveče.

Najbolj ekološko je, če sveče ne prižgemo in se pokojnikom poklonimo s kreativnimi rešitvami, kot so poslikani kamenčki ali leseni nadomestki sveč, pravi Katja Sreš iz organizacije Ekologi brez meja. Če želimo vseeno prižgati svečo, uporabimo okolju bolj prijazne alternative, kot je sveča iz odpadnega olja, svetuje. Te med drugim izdeluje podjetje Oilright. Odpadno olje zbirajo po šolah, vrtcih, komunalnih podjetjih in restavracijah. Prevzeto odsluženo emba­lažo očistijo in ponovno napolnijo z okolju prijaznim voskom, pojasni Bogdan Dobnik iz Oilrighta. Okolju prijazna sveča ne sme vsebovati naftnih derivatov in različnih elektronskih komponent, poudarja Dobnik.

Ana Lah

Vir: https://www.vecer.com

Za mesto brez reklam

V sklopu mesečnega projekta Enajsta šola pod mostom, ki poteka pod okriljem mini­strstva za okolje in prostor, vsako leto pa ga v Celju skupaj s profesorico Majo Rak vodita urbanista Gorazd in Mojca Furman Oman, so dijaki zaključnih le­tnikov likovne smeri na Gimnaziji Celje – Center pregledovali, koliko reklam, raztresenih po mestu, bolšči vanje vsak dan, in koliko jih pričaka v poštnih nabiralnikih. Daleč smo od časov, ko je en sam plakat Slovenija, moja dežela, postavljen v Logarski dolini, nagovar­jal celo Slovenijo, je poudarila Mojca Furman Oman. Dijaki so namreč naš­teli, da se tisoč dijakov, kolikor jih je na šoli, v enem dnevu sreča s 400 reklamami (prejmejo jih v nabiralnik, v roke jim jih potisnejo v kakšni trgovini, drogeriji …). A na podlagi vse te množi­ce oglaševalskih vsebin je le 19 dijakov ali njihovih družinskih članov nakup opravilo zaradi videne akcije. “Reklamiranje poleg vizualnih težav povzro­ča tudi ekološke, kot je poraba resursov za reklame, katerih efekt je vprašljiv, težava njihovega kratkega, običajno le tedenskega roka ter zbiranje in recikli­ranje,” je izpostavila Furman Omanova.

Dijaki so našli način, kako letake re­ciklirati – iz njih so naredili lutke – in z njimi spodbuditi kritično razmišlja­nje pri vrstnikih. “S tem so opozorili, da je človek tisti, ki povzroča potrebo po oglaševanju, in hkrati tisti, ki z zadovo­ljevanjem potrebe negativno vpliva na svet okoli sebe,” so poudarili. “Želimo, da mladi postanejo družbenokritični uporabniki prostora,” je dodala Rakova. V projektu se sicer niso podrobneje lotili jumbo plakatov, ki so se v mestu in njegovi okolici močno namnožili. “Če bi na zemljevid umestili lokacije, kje vse so že, bi imeli zelo malo pra­znih belih lis:” Gorazd Furman Oman pa je ob tem dodal, da je pred leti bil prostor še dostopen vsem, sedaj pa je postal ekonomska kategorija. “Praktič­no se vozimo med reklamami. Povsod so, tudi v vaseh, na kozolcih. Dvomim pa, da ljudje, sploh mladi, na podlagi reklam sploh kaj kupijo,” je še dodal.

Rozmari Petek

Vir: https://www.vecer.com


Enajsta šola pod mostom o zasičenosti z oglasi

Dijaki Gimnazije Celje Center so ugotavljali, kaj plakatiranje povzroči mestu, in ustvarjali z reklamnimi letaki.

Celjski zavod Metro SR je pod pokroviteljstvom ministrstva za okolje in prostor v mesecu prostora že šestič pripravil delavnice za dijakinje umetniške smeri Gimnazije Celje – Center, ki jih imenujejo Enajsta šola pod mostom. Tokrat so se ukvarjali z različnimi oglasi v vsakdanjem življenju in ugotavljali, da pretirano oglaševanje vpliva na trajnostni prostorski razvoj.

