Tagged: Delo

Sporno reklamiranje v Stari Ljubljani moti le Levico

Svetnica Nataša Sukič sprašuje, zakaj MOL v zgodovinskem mestnem jedru reklamiranje podpira, namesto da bi ga omejevala.

Reklamiranje na velikih plakatnih panojih v Ljubljani se je tako razpaslo, da postaja že moteče. Sploh ker pri njem sodelujejo mestna oblast in varuhi kulturne dediščine. Najbolj sporno je, da ga dopuščajo na zaščitenih območjih, kot je Stara Ljubljana. Temu se je s pobudo za omejitev oglaševanja v javnem prostoru že drugič uprla samostojna mestna svetnica Levice Nataša Sukič.

Na septembrski seji je Sukičeva od mestne uprave zahtevala pisni odgovor na svojo pobudo o omejitvi oglaševanja v mestnem središču. Zapisala je, da je oglaševanje v Ljubljani »pereč problem«, saj je mesto preplavljeno z raznimi reklamami, ki zakrivajo njegovo podobo. Trdi, da je objektov za oglaševanje vedno več, še posebej na frekventno obremenjenih lokacijah in celo v zgodovinskem mestnem jedru. Meni, da kazijo javni prostor, zakrivajo kulturno in zgodovinsko dediščino ter spomenike. Varstvo kulturne dediščine in skrb za javni prostor bi morala biti po njenem prepričanju med najpomembnejšimi nalogami mesta. Pretirano oglaševanje namreč onemogoča ogled in dostop do spomenikov nepremične kulturne dediščine, posega v zaščitene vizure starega mesta, fizično omejuje premikanje pešcev in kolesarjev v mestu ter privatizira javni prostor.

Kršenje lastnih zapovedi

Čeprav odlok o oglaševanju v MOL predpisuje število oglaševalskih objektov za oglaševanje, je po njenih ugotovitvah število svetlobnih vitrin in stenskih tabel že preseženo. Ne more se sprijazniti s tem, da je MOL na začetku poletja v zameno za 20 novih postajališč sistema Bicikelj podjetju Europlakat dovolila postaviti kar 80 novih svetlobnih vitrin, saj da to ni v skladu s smernicami trajnostnega razvoja mesta in zaščite starega mestnega jedra. Trdi, da je čezmerno oglaševanje oblika nasilnega prisvajanja javnega prostora, ki mora biti dostopen za vse. Mestna politika tako dovoljuje, da oglaševanje zaseda lokacije, ki bi morale biti namenjene drugačni, predvsem nekomercialni javni rabi. Javni prostor se s tem privatizira in onemogoča, da ga koristijo meščani, še dodaja Sukičeva.

Vdor v Staro Ljubljano

Še bolj pa jo skrbi, ker veliki oglaševalski objekti vdirajo celo na območja za pešce v starem mestnem jedru in v cone, rezervirane za pešce, kjer jih doslej ni bilo. Zdaj pa je Europlakat dobil možnost, da z dovoljenjem občine male svetlobne vitrine postavlja na Čopovi, Nazorjevi in Wolfovi ulici, na Trubarjevi cesti, Mestnem in Krekovem trgu, v Knafljevem prehodu, na zaprtem delu Miklošičeve ceste (ob Emporiumu in Nazorjevi) in celo ob Dvornem trgu. To je dragocen prostor, ki si ga meščani že tako delijo z vse bolj razširjenimi gostinskimi vrtovi. Po novem ga bodo zasedali še oglaševalski objekti, prostora za uporabnike mesta pa bo vedno manj.

Čeprav so svetlobne vitrine dobile dovoljenje zavoda za varstvo kulturne dediščine, v stranki Levica menijo, da jih ne bi smeli postaviti, saj gre za zaščiteno območje, na katerem ni dopustno, da zastirajo poglede na objekte kulturne dediščine. Zato hočejo pisni odgovor, s kakšnimi argumenti je ZVKDS dovolil postavitev vitrin na Slovenski cesti in tik ob Šempetrskem mostu, ali je pristojni mestni organ dal soglasje za postavitev svetlobne vitrine na vogalu pred otroško bolnišnico na sredini pločnika Vrazovega trga in Rozmanove ulice oziroma pred Dnevnikovo stavbo na pločniku na Kopitarjevi ulici v varovana pasova ceste, sicer namenjena pešcem in kolesarjem. Prav tako pa hočejo vedeti, kakšne argumente so uporabili za postavitev svetlobnih vitrin na Dvornem trgu in ploščadi Krekovega trga, ko so na pristojnem zavodu zaprosili za dovoljenje omejevanja odprtih javnih trgov, ki zdaj meščane spodbujajo k potrošnji.

Svetlobne vitrine na Mestnem trgu, pa četudi ob potopnih smetnjakih, so za Levico povsem nedopustne. Zato bi radi zvedeli, kakšni so bili razlogi, da so takšne postavitve v zgodovinsko mestno jedro zdaj dopustne.

Kopališče Ilirija

Ker je kopališče Ilirija zaščiten objekt kulturne dediščine, Sukičeva ne razume, kako so lahko na strehi stavbe, fasadi in vrtni ograji nameščeni veliki jumbo plakati. Zato sprašuje, s čigavim dovoljenjem je Bloudkov športni objekt zdaj z vseh strani obdan s plakati in kolikšni so prihodki od plakatiranja na letni ravni iz tega naslova.

Na stavbi MOL na Poljanski 28 so na celotni stranski slepi fasadi (proti Roški cesti) vse leto nameščeni ogromni jumbo plakati. Ker fasada ni v slabem stanju, je prepričana, da je ni treba zakrivati. Zato jo zanima, kdo oddaja lokacijo za trženje in kako velike prihodke prinaša plakatiranje na letni ravni.

Modna hiša Emporium (nekdanji Centromerkur in Urbančeva palača) je na zgornjem vhodnem delu prekrita z reklamnim panojem, ki prekriva pročelje objekta kulturne dediščine. Sukičevo zanima, ali je mestna inšpekcija že ukrepala, saj pravilnik o merilih za določitev lokacij in o lokacijah za oglaševanje določa, da oglaševalskih objektov ni dovoljeno postavljati v zgodovinsko mestno jedro ter na konstrukcije in ograje podvozov, nadvozov in mostov.

V reklame ovit Plečnikov stadion

Poleg naštetih primerov je po vsej Ljubljani ogromno spornih plakatov tako v križiščih cest in ulic kot tudi v okolici pomembnih spomenikov. Eden takih je tudi Plečnikov stadion. Tam se bohotijo reklame tako na »zaščitni« ograji ob Dunajski cesti kot tudi v križišču Samove in Vodovodne. Pred kratkim pa je občina na svoji parceli ob Samovi, kjer sta nekdaj stala bencinska črpalka in kasneje salon za prodajo rabljenih vozil, dovolila še postavitev velikega reklamnega stebra, ki zdaj dominira tik ob zanemarjeni Plečnikovi ograji na tem delu stadiona. Pri tem se niso potrudili niti toliko, da bi vsaj počistili plevel vzdolž južnega dela stadiona. Novo reklamo so le ogradili s kričečo plastično ograjo.

Janez Petkovšek

Vir: http://www.delo.si/novice/ljubljana/sporno-reklamiranje-v-stari-ljubljani-moti-le-levico.html

Advertisements

Kratka zgodovina sreče: kako je Amerika izgubila sled za dobrim življenjem in kje jo lahko ponovno najde

Desetletja so nas učili, da sta gospodarska rast in nakupovanje ključ do sreče – medtem pa smo vse bolj uničevali naš planet. Dobra novica je, da obstaja boljša pot do sreče: začne se s smiselnim delom, z ljubečimi odnosi in cvetočo naravo.

V preteklih sto letih smo glede pomena sreče postali zelo zmedeni. Kar ni tako majhna stvar. Kako definiramo srečo namreč usmerja to kaj počnemo, kaj smo pripravljeni žrtvovati in kako zapravljamo naš časa in denar.

Ta zmeda ni nastala iz danes na jutri. Oglaševalci zapravljajo milijarde za iluzijo, da nam bo več dobrin prineslo srečo. In politiki vseh političnih barv – še posebej tisti, ki so povezani s poslovnimi interesi – širijo sporočilo, da gospodarska rast vodi v blaginjo. Te lažne obljube spodkopavajo pogoje, ki bi lahko vodili k trajnostni sreči.

Trajnostna sreča temelji na zdravi naravi in živahni ter pravični družbi. Je oblika sreče, ki preživi dobre in slabe čase, saj je temelj osnovnih potreb in teženj vsakega človeka. Tega ne moremo doseči na hitro. Trajnostne sreče ne moremo doseči na račun drugih.

Dobra novica je, da je trajnostna sreča dosegljiva in je na voljo vsakemu, pri tem pa nam ni treba oškodovati našega planeta. Začne se z zagotavljanjem osnovne materialne varnosti vseh ljudi. Za srečo ni potrebno veliko več od tega, še posebej pa ne še več materialnih dobrin.

Izkaže se, da nam planeta ni treba izčrpati, saj nas to hitro proizvajanje materialnih dobrin ne bo osrečilo. Ni treba, da ljudje delajo v izkoriščevalskih delovnih pogojih, kjer proizvajajo poceni dobrine, ki bi naj zadovoljile naš neskončen apetit po posedovanju. Ne potrebujemo niti gospodarske rasti, čeprav nekatere oblike rasti ne škodijo.

Raziskave so pokazale, da trajnostno srečo črpamo iz drugih virov. Potrebujemo ljubeče odnose, cvetočo naravo in človeške skupnosti, priložnosti za smiselno delo in nekaj preprostih praks kot je hvaležnost. S to definicijo trajnostne sreče lahko imamo resnično vse.

