Pogovor z Edgarjem Cabanasom in Evo Illouz

Guruji samopomoči in pozitivni psihologi nam pravijo, da bi se morali usposabljati za srečo. Naslikani nasmehi, ki nam jih želijo prodati, so patetični nadomestek za dejansko izboljšanje naše družbe.

Sreča se seveda vedno dobro sliši. Dejansko je veliko ljudi pripravljenih, da nam jo prodaja. Dvanajst milijard dolarjev na leto težka industrija knjig za samopomoč, konferenc in posnetkov, govori o majhnih spremembah, ki jih lahko vsi naredimo, da dosežemo izmikajočo se srečo, od vizualizacije prihodnjega uspeha, do hujšanja ali čiščenja svoje sobe.

Od poznih devetdesetih let prejšnjega stoletja je industrija podprta z domnevno znanstvenim ekvivalentom – »pozitivno psihologijo«, ki jo je spodbujal nekdanji predsednik Ameriškega psihološkega združenja, Martin Seligman. Njegove ideje o »naučenem optimizmu«, skupaj s pojmi, kot je »čuječnost«, so postale del zdravo-razumnih idej o tem, kako izboljšati naš obstoj.

Nekaj od tega ima precej sorodnosti s kulti – in je podobno pozivom, da resničnosti, s katerimi nismo preveč zadovoljni, pometemo pod preprogo. Sugerira, da so naše težave samo v naših glavah, kot je tudi pot do tega, da postanemo boljši ljudje. Ni presenetljivo, da se vse pogosteje uporablja na delovnih mestih, da bi z nasmeškom na ustih delali, kar nam je rečeno.

Eva Illouz in Edgar Cabanas sta avtorja nedavne knjige z naslovom »Manufacturing Happy Citizens« (Proizvajanje srečnih državljanov, 2019), v kateri raziskujeta, kako novi disciplini »ekonomija sreče« in »pozitivna psihologija« delujeta kot nova mehanizma družbenega nadzora. Novinar David Broder se je z njima pogovarjal o kultu »sreče«, v kakšne državljane nas to spreminja in o precej manj veselih učinkih novega individualizma.

Ključna tema knjige je individualna samodisciplina, ki je lastna kultu »sreče« – to je učinkovita ideja, da je edini način, kako lahko izboljšamo svoje življenje, da delamo na ustvarjanju boljših različic sebe. Kako zgodovinsko nova je ta ideja?

To je staro vino v novih steklenicah. Pravzaprav je morda novi kult sreče zgolj malo več kot stari kult samo-narejenega posameznika, preoblečen v pozitivistično znanost in obdarjen z nevtralnimi in univerzalističnimi pretenzijami. To je ideja, ki izvira iz stare tradicije, globokega prepričanja, da so sreča in trpljenje, bogastvo in revščina, zdravje in bolezen, individualne lastnosti in da so ključi do uspeha v rokah posameznikov, da se lahko sami postavijo na noge, se v stiski okrepijo in razvijejo svoj notranji potencial.

Takšno idejo skozi dvajseto stoletje širijo močne konservativne institucije, poslovna kultura in literatura o samopomoči, od 1960-ih let dalje pa tudi neoliberalni misleci, še posebej v ZDA. Področje pozitivne psihologije je eno najnovejših predstavnikov te individualistične tradicije.

Vendar je pojav tega področja pred dvema desetletjema resnično spremenil pravila igre, saj se zdi, da so te domneve prvič pridobile tudi znanstveno legitimnost. To je morda edina prava novost. Toda to pomeni tudi kritično razliko, ne le zato, ker so te in podobne ideje na velika vrata vstopile v akademsko okolje – in tako postale predmet znanstvenega raziskovanja – temveč tudi zato, ker je iskanje sreče kmalu postalo domnevno »znanstveno« vprašanje svetovnega pomena in ne več zgolj skoraj izključno severnoameriški politični in ideološki moto.

