Tagged: Delo

Oglasi za prepoznavne blagovne znamke z delovno silo na brezplačni preizkušnji

V Sindikatu prekarcev opozarjajo na sporne prakse v družbi

Produkcijsko podjetje Bas Production se lahko pohvali s širokim naborom prepoznavnih blagovnih znamk, za katere so snemali oglase, a oglasi nastajajo pod vprašljivimi praksami z vidika pravic delavcev. V podjetju na naša vprašanja niso odgovorili, medtem ko v Sindikatu prekarcev opozarjajo na pogosto kršenje delavskih pravic v tej dejavnosti.

Lexus, Mazda, Suzuki, Porsche, Hyundai, Bank Austria, Deutsche Bank, Raiffeisen, Samsung, Bosch, Persil, Bentley, Bridgestone in Nissan so le del družb oziroma blagovnih znamk, s katerimi se družba Bas Production lahko pohvali s sodelovanjem. Produkcijska hiša večinoma snema oglase, tako za predvajanje po televiziji kot tudi na spletnih platformah. Bolj vprašljivo pa je njihovo delovanje z vidika pravic delavcev, saj, kot opozarjajo v Sindikatu prekarcev, novim sodelavcem ponudijo sodelovanje, pri čemer pa pri prvem projektu sodelujejo brezplačno in brez sklenjene kakršne koli pogodbe.

Podobno je doživel tudi naš sogovornik, ki je sodeloval pri snemanju oglasa za eno izmed svetovno znanih blagovnih znamk. “Sprva so mi pojasnili, da me morajo preizkusiti in da bo to trajalo kak dan ali dva in da z vidika dela ne bo nič posebnega, na koncu pa sem delal pri celotnem projektu od priprave do zaključka snemanja, kar pomeni več kot devet ur dela dnevno.” Naš sogovornik obenem poudarja, da je končni izdelek tisti, ki ga bodo potem prodali naročniku in da ni šlo zgolj za neko preizkusno delo.

Celoten oglas brez pogodbe

Ko pa se je snemanje končalo in je povprašal svojega nadrejenega o oceni njegovega dela in morebitnem nadaljnjem sodelovanju ter obenem tudi o honorarju za delovne dni, ki so presegli prvotni dogovor o uvajanju, pa je dobil zgolj prijazen odgovor, da se bodo o njegovem delu pogovorili, glede honorarja pa zgolj pojasnilo, da njegovo delo ni bilo predvideno, zato ga naročnik verjetno ne bo pripravljen plačati. Nadrejeni mu je sicer obljubil, da bodo preverili, kaj mu lahko ponudijo, preden je komunikacija med njima povsem zamrla. Za uvajanje tudi niso sklenili nobene pogodbe.

Predsednik Sindikata prekarcev Marko Funkl ob tem opozarja, da omenjeni primer ni osamljen in da so se s prakso “brezplačne delovne sile” v času uvajanja tudi v omenjeni družbi v Sindikatu prekarcev že srečali. “V praksi to pomeni, da delavci pri njih na začetku več dni snemajo oglase od jutra do večera, brez plačila, brez pogodbe, in kar je najhuje, brez zdravstvenega zavarovanja.” Funkl ob tem dodaja, da gre za prakso, podobno “gazdam”, ki izkoriščajo tujo delovno silo.

V Sindikatu prekarcev se bodo obrnili na inšpektorat

Še toliko bolj se zdi Funklu sporno, da so oglasi, ki jih pri tem podjetju snemajo, tudi taki, katerih snemanja “potekajo na dokaj nevarnih predelih v naravi, kar pomeni, da je izpostavljenost poškodbam še večja“. V Sindikatu prekarcev so se namreč v preteklosti že srečali s primerom delavca, ki se je v isti panogi, a pri drugem podjetju, pri delu tako poškodoval, da je bil nekaj dni v komi. “In šele takrat je ugotovil, da bi lahko celo umrl, pri čemer sploh ni bil zavarovan,” pravi Funkl in dodaja, da se je omenjeno podjetje naknadno odločilo delavcu urediti zdravstveno zavarovanje, a obenem dvomi, da bi se za to odločili, če bi šlo za lažjo poškodbo.