Kratka zgodovina ameriškega stila sreče

Združenim državam Amerike ni vedno vladala potrošnja. Nacionalna obsedenost je postala šele na začetku dvajsetih let dvajsetega stoletja, ko je poslovne voditelje začelo skrbeti, da so Američani potešili svoj apetit po strojih in potrošniških dobrinah. Direktorji podjetij in poslovnim interesom naklonjeni politiki so menili, da če se bodo ljudje odločili svoj čas preživljati tako, da uživajo življenje namesto da bi vse več delali in nakupovali, bo gospodarstvo zastalo.

Tako je oglaševalska industrija združila moči s Freudovskimi psihologi, da bi kanalizirali naše želje – univerzalne želje po ugledu, ljubezni in samozavesti so povezali z novim »evangelijem potrošništva«.

»Želje so skoraj nenasitne,« je v gospodarskem poročilu, objavljenem nekaj mesecev pred zlomom newyorške borze leta 1929, trdil ameriški predsednik Herbert Hoover. »Ko potešimo eno željo, naredimo prostor drugi … Pred nami je brezmejno polje; obstajajo  nove želje, ki bodo takoj ko jih potešimo, v neskončno dajale prostor novim … z oglaševanjem in drugimi promocijskimi sredstvi, z znanstvenimi izsledki, z natančno vnaprej načrtovano potrošnjo, se je proizvodnja opazno povečala… zdi se, da lahko s povečano dejavnostjo nadaljujemo.«

Sodobna oglaševalska industrija je sistematično spremenila naša prepričanja o sreči. Freudovski psihoanalitik Ernest Dichter je eden tistih, ki so združili moči z oglaševalsko industrijo. Dejal je: »Do neke mere moramo človeške potrebe in želje nenehno razvnemati.«

Njihova strategija je bila uspešna. Danes so tablični računalniki iPad, pravšnji dopust ali najnovejše superge postali predpogoj za spoštovanje. Nekatere znamke piva so sinonim za prijateljstvo in občutek pripadnosti skupnosti. Prevelika hiša kaže na status in je dokaz našega zaslužka in sposobnosti, da lahko poskrbimo za družino. To vse so seveda le oglaševalske ideje, ki s tem, ko kupujemo več kot potrebujemo, njihovim strankam prinašajo dobiček.

Vendar pa ima vso to nakupovanje resne posledice. Danes so v povprečju hiše na osebo dvakrat večje, kot so bile pred štiridesetimi leti. Breme dolgov za nekaj dodatnih sob in nadstandardne opreme se odplačuje desetletja. Nekateri postanejo odvisni od občutkov, ki jih doživljajo ob velikih nakupih, a prvotna zanesenost hitro doseže vrhunec in izgine. Dolg, nadure v službi, ki so potrebne za njegovo odplačevanje in posledično več časa, ki ga preživimo ločeni od prijateljev in družine, se vleče v neskončnost.

Izčrpani zaradi dolgih delavnikov in vožnje na delo ter nazaj domov, se ljudje pričnejo spraševati, kaj se je zgodilo s pravo srečo. Oglaševalci takoj najdejo odgovor: le še več morate zapraviti za lepotne operacije, zdravila proti depresiji ali za novi avto. V ZDA povprečen otrok vidi na televiziji dnevno od 50 do 70 oglasov. Povprečen odrasel človek vidi 60 minut oglasov na dan.

Za revne delavce, za tiste z omejenimi prihodki in za nezaposlene, so oglaševane dobrine, ki naj bi prinašale srečo, velikokrat izven dosega, kar lažne obljube oglaševalcev spreminja v kruto šalo. Za ljudi vseh dohodkovnih razredov, a še posebej za revne, oglaševanje postane nenehen opomnik, da nimajo tega, kar imajo drugi –  in s tem tudi dobrega življenja.

Medijski strokovnjak George Gerbner je dejal: »Tisti, ki pripovedujejo zgodbe o kulturi, resnično vladajo človeškemu vedenju. To so bili včasih starši, šola, cerkev, skupnost. Sedaj je to kopica globalnih konglomeratov, ki nimajo česa povedati, a veliko za prodati.«

Oglaševalci so pogovor o virih izpolnitve in veselja kolonizirali in proizvedli mentaliteto potrošniške kulture.

Plačevanje cene za poceni dobrine

Delavci, ki naše dobrine proizvajajo in distribuirajo, so med tistimi, ki plačujejo ceno za naš potrošniški način življenja. Ko ljudem primanjkuj denarja, a jim prigovarjajo, da je več materialnih dobrin ključno za njihovo srečo, postanejo nizke cene poglavitne. Veliki trgovinski centri, ki zbijajo cene tako, da svojim zaposlenim plačujejo minimalne plače, lokalne trgovine poženejo v bankrot.

Proizvodnji delavci se proti svoji volji znajdejo v dirki do dna za najnižjo plačo. Če so plače in varnostni standardi kje drugje nižji ali če delavci začnejo organizirati sindikat, se delodajalci enostavno preselijo.

Zaradi velikega ekološkega bremena proizvodnje vseh dobrin, trpijo tudi nečloveška življenja. Nedavna raziskava objavljena v reviji Science ugotavlja, da človeška dejavnost povzroča tisočkrat hitrejšo izumiranje vrst, kot je to običajno po naravni poti. Industrijske kemikalije se pojavljajo v telesih morskih sesalcev na Arktiki – in tudi v naših telesih. V Tihem oceanu kroži kopica plastičnih odpadkov, ki zastruplja vse prostoživeče živali in rastline v prehranjevalni verigi. Najbolj zaskrbljujoči pa so učinki kurjenja velikih količin fosilnih goriv in krčenja ter sežiganja gozdov. Ogljik, ki prežema ozračje, spreminja oceane v kislino in pregreva planet. Podnebne spremembe grozijo našim obalam, zalogam hrane in virom pitne vode ter povečujejo gozdne požare in hude nevihte.

Rast ne prinaša več sreče

Večja potrošnja bi nam naj kot posameznikom prinesla več sreče, hkrati pa bi naj gospodarska rast prinesla blaginjo tudi družbi kot celoti.

Povojno obdobje je bilo smatrano kot gospodarska zgodba o uspehu. Še posebej v šestdesetih in sedemdesetih letih dvajsetega stoletja je bil čas, ko se je veliko ljudi rešilo revščine in razlika med revnimi in bogatimi je bila veliko manjša kot je danes. Gospodarska rast, merjena z bruto domačim proizvodom (BDP), je enakomerno rasla.

Toda BDP je nezanesljiva mera. Meri gospodarsko dejavnost, a se ne ozira na to ali gre za izboljšave ali ne. Izkopljete dnevni kop in prodajate kovine, minerale ali premog in BDP se vam bo zahvalil – tudi če s tem onesnažujete pitno vodo tisočih ljudi. Na svojem vrtu pridelujete svežo hrano, jo delite s prijatelji in z lokalnim zavetiščem za brezdomce, ste zdravi in srečni in BDP se ne bo premaknil nikamor.

Indikator pravega (resničnega) napredka (GPI) po drugi strani meri vsesplošno blaginjo. Od celote odšteva škodljive stvari kot so kriminal, bolezni, izguba kmetovalnih površin, upad kvalitete vode in dodaja prispevke gospodarstvu, ki jih BDP ne upošteva, kot je neplačano delo doma in prostovoljno delo v skupnosti.

Do leta 1979 sta v ZDA tako BDP kot GPI bolj ali manj rasla skupaj. Po leta 1979 pa je prišlo do spremembe. BDP je še naprej naraščal, medtem ko je GPI obstal. Vedno več našega časa in virov je bilo vloženega v gospodarsko rast, vendar ta ni več prinašala sreče, še posebej tistim, ki so ostali revni.

Zakaj je gospodarstvo še naprej raslo, medtem ko je blaginja stagnirala?

Ida Kubiszewski in njeni sodelavci v prispevku revije Ecological Economics pravijo, da je krivec za to »dvig dohodkovne neenakosti, skupaj z okoljskimi in družbenimi stroški, ki so rasli hitreje kot koristi, ki jih imamo od porabe«.

Z drugimi besedami: v zameno za čas, denar in naravne vire, ki jih izrabljamo, ne dobimo veliko sreče – koristi pa gredo večinoma tistim na vrhu.

Kaj se je spremenilo? Med drugim, sedaj sporazumi o prosti trgovini in korporacijam naklonjene vlade omogočajo transnacionalnim korporacijam, da selijo svojo proizvodnjo v dele sveta z najnižjo plačo in z najmanj predpisi, ki bi ščitili delavce in okoljsko varnost. Ta strategija omogoča nizke cene. Hkrati pa korporacijam omogoča, da znižajo število dobrih delovnih mest in izkoriščajo delavce tako doma kot v tujini. Nizke plače in izkoriščanje kmetov v ZDA, številni požari v tovarnah in rušenje tekstilne tovarne Rana Plaza v Bangladešu, samomori zaposlenih v tovarnah na Kitajskem, ki izdelujejo Applove izdelke in krvavi diamanti iz Konga, je le nekaj primerov visoke cene, ki jo plačujejo tisti, ki izdelujejo naše dobrine.

Produktivnost je v povojnem obdobju naraščala, še posebej z vpeljavo računalnikov in robotike. Danes v eni delavski uri proizvedemo več kot kadar koli. Povečan dobiček iz te produktivnosti bi lahko v obliki višjih plač ali manj dela za isto plačilo, delili z delavci. Ali pa bi lahko obdavčili dobičke, da bi financirali višjo izobrazbo, nadgradnjo infrastrukture, hitrejši transportni sistem, prehod na zeleno ekonomijo ali številne druge stvari, ki bi povečale trajnostno srečo. Namesto tega pa so podjetja povečano produktivnost izrabila za odpuščanje delavcev, direktorjem ponujala velike nagrade, kupovala druga podjetja in bogatim delničarjem izplačevala velike donose. Milijarde so zapravila za lobiste in prispevke za volilne kampanje, ki so jim zagotovila naklonjene zakone, nižje davke in manj regulacije ter ugodne trgovinske sporazume. Delavske organizacije nimajo več dovolj moči, da bi se lahko pogajale o deležu povečanega dobička. Od sedemdesetih let dvajsetega stoletja plače stagnirajo, medtem ko sta dohodek in premoženje 1 odstotka najbogatejših – še posebej pa 0,1 odstotka najbogatejših – poletela v višave.