Letošnji mesec prostora nosi slogan Prostor. Estetika. Kakovost. Kakovost prostora se je v zadnjem času prav zaradi pretiranega oglaševanja precej zmanjšala, je pojasnil Gorazd Furman Oman iz zavoda Metro SR: »Ko sva z ženo Mojco odprla biro leta 2000, je bil prostor dostopen vsem, ni bil zgolj ekonomska kategorija. Danes pa je prostor banka, ki daje obresti, kot jih prava banka ne daje. Reklame se pojavljajo povsod: v časopisih, telefonih, na kozolcih, celo historičnih objektih. Težko se vozite po slovenski pokrajini, ker se vozite med reklamami.«

Dijakinje so se na delavnicah spraševale o smiselnosti in učinkovitosti tako intenzivnega oglaševanja ter o degradaciji prostora. Nekatere so se sprehodile po celotnem mestu in v foto-delavnici fotografirale plakate po mestu. Ugotovitve so bile pričakovane. Oglasov je toliko, da so že moteči v prostoru, dijakinje so evidentirale tudi več mest nedovoljenega oglaševanja, več mest slabo reguliranega oglaševanja in neprimernih vsebin za lokacijo plakatov. Kot je dejala Mojca Furman Oman, je množično in neprimerno plakatiranje problem celotne države, ne le Celja. Z delavnico pa so želeli opozoriti, da gre za vizualno onesnaženje, s katerim se premalo ukvarjamo, in je tudi slabo regulirano.

Letakov veliko, učinek majhen

Dijakinje so se lotile še reklamnih letakov. Mesec dni so jih zbirale iz domačih nabiralnikov in od različnih ponudnikov. Hkrati so štele, za koliko nakupov na podlagi letaka se nekdo iz gospodinjstva dejansko odloči. Ugotovile so, da 83 odstotkov reklamnih letakov dobijo v poštne nabiralnike. Preračunale so, da tisoč dijakov dobi dnevno 400 letakov, na podlagi katerih se devetnajst dijakov odloči za nakup.

Sklenili so, da je učinek letakov na odločitev za nakup majhen, hkrati pa precej obremenjujejo okolje, saj je treba letake vsak teden znova tiskati, ker so akcije kratkega diha. So pa dijakinje letake ponovno uporabile, in sicer za ustvarjanje. Naredile so figure iz žic, ki so jih ovile in polepile z reklamnimi letaki. Razstava figur je na stopnišču gimnazije, ki bo na problem prekomernega oglaševanja in s tem povezanega potrošništva opozarjala tudi druge dijake. Njihova profesorica Maja Rak je sklenila: »Te delavnice so zelo uspešne, mladi namreč s tem postajajo kritični uporabniki prostora.« Delavnice so bile pred štirimi leti nagrajene tudi z nagrado Zlata kocka.

Špela Kuralt

Vir: https://www.delo.si/lokalno/stajerska/enajsta-sola-pod-mostom-o-zasicenosti-z-oglasi/

Napotilo:

Oglaševanje živil otrokom

Živilska industrija po različnih kanalih, kot so splet, televizija, družbena omrežja in oglasni panoji, vsakodnevno nagovarja naše najmlajše. Otrokom večinoma tržijo živila z manj ugodnim prehranskim profilom, torej živila, ki niso primerna za vsakodnevno uživanje.

Otroci predstavljajo zelo ranljivo populacijo, saj so zaradi pomanjkanja znanja za kritično vrednotenje oglasnih sporočil lahka tarča oglaševalcev živilske industrije, zato številne potrošniške in druge organizacije že vrsto let opozarjajo na pomanjkljivo regulacijo oglaševanja otrokom.

Tovrstno nagovarjanje namreč vpliva na njihove prehranjevalne navade, saj nanje poleg vzgoje pomembno vpliva tudi okolje. Okolje, ki spodbuja pogosto uživanje večjih količin energijsko goste in hranilno revne hrane je tako eden glavnih vzrokov naraščajočega trenda debelosti pri otrocih.

Čas je, da se EU zave problema in končno  pripravi zavezujoča pravila.

Na ZPS so tudi prepričani, da je skrajni čas, da medijska vzgoja najde svoje mesto v osnovnošolskem kurikulumu. Otroci in najstniki namreč potrebujejo pomoč pri oblikovanju kritičnega in neodvisnega pogleda na oglasne vsebine.

