Slovenija, moja dežela plakatov
Se spomnite zadnjih kadrov v promocijskem spotu »Slovenija, moja dežela«? Stric v modrem kombinezonu ureja še zadnje detajle pri napisu »Slovenija«, nato pospravi lestev, kamera se odmakne, Oto Pestner in Nada Žgur odpojeta »njeni ljudje smo njeno ime, ponosno ime«, in nato zagledamo neokrnjeno naravo, zeleno deželo, Logarsko dolino, kamor »gostje prihajajo«, kot je bil uraden naslov te oglaševalske akcije, posnete leta 1986. Dobrih petintrideset let pozneje je pogled na to neokrnjeno naravo drugačen. Nekaj metrov za usmerjevalno tablo stoji oglasno sporočilo, ki nas vabi v nov trgovinski center. In ob obronku gozda stoji še en plakat, ponoči osvetljen z reflektorji, ki sporoča, da lokalni vulkanizer menja pnevmatike z dvajsetodstotnim popustom. Ne vidite tega? Poglejte še enkrat …
Kot otrok sem velike reklamne plakate opazoval skozi okno našega malega rumenega golfa, kadar sta se starša namenila iz Avstrije prešvercati kakšno čokolado, kavo in nov avtoradio blaupunkt. V moji otroški domišljiji so bili ti plakati znak razvitega zahoda, kjer se cedita med in mleko. Leta pozneje so tudi v Sloveniji ob cestah zrasla oglasna sporočila in z njimi obljuba o boljši prihodnosti. Na začetku devetdesetih smo dobili še nekaj: postali smo del globalne tehnološke revolucije. Iz naših pisarn so izginjali tipkalni stroji, prvi osebni računalniki, ki so v wordstaru ponujali kar šest različnih pisav, pa so ustvarili vtis, da je oblikovalec lahko vsak sam. Tako smo s podivjanim kapitalizmom dobili tudi nepregledno množico doma izdelanih reklam, natisnjenih na iglične tiskalnike, po možnosti v »coca-cola fontu« in na papirju, na katerem sta se prelivali fluorescentno zelena in vijolična barva. Ker socialistična dediščina ni premogla dovolj oglasnih desk, so bile reklame za poceni »štumfe in gate« polepljene po oknih novih prodajaln, brezsramno pripete na stebra dreves in vržene v naše poštne nabiralnike. Plakatomanija in reklamomanija sta podivjali tako, kot je podivjal kapitalizem, ko je zmagoslavno stopil na mesto nikoli izpolnjene socialistične obljube.
Čeprav se na začetku 21. stoletja mogoče zdi, da kulturi divjega kapitalizma zmanjkuje sape, tega za plakate, predvsem tiste, ki jim v kleni slovenščini rečemo jumbo plakati, ni mogoče trditi. Ne samo da se vpadnice v mesta dušijo v vizualnem onesnaženju, jumbo plakati se raztezajo tudi čez polja in travnike, pripeti so na kozolce in postavljeni ob obrobja gozdov.
Ko se zjutraj z Gorenjske vozim v službo v Ljubljano, je pogled na jutranji Krvavec pospremljen z ogromno reklamo za lokalno trgovino. Nekaj kilometrov pozneje je sredi polj dolge tedne visel Snežičev infantilni obračun s Kordišem in njegovo banano, še par metrov za tem pa jumbo plakat, na katerem je nekdo sporočal, da Jezus živi. Še preden me je objela ljubljanska megla, sem bil deležen politično-duhovnega pranja možganov. Malo pred Brodom, ob obrobju tamkajšnjih gozdov, je še nekaj megalomansko velikih oglasov, nato pa me v Vižmarjah in Šiški pozdravi drevored jumbo plakatov. Celovška cesta je tako rekoč postala velika kričeča reklama. A Ljubljana ni izjema. Civilna iniciativa Očistimo Slovenijo reklamnih panojev, ki na svojem facebooku objavlja grozljive podobe vizualnega onesnaževanja, jasno kaže, da smo z jumbo plakati v Sloveniji dobili tudi jumbo onesnaževanje. Predvsem v ruralnih okoljih se je v zadnjih letih razvila še nova folklora čestitk ob rojstnem dnevu, ki so v resnici smešenje slavljencev z javno objavo zasebnih fotografij, ponavadi v kakšnem pijanem stanju. (Mislim, resno, hvala, prijatelji!) Prodajalcem oglasnega mesta je seveda vseeno: nova restavracija, akcijska prodaja v trgovini ali na smrt pijani Jure. Denar je denar.
Če se je za trenutek zdelo, da smo se s televizijo, ki jo je mogoče »prevrteti naprej«, izognili ekonomsko-propagandnemu programu, se je ta po stranski poti v še večji meri vrnil v naša življenja. Danes skoraj ni več mogoče brati besedila na spletu ali gledati videoposnetka na telefonu, ne da bi ga prekinila reklama. In ko oči končno odmaknemo od računalniških zaslonov, nam pogled zastirajo jumbo plakati. Monetizacija naših vsakdanjih življenj je grozljiva.
Jumbo plakati ne onesnažujejo zgolj okolja, ampak ogrožajo tudi varnost vožnje. A za vse to nihče ne želi prevzeti odgovornosti. Dejstvo, da to področje v Sloveniji ureja devet zakonov in veliko občinskih aktov, je odlično gojišče za rast novih plakatnih mest: občine se sklicujejo na državo, država odgovornost prelaga na občine, te nato opozarjajo, da imajo zvezane roke, ker so jumbo plakati postavljeni na zasebnih zemljiščih, zmagovalci teh birokratskih začaranih krogov pa so seveda oglaševalci. Stvari se ne bodo spremenile, če vlada ne bo sprejela krovnega zakona, s katerim bo to področje celostno uredila in prepovedala obstoječe vizualno onesnaževanje države. Oglaševalci se seveda ne bodo kar tako odrekli prihodkom. Morda se bodo celo sklicevali na svobodo govora, kot so se na sodišču v kanadskem Québecu, kjer jim je sodnik pojasnil, da imajo za svoja sporočila na voljo vrsto drugih orodij in da njihova svoboda govora ne more biti opravičilo za onesnaževanje okolja. S tako trdo roko bi to lahko uredili tudi pri nas in s tem prisluhnili mladim, ki so prejšnji teden opozarjali vlado, naj končno že kaj stori za okolje. Prepoved jumbo plakatov v Sloveniji resda ne bi rešila ekološke krize, bi pa to bila pomembna gesta. Ker planeta B pač ni.
Roman Kuhar
Vir: Delo, 7. 3. 2023, https://www.delo.si/…/slovenija-moja-dezela-plakatov/
Oglaševanje na tehtnici 