Zmanjšana kakovost življenja

Prevlada tega, na dobičku temelječega gospodarstva, spodkopava našo kakovost življenja.

Da lahko v času stagnacije plač in brezbrižnosti vladne kako shajajo, Američani delajo vse več in več. Tisti na dnu dohodkovne lestve, še posebej starši samohranilci, pogosto delajo dve ali tri službe, da lahko shajajo in veliko jih živi v revščini, čeprav so zaposleni s polnim delovnim časom. S toliko dela (in dolgo vožnjo na delo), kdo ima sploh še čas biti srečen?

Ta oblika korporacijskega potrošništva povečuje neenakost in spodkopava družinsko življenje ter hlasta naravne vire našega planeta. Vrhovi gora so razstreljeni, gozdovi spremenjeni v dnevne kope naftnega peska, obdelovalne površine spremenjene v plinska polja in nakupovalna središča. Naš planet ima meje – kar tisti, ki pridigajo o neskončni gospodarski rasti velikokrat spregledajo. V naših vodovodih sistemih imamo zdaj industrijske kemikalije, imamo suše s peščenimi viharji, zakisane oceane, umirajoče kolonije čebel, topi se polarni led in pretijo nam ogromni hurikani ter ognjeni viharji. Obstaja pregovor: »Če mama ni srečna, potem ni srečen nihče.« In mati Zemlja ni srečna.

Veliko ljudi je seveda glede teh problemov zaskrbljenih. Vendar navadni ljudje nimajo virov, da bi pritegnili pozornost izvoljenih predstavnikov, ki morajo, da lahko vodijo nacionalne kampanje, zbrati milijone dolarjev. Nedavna raziskava dveh uglednih akademikov, objavljena v jesenski izdaji revije Perspectives in Politics leta 2014, potrjuje, da so ZDA postale oligarhija. Raziskava je pokazala, da stališča navadnih ljudi in njihovih interesnih skupin tako rekoč nimajo vpliva na politiko. Gospodarske elite in organizacije, ki predstavljajo poslovne interese, pa imajo »občuten neodvisen vpliv« na vladne politike.

Tako neenakost spodkopava trajnostno srečo. Obljuba, da več dobrin prinaša srečo, se izkaže za lažno. Prav tako napačna je trditev, da plima gospodarske rasti »dviguje vse čolne«.

Kje lahko torej sedaj najdemo trajnostno srečo?

Če gospodarska rast in potrošništvo nista recepta za trajnostno srečo, kaj torej je?

Trajnostna sreča je oblika resnične blaginje – ni le bežen občutek ugodja ali začasno spodbujanje ega. Je namreč trajna, ker se dotika naših najbolj avtentičnih aspiracij in vključuje gradnjo odnosov in praks, ki nas podpirajo tako v dobrih kot slabih časih.

Trajnostna sreča je zgrajena na skupnosti, v kateri se ljudje medsebojno podpirajo. Raste iz spoznanja, da je naša blaginja povezana s sosedovo. Ko vemo, da lahko v težkih časih računamo na pomoč drugih, da obstaja prostor za vsakogar in da lahko smiselno prispevamo ter nas za to cenijo, imamo temelje za trajnostno srečo.

In trajnostna sreča raste iz zdrave Zemlje. Na zelo osnovni ravni se moramo zavedati, da vsak požirek vode, vsak vdih zraka, hrana, ki raste iz prsti ali pride iz vode – vse to je mogoče zaradi živih ekosistemov planeta. Trajnostna sreča pa gre še globlje, zahteva slavljenje naravnega sveta tudi ko od njega nimamo neposredne koristi.

Dobra novica je, da je trajnostna sreča skladna z zdravim okoljem, pravičnim svetom in našo lastno izpopolnitvijo. Pa še nalezljiva je – dobrine, ki ustvarjajo blaginjo enemu, so po navadi dobre tudi za druge in za vse življenje.

Trajnostna sreča je mogoča – vendar je veliko odvisno od odločitev, ki jih sprejmemo kot posamezniki in družba. Začnemo lahko tako, da: 1) naredimo konec razlogom za travme in podpremo njihovo zdravljenje, 2) gradimo gospodarsko in družbeno pravičnost, 3) cenimo prispevke drug drugega, 4) varujemo integriteto naravnega sveta in 5) razvijamo prakse, ki podpirajo našo lastno blaginjo.

  1. Naredimo konec travmam

Kot v Hipokratovi prisegi narekuje zdrava pamet, lahko začnemo, da ne škodujemo drugim.

V življenju se bomo neizogibno srečali s kakšno bolečino: konec zveze, smrt ljube osebe ali brezposelnost. S podporo prijateljev in družine si opomoremo in nadaljujemo svojo pot.

Vendar obstajajo travme, ki trajajo vse življenje in lahko prizadenejo celo več generacij. Veliko jih je mogoče preprečiti.

Vojni veterani trpijo za visoko stopnjo posttravmatske stresne motnje (PTSM). Po podatkih Oddelka za vojne veterane, ima 30 odstotkov tistih, ki so se vrnili iz Afganistana ali Iraka ter se zdravijo v bolnišnicah za vonje veterane, PTSM. Trpijo tudi njihovi otroci in so bolj nagnjeni k anksioznim motnjam ali depresiji.

Spolno nasilje je še en razlog za veliko število travmatiziranih ljudi. Po ocenah bo ena od petih žensk v življenju posiljena. Tretjina posiljenih bo trpela za PTSM. Trikrat bolj bodo tudi nagnjene k depresiji.

Podatki ameriškega ministrstva za zdravje in socialo navajajo, da na leto samo v ZDA utrpi spolno in fizično nasilje približno 700 000 otrok. Nesorazmerno otroci trpijo tudi zaradi revščine, kar prav tako povzroča trajno travmo.

Glede na raziskavo, ki jo v reviji Psychology Today citira dr. Monice Williams, obstajajo tudi prepletajoče travme, ki jih povzročijo generacije izločanja, gospodarskega nereda in nasilja nad temnopoltimi ljudmi, ki zaradi nenehnega rasizma doživljajo višje stopnje PTSM.

Najpomembnejše pri ustvarjanju srečnejšega sveta je, da končamo vojne, zlorabe in izključenosti, ki so viri nenehnih travm in da podpremo zdravljenje prizadetih.

  1. Ustvarjanje pravičnosti

Stres je lahko zdrav, vendar le, če je prave oblike. Kratkotrajni stres izboljšuje spomin in mentalno delovanje. Kronični stres, še posebej stres, ki ga povzročijo dogodki nad katerimi imamo le malo nadzora, pa povečuje tveganja za srčne bolezni in celo smrt. Whitehallova raziskava – slavna raziskava iz 20. stoletja o vzrokih smrti in bolezni med britanskimi vladnimi uslužbenci – je pokazala, da so imeli delavci z nižjim statusom, tudi ko so upoštevali druge stresne dejavnike povezane s statusom, trikrat večjo stopnjo smrtnosti kot tisti na višjih položajih. Še več, škoda, ki jo je povzročila neenakost, je presegala meje delovnega mesta. Epidemiolog Richard Wilkinson je pokazal, da imajo tisti, ki živijo v neenakih družbah, veliko višje stopnje duševnih bolezni, umorov in najstniških nosečnosti.

Če torej želimo bolj zdrava in srečna življenja, potrebujemo bolj pravično družbo – tako v gospodarskem smislu kot v smislu opolnomočenja naših lastnih življenj.

  1. Cenimo vsak prispevek

Najbrž je proti intuitivno, vendar trajnostna sreča prihaja od tega kar dajemo, ne od tega kar vzamemo ali imamo. Ljudje, ki v življenju najdejo svoje edinstveno poslanstvo in so ga sposobni deliti z drugim, so po navadi najsrečnejši.

Cameron Anderson, profesor na Haasovi poslovni šoli na univerzi v Kaliforniji, Berkeley, je v reviji Psychology Science objavil študijo, ki je pokazala, da je pridobiti spoštovanje in občudovanje naših vrstnikov pomembnejše od imetja. »Za srečo ne rabiš bogastva, temveč občutek, da si koristen član svoje družbe,« pravi Anderson. »Oseba pridobi v skupini visok status z vpletenostjo v dejavnosti, radodarnostjo in s samožrtvovanjem za višje dobro.«

Tudi raziskava, ki jo je v reviji Yes! Magazine citirala Stacey Kennelly prikazuje, da se naša sreča poveča, ko nas vrstniki spoštujejo, ni pa nujno, da se poveča z višjim dohodkom ali večjim premoženjem.

Politično angažirani študentje so srečnejši, pravi raziskava profesorja Tima Kasserja. »Političen aktivizem je povezan s pozitivnejšimi čustvi, bolj zadovoljnim življenjem in občutki večje svobode, sposobnosti in povezanosti z drugimi,« je v članku »Making a difference makes you happy« (Vplivati na spremembe nas osrečuje) povedal za revijo YES! Magazine.

  1. Zavarujmo integriteto naravnega sveta

Narava nam ne prinaša le sreče, omogoča nam samo življenje in varovanje njene integritete pripomore k trajnostni sreči.

Iti v naravo izboljša naš občutek dobrega počutja, še posebej pa je to pomembno za otroke. Prednosti, ki ji prinaša so zmanjševanje stresa, izboljšanje zdravja, večja kreativnost in boljša koncentracija, je za revijo Monitor on Psychology povedala Amy Novotney.