Ključna težava je po njegovem mnenju v tem, da gre za dejavnost, kjer je najemanje zunanjih sodelavcev pogosto, prakse pa vprašljive, saj je nadzor nad delom zaradi kadrovske podhranjenosti inšpektorata za delo pomanjkljiv. Funkl ob tem dodaja, da konkreten primer Bas Production bode v oči tudi zaradi javno dostopnih podatkov: “Dejstvo je, da imajo na istem naslovu odprti dve podjetji: Bas Production in Bas Holding, in po podatkih Ajpesa imajo na letni ravni pet milijonov sredstev.” Zato se Funklu zdi še toliko bolj nesprejemljiva tovrstna praksa in napoveduje, da se bodo v Sindikatu prekarcev, potem ko se v družbi Bas Production na njihove pozive niso odzvali, obrnili na inšpektorat za delo.

V družbi Bas Production na naša vprašanja niso odgovorili, zato smo jih naslovili tudi na inšpektorat za delo, kjer so nam odgovorili, da nadzora v družbi Bas Production še niso opravljali.

Luka Lukič

Vir: http://www.rtvslo.si/slovenija/oglasi-za-prepoznavne-blagovne-znamke-z-delovno-silo-na-brezplacni-preizkusnji/462088

Advertisements

Slovenci smo drugorazredni potrošniki

Potrošništvo je nujno zlo, a kaj ko lahko pod isto blagovno znamko v različnih državah najdemo načeloma identičen izdelek, vendar z drugačno sestavo, ki vpliva na kakovost. Pravice slovenskih potrošnikov glede dvojne kakovosti izdelkov na skupnem evropskem trgu in možnosti kolektivnih tožb naj bi se pravno gledano okrepile čez dobri dve leti. 0 tem je minuli teden tekla beseda na okrogli mizi, ki stajo pripravila evropski poslanec dr. Igor Šoltes in Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS).

To, da proizvajalci prilagajajo svoje proizvode iste blagovne znamke različnim trgom držav, v katerih jih oglašujejo in prodajajo, ni novost. Denimo, že v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja je v Evro­pi potekala razprava o različni kakovosti testenin na trgovskih policah.

Tudi voda ni enake kakovosti

Petindvajset let je, odkar je uradno zaživel enotni evropski trg. Drži, Evropska unija je danes pestra, toliko bolj, če jo primerjamo z obdobjem, ko je enotni trg združeval šest držav članic. To seveda zdaleč ni edi­ni problem Evrope, a vendarle zdaj posta­ja dejstvo, o čemer se je že dolgo šušljalo — vprašanje dvojne kakovosti izdelkov. Predvsem prehranskih izdelkov.

Razloge dvojne obravnave potrošnikov in razsežnost problema trga dvojne kako­vosti izdelkov je na okrogli mizi, ki jo je vodila urednica gospodarskega uredni­štva STA Urška Kristan Kastner, v uvodu razčlenjeval prof. dr. Marko Hočevar z ljubljanske ekonomske fakultete. »Najbrž obstajajo ekonomski in ne­ekonomski razlogi, zakaj se podjetja odločajo za tako strategijo.« Poudaril je, da je ne glede na enotni trg kupna moč znotraj držav članic EU različna, zato podjetja skušajo prilagajati stroške iz­delave izdelkov — najverjetneje pa tudi poprodajne storitve, mar­ketinške stroške itd. — dolo­čenemu tržišču. »Drugi razlog je zahtevnost oziroma občutlji­vost trgov. Nasle­dnji problem, ki tudi utegne povzročati preglavice načrtovalcem okrepitve evropske potro­šniške zakonodaje, je ta, da se proi­zvodi delajo na različnih lokacijah. Zaradi različnih surovin je težko denimo zagoto­viti enak okus hamburgerja po vsem sve­tu. Podobno velja za proizvajalce pijač. Voda je pomembna sestavina, vendar je že pri njej težko zagotoviti enako kako­vost. Četrti razlog je — to proizvajalci radi poudarjajo -, da se tržišča ne razlikujejo samo po kupni moči, temveč tudi okusih. Italijani naj bi denimo prisegali na slajši priljubljeni lešnikov čokoladni namaz, Nizozemci pa na para­dižnik, ki naj ne bi imel izrazito ostrega okusa. Kaj je resnica, je veliko vprašanje.« Sogovornik je opozoril še na tveganja glede dvojne kakovosti pri trgovskih blagovnih znamkah.