Kljub temu je znanost, ki stoji za pozitivno psihologijo, zelo vprašljiva. Številni in pomembni kritiki so ugovarjali temeljnim postavkam tega področja, vključno z njegovimi dekontekstualiziranimi in etnocentričnimi trditvami; teoretičnimi poenostavitvami, tavtologijami in protislovji; metodološkimi pomanjkljivostmi; resnimi težavami s ponovljivostjo; pretiranimi posplošitvami; in celo njegovo terapevtsko učinkovitostjo in znanstvenim statusom. Tako postaja vse bolj očitno, da pozitivna psihologija ne bi mogla uspevati samo na osnovi znanosti. To je eden od razlogov, zakaj se v knjigi za tako razširjen uspeh področja in njegovih idej, osredotočava tudi na sociološko in ekonomsko razlago.

Opisujeta porast instrumentov, kot je poročilo Združenih narodov o svetovni sreči (World Happiness Report) ali pobudo OECD-ja za boljše življenje (Better Life Initiative), ki poskušajo na različnih področjih ponuditi indekse človeške sreče. Tovrstne pobude bi bilo mogoče razumeti kot načine za razširitev kazalnikov, ki se uporabljajo za usmerjanje prednostnih nalog politike, onkraj ozkih ekonomskih kazalcev, ki jih predstavlja sam BDP. Na kakšen način so ta poročila sama po sebi »ideološka«? Ali je težava z njimi v določenih kazalnikih, na katere se zanašajo, ali v sami ideji o objektivnih in univerzalnih kazalnikih sreče?

Oboje. Prvič, trditev znanstvenikov o sreči, da je sreča samoumevno dobro in tudi najpomembnejši cilj, za katerega si prizadeva vsaka družba, je bolj predpostavka kot dokazano dejstvo – popolnoma ideološka in utilitarna domneva, ne pa znanstveno dejstvo. Takšne trditve ni mogoče dokazati, zato ji morate preprosto verjeti. Prav tako je treba za samoumevno sprejeti, da je sreča subjektivno, psihološko vprašanje, ki je neodvisno od drugih socialnih in ekonomskih kazalcev. To je zelo individualen način konceptualizacije sreče in ravno to je okvir, v katerem se sreča »meri«.

Ni presenetljivo, da strokovnjaki za srečo ves čas ugotavljajo, da je kljub drugim družbenoekonomskim in političnim dejavnikom, individualizem spremenljivka, ki se najbolj močno povezuje s srečo. Toda kaj je sreča? Tega nikoli ne opredelijo. Očitno je sreča tisto, kar merijo vprašalniki o sreči – ti vprašalniki o sreči pa zadevajo le občutke, stališča in zaznave, ne pa tudi socialnih ali ekonomskih razmer.

Kar zadeva njihove metode, se znanstveniki za srečo pri merjenju sreče v glavnem zanašajo na samo-poročanja – to pomeni, da ljudi sprašujejo, kako srečno se počutijo. Tovrstna samo-poročila predstavljajo številne težave. Na primer, ni jasno ali so meritve sreče primerljive med posamezniki, med narodi ali celo med istimi posamezniki v različnih časovnih obdobjih. Kako lahko vemo, da je nekdo, ki je v vprašalniku o sreči dosegel oceno 7 od 10, enakovreden drugemu, ki je zabeležil enako oceno? Kako lahko vemo, da je ocena 7 na Irskem višja ali nižja od ocene 6 ali 8 nekoga drugega v Kambodži ali na Kitajskem? Koliko bolj srečen je nekdo z oceno 5 v primerjavi z nekom z oceno 3? Kaj pomeni ocena sreče 10? Zaskrbljujoče je tudi to, da ta metodologija močno omejuje obseg informativnih odgovorov, ki jih lahko podajajo ljudje, ko ocenjujejo svojo srečo. To je pomembno, ker so tovrstni zaprti odzivi morda naklonjeni ne le potrjevanju pristranosti raziskovalcev, ampak tudi neupoštevanju pomembnih informacij, ko gre za uporabo teh indeksov sreče za sprejemanje političnih odločitev.