Iluzija, da smo ljudje ločeni od žive Zemlje, se končno umika razumevanju, da je naša usoda povezana z usodo našega planeta, od katerega smo vsi odvisni. Naš trud, da bi zavarovali in obnovili ekosisteme, bo poplačan s čisto vodo, zdravo hrano, stabilnim podnebjem in boljšimi možnostmi za trajnostno srečo tudi za prihodnje generacije.

  1. Razvijajmo prakse, ki spodbujajo našo lastno blaginjo

Egalitarna družba, ki varuje naravo, zmanjšuje možnost vojne, rasizma in zlorab ter pozdravlja izražanje edinstvenih sposobnosti posameznika, nudi temelje trajnostni sreči. Vendar nam ni treba čakati, da se bo svet spremenil. Da spodbudimo svojo trajnostno srečo, so stvari, ki jih lahko naredimo že doma.

Gibanje je veliko boljše zdravilo, kot pa predpisana zdravila, ki jih jemljemo za vsako malenkost. Glede na raziskave, ki jih navajajo na Ameriškem kolidžu za športno medicino, je pretirano sedenje za zdravje ravno tako nevarno kot kajenje. Redna zmerna telovadba ne le da zmanjša tveganje srčnih in sladkornih bolezni ter kapi, temveč nas tudi osrečuje in velikokrat obvladuje depresijo ravno tako učinkovito, kot predpisana zdravila proti depresiji. In je veliko cenejša ter vsi stranski učinki so dobri.

Lahko razvijemo tudi hvaležnost in se naučimo pozornosti.

Nekateri izmed najsrečnejših ljudi so preživeli težke bolezni ali druge velike življenjske izzive in se tako začeli zavedati izbir, ki jih sprejemajo glede svojega končnega življenja. Nekaj je na soočenju z možnostjo konca življenja, kar vnese novo perspektivo na dragocene izbire o tem, kako bomo preživeli preostanek naših dni.

Viktor E. Frankl je zapisal: »Človeku je lahko odvzeto vse, razen ene stvari: zadnje od človekovih svobod – da izbere svoj odnos v katerikoli situaciji, da izbere svoj lasten način«.

Ponoven zagon globalne sreče

Neskončna rast in brezmejna potrošnja kot cilja naših življenj, izgubljata svoj lesk, saj veliko ljudi išče boljše poti do sreče. Novi pristopi so začeli osvajati svet.

»Buen vivir«

Ideja dobrega življenja (buen vivir) izhaja iz domorodnih predelov Južne Amerike. Pri tem načinu mišljenja, blaginja ne izvira le iz posameznikovega zasledovanja sreče. Izvira iz tega, da smo del živahnega sveta, ki vključuje tako človeške kot naravne skupnosti. Namesto da služimo gospodarstvu, gospodarstvo obstaja, da služi nam. Tukaj smo, da s svojimi družinami živimo dobro in srečo bomo našli v odnosih spoštovanja in vzajemnosti s sosedi in z našo ekološko soseščino.

To je seveda radikalen preobrat od ciljev gospodarske rasti, h kateri strmi družba in ki jo promovirajo tako liberalni kot konzervativni politični voditelji. Namesto, da vidimo naravo in človeško delo kot vložek v proizvodnji stroj, ki mu pravimo gospodarstvo, ta vidik cilja na vzpodbujanje etičnega upravljanja in pozornosti do interesov naših zanamcev sedem generacij v prihodnost, hvaležnost za to, kar imamo – skupaj z zavedanjem, da imamo vse kar potrebujemo – in priznavanje pravic vsega živega.

»Buen vivir« je sedaj vpisan v ustavo Bolivije in Ekvadorja. Ta način dela je navdihnil pristop ljudi do podnebne krize in je, še posebej v Latinski Ameriki, postal temelj mednarodnih razprav.

Bruto nacionalna sreča Butana

Leta 1972, kmalu po svojem vzponu na oblast, je mladi butanski kralj Jigme Singye Wangchuck razglasil, da ga bolj zanima bruto nacionalna sreča kot pa bruto domači proizvod. Ta izjava je sprožila raziskave in preiskave ocenjevanja, ki so temeljile na edinstveni kulturi in vrednotah Butana, tako da bi srečo lahko uporabili kot merilo za oblikovanje politik v tej majhni azijski državi. Bruto nacionalna sreča, kot jo definira Butan, vključuje psihološko dobro počutje, zdravje, izobrazbo, razpolaganje s časom, kulturno raznolikost in prožnost, dobro vodenje države, vitalnost skupnosti, ekološko raznolikost in prožnost ter življenjski standard.

Butan je sklenil, da bo njegovo vodilo osredotočanje na blaginjo ljudi, ne pa sledenje smernicam, ki so v interesu globalnih gospodarskih sil. Butan se je na primer odločil, da ne bo pristopil k Svetovni trgovinski organizaciji (WTO), saj je prišel do spoznanja, da bi ta poteza spodkopala srečo in blaginjo ljudi.

»Če bi se Butan pridružil WTO, bi se s tem odpovedal pravici odločanja o tem, kdo sodeluje v določanju in doseganju sreče Butancev in jo predal zunanjim silam. Z drugimi besedami, Butan bi svojo suverenost predal tržnim silam in močem, ki prevladujejo na tržišču,« je povedal Mark Mancall, profesor zgodovine na univerzi Stanford.

Ideja Butana, da bi morala biti sreča tista, ki meri napredek in ne rast, se širi. Generalna skupščina OZN je junija 2011 sprejela resolucijo Butana, ki poziva druge narode, da postavijo srečo in blaginjo za osnovni temelj svojega razvoja in da razvijejo kazalce, s katerimi bodo lahko merili blaginjo svojih prebivalcev.

Gibanje za srečno življenje v ZDA

Ameriški zvezni državi Maryland in Vermont srečo merita z indikatorjem pravega (resničnega) napredka. Med drugim upoštevata prednosti, ki jih prinašajo prostovoljno delo, delo opravljeno v domačem gospodinjstvu, učni uspeh in funkcionalne avtoceste in ceste, hkrati pa od tega odštevata stvari kot sta kriminaliteta in izčrpavanje neobnovljivih energijskih virov.  Z meritvijo vseh teh in drugih dejavnikov, dobimo bolj celovito sliko resnične blaginje.

John deGraaf, soustanovitelj organizacije Happiness Alliance (Zavezništvo za srečo), je povedal: »Če bi na vse skupaj gledali bolj holistično, torej na podlagi zdravja, povezav v skupnosti, umestnosti in kulture, okolja, bi državo vodili drugače. Razumeli bi, da so ljudje uspešnejši v egalitarnih družbah, v družbah, ki bolj uravnoteženo razpolagajo s časom – imajo krajši delovni čas in si delijo delo, družbe, ki imajo močne socialne varnostne mreže, da se ljudje počutijo bolj varne. Tako bi imeli večje zaupanje v vlado in sočloveka.«

Morda se nam kot posameznikom in še posebej za vlade in Generalno skupščino zdi prizadevanje za srečo neresno. Vendar pomislimo na Thomasa Jeffersona, ki je vztrajal, da v Deklaracijo o neodvisnosti ob življenju in svobodi vključimo tudi »sledenje sreči« ne pa recimo »lastnini«. Jefferson je bil pod velikim vplivom grškega pojma »eudaimonia« (blaginja), ki se ne na naša na bežne užitke, temveč na tisto, kar je bistveno pri tem kaj pomeni biti človek – z drugimi besedami, človeško dostojanstvo.

V tem smislu trajnostna sreča sploh ni neresna zadeva. Na svetu ni dovolj virov, da bi vsem omogočali potrošniški življenjski slog. Vendar lahko imamo s premišljenimi izbirami svet, v katerem bo vsak izmed nas živel dostojno.

Tisti, ki živijo v izobilju, lahko srečo dosežejo s tem, da se izogibajo ekscesni potrošnji, da se znebijo stvari, ki jih ne potrebujejo, da so hvaležni za to kar imajo, da uživajo v dobri družbi tistih, ki jih imajo radi in da varujejo naravo.

Za tiste, ki nimajo dovolj sredstev, da bi poskrbeli zase in za svoje družine, bi povečanje dostopa do virov lahko pripomoglo k resničnemu izboljšanju blaginje.

Kot celota lahko dosežemo marsikaj. Pravičnejši svet spodbuja zaupanje, povečuje zmožnost, da delamo skupaj in tako rešujemo velike težave našega časa. To pomeni svet z manj kriminala, manj bolezni, manj korupcije in manj odpadkov. In to je svet, v katerem je poraba naravnih virov, ki jih pridobimo iz Zemlje, najučinkovitejša, vendar moramo za to zagotoviti, da je – če prosto parafraziramo Gandija – naše naravno bogastvo namenjeno našim potrebam, ne pohlepu.

Načini življenja, ki se bolj osredotočajo na srečo in manj na gospodarsko rast, dopuščajo več časa za družino, skupnost in razvoj mnogih dimenzij našega življenja, za katere vemo, da prinašajo pravo srečo.

In še nekaj: V času naraščajočih nemirov, ki so povezani s spreminjanem podnebja in gospodarskim neredom, bo naš izziv, da ustvarimo pogoje, ki bi nas spodbudili, da se v težkih časih obrnemo drug k drugemu in ne drug na drugega. To bomo veliko verjetneje dosegli v bolj pravičnem svetu, v katerem se zavedamo prednosti, ki jih imamo in smo vešči odkrivati vire sreče, ki planeta nič ne stanejo, ampak so v izobilju in zastonj.

Sarah van Gelder

Sarah van Gelder je soustanoviteljica in odgovorna urednica YES! Magazine. Ta prispevek je povzet iz zbornika »Sustainable Happiness: Live Simply, Live Well, Make Difference« (Trajnostna sreča: živi preprosto, dobro in delaj razliko), ki ga je uredila Sarah van Gelder skupaj s člani revije, izšel pa je pri založbi Berrett Koehler.