Nižja cena, nižja kakovost

Zakaj smo lahko zaskrbljeni, ker nam zahodne multinacional­ke prodajajo vzhodnoevropske različice svojih proizvodov? Mi je nemara to zgolj naša subjektivna ocena? In še: ali je dvojna merila mogoče enostavno izmeriti? In je nižja cena izdelka res rezultat nižje kakovosti surovin? Na mednarodno problematiko se je Slovenija lani odzvala z raziskavo trga glede dvojne kakovo­sti prehranskih izdelkov. Opravili so jo na Upravi za varno hra­no, veterinarstvo in varstvo rastlin, Inštitutu za nutricionistiko ter Zvezi potrošnikov Slovenije. S Češko, Madžarsko in Slova­ško primerljivi podatki so zaznali, da je stanje v Sloveniji boljše, ni pa idealno. Analiza Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin je pregledala 22 vzorcev za zahodnoevropske in vzhodnoevropske trge. »Pokazala je določene nepravilnosti, ni pa bilo signifikantnih odstopanj,« je povzel vodja sektorja za živila, krmo in zdravila na Upravi Matjaž Guček. Dopustna to­lerančna odstopanja so bila presežena pri treh izdelkih: pri kre­kerjih je bila denimo vsebnost soli nižja od deklarirane vredno­sti, pri polnozrnatih piškotih je bila nižja vsebnost prehranskih vlaknin in pri instant pripravku za kakav je bilo manj kakavovih delov kot navedeno. Uprava je o tem obvestila nosilce dejavno­sti.

Razlike pri tretjini izdelkov

Več razlik je odkrila Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS) v pre­gledu trga med 32 pari izdelkov s slovenskih in avstrijskih trgo­vinskih polic. Predsednica ZPS Breda Kutin je poudarila, da so bili med vzorci pregledovani predvsem izdelki, ki bi jih Zveza in tisti, ki se ukvarjajo s prehrano, glede na prehranski profil priporočali za občasno in čim manjše uživanje. ZPS je v analizi odkrila 10 parov izdelkov različne kakovosti. Razlike, ki vpliva­jo na kakovost izdelka, so zaznali denimo pri mlečni čokoladi Milka, pijači Coca Cola in tuninem namazu Rio mare. »Pri čo­koladi je bilo zanimivo, da je imela tista na slovenskem trgu s poreklom iz Bolgarije več po našem mnenju nepotrebnih adi­tivov, ki jih v avstrijski čokoladi ni bilo. Povejte pa mi, kako naj bi potrošniki ta dva izdelka razlikovali. Po objavi rezultatov to živilo dobivamo na naš trg le še iz Avstrije. Čokolada z obeh je pakirana v identično embalažo, a je na avstrijskem trgu ponuje­na v 100-gramski različici, na slovenskem trgu pa v 80-gramski. To je dokaj običajna praksa podražitve izdelka. Sicer ni nezako­nita, a je nepoštena.«

Toast šunka kot noč in dan

Drži, da zaradi vse bolj zapletenih in drobnih označb izdelkov potrošniki nimamo časa preverjati, kaj je zapisano na deklaraci­jah, ter razbirati, kaj sploh pomeni, saj bi lahko nakupovanje tra­jalo ne pol ure, temveč uro in pol, bistveno težavo razgali Breda Kutin ter poda še en primer iz raziskave: »Devetdeset odstotkov potrošnikov ne študira prezahtevnih označb, ki zajemajo vsebi­no izdelkov.« Na primer, pri sadnem jogurtu trgovske blagovne znamke, ki je bil naprodaj v Sloveniji, so bile na embalaži narisa­ne večje jagode, a se je od avstrijskega razlikoval v sestavinah in hranilni tabeli; imel je umetno aromo. Sicer identičen izdelek 2 bolj kakovostnimi sestavinami pa je bil pri nas za 25 odstotkov dražji kot v Avstriji.