Indeksi sreče so ideološki tudi v načinu kako se uporabljajo. Kot pokaževa v knjigi, so ti indeksi pogosto v funkciji dimne zavese, ki bi prikrila pomembne strukturne politične in ekonomske pomanjkljivosti – jih dela za postranske in preusmeri pozornost od bolj objektivnih in zapletenih socialno-ekonomskih kazalcev blaginje, kot so prerazporeditev dohodka, materialna neenakost, socialna segregacija, neenakost med spoloma, demokracija zdravja, korupcija in transparentnost, objektivne napram zaznanim priložnostim, socialna pomoč ali stopnja brezposelnosti. To točko ponazoriva s primeri iz Velike Britanije, Čila, Indije, Izraela in Združenih arabskih emiratov (ZAE). Ravno za slednjo je zelo povedno, da je država, za katero je značilna razširjena revščina, nenehne kršitve človekovih pravic, visoka stopnja podhranjenosti, visoka umrljivost dojenčkov in samomorilnost, sprejela merilo »sreče«, kot pomembno politično pobudo, s katero ocenjuje učinek svojih nacionalnih politik. Mogoče je to zato, ker imajo ZAE veliko boljše rezultate na lestvicah srečnosti, kot v katerem koli drugem od zgoraj omenjenih dejavnikov – glede na poročilo svetovne sreče (World Happiness Report) spada med dvajset najsrečnejših držav na svetu. Če bi srečo konceptualizirali in merili drugače, bi dobili zelo drugačen rezultat.

Ti indeksi so bili uporabljeni tudi za reševanje občutljivih političnih in ekonomskih vprašanj na domnevno ne ideološki način. Neenakost je eden najnovejših in najbolj izstopajočih primerov – nekateri zagovorniki sreče trdijo, da bi lahko bila dohodkovna neenakost bolj koristna za srečo ljudi, kot smo mislili pred tem. Trdijo, da neenakosti ne spremlja zmanjševanje priložnosti, ampak »faktor upanja«, v skladu s katerim revni domnevno uspeh bogatih doživljajo kot priložnost. To bi naj vzbudilo njihovo upanje in srečo, ki je povezana z višjo motivacijo revnih za uspehom. Kako to ni ideološka trditev, ki temelji na ideoloških predpostavkah? Domnevno podporo za te trditve najdejo v podatkih. Vendar pa, kot sta glede razmerja med srečo in dohodkom pokazala Stevenson in Wolfers, ima isti korpus podatkov veliko različnih interpretacij in lahko vodi celo do nasprotnih rezultatov.

Na koncu glavna težava indeksov sreče ni v tem, da so ideološki – vsak indeks, namenjen merjenju napredka, je ideološki, začenši s samim pojmom napredka; glavna težava je, da indeksi sreče poskušajo delovati kot objektivni in nevtralni kriteriji, ki so brez moralne, politične ali ideološke vsebine. Kot pokaževa v knjigi, bi bilo treba to domnevno nevtralnost zavrniti.

Knjiga govori o pojavu pozitivne psihologije v poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja na pobudo predsednika ameriške psihološke zveze (APA) Martina Seligmana: projekt opisujeta s pojmi kot je razsvetljenje, apostoli, razodetje in »na novo rojen«. Njen razvoj je prav tako povezan z rastjo knjig za samopomoč in različnih idej o uresničevanju lastnega potenciala. Kaj imata pozitivna psihologija in industrija samopomoči skupnega s kulti in religioznim evangelizmom? Kaj si lahko mislimo o njeni »znanstveni« pretenziji, da širi psihologijo onkraj področja duševnih bolezni?