Uravnotežena prehrana otroku zagotavlja vir energije in hranil za optimalno delovanje telesa, rast in razvoj. Za dolgoročno zdravje je tako pomembno, da že kot otroci izoblikujemo zdrave prehranjevalne vzorce, saj so prehranjevalne navade, ki jih pridobimo v zgodnjem otroštvu pogosto enake tistim v kasnejših življenjskih obdobjih.

Samoregulacija ne deluje

Da se stanje v Evropi, kljub prizadevanjem potrošniških organizacij še vedno ni izboljšalo, so pokazali rezultati najnovejše raziskave Evropske potrošniške organizacije (BEUC), v kateri je sodelovala tudi Zveza potrošnikov Slovenije. Izsledki raziskave so zaskrbljujoči, namreč naši otroci so preko različnih medijev in kanalov vsakodnevno izpostavljeni oglasom za živila z neustreznim prehranskim profilom.

Spomladi 2021 je pod vodstvom BEUC potekala raziskava na področju oglaševanja živil otrokom, v kateri je sodelovalo deset potrošniških organizacij iz držav članic EU, med njimi tudi ZPS. Zbrali smo 120 primerov trženja nezdrave hrane otrokom. Skupina strokovnjakov je nato izmed teh izbrala 81 primerov, za katere so menili, da kršijo zavezo EU Pledge. Od 81 pritožb, ki so jih predložili, jih je bilo le 14 (17 odstotkov) uspešnih, torej takšnih, ki naj bi resnično kršile zavezo EU Pledge.

Rezultati raziskave kažejo na to, da zaveze živilskih podjetij k bolj odgovornemu trženju živil otrokom v praksi preprosto ne delujejo. Prehranska merila EU Pledge imajo prav tako preveč pomanjkljivosti ter so tako ohlapna, da še vedno dovoljujejo oglaševanje živil z veliko maščobami, sladkorja in soli preko različnih kanalov (konkretni primeri na povezavi):

– Prehranska merila za ključna hranila so tako ohlapna, da še vedno dovoljujejo trženje živil z veliko maščobami, sladkorja in soli.

– Pravila EU Pledge veljajo le za otroške programe na TV, a otroci dokazano gledajo tudi druge vsebine, kot so oddaje v “prime-time”, športne oddaje ipd.

– Pravila niso primerna niti za vse svet digitalnega trženja niti ne obravnava učinkovito trženja v fizičnem okolju – kot je na primer na  embalaži  ali na oglasnih panojih – ki so jim otroci tudi izpostavljeni.

– EU Pledge postopek pritoževanja je prepočasen, netrasparenten in preveč prizanesljiv do ponudnikov.

Potrebujemo ambiciozna in zavezujoča pravila

BEUC je zato v okviru poročila o raziskavi pozvala Evropsko komisijo, naj se ne zanaša več na samoregulacijo in naj vendarle uredi trženje nezdravih živil otrokom na ravni EU. Potrebujemo zavezujoča pravila, ki bodo temeljila na prehranskih smernicah Svetovne zdravstvene organizacije in ki bodo vključevala:

– prepoved oglaševanja nezdravih živil po spletu, kamor spadajo tudi spletne strani živilskih podjetij in njihovi profili na družbenih omrežjih;

– prepoved predvajanja oglasov na TV za nezdrava živila od 6. do 23. ure in ne zgolj v času programov namenjenim otrokom;

– prepoved uporabe tržnih tehnik, ki privabljajo otroke s privlačnimi embalažami živil (npr. risani liki in maskote blagovnih znamk);

– veljavnost pravil za otroke do 18. leta starosti.

ZPS nasveti za starše, kaj lahko naredimo kot starši, stari starši, odgovorni odrasli, da zaščitimo naše najmlajše?

1. Otroke naučite kritičnega razmišljanja in predvsem bodite dober in odgovoren zgled.

2. Dostopa do neprimernih oglasnih sporočil jim ne morete preprečiti. Lahko pa se o vsebini teh oglasih z njimi pogovorite.

3. Na njim primeren način jim pojasnite, zakaj nekatera živila niso primerna za vsakodnevno uživanje ter jim predstavite pasti prekomernega uživanja pretirano sladkih, mastnih ali slanih živil.