Predsednica ZPS o primerjavi kakovosti slovenskih in avstrij­skih bolj zdravih živil, ki jih uživamo pogosteje, ni podala mne­nja, češ da v raziskavo niso bila vključena. So pa med pregledom ponudbe opazili, da je v Avstriji na voljo več mesnih in mlečnih izdelkov, ki vsebujejo kakovostnejše sestavine. »Toast šunki v Avstriji in Sloveniji sta kot noč in dan.«

Uspešno lobiranje industrije

Sogovornica se ne strinja z domnevo, da so glavni razlogi razlik v kakovosti hrane zgolj ekonomski: »Glede na dohodek in ku­pno moč bi pričakovali, da je – glede na povprečje EU – hrana najcenejša v Bolgariji, Romuniji, vendar je najcenejša v Nemčiji. Dosega le 80 odstotkov evropskega povprečja. Zakaj je hrana v Sloveniji dražja kot v Avstriji, naša kupna moč pa je manjša? To pomeni, da se tone bi dogajalo, če bi ponudniki zares prilagajali izdelke kupni moči potrošnikov.«

Je slabša kakovost živil odraz premalo zahtevnih potrošnikov? Po mnenju Brede Kutin smo slovenski potrošniki solidno ozave­ščeni, k čemur pa v zadnjih letih ni pripomogla država: »Z ukini­tvijo urada za varstvo potrošnikov, češ da je premalo učinkovit, smo na ravni države prišli z dežja pod kap. Kriza je bila krasen izgovor, da so določene aktivnosti na področju varstva potro­šnikov preprosto izbrisali. Inšpekcije nimajo ne dovolj znanja ne sredstev. Kar zadeva novo zakonodajo in kolektivne tožbe, prizadevanja potrošniških organizacij trajajo že več kot tri dese­tletja. Industrija je izjemno uspešno lobirala, zakaj tega noče, nikogar pa ni zares skrbelo, da so se ves ta čas dogajala množična oškodovanja — od majhnih do precej velikih zneskov.«

Živimo v Evropi dveh kakovosti

Pomembno orodje za dvig poštenih praks proizvajalcev je ne­dvomno ozaveščanje potrošnikov. Tudi s pregledovanjem hrane se lahko njena kakovost izdatno izboljša. Sistematično preverja­nje stanja glede dvojne kakovosti je ne nazadnje osnova za po­trebne spremembe evropske potrošniške zakonodaje, ki se nam vendar obeta.

»Varstvo potrošnikov je eden stebrov politike EU, vendar ima kljub močni potrošniški zakonodaji, ki je ena najstrožjih na svetu, resne težave v implementaciji po državah članicah,« pravi evropski poslanec dr. Igor Šoltes. »Trditve nekaterih, da na skupnem evropskem trgu ni živil dvojne kakovosti, so lažne novice,« je prepričan sogovornik. »Številne analize so pokaza­le razlike med kakovostjo izdelkov na trgu t. i. novih in starih držav članic. Ne smemo dopustiti, da bi nove članice postale odlagališče izdelkov slabše kakovosti. Izrazi, ki jih uporabljajo v državah, kjer so izvajali študije prehranskega trga in zaznali identične proizvode, a v različnih državah narejene za raz­lične trge, so težki. Slišati je, da se v Evropi dogaja prehranski apartheid. To ni dopustno,« je odločen Igor Šoltes in nadaljuje: »To, da očitno nimamo samo Evrope dveh hitrosti, ampak ima­mo tudi Evropo dveh kakovosti, postaja velik izziv v prihodno­sti.«

Ukrepe lahko pričakujemo čez dve leti

Evropska komisija je zato že predlagala nov dogovor za krepitev pravic potrošnikov, ki med drugim predvideva učinkovitejše ka­zni za kršitelje in možnost skupinske tožbe v EU, krepi ukrepa­nje proti dvojni kakovosti izdelkov, vsebuje pa tudi posodobitev pravil o nepoštenih poslovnih praksah. Pečat k ureditvi razmer na trgu želi dati tudi evropski parlament, ki pripravlja resoluci­jo o neenaki kakovosti proizvodov na enotnem trgu. Z njo želi opozoriti na dejstvo, da je enak dostop do visokokakovostnega blaga na enotnem trgu dejanska pravica vseh evropskih drža­vljanov.