Čeprav so pozitivni psihologi vedno znova poskušali omiliti njen etnocentrizem in korenine v duhovnosti, je resnica ta, da njihove institucionalne povezave in trditve razkrivajo globoke duhovne in religiozne predpostavke.

Verjetno nobena druga ustanova ni bolj dejavno zagovarjala združevanja znanosti in religije, kot je to počela Fundacija Johna Templetona, ki jo je leta 1978 ustanovil prezbiterijanski starešina, delniški vlagatelj in filantrop sir John Templeton. Prizadevanje, v katerega je Templeton sam vložil na stotine milijonov dolarjev. Templetonova finančna udeležba tako pri fundaciji, kot pri širjenju pozitivne psihologije, je bila ključna. Samo njegova fundacija je vložila več milijonov dolarjev v raziskovalne programe pozitivne psihologije, za preučevanje pozitivnega zdravstva, pozitivnega izobraževanja, odpornosti in čuječnosti; pozitivne nevroznanosti, transcendence in duhovnosti; upanja in odpuščanja; ali v moč volje in vztrajnosti pri doseganju ciljev, če jih naštejemo le nekaj. Martin Seligman je tudi sam večkrat priznal ključno vlogo Templetonove fundacije pri uspehu pozitivne psihologije. To vključuje ustanovitev Centra za pozitivno psihologijo (Positive Psychology Center) v Pensilvaniji, vzpostavitev globalne institucionalne mreže znanstvenih revij in publikacij, doktorskih in magistrskih programov, specializiranih tečajev pozitivne psihologije, simpozijev in delavnic ter velikodušne štipendije in nagrade za starejše in mlade raziskovalce pod imenom Templetonova nagrada za pozitivno psihologijo, ki velja za največjo denarno nagrado, ki je bila kadarkoli podeljena v psihologiji.

V skladu s tem, je imela ena od glavnih smeri raziskovanja Centra za pozitivno psihologijo, ki jo je koordiniral Seligman in razvil George Vaillant, dva glavna cilja. Prvič, združiti ugotovitve kulturne antropologije, slikanja možganov in evolucije s preučevanjem posameznih življenj, ki odražajo globoko duhovno komponento; in drugič, preučiti vlogo duhovnosti v uspešnem življenju. Številni drugi pozitivni psihologi so aktivno zagovarjali odnos med duhovnostjo, zdravjem in srečo.

Na primer, v svoji knjigi The How of Happiness: A New Approach to Getting the Life You Want (Kako do sreče: nov pristop k življenju, kot si ga želite, 2008), Sonja Lyubomirsky trdi, da so verujoči ljudje srečnejši, bolj zdravi in ​​si po travmah bolje opomorejo, kot nereligiozni ljudje. Lyubomirsky nadalje ne upošteva dokazov, da je večja sreča verujočih ljudi povezan z medsebojno podporo, občutkom za skupnost ali institucionalno skrbjo ter brani duhovnost in religijo, kot individualno vprašanje, saj trdi, da bodo ljudje, zgolj s tem, da bodo religiozno verovali, izboljšali svoje zdravje in povečali svojo srečo. Prav tako ne preseneča, da so vaje, kot je štetje blagoslovov, pisanje pisem odpuščanja, izražanje hvaležnosti ali redno izvajanje meditacije, med najbolj ponavljajočimi se pozitivnimi psihološkimi nasveti, ki se ponujajo kot zdravila za težave ljudi in kot psihološki ključi za bolj izpolnjeno in uspešno življenje. To je le nekaj primerov, veliko pa je tudi drugih. Podobne trditve lahko najdemo tudi v literaturi za samopomoč.