Prevedla Vanesa Volk

Prevedeno v sklopu prevajalske prakse društva Zofijini ljubimci www.zofijini.net

Vir: http://www.yesmagazine.org/happiness/how-america-lost-track-of-the-good-life-and-where-to-find-it-now

Varuhi dediščine pokleknili pred oglaševalci

ZVKDS je najprej zavrnil večino lokacij za svetlobne vitrine, nato pa je vodja območne enote Ljubljana izdal nove pogoje.

Na Mestnem trgu, Čopovi ulici in drugih ljubljanskih ulicah že pripravljajo teren za postavitev malih svetlobnih vitrin, s katerimi občina na stežaj odpira vrata oglaševanju v središču mesta. Soglasje zanje so izdali tudi varuhi kulturne dediščine. Preverili smo, na kakšni podlagi.

Da bodo po prenovljeni Slovenski cesti male svetlobne vitrine zavzele še druge dele ožjega mestnega središča, tudi staro mestno jedro, smo že pisali. Vitrine bodo postavljene v okviru širitve sistema Bicikelj – za vsako novo postajališče zasebnemu partnerju Europlakatu pripadejo štiri lokacije za vitrine. Kar pomeni skupno 80 lokacij za oglaševanje. Ker je občina Europlakatu dovolila postavitev oglasov ob Slovenski cesti, še preden so sploh sklenili dogovor o širitvi Biciklja, v praksi to pomeni dobrih 60 novih svetlobnih vitrin, ki bodo skoraj vse v centru.

V zadnjih dneh so že pripravili teren za postavitev dveh na Mestnem trgu, enako v Čopovi ulici, kjer so delavci KPL rezali kamnite plošče. Kje bodo stale oglaševalske vitrine, se vidi tudi v neposredni bližini Prešernovega trga na Miklošičevi in Trubarjevi. Med predvidenimi lokacijami so še Nazorjeva, Wolfova, Krekov trg …

Novi vitrini že stojita na Dvornem trgu in ob Kopitarjevi ulici. Kot smo izvedeli na občini, naj bi vse postavili do začetka julija. Oglaševalski objekti se sicer v središču Ljubljane pojavljajo že ves čas, a povečini nelegalno, brez ustreznih dovoljenj. Tokrat pa je MOL poleg lastnega dovoljenja poskrbela tudi za soglasje pristojnih za varstvo kulturne dediščine, kot to za historično območje mestnega središča ter zemljišča in objekte, ki so varovani s predpisi o varstvu kulturne dediščine ali ohranjanju narave, predvideva občinski prostorski načrt.

Ob našem prvem pisanju o tem je vodja ljubljanske območne enote zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS) Boris Vičič zatrdil, da so pri izdaji soglasja upoštevali vso veljavno zakonodajo oziroma predpise s tega področja. A zaposlena na eni od območnih enot, ki ni želela biti imenovana, nas je opozorila, da bi zavod lahko zavrnil izdajo soglasij za oglaševanje v središču Ljubljane – in po njenem mnenju bi zaradi varovanja kulturne dediščine to moral storiti. Zato smo šli po sledeh, kako je bilo soglasje sploh izdano. In ugotovili, da je bil postopek precej nenavaden.

Najprej soglasje le za osem lokacij

Čeprav so dogovor o širitvi Biciklja z Europlakatom podpisali šele lani poleti, je občina že decembra 2015 od ZVKSD, območne enote Ljubljana, zahtevala izdajo kulturnovarstvenih pogojev (KVP) za 80 lokacij za postavitev malih svetlobnih vitrin v ožjem mestnem središču. Kulturnovarstvene pogoje je namreč treba pridobiti pred izdajo soglasja. Od predlaganih 80 jim je zavod odobril le osem lokacij, za druge pa so izdajo pogojev zavrnili, ker so »v nasprotju z varstvenim režimom ter značilnostmi prostora in njegovih varovanih prvin in konservatorskimi izhodišči za varovanje kulturne dediščine«.

Ker je zavod veliko večino lokacij zavrnil, se je občina pritožila na ministrstvo za kulturo. Vodja ljubljanske enote ZVKDS Boris Vičič je v odgovoru na novinarsko vprašanje, v katerem smo poizvedovali o kulturnovarstvenih pogojih, zapisal, da so izdali dopolnjene pogoje, in sicer »po uspešni pritožbi vlagatelja (MOL, op. p.) na ministrstvo za kulturo na naše prvotne KVP. Zato smo opravili dodatne preverbe«.

A to ne drži, smo ugotovili iz dokumentacije, ki so nam jo v zvezi s tem postopkom na našo zahtevo poslali z zavoda. Ministrstvo o pritožbi MOL sploh ni odločalo, saj jo je občina 14. aprila umaknila, zato je ministrstvo postopek ustavilo. In kaj je vodilo k umiku pritožbe? Kot je razvidno iz dopolnjenih KVP, so 7. in 13. aprila opravili »dodatna terenska ogleda in usklajevanje posameznih svetlobnih vitrin«. Temu je torej takoj sledil umik pritožbe MOL, nato nova vloga za nekoliko manj lokacij (izpustili so na primer nabrežja Ljubljanice) in konec maja dopolnjeni pogoji, ki so namesto na osmih omogočali postavitev vitrin na 40 lokacijah.

Vodja enote povozil pogoje podrejene

V nasprotju s prvimi, bolj strogimi kulturnovarstvenimi pogoji, pod katere sta se podpisala konservatorka Marija Režek Kambič kot vodja postopka in vodja enote Vičič, je pod dopolnjenimi pogoji, kot tudi pod kulturnovarstvenim soglasjem, izdanim na njihovi podlagi, podpisan samo Vičič. Poleg tega so se bistveno spremenile utemeljitve, zakaj je postavitev oglaševalskega objekta na neki lokaciji dopustna oziroma zakaj ne. Naša sogovornica, ki tudi sama izdaja pogoje za takšne in drugačne posege v varovana območja, nas je opozorila, da bi bilo treba v njih razložiti, »zakaj neki poseg ni slab za dediščino oziroma v konkretnem primeru, zakaj so te vitrine nemoteče za ohranjanje odnosa med prostorom in stavbami«, saj gre za nov element v prostoru. »Utemeljiti je treba upravičenost posega in to, kako je zadoščeno varstvenemu režimu,« je poudarila.

In prav v utemeljitvah je največja razlika med prvotnimi pogoji, ki so dopustili postavitev le osmih vitrin, in dopolnjenimi, ki so odobrili 40 lokacij. Če je Vičič v dopolnjenih pogojih za 13 vitrin na osrednjem delu Slovenske ceste (ki so sicer tam stale, še preden je občina zaprosila za soglasje zanje) utemeljil, da je »postavitev v skladu s projektom prenove Slovenske ceste«, je bila v prvotnih pogojih nedopustnost njihove postavitve razložena precej širše. Tudi na Mestnem trgu je bila postavitev vitrin najprej nedopustna, ker ni skladna z varstvenim režimom odloka o razglasitvi srednjeveškega mestnega jedra Ljubljane in grajskega griča za kulturni in zgodovinski spomenik ter naravno znamenitost, »ki prepoveduje spreminjati varovane vrednote talnega oblikovanja ter opreme in prostora«. A je nato postavitev dveh oglaševalskih objektov postala dopustna. Z razlago: »Primerna lokacija tik ob potopnih zbiralnikih.« Nekatere spremembe pri utemeljitvah posameznih lokacij za vitrine navajamo v grafiki.

Vičič je na naše vprašanje, zakaj so v primeru Slovenske ceste ocenili, da je oglaševanje v tako velikem obsegu primerno, odgovoril: »Pri svojem odločanju poskušamo najti optimalno rešitev v okviru predpisov (če seveda prepoved ni eksplicitno določena) in ne naše osebne presoje.« Toda to, da je v dopolnjenih pogojih vodja enote povozil utemeljitve svoje podrejene, kaže na ravno nasprotno.

ZVKDS: besede eno, praksa drugo

Naj spomnimo, da se je ZVKDS oziroma njegov generalni direktor Jernej Hudolin pred dvema letoma pridružil javnemu apelu za omejitev in regulacijo zunanjega oglaševanja v javnem prostoru, ki ga je vrsta društev, zbornic, fakultet in drugih institucij, ki se ukvarjajo z urejanjem prostora, naslovila na vlado, pristojna ministrstva in občine. V pozivu so zapisali, da »že v Ljubljani lahko naštejemo več spomeniško zaščitenih spomenikov, ki jih ‘krasijo’ reklamni panoji, svetlobni displeji in podobno«. In da je »poseben problem praksa financiranja občinskih programov in storitev s trženjem oglasnih mest v javnem prostoru, na škodo podobe tega prostora in kakovosti javne storitve«.

Navedli so še, da »kulturnovarstvene službe, katerih glavna naloga je prav zavarovanje spomenikov pred degradacijo, največkrat nimajo pravnoformalnih vzvodov za preprečevanje in odstranjevanje neprimernih posegov v stavbno in naravno dediščino«. Tudi tokrat niso imeli vzvodov?

Za občino ni omejitev za oglaševanje

S seznama lokacij za oglaševanje, za katere je MOL zaprosila za soglasje kulturnovarstvenikov, je razvidno, da za občino omejitev glede oglaševanja v središču mesta tako rekoč ni. Na prvotnem seznamu tako najdemo skoraj vsa nabrežja Ljubljanice, od Adamič-Lundrovega, Cankarjevega, Hribarjevega (na katerem so hoteli postaviti kar pet vitrin), Petkovškovega, Brega, Krakovskega nasipa. Kar sedem vitrin so nameravali postaviti na Kongresnem trgu, med predlaganimi lokacijami najdemo tudi Stritarjevo ulico in Prešernov trg.