Kaj prinaša novi evropski potrošniški dogovor? Pravni stro­kovnjak prof. dr. Rajko Pirnat je med drugim opozoril na eno od določb nove evropske direktive, in sicer glede dokazovanja zavajajočih poslovnih praks. »Načeloma ni nedopustno tržiti različne proizvode na različnih trgih, vendar morajo biti ja­sno označeni kot različni.« Izpostavil je tudi prakso izvajanja zakonodaje. »Bistveno je, da je bila konec lanskega leta spreje­ta uredba o sodelovanju med upravnimi organi, ki so pristojni za varstvo potrošnikov v EU. Ta sprememba ni malenkostna. Seveda je ključno izvajanje,« je izpostavil sogovornik in do­dal: »Ves ta novi paket bo bržkone učinkovit šele okoli leta 2020.«

Kaj o sprejemanju novega dogovora o pravicah potrošnikov na evropski ravni meni Igor Šoltes? »Uspehi niso samoumevni, ker dolge roke kapitalskih interesov sežejo tudi v časovni pre­sek. Čeprav ima novi paket zakonodaje namen, vsaj teoretično pravičneje urediti enotni trg v korist potrošnikov, bodo podjetja med drugim gotovo skušala minimizirati pojem odškodninskih tožb in samo višino potencialnih odškodnin za zavajanje potro­šnikov.« Evropski potrošniški dogovor (t. i. »new deal«) prina­ša namreč tudi evropske kolektivne tožbe. A na visoke odško­dnine ne gre računati. Bolj velja razmisliti o tem, da lahko tako proizvajalca kot trgovca najbolj kaznujemo s svojo izbiro, kadar imamo občutek, da nas nekdo vleče za nos.

Klavdija Miko, Katja Cah

Izvirno objavljeno v brezplačni prilogi Slovenskih novic, Ona, št. 20.

»Oglasi so žaljivi in presegajo meje dobrega okusa«

Sedem strokovnjakov oglaševalskega razsodišča je soglasno odločilo, da je oglase treba umakniti.

Skoraj nemogoče je bilo prezreti Marka Potrča, ki je z napol olupljeno banano v roki na oglasnih panojih v blokovskih naseljih in tudi po elektronskih medijih mesec dni nagovarjal etažne lastnike k vsesplošnemu puntu proti upravnikom. Oglaševalsko razsodišče je akcijo raztrgalo. Oglasi so se razredčili, oglaševalec pa se na razsodbo požvižga; akcijo bo nadaljeval, ko se »naval naročnikov vsaj malo poleže«.

Naj spomnimo: podjetje Izberem.si trži nov portal za javno zbiranje ponudb, ki omogoča naročnikom – posebej poziva etažne lastnike – izbrati konkurenčne izvajalce del brez posrednika (upravnika) in torej brez provizij (ki naj bi po trditvah idejnega očeta portala Jureta Lisice znašale do četrtine cene). Storitev je za uporabnika in njegovega upravnika brezplačna, storitvena podjetja naj bi za svoje mesto na portalu plačevala po devet do okoli sto evrov članarine na mesec (odvisno od frekvence kandidiranja za posel).

Že ob predstavitvi Izberem.si smo bili nekateri mediji skeptični do visokozvenečih obljub o prihrankih in do zagotovil o popolnosti in pravičnosti sistema »brez provizij«, saj nas je zmotilo marsikaj. Na primer lastniška prepletenost: portal je v solasti upravnika nepremičnin Upra-stana, ki ni na prav dobrem glasu (o njegovih nečednih poslih smo v Delu že pisali), njegovega direktorja Jureta Lisice in upravnikovega lastnika. Zagotovil je, da so ponudniki, ki nastopajo na portalu, v resnici bodisi kakovostni bodisi najcenejši (v naboru so pač tisti, ki članarino poravnajo). Članarina je, kaj drugega, kot prikrita provizija, ki jo naročnik plača posredno s ceno storitve. In sploh ni nedolžna. In ne nazadnje, sistem podeljuje upravnikom nekakšen izmišljeni certifikat …

»Pritožba je utemeljena«

Posebno sporna pa je embalaža, v katero je Lisica zapakiral svojo storitev. Širokopotezno oglaševalsko akcijo je zastavil po načelu: če nimaš notranje trdne vsebine, vzbujaj pozornost z zunanjo podobo. Potrč, banana in kopica udarnih trditev. S plakati in oglasi je tako rekoč preplavil Slovenijo. Potrošniki so se razburjali, zbornica za poslovanje z nepremičninami pa ga je prijavila na Oglaševalsko razsodišče na Oglaševalski zbornici Slovenije in tržno inšpekcijo zaradi kaznivega zavajajočega oglaševanja.