Navajate Margaret Thatcher, da neoliberalizem ni le ekonomski projekt, ampak tak, ki ekonomijo zgolj uporablja, da preoblikuje razum in srca ljudi. Dejansko se ideja o »samopomoči« zdi zelo individualistična ideologija, ki odgovornost za življenjske priložnosti in izbire prenese zgolj na posameznika – če smo nesrečni, za to ni krivda družba, ampak mi sami. Kakšne povezave imajo »ekonomija sreče«, pozitivna psihologija in industrija samopomoči z organiziranimi političnimi silami, na primer z neoliberalnimi možganskimi trusti (think tanks) in političnimi določevalci?

Obstajata dve glavni povezavi. Prva je politična in se nanaša na dejstvo, da številni pozitivni psihologi in ekonomisti sreče, vključno seveda z njihovimi vodilnimi osebnostmi, niso običajni raziskovalci, ampak zasedajo pomembne položaje moči in vpliva. In ne samo v akademskih krogih, ampak tudi v vplivnih gospodarskih in socialnih institucijah po vsem svetu. Nekateri drugi so pogosto vključeni kot glavni svetovalci za ekonomske in izobraževalne zadeve. Številne druge v svoje delo pogosto vključujejo velika podjetja, nekatera so vodila celo odmevne pobude v ameriški vojski.

Drugi je ideološki. Vzemimo za primer področje izobraževanja. Pozitivno izobraževanje deluje na dveh glavnih in medsebojno povezanih načelih: prvič, spodbujanje »psiholoških veščin za srečo« med mladimi ni samo zaželen cilj sam po sebi, ampak tudi najpomembnejše sredstvo za preprečevanje duševnih bolezni, boljše učenje in boljši akademski uspeh; in drugič, da so psihološki dejavniki bolj temeljni spodbujevalci in ovire pri šolskih dosežkih, kot sociološki ali kontekstualni. V letih od 2008 do 2018, se je pozitivno izobraževanje postopoma uveljavilo kot najvišja izobraževalna prioriteta v številnih državah po svetu. Pojavilo se je večje število zasebnih in javnih združenj, možganskih trustov, svetovalcev in globalnih mrež, ki so prepričevale oblikovalce politik, da spremenijo svoje politične okvirje tako, da se praktike spodbuja k izobraževanju značaja in blagostanja po vsem svetu. To je na primer cilj Mednarodne mreže za pozitivno izobraževanje (International Positive Education Network), ustanovljene leta 2014.

Tovrstne pobude potrebujejo znanstveno podporo in v tem pogledu je bila vloga pozitivnih psihologov in ekonomistov sreče ključna. Slednji so trdili, da pozitivno izobraževanje pomeni revolucionarno spremembo v načinu izobraževanja učencev in to utemeljili s tem, da je izobraževanje, ki je osredotočeno na srečo, ne le dobro izobraževanje, ampak tudi dobra ekonomija. Trdijo, da bi preusmeritev izobraževalnih institucij v smeri pozitivnega izobraževanja, s spremembo odnosa učiteljev, učencev in staršev, ponudila cenejše pobude za naslavljanje težav v izobraževanju. Pozitivni psihologi trdijo, da je treba srečo poučevati v izobraževalnih ustanovah, kot protistrup proti depresiji, pa tudi kot sredstvo za povečanje zadovoljstva z življenjem in pripomoček za bolj ustvarjalno razmišljanje.

Zagotovo ne obstajajo znanstveni dokazi, ki bi podprli trditve, da pozitivno izobraževanje deluje v smeri višjih izobraževalnih standardov, kot so boljši učni uspeh in boljše učenje učencev. Celo nasprotno, številne kritične recenzije, poročila in metaanalize opozarjajo na resne omejitve in težave pozitivne izobrazbe, teoretične in metodološke pomanjkljivosti, pomanjkanje ponovljivosti in primerjalnih študij, premalo empiričnih dokazov, ali šibke in celo kontraproduktivne rezultate. Tako se ponovno zdi, da je uspeh teh idej bolj povezan z ideološkimi vprašanji, kot s kakovostjo raziskav.