Nad nekaterimi izmed teh ulic in trgov niso obupali niti v novem krogu iskanja dovoljenj za manjkajoče lokacije za vitrine. MOL je zaprosila za pogoje za 35 lokacij, razen ene so vse v središču mesta, zavod ji je februarja izdal pogoje za enajst lokacij, druge pa zavrnil. Občina je med drugim znova predlagala postavitev vitrin na Bregu, Cankarjevem in Petkovškovem nabrežju, Prešernovem in Kongresnem trgu, na novo pa tudi na Ribjem trgu, Pod trančo in na Gornjem trgu.

V dokumentu zavod že tretjič v dobrem letu dni opozori, da so za ureditev Cankarjeve ceste izdali kulturnovarstvene pogoje, »v katerih postavitev objektov za oglaševanje ni dopustna«. A svetlobna vitrina Europlakata na Cankarjevi še kar stoji …

Maša Jesenšek

Vir: http://www.delo.si/novice/ljubljana/varuhi-dediscine-pokleknili-pred-oglasevalci.html

Retorika reklamne podobe

Načini gledanja, 4. del

Ways of Seeing (BBC, 1972), John Berger

V sedmem poglavju istoimenske knjige, ki je povzeta po četrtem delu z BAFTA nagrajene televizijske serije Ways of Seeing, John Berger analizira reklamne podobe in pokaže kako se navezujejo na tradicijo oljne slike.

John Berger (1926-2017) je bil angleški umetnostni zgodovinar, marksistični literarni kritik, slikar, pisatelj in pesnik. Njegova televizijska oddaja “Načini gledanja (Ways of Seeing)”, katere vsebina je leta 1972 izšla tudi kot knjiga, preizprašuje domnevno nevtralnost kanona zahodne umetnosti s tem, ko izpostavlja ideološke funkcije njegovih podob. Berger trdi, da lahko vse podobe, od del starih mojstrov do oglaševalskih plakatov, razumemo v kontekstu njihovega družbenega in političnega pomena. Njegov velik prispevek je bil, da nam je pokazal ne, kako brati politične podobe, ampak, kako podobe brati politično.  Izhodiščna referenca njegovih esejev je bil štirideset let mlajši tekst Walterja Benjamina Umetnina v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati, ki je postavil še danes nepresežene teoretske temelje za razmislek o spremembah, ki jih v našo vizualno občutljivost vnaša tehnična sposobnost neskončnega reproduciranja in množenja podob.

***

V mestih vsak dan vidimo na stotine reklamnih po­dob. Z nobeno drugo vrsto podobe se ne srečujemo tako pogosto.

V nobeni drugi obliki družbe v zgodovini ni bilo take koncentracije podob, take gostote vizualnih sporočil.

Sporočila si morda zapomnimo ali pa jih pozabi­mo, toda za kratek čas jih zaznamo in za trenutek nam vzdramijo domišljijo bodisi prek spomina bodisi pričako­vanja. Reklamna podoba pripada trenutku. Vidimo jo, ko obrnemo stran, ko gremo okrog vogala, ko gre mimo nas vozilo. Mi pa jo vidimo na televizijskem zaslonu, medtem ko čakamo na konec reklamnega bloka. Reklamne podo­be pripadajo trenutku tudi v smislu, da jih je treba ne­prestano popravljati in posodabljati. In vendar nikoli ne govorijo o sedanjosti. Pogosto se nanašajo na preteklost in vedno govorijo o prihodnosti.

Tako smo že navajeni, da nas te podobe nagovar­jajo, da komajda opazimo njihov dejanski učinek. Ose­ba lahko zazna določeno podobo ali informacijo, ker se sklada z njenim specifičnim interesom, toda celotni sistem reklamnih podob sprejemamo kot del okolja, tako kot sprejemamo dejavnike podnebja. Na primer, dejstvo, da te podobe pripadajo trenutku, a hkrati govorijo o pri­hodnosti, proizvede nenavaden učinek, ki je postal tako običajen, da ga skorajda ne opazimo. Običajno smo mi tisti, ki gremo mimo podobe – med hojo, med vožnjo, pri obračanju strani; na televizijskem zaslonu je nekoliko drugače, ampak tudi tam smo teoretično mi aktivni ude­leženci – lahko pogledamo stran, utišamo zvok, si gremo skuhat kavo. Kljub temu imamo vtis, da reklamne podobe nenehno švigajo mimo nas kot hitri vlaki na poti do neke daljne končne postaje. Mi smo statični; one so dinamične – dokler ne vržemo stran časopisa, dokler se televizijski program ne nadaljuje, dokler ne prelepijo plakata.

Reklame navadno razlagajo in upravičujejo kot kompetitiven medij, ki na koncu koncev koristi javno­sti (potrošniku) in najučinkovitejšim proizvajalcem – in s tem nacionalnemu gospodarstvu. Tesno so povezane z nekaterimi idejami o svobodi: s svobodo izbire za kupca, s svobodo podjetništva za proizvajalca. Jumbo plakati in neonske reklame v kapitalističnih mestih so neposredni vidni znak »svobodnega sveta«.

Mnogim v Vzhodni Evropi te podobe Zahoda po­vejo, česa jim na Vzhodu primanjkuje. Reklame, tako mi­slijo, ponujajo svobodno izbiro.

Res je, da v reklamah ena blagovna znamka, eno podjetje tekmuje z drugim, toda res je tudi, da vsaka reklamna podoba utrjuje in poudarja vse druge. Reklame niso le skupek sporočil, ki tekmujejo: so jezik same po sebi, ki je vedno znova uporabljen za posredovanje enega in istega splošnega sporočila. V reklamah je ponu­jena izbira med to in tisto kremo, med tem in tistim avto­mobilom, toda reklame kot sistem posredujejo zgolj eno samo sporočilo.

Vsakemu izmed nas sporočajo, naj preobrazimo sebe ali svoje življenje s tem, da še nekaj kupimo.

To nekaj, nam pravijo, nas bo na neki način obo­gatilo – četudi bomo revnejši, ker bomo potrošili denar.

Reklame nas prepričujejo v to preobrazbo tako, da nam kažejo ljudi, ki so se na videz preobrazili in jim zaradi tega lahko zavidamo. Biti vreden zavidanja je tisto, iz česar je blišč. Reklame pa so proces proizvodnje blišča.

Pomembno je, da ne pomešamo reklam in užitka ali koristi, ki nam jih nudijo stvari, ki jih oglašujejo. Rekla­me so učinkovite natanko zato, ker črpajo iz resničnosti. Oblačila, hrana, avtomobili, kozmetika, kopeli, sonce so resnične stvari, ki so same po sebi namenjene uživanju.

Reklame najprej gradijo na naravnem apetitu po užitku. Toda resničnega objekta užitka ne morejo ponuditi, pre­pričljiv nadomestek za užitek pa v tem jeziku užitka ne obstaja. Bolj prepričljivo ko reklama posreduje užitek ko­panja v toplem, daljnem morju, tem bolj se bo gledalec kupec zavedel, da je na stotine kilometrov stran od tega morja, in tem bolj oddaljena se mu bo zdela možnost kopanja. Zato si reklama ne more zares privoščiti, da bi predstavljala in ponujala izdelek ali priložnost kupcu, ki še ne uživa v tem. Reklama nikoli ne slavi užitka-kot-ta­kega, ampak vedno govori o bodočem kupcu. Ponuja mu podobo sebe, ki postane glamurozna zaradi stvari ali pri­ložnosti, ki mu jo skuša prodati. Zaradi podobe potem zavida samemu sebi, kakršen bi lahko bil. Toda zaradi česa je ta jaz-kakršen-bi-lahko-bil zavidanja vreden? Za­radi zavisti drugih. Pri reklamah gre za družbene odno­se, ne za predmete. Ne obljubljajo užitka, ampak srečo: srečo, ki jo kot tako vidijo drugi od zunaj. Sreča, ker ti zavidajo, je blišč.

To, da ti zavidajo, je samotna oblika utehe. Odvi­sna je natanko od tega, da svoje izkušnje ne delimo s tistimi, ki nam zavidajo. Opazujejo te z zanimanjem, toda ti jih ne opazuješ z zanimanjem – če pa to počneš, boš postal manj zavidanja vreden. V tem oziru so tisti, ki jim zavidajo, kot birokrati; bolj ko so neosebni, večja je iluzi­ja (zanje in za druge) njihove moči. Moč glamuroznih je v njihovi domnevni sreči: moč birokrata je v njegovi do­mnevni avtoriteti. Prav to razloži odsotne, prazne pogle­de na toliko podobah blišča. Gledajo ven prek zavistnih pogledov, ki jih vzdržujejo.

Gledalka nakupovalka mora zavidati sama sebi, ka­kršna bo postala, če bo kupila izdelek. Mora si predstavlja­ti, kako jo bo izdelek preobrazil v objekt zavisti za druge, zavisti, ki bo potem upravičila, da se lahko ima rada. To lahko povemo tudi drugače: reklamna podoba ji ukrade ljubezen do same sebe, kakršna je, in ji jo ponudi nazaj v zameno za ceno izdelka.

Ali ima jezik reklam karkoli skupnega z jezikom oljnega slikarstva, ki je do izuma kamere štiri stoletja obvladovalo evropski način gledanja?

Gre za eno od tistih vprašanj, ki jih je preprosto treba zastaviti, če hočemo, da odgovor postane jasen. Obstaja neposredna kontinuiteta. Le interesi kulturnega prestiža so jo zameglili. Obenem, kljub kontinuiteti, obstaja velika razlika, ki jo je prav tako pomembno preučiti.

V reklamah je mnogo neposrednih referenc na umetniška dela iz preteklosti. Včasih je celotna podoba neprikrit posnetek slavne slike.