Medtem ko na inšpektoratu zadeva še poteka, je razsodišče primer sklenilo: pritrdilo je vsem očitkom iz pritožbe. Lisica je po odvetniku vložil ugovor, a njegova argumentacija razsodišča ni prepričala. Iz razsodbe je razvidno, da oglas krši določila slovenskega oglaševalskega kodeksa o poštenosti, resničnosti in dokazljivosti. Omalovažuje tako upravnike (vse po vrsti) kot tudi etažne lastnike. S trditvijo: »Lupijo vas kot banane,« jih iritira, s tem krši načela odgovornosti do družbe in posameznikov. Upravnike v njihovi funkciji zbiranja ponudb v imenu in za račun etažnih lastnikov (v primerjavi s svojo platformo) predstavlja zelo slabšalno, pri čemer krši tudi določila kodeksa o primerjalnem oglaševanju. Zato, je odločilo razsodišče, mora oglaševalec oglase takoj umakniti.

»Oglaševalsko razsodišče je komunikacijo presojalo v okviru in skladno s pooblastili znotraj Slovenskega oglaševalskega kodeksa, ki primarno skrbi za urejenost trga skupaj z državnimi organi, torej varuje potrošnike in podjetja pred neetično, nepošteno in zavajajočo oglaševalsko prakso. Vseh sedem strokovnjakov z različnih področij marketinga, ki sestavljajo razsodišče, je soglasno presodilo, da je oglaševanje žaljivo in da je preseglo meje dobrega okusa,« je odločitev utemeljila predsednica razsodišča dr. Milena Fornazarič.

Pritožniki so z omenjeno razsodbo zadovoljni. Boštjanu Udoviču, direktorju omenjene zbornice, se zdi pomembno, da »tako etažni lastniki kot naši člani vidijo, da je bila oglaševalska kampanja žaljiva do upravnikov, da vsebuje navedbe, ki niso dokazane, insinuacije in da takšnega produkta pač ni mogoče oglaševati«. Nekateri upravniki so menda testirali platformo in ugotovili, da ponudbe ponavadi niso najugodnejše.

Z razsodbo se ne obremenjujejo

Diametralno nasprotno je (še vedno) stališče oglaševalcev. Jure Lisica v sočnem jeziku govori o »podlih mahinacijah nekaterih upravnikov in drugih podkupljenih akterjev«. Na vprašanje, ali so oglase umaknili na poziv razsodišča, odgovarja, da so jih umaknili samo začasno, pa ne zaradi mnenja oglaševalskega razsodišča, ampak zaradi prevelikega obsega del, ki ga imajo zaradi svetovanja oziroma izobraževanja etažnih lastnikov, ki se borijo proti svojim upravnikom in njihovim provizijam. Z razsodbo oglaševalskega razsodišča se ne obremenjujejo in se z njihovim mnenjem nikakor ne strinjajo. Vse druge zadeve bodo reševali sodno. Dodaja, da bodo nadaljevali še večjo marketinško, medijsko in oglaševalsko akcijo, kot je Lupijo vas kot banane.

Podjetnik trdi, da je bil sistem tarča vdorov, poskusov kraje uporabniških imen in gesel, ribarjenja in podobnih napadov. Čeprav je postal »novo zatočišče za izmenjavo povpraševanja in ponudbe v storitveni dejavnosti pri nas«. Odziv uporabnikov je večji, kot so pričakovali, »revolucionarna novost« pa zahteva izobraževanje. V dveh mesecih so po besedah Lisice prejeli okoli 400 sporočil etažnih lastnikov iz vse Slovenije, ki od svojega upravnika zahtevajo uporabo sistema, a jih večina pri tem ni bilo uspešnih »zaradi premalo aktivnosti oziroma upora nekaterih večjih upravnikov, ki preprosto nočejo spreminjati svojega do zdaj udobnega poslovnega odnosa z izvajalci«.