Navajate formulo sreče, ki jo je postavil Seligman, po kateri na našo srečo genetski dejavniki vplivajo v 50 odstotkih, 40 odstotkov gre kognitivnim in čustvenim dejavnikom ter našim lastnim odločitvam, le 10 odstotkov pa drugim zunanjim dejavnikom, kot sta izobraževanje in materialni viri. To očitno zanika pomen socialnih pogojev pri oblikovanju naše sreče. Toda kaj to, da pripisuje takšno pomembnost ne le našim subjektivnim odločitvam, ampak našemu genetskemu zapisu, pove o ideološki podlagi te formule?

Čas je pokazal, da ta tako imenovana formula nima nobene znanstvene veljave. Celo pozitivni psihologi so se distancirali od nje.

Po eni strani je povezava sreče z genetskim zapisom posameznikov delovala dobro ne le pri opremljanju študij sreče z videzom trde, pozitivne znanosti, temveč tudi pri razlikovanju tega, kar lahko področje ponudi za razliko od tega, kar so ponujali pisci knjig za samopomoč in drugi strokovnjaki za srečo (npr. osebnostni trenerji in motivacijski govorniki).

Po drugi strani pa je bilo povezovanje sreče z geni le še en način poudarjanja glavne ideje: da ne-individualni dejavniki pri življenjskem ugodju posamezne osebe igrajo precej nepomembno vlogo (približno 10 odstotkov). Zmanjševanje pomena – če ne povsem zanemarjanje – vloge, ki jo lahko pri določanju sreče ljudi igrajo objektivne okoliščine, je bilo eno od značilnosti discipline že od njenega samega začetka.

Če bi bilo tisto, kar trdijo pozitivni psihologi res, bi iz tega sledil neposreden zaključek: zakaj bi krivili družbene strukture, institucije ali slabe življenjske pogoje za občutke depresije, stiske ali zaskrbljenosti glede svoje prihodnosti? Zakaj bi sploh priznali, da privilegirani življenjski pogoji pomagajo razložiti, zakaj so nekateri ljudje uspešnejši in se počutijo bolje kot drugi? Je to še en način, da upravičimo meritokratsko domnevo, da na koncu vsakdo dobi, kar si zasluži? Konec koncev, ko so ne-individualne spremenljivke na ta način skoraj v celoti izrinjene iz formule, kaj drugega kot posameznikove zasluge, trud in vztrajnost bi lahko bile odgovorne za njegovo srečo oziroma njeno pomanjkanje?

Govorite o »psihološkem kapitalu« in o nujnosti ohranjanja nenehnega optimizma, kot podlage za napredek posameznika kot »podjetnika samega sebe«. Toda, če gre za disciplinirajoče sile, ki želijo oblikovati neoliberalne državljane, ki sebe vidijo le kot posameznike na trgu, ali potrebujemo druge oblike kolektivnega optimizma – kot v prepričanju, ki ga je nosilo zgodovinsko socialistično gibanje, da si resnično lahko izberemo pot sreče, le da ne na individualni osnovi? Ali je na mestu bolj splošna kritika cilja, ki ga ima sama sreča?

Eno glavnih področij, ki ga razvijava v knjigi, je odnos med srečo, upravljanjem, podjetništvom in delom. Razvijeva argument, da je sreča postala uporabna strategija za upravičevanje implicitnih organizacijskih hierarhij nadzora in podrejanja korporativni kulturi.