Reklamne podobe pogosto uporabljajo kipe ali sli­ke, da bi bilo njihovo sporočilo privlačno ali avtoritativ­no. Uokvirjene oljne slike pogosto visijo v izložbah kot del aranžmaja.

Kakršnokoli umetniško delo, ki ga reklama »citira«, služi dvema namenoma. Prvič, umetnost je znak boga­stva, je del sladkega življenja, spada k pritiklinam, ki jih svet pripisuje bogatim in lepim.

Umetniško delo kaže hkrati tudi na kulturno av­toriteto, obliko dostojanstva, celo modrosti, ki je nad kakršnimkoli vulgarnim materialnim interesom: oljna sli­ka je del kulturne dediščine; opominja nas, kaj pomeni biti omikan Evropejec. Tako citirano umetniško delo (in prav zato je tako uporabno za reklame) govori dve skoraj protislovni stvari hkrati: predstavlja bogastvo in duhov­nost: hoče povedati, da je predlagani nakup tako luksuz kot kulturna vrednota. Reklame so v resnici veliko bolje razumele tradicijo oljnega slikarstva kot večina umetno­stnih zgodovinarjev. Dojele so implikacije odnosa med umetniškim delom in njegovim gledalcem lastnikom ter s tem skušajo prepričati gledalca kupca in mu goditi.

Kontinuiteta med oljnim slikarstvom in reklamami pa je veliko daljnosežnejša od »citiranja« konkretnih slik. Reklame se zelo močno naslanjajo na jezik oljnega slikar­stva. Z istim izrazom govorijo o istih stvareh. Včasih so vizualna ujemanja tako velika, da bi se lahko šli »vojno« (igra s kartami) – in polagali skoraj identične podobe ali detajle podob drugo zraven druge.

Kontinuiteta pa ni pomembna samo na ravni po­polnega slikovnega ujemanja: pomembna je tudi na rav­ni uporabljenih nizov znakov.

Primerjajte podobe reklam in slik v tej knjigi ali vzemite v roke ilustrirano revijo ali se sprehodite po ulici s trgovinami in si oglejte izložbe, potem pa prelistajte ilu­striran muzejski katalog in opazili boste, na kako podo­ben način oba medija posredujeta sporočila. To bi bilo treba sistematično raziskati. Trenutno ne moremo storiti drugega kot nakazati nekaj področij, kjer je podobnost sredstev in ciljev še posebno očitna.

Geste modelov (manekenk) in mitoloških figur. Romantična uporaba narave (listja, dreves, vode), da bi ustvarili prostor, kjer je mogoče znova najti nedolžnost. Eksotična in nostalgična privlačnost Sredozemlja. Poze za predstavljanje stereotipov ženske: umirje­na mati (madona), brezskrbna tajnica (igralka, kraljeva ljubica), popolna gostiteljica (žena gledalca lastnika), spolni objekti (venera, presenečena nimfa) itd. Poseben seksualni poudarek na ženskih nogah. Materiali, ki so posebno uporabljeni za kazanje razkošja: gravirana kovina, krzna, gladko usnje itd. Geste in objemi ljubimcev, ki so gledalcu na ljubo s prednjim delom telesa obrnjeni proti njemu. Morje, ki ponuja novo življenje. Fizična drža moških, ki izraža bogastvo in mo­škost. Izražanje razdalje s perspektivo – kar ustvarja skrivnostnost. Enačenje pitja in uspeha. Moški kot vitez (konjenik) postane motorist.

Zakaj so reklame tako zelo odvisne od vizualnega jezika oljnega slikarstva?

Reklame so kultura potrošniške družbe. Širi se skozi podobe, ki izražajo vero družbe vase. Več razlogov je za to, zakaj te podobe uporabljajo jezik oljnega slikar­stva.

Oljno slikarstvo je bilo v prvi vrsti slavljenje za­sebne lastnine. Kot umetniška oblika je izšlo iz načela, da si, kar poseduješ.

Zmotno je misliti, da so reklame nadomestile vizu­alno umetnost postrenesančne Evrope; to je poslednja izumirajoča oblika te umetnosti.

Reklame so v bistvu nostalgične. Prihodnosti mo­rajo prodajati preteklost. Same ne morejo zagotoviti standardov svojih trditev. Tako so vse njihove omembe kakovosti obsojene na to, da so retrospektivne in tradici­onalne. Če bi uporabljale izključno sodoben jezik, bi jim manjkalo gotovosti in prepričljivosti.

Reklame morajo obrniti tradicionalno izobrazbo povprečnega gledalca kupca sebi v prid. Vse, česar se je naučil v šoli o zgodovini, mitologiji, literaturi, je mogoče uporabiti pri proizvajanju blišča. Cigare je mogoče pro­dajati v imenu kralja, spodnje perilo v povezavi s sfingo, nov avtomobil z navezavo na status podeželske vile.

V jeziku oljnega slikarstva so te nedoločne zgodo­vinske, literarne ali moralne reference vedno prisotne. Dejstvo, da niso točne in so v bistvu brez pomena, je pred­nost: ni treba, da so razumljive, dovolj je, da zgolj spomi­njajo na napol naučena dejstva o kulturi. V reklamah je vsa zgodovina mitska, ampak da bi to učinkovito dosegle, potrebujejo vizualni jezik z zgodovinskimi razsežnostmi.

In končno, tehnični razvoj je omogočil, da je bilo je­zik oljnega slikarstva enostavno prevesti v klišeje v reklamah. To je prinesel izum poceni barvne fotografije pred približno petnajstimi leti. Ta fotografija lahko reproducira barvo, teksturo in otipljivost predmetov tako, kot je pred tem zmogla samo oljna barva. Barvna fotografija je za gle­dalca kupca tisto, kar je bila oljna barva za gledalca lastnika. Oba medija uporabljata podobna, zelo tipna sredstva, da bi izkoristila gledalčev občutek, da mora pridobiti kon­kretno stvar, ki jo podoba kaže. V obeh primerih ga obču­tek, da se lahko tega, kar je na sliki, skoraj dotakne, opomi­nja, da bi lahko posedoval pravo stvar ali da jo poseduje.

In vendar se funkcija reklam kljub kontinuiteti jezika zelo razlikuje od funkcije oljnega slikarstva. Odnos gledalca kupca do sveta je bistveno drugačen od odnosa gledalca lastnika.

Oljna slika je prikazovala tisto, v čemer je njen lastnik že užival, obkrožen s svojo lastnino in pri svojem načinu življenja. Utrdila je njegov občutek lastne vredno­sti. Okrepila mu je pogled nase, kakršen je že bil. Teme­ljila je na dejstvih, dejstvih o njegovem življenju. Slike so okrasile interier, kjer je dejansko živel.

Namen reklam je, da v gledalcu vzbudijo rahlo ne­zadovoljstvo s svojim trenutnim načinom življenja. Ne z načinom življenja družbe, ampak z njegovim lastnim ži­vljenjem znotraj družbe. Reklame mu govorijo, da se bo njegovo življenje izboljšalo, če kupi, kar ponujajo. Ponu­jajo mu izboljšano različico tega, kar je.

Oljna slika je nagovarjala tiste, ki so služili na ra­čun trga. Reklame nagovarjajo tiste, ki tvorijo trg, gledal­ca kupca, ki je hkrati potrošnik proizvajalec. Ta dvakrat pomaga ustvariti dobiček – najprej kot delavec in potem še kot kupec. Edini prostori, kjer reklam skoraj ni, so če­trti zelo bogatih; oni lahko obdržijo svoj denar.

Vse reklame igrajo na tesnobo. Bistvo vsega je de­nar, če dobimo denar, premagamo tesnobo.

Z drugimi besedami, tesnoba, ki jo reklame izkori­ščajo, je strah, da boš nihče, če ne boš ničesar imel.

Denar je življenje. Ne v smislu, da boš stradal brez njega. Ne v smislu, da kapital daje enemu razredu popolno oblast nad življenji ljudi drugega razreda. Ampak v smislu, da je denar simbol in ključ do vseh človeških sposobnosti. Zmožnost trošiti denar je zmožnost živeti. V skladu z zgodbami reklam tisti, ki nimajo zmožnosti trošiti denarja, postanejo dobesedno brez obraza. Tiste, ki to zmožnost imajo, drugi ljubijo.

Scan-170428-0001

V vedno več reklamah uporabljajo spolnost, da bi prodali izdelek ali storitev. Ta spolnost pa sama po sebi ni nikoli svobodna; je simbol nečesa, za kar se predpostavlja, da je večje od nje: simbol za sladko življenje, v katerem lahko kupiš, kar si poželiš. To, da lahko kupuješ, je isto kot biti spolno zaželen; občasno je to eksplicitno sporočilo reklame, kot v oglasu za Barclaycard zgoraj. Običajno je to posredno sporočilo, namreč če lahko kupite ta izdelek, vas bodo ljubili. Če ga ne morete kupiti, vas bodo ljubili manj.

Za reklame je sedanjost po definiciji nezadostna. Oljno sliko so imeli za trajen zapis. Eden od užitkov, ki ga je slika dajala svojemu lastniku, je bila misel, da bo posre­dovala podobo njegove sedanjosti v prihodnost njegovih potomcev. Tako je bila oljna slika seveda naslikana v se­danjiku. Slikar je naslikal, kar je imel pred očmi, bodisi v resničnosti bodisi v domišljiji. Reklamna podoba, ki je mi­mobežna, uporablja samo prihodnjik. S tem boste posta­li zaželeni. V tem okolju bodo vsa vaša razmerja postala srečna in sijoča.

Reklame, ki v glavnem nagovarjajo delavski ra­zred, navadno obljubljajo osebno preobrazbo s pomočjo določenega izdelka, ki ga prodajajo (Pepelka); reklame za srednji razred obljubljajo preobrazbo razmerij s pomočjo splošne atmosfere, ki jo ustvari komplet izdelkov (Zača­rani grad).