Metoda »prijaznega tatiča«

»Oglas v različnih izvedbah (televizijski, časopisni in veleplakatni) s svojim kričaškim sporočilom prepričuje stanovalce blokov, da ima rešitev za tiste, ki jim upravniki zgradb kradejo denar iz že napol praznih denarnic. Pomaga si z metodo, ki jo psihologi metaforično imenujejo ‘prijazni tatič’. V tej vlogi se pojavlja prepoznavni Marko Potrč, ki v pospešenem ritmu drdra rešitev, ki čaka ljudi na spletni strani z vabljivim imenom. Takšne ponudbe obljubljajo zelo veliko, a se vedno končajo z razočaranjem tistih, ki so slepo sledili sporočilu,« je akcijo komentiral poznavalec dr. Miro Kline.

Božena Križnik

Vir: http://www.delo.si/gospodarstvo/novice/oglasi-so-zaljivi-in-presegajo-meje-dobrega-okusa-51407.html

Pozor, v Sloveniji je izjemno veliko bolezni, ki so posledica parazitov!

Težko se je boriti proti slabi znanosti. Ko smo se pred dnevi na okrogli mizi pogovarjali o etiki na spletu, smo se med drugim strinjali, da je kriva odsotnost uredniške presoje; tako med novinarji kot med oglaševalci. Ta odsotnost urednikovanja se kaže v preprostem sprenevedanju in prelaganju odgovornosti. Pred dnevi je na primer Delova priloga Ona objavila intervju o izjemno škodljivih kapljicah MMS. Ko je javnost uredništvo vprašala po odgovornosti, so le-to preložili na bralca, ki naj namesto novinarke ter urednice presoja, kaj je res in kaj ne:

“Članek je v obliki intervjuja in to so trditve sogovornice, ne naše. Na bralcih stoji odločitev, na katero stran se bodo postavili. Predlagamo, da še enkrat pozorno preberete vprašanja in odgovore, tudi tisto, ko sprašujemo, zakaj avtorica za posledice ne prevzema odgovornosti.”

Nekaj je zelo narobe, če uredništvo objavi intervju, ki promovira zdravju škodljivo prakso, odgovornost pa prenese na bralca. Zanimivo, da se tej odpove celo intervjuvanka, domnevna zdravnica, Antje Oswald. Najprej veliko besed o zdravilni rabi klorovega dioksida, nato pa še spiranje odgovornosti z opozorilom, da ni primeren za vse. Novinarka očitno tudi ni čutila potrebe, da bi preverila kredibilnost gostje. Ni težko, vzame pa več kot pol ure.

Nadaljevanje na: https://medium.com/@praprotnix/pozor-v-sloveniji-je-izjemno-veliko-bolezni-ki-so-posledica-parazitov-74d7c669e0a8

Matej Praprotnik

Namesto spomina na upor žensk celodnevni šoping

Vabilo na ‘šoping izlet’, ki ga ŠOU organizira 8. marca, nas ne bi smelo presenetiti, poudarja Majda Hrženjak.

Resor za obštudijske dejavnosti ljubljanske študentske organizacije je pred dnevi objavil vabilo na – »celodnevni šoping«. V sosednjo državo so, ker da se dan žensk »bliža s svetlobno hitrostjo«, povabili »dekleta«, vabilo na izlet, ki bo 8. marca, pa zaključili s pozivom: »Ne odlašaj in se nam pridruži, saj veš, šoping je najboljša terapija!«.

Da je »naravnost kriminalno«, da študentska organizacija dan žensk in ženske na sploh povezuje z nakupovanjem, opozarjajo v študentskem društvu Iskra. »Za ženske, ki jih študentska organizacija pokroviteljsko imenuje ‘dekleta’, naj bi bilo nakupovanje ‘najljubše darilo’ in celo najboljša terapija! Ženske nismo po naravi nagnjene k nakupovanju kot prostočasni aktivnosti. To je nizkoten predsodek in stereotip. Za predsodke o ženskah pa je znano in dokazano, da škodljivo vplivajo na samopodobo in položaj žensk v družbi, enako velja za spolno objektivizacijo, ki ženske prikazuje kot objekte za ugodje drugih, in ne kot polne osebe,« so v študentskem društvu zapisali na svoji spletni strani po tem, ko so v ŠOU objavili vabilo na celodnevni šoping 8. marca, ki se kot mednarodni dan žensk praznuje od leta 1917 na pobudo Klare Zetkin, ki jo je dala na mednarodni konferenci socialističnih žensk sedem let pred tem.