Kadar delovna mesta obljubljajo večjo opolnomočenost in emancipacijo od korporativnega nadzora, natančnejši pogled na organizacijsko resničnost pokaže, da je bilo spodbujanje »sreče na delovnem mestu« še posebej učinkovito pri ravno nasprotnem. Sreča na delovnem mestu še posebej prav pride pri potiskanju odgovornosti navzdol po hierarhični lestvici, s čimer so zaposleni še bolj odgovorni za svoje uspehe in neuspehe, s tem pa tudi za uspehe in neuspehe podjetja. Sreča na delovnem mestu se je prav tako izkazala za priročno, da iz delavcev izvabi večjo zavzetost in učinek, pogosto za relativno manj spodbude; potisniti na stran pomen objektivnih delovnih pogojev, ko gre za zadovoljstvo na delovnem mestu, vključno s plačami; ali pri spodbujanju zaposlenih, da delujejo avtonomno, med tem ko so hkrati dolžni izpolnjevati pričakovanja podjetja, se identificirati z organizacijskimi vrednotami ter izkazovati sprejemanje in podrejenost korporativnim normam.

Najpomembneje pa je, da se je sreča na delovnem mestu izkazala za koristno pri toleriranju in celo sprejemanju delovnih kontradikcij in samo-izkoriščanja zaposlenih. Od delavcev se danes ne pričakuje le, da se bodo s svojimi lastnimi sredstvi fleksibilno prilagodili nenehno spreminjajočim se zahtevam in potrebam korporacije; da se bodo osebno spoprijeli z neugodnimi okoliščinami, neizogibnimi ovirami in večjimi delovnimi obremenitvami; ampak, da bodo hkrati prevzeli tudi bolj dejavno, ustvarjalno in samostojno vlogo pri opravljanju svojih nalog. Od njih se prav tako pričakuje, da imajo radi to, kar počnejo in da o tem razmišljajo ne po nujnosti, ampak kot o viru užitka in samouresničevanja. Zdi se, da delavci od promocije sreče na delovnem mestu nimajo veliko koristi, se je pa nedvomno izkazalo, da ima to velike koristi za organizacije.

Zagotovo to, kar osrečuje podjetja, ni tisto, kar osrečuje delavce. To ne pomeni, da korporacije ne skrbijo za svoje zaposlene, vendar bi bilo naivno misliti, da so mehanizmi nadzora v organizacijski sferi kar nenadoma izginili: bili so samo ponotranjeni.

Če se z vsem tem v mislih končno izkaže, da je sreča to, kar je korporacijam, neoliberalnim vlagateljem in ogromni industriji sreče tako koristno za njihove namene, potem je odgovor na vprašanje, da lahko ima iskanje sreče za nas previsoko ceno, saj je zelo verjetno, da se bo slej ko prej obrnilo proti najbolj ranljivim. Če pa sreča ni to – in se izkaže, da so si korporacije, neoliberalni vlagatelji in industrija sreče besedo za svoje koristi le prisvojili – potem predlagava, da sreče ne opuščamo, temveč da termin premislimo z bolj socialne in kulturne perspektive.

Zagotovo potrebujemo upanje in cilje, ki jih je vredno zasledovati, vendar pa brez otopelega, tiranskega, konformističnega in skoraj religioznega optimizma, ki pride s srečo. Potrebujemo takšno vrsto sreče, ki temelji na kritični analizi, socialni pravičnosti in kolektivnem delovanju, takšno, ki ni paternalistična, ki ne odloča v našem imenu, kaj je dobro za nas in ki se ne obrača proti najbolj ranljivim. Potrebujemo takšno vrsto sreče, katere ključna sestavina ne bo obsedenost z našo notranjostjo in notranjim jazom, ker naša notranjost ni mesto, kjer bi si želeli graditi in preživeti svoja življenja – in zagotovo ni mesto, od koder bomo lahko dosegli kakršne koli pomembne družbene spremembe.

Edgar Cabanas je profesor na univerzi Camilo José Cela v Madridu

Eva Illouz je direktorica študija na École des Hautes Études en Sciences Sociales v Parizu.

David Broder je zgodovinar francoskega in italijanskega komunizma. Trenutno piše knjigo o krizi italijanske demokracije v obdobju po hladni vojni.

David Broder

Vir: https://www.jacobinmag.com/2019/08/happiness-self-help-positive-psychology-eva-illouz-edgar-cabanas