4. Čeprav izdelek s samo predstavitvijo nagovarja otroke, še ne pomeni, da je primeren za njihovo vsakodnevno prehrano. Naj obljube o vsebnosti vitaminov, mineralov ne zavedejo tudi vas. Pred nakupom živila preverite njegovo hranilno tabelo. Pri oceni prehranskega profila si lahko pomagate z mobilno aplikacijo Veš, kaj ješ?

5. Kuhajte! Naj bo vsaj en obrok na dan skupen. Otroke spodbujajte k uživanju doma pripravljenih obrokov iz nepredelanih, svežih in sezonskih živil. Prav tako jih vključujte v proces priprave hrane.

Vir in več: https://www.zps.si/trg-in-cene-topmenu-306/oglaevanje-topmenu-307/11094-oglasevanje-zivil-otrokom-cas-je-za-strozje-omejitve

Dodatne informacije:

Kaj je EU Pledge? To je samoregulativna prostovoljna zaveza evropske živilske industrije k bolj odgovornemu omejevanju oglaševanja živil otrokom. Do danes vključuje 23 največjih podjetij, med njimi McDonald‘s, Coca Colo, Ferrero in Nestlé. Leta 2018 so vzpostavili t. i. mehanizem odgovornosti oziroma mehanizem reševanja pritožb, ki omogoča javnosti, tudi potrošnikom in njihovim organizacijam, da se lahko pritožijo, kadar menijo, da so pravila in merila zaveze kršena. Več informacij o EU Pledge: https://eu-pledge.eu/

Poročilo Evropske potrošniške organizacije BEUC o raziskavi na področju oglaševanja živil otrokom, september 2021 https://www.beuc.eu/publications/beuc-x-2021-084_food_marketing_to_children_needs_rules_with_teeth.pdf  (v angleškem jeziku)

Oglas potrošniških organizacij na temo oglaševanja otrokom https://www.zps.si/index.php?option=com_content&view=article&id=11095&catid=915

Več informacij: www.zps.si

Video: Evropska potrošniška organizacija: BEUC

Skrita cena izposoje koles v Ljubljani: oglasni plakati na vsakem koraku

Kako je ljubljanska občina v zameno za sistem BicikeLJ dovolila dodatne oglasne površine v z reklamami zasičenem mestu.

Maja 2011 je pričelo delovati prvih 30 postaj v ljubljanskem javnem sistemu za izposojo koles BicikeLJ. V naslednjih desetih letih si je kolesa po podatkih ljubljanske občine izposodilo več kot 200.000 ljudi. Do konca tega leta se bo število postaj in koles v sistemu skoraj potrojilo – na predvidenih 80 postaj in 800 koles.

Uporaba sistema je zelo ugodna, saj je praktično brezplačna. A sama postavitev postaj in upravljanje s sistemom nista zastonj.

Podjetje Europlakat je v okviru projekta BicikeLJ v Ljubljani pridobilo dovoljenje za uporabo javnih površin za namene zunanjega oglaševanja.

V zameno za storitev so pridobili lokacije za več kot 400 oglasnih lokacij – velikih obcestnih plakatov (billboardov), velikih in malih svetlobnih vitrin. V zadnjih letih je v zameno za dodatna postajališča v sistemu BicikeLJ občina Europlakatu dovolila postavitev oglasnih vitrin tudi v starem mestnem jedru.

Europlakat zadovoljstvo občanov s sistemom BicikeLJ preverja z anketami. Anketirani na sistem, ki omogoča brezplačno izposojo koles, gledajo z odobravanjem. A Europlakat v teh anketah občanov ne obvešča o ceni tega sistema – povečanje plakatiranja v mestu, ki ga lahko zaradi velikih panojev in reklam v starem mestnem jedru uvrstimo med bolj agresivno zunanje oglaševanje.

Zato bomo ceno sistema BicikeLJ v povezavi s širšo problematiko (prekomernega) oglaševanja v mestih v tej multimedijski zgodbi predstavili mi.

Nadaljevanje na: https://podcrto.si/skrita-cena-izposoje-koles-v-ljubljani-oglasni-plakati-na-vsakem-koraku/

Anže Voh Boštic, Metod Blejec, Taja Topolovec in drugi