»Če ima študentska organizacija le kanček spoštovanja do boja za pravice žensk in zavedanja o škodljivosti spolnih stereotipov, bo dogodek odpovedala oziroma ga prestavila na drug datum ter se ob osmem marcu izjasnila o svojih stališčih do seksizma in položaja žensk, kar dolguje vsem študentkam, ki naj bi jih zastopala,« so še pozvali v društvu Iskra in hkrati povabili na protest, ki bo na Kongresnem trgu ob dnevu žensk, ko bodo med drugim zahtevali tudi konec »takšnemu škodljivemu stereotipiziranju in pokroviteljskemu odnosu do žensk«.

ŠOU: Nepačna in neprimerna komunikacija

Da je pri dogodku »nakupovalni izlet« prišlo »do popolnoma napačne in neprimerne komunikacije resorja za obštudijske dejavnosti«, zdaj pojasnjujejo v ljubljanski študentski organizaciji: »V zanosu in pripravi strategije komuniciranja, so napačno ocenili, da bi bila primerna komunikacija dogodka, kot nakupovalnega izleta na dan žensk. To nikakor ni bila osnovna ideja izleta«. Na vprašanje, kakšna bi bila po njihovem ‘pravilna in primerna komunikacija’ tega dogodka, pa odgovarjajo: »Komunikacija je že popravljena, in sicer je, kot je bilo v osnovi projekta zamišljeno, to nakupovalni izlet namenjen študentom in študentkam«.

V študentski organizaciji tudi trdijo, da se »močno, aktivno in redno se zavzemamo za emancipacijo žensk«. Resor za obštudijske dejavnosti, ki organizira »nakupovalni izlet« na dan žensk, vodi Bojan Tepić. Tudi v vodstvih preostalih petih resorjev ljubljanske študentske organizacije ni žensk. »Res je, da v trenutnem predsedstvu ni nobene ženske predstavnice, ampak žal ni tudi nobena kandidirala,« na to odgovarjajo v organizaciji, v kateri pa »celodnevnega šopinga« na dan žensk ne nameravajo odpovedati, ker da njegov namen »ni obeleževanje mednarodnega dneva žensk«, ampak je »študentom in študentkam omogočiti ugoden obisk nakupovalnega središča«.

Privid enakosti

Vabilo na ‘šoping izlet’, ki ga študentska organizacija organizira 8. marca, nas ne bi smelo presenetiti, poudarja sociologinja in raziskovalka pri Mirovnem inštitutu Majda Hrženjak, ki se ukvarja s socialnimi politikami in študijami spolov. »Vrtinec potrošništva je eden od generatorjev neoliberalnega kapitalizma, ki enakost izenači s prividom enakosti v potrošniški izbiri in naraščanje potrošniške moči žensk slavi kot doseženo enakost spolov,« nadaljuje raziskovalka. Ženske se tako preko industrije oglaševanja vabi v modno in kozmetično meko, da naj izkoristijo priložnosti tržne ekonomije in se osvobodijo tradicionalnih spolnih vlog. Tako se, kot poudarja Majda Hrženjak, vzpostavljajo nove strukture podrejanja žensk v sodobnem kapitalizmu, pri čemer ‘starih’ neenakosti niti slučajno še nismo presegli – nasprotno, v neoliberalizmu se krepijo.

»8. marec je spominjanje upora žensk proti nečloveškim delovnim pogojem in prenizkim plačam, boja za volilno pravico in protesta proti nasilju, zato je v današnjih razmerah praznik z izjemno težo – ne samo za ženske,« opozarja raziskovalka. »Povabilo na šoping za 8. marec pove veliko o kapacitetah Študentske organizacije Univerze v Ljubljani, upam pa, da ne tudi o kapacitetah študirajoče mladine.«

Mojca Zabukovec

Vir: https://www.delo.si/novice/ljubljana/namesto-spomina-na-upor-zensk-celodnevni-soping.html