Reklame govorijo v prihodnjiku, in vendar je ure­sničitev te prihodnosti vedno znova odložena. Kako torej reklame ostajajo prepričljive – oziroma dovolj prepri­čljive, da ohranijo svoj vpliv? Prepričljive ostajajo, ker resničnosti reklam ne presojamo po dejanski izpolnitvi obljub, ampak po tem, koliko fantazije v njih sovpadajo s fantazijami gledalca kupca. Ni bistven njihov prenos na resničnost, ampak na sanjarjenje.

Da bi to bolje razumeli, se moramo vrniti k pojmu blišča.

Blišč je sodobni izum. V zlatih časih oljnega slikar­stva ni obstajal. Predstave o milini, eleganci, avtoriteti so bile nekaj na videz podobnega, ampak v temelju drugač­nega.

Scan-170428-0002

Ga. Siddons, kot jo vidi Gainsborough, ni glamu­rozna, ker ni upodobljena kot zavidanja vredna in zato­rej srečna. Lahko jo vidimo kot bogato, lepo, nadarjeno, rojeno pod srečno zvezdo, toda njene lastnosti so samo njene in so prepoznane kot take. To, kar je, ni v celoti odvisno od tega, da bi si drugi želeli biti kot ona. Ni zgolj produkt zavisti drugih – kakor, na primer, Andy Warhol upodobi Marilyn Monroe.

Scan-170428-0003

Blišč ne more obstajati, ne da bi bila osebna druž­bena zavist običajno in splošno razširjeno čustvo. Industrijska družba, ki se je napotila proti demokraciji in se ustavila na pol poti, je idealna družba za vzbujanje tega čustva. Iskanje individualne sreče je priznano kot vse­splošna pravica. Toda v obstoječih družbenih razmerah se posameznik počuti nemočnega. Živi v protislovju med tem, kar je, in tem, kar bi hotel biti. Potem se bodisi v celoti zave protislovja in njegovih vzrokov ter se zato pri­druži političnemu boju za popolno demokracijo, ki med drugim pomeni zrušenje kapitalizma; bodisi živi, nepre­stano podvržen zavisti, ki se skupaj z občutkom nemoči spremeni v ponavljajoča se sanjarjenja.

Na podlagi tega lahko razumemo, zakaj so reklame še naprej prepričljive. Vrzel med tem, kar dejansko ponujajo, in prihodnostjo, ki jo obljubljajo, se ujema z vrzeljo med tem, kar gledalec kupec čuti, da je, in tem, kar bi želel biti. Obe vrzeli postaneta eno; in namesto da bi eno samo vrzel premostil z dejanjem ali doživeto izkušnjo, jo zapolni z glamuroznimi sanjarjenji.

Proces pogosto utrjujejo delovni pogoji.

Neskončno sedanjost nesmiselnih delovnih ur »uravnotežijo« s prihodnostjo, o kateri sanjajo, v kateri namišljena aktivnost nadomesti pasivnost trenutka. V njegovih ali njenih sanjarjenjih pasivni delavec postane aktivni potrošnik. Delovni jaz zavida potrošnemu jazu.

Niti dvoje sanj ni enakih. Nekatere so trenutne, druge dolgotrajne. Sanje so vedno lastne sanjalcu. Rekla­me ne proizvajajo sanj. Vse, kar storijo, je, da vsakemu izmed nas govorijo, da še nismo zavidanja vredni – am­pak bi lahko bili.

Reklame imajo še eno pomembno družbeno funk­cijo. Dejstvo, da tisti, ki izdelujejo in uporabljajo reklame, niso načrtovali te funkcije, nikakor ne zmanjšuje njenega pomena. Reklame spremenijo potrošnjo v nado­mestek demokracije. Izbira, kaj jemo (ali nosimo ali vo­zimo), nadomesti pomembno politično izbiro. Reklame pripomorejo k zakrivanju in kompenziranju vsega, kar je nedemokratično v družbi. Zakrivajo pa tudi to, kaj se do­gaja drugod po svetu.

Reklame so nekakšen filozofski sistem. Vse razlo­žijo s svojim jezikom. Interpretirajo svet.

Ves svet postane prizorišče za izpolnitev obljub o sladkem življenju iz reklam. Svet se nam smehlja. Ponuja se nam. Ker si kjerkoli predstavljamo, kot da se nam ponuja, je kjerkoli bolj ali manj enak.

Reklame nam pravijo, da biti prefinjen pomeni ži­veti onstran konflikta.

Reklame lahko celo revolucijo prevedejo v svoj jezik.

Kontrast med interpretacijo sveta v reklamah in dejanskim stanjem v svetu je zelo oster in to včasih postane očitno v barvnih revijah, ki objavljajo novice. Na drugi strani je vsebina strani iz ene takih revij.

Scan-170428-0004

Šok ob takih kontrastih je precejšen: ne samo za­radi soobstoja dveh prikazanih svetov, ampak tudi zaradi cinizma kulture, ki ju prikaže drugega nad drugim. Lahko bi trdili, da sopostavitev podob ni bila načrtna. In vendar besedilo, fotografije iz Pakistana, fotografije za oglase, pripravo revije za tisk, oblikovanje reklam, ti­skanje obojega, dejstvo, da oglasne strani in strani z no­vicami ne morejo biti usklajene – vse to proizvede ista kultura.

Ni pa moralni šok ob kontrastu tisti, ki ga je treba poudariti. Oglaševalci sami se ga zavedajo. Oglaševalski časopis The Advertisers Weekly (3. marca, 1972) poroča, da se nekatera oglaševalska podjetja, ki se zdaj zavedajo komercialne nevarnosti takih neposrečenih sopostavi­tev v časopisih, odločajo za uporabo manj kričečih, bolj umirjenih podob, pogosto črno-belih namesto barvnih. Zavedati se moramo, kaj taki kontrasti razkrivajo o na­ravi reklam.

Reklame so v bistvu nedogodkovne. Gredo tako daleč, dokler se nič ne dogaja. Za reklame so vsi pravi do­godki izjemni in se dogajajo zgolj tujcem. Na fotografijah iz Bangladeša so bili dogodki tragični in oddaljeni. Toda kontrast ne bi bil nič manj oster, če bi šlo za dogodke kje blizu, v Derryju ali Birminghamu. Prav tako kontrast ni nujno odvisen od tega, da gre za tragične dogodke. Če so tragični, tragedija opozori naš občutek za moralo na kontrast. Ampak če bi bili dogodki veseli in če bi jih fotografirali na neposreden, nestereotipen način, bi bil kontrast enako velik.

Reklame, umeščene v prihodnost, ki je vedno zno­va odložena, izključujejo sedanjost in tako preprečujejo vsakršno postajanje, vsakršen razvoj. Znotraj njih so iz­kušnje nemogoče. Vse, kar se zgodi, se zgodi zunaj njih.

Dejstvo, da so reklame nedogodkovne, bi bilo raz­vidno na prvi pogled, če ne bi uporabljale jezika, ki iz otipljivosti naredi dogodek sam po sebi. Vse, kar reklame kažejo, čaka na nakup. Dejanje nakupa je nadomestilo vsa druga dejanja, občutek imeti je izbrisal vse druge občutke.

Reklame imajo velikanski vpliv in so zelo pomem­ben politični fenomen. Tako kot je njihova ponudba ozka, so njihove reference široke. Ne priznavajo ničesar drugega razen kupne moči. Vse druge človeške sposob­nosti ali potrebe so podrejene tej moči. Vsi upi so zbrani na kupu, poenoteni, poenostavljeni, tako da postanejo močna, a nedoločna, magična, a ponovljiva obljuba, ki jo ponuja vsak nakup. V kulturi kapitalizma si ni več mogoče zamisliti nobene druge vrste upa, zadovoljstva ali užitka.

Reklame so življenje te kulture – kapitalizem brez reklam ne bi mogel obstati – in obenem so njene sanje.

Kapitalizem se ohranja tako, da prisili večino, ki jo izkorišča, da definira svoje interese kolikor je le mogoče ozko. Nekdaj se je to dosegalo z velikim pomanjkanjem. V razvitih državah se to danes dosega z vsiljevanjem lažnih meril, kaj je zaželeno in kaj ni.

Vir: Berger, John. Načini gledanja. Ljubljana: Zavod Emanat. Buča, 2008

Prevedla Katja Grabnar

Napotila:

Načini gledanja
http://www.bukla.si/?action=books&book_id=1520
Načini gledanja tudi v slovenščini
http://www.mladina.si/79929/13-01-2009-nacini_gledanja_tudi_v_slovenscini/?utm_source=dnevnik%2F13%2D01%2D2009%2Dnacini%5Fgledanja%5Ftudi%5Fv%5Fslovenscini%2F&utm_medium=web&utm_campaign=oldLink
Kritična analiza uveljavljenih vzorcev gledanja in videnja zgodovine umetnosti v knjigi Načini gledanja Johna Bergerja
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=18232
Rabe fotografije
http://zofijini.net/novice/rabe-fotografije/
Serija Ways of Seeing
1 del s slovenskim podnapisom
https://www.youtube.com/watch?v=K3bd70qMI2I
2 del s slovenskim podnapisom
https://www.youtube.com/watch?v=Nh2Gx28GjcM
3 del s slovenskim podnapisom
https://www.youtube.com/watch?v=x1AZshDDnBQ

Preprodajalci pozornosti nekoč in danes

Tim Wu je v novi knjigi o preprodajalcih pozornosti predstavil prepleteno zgodovino propagande, medijev in interneta.

V zadnjih nekaj mesecih so za makedonsko mestece Veles prvič slišali številni bralci ameriških medijev. Tehnološka revija Wired je Veles opisala za »tovarno lažnih novic« in objavila obsežno reportažo o njihovem najpomembnejšem izvoznem izdelku. Novinarji so se srečevali z makedonskimi »milenijci« in jih spraševali, zakaj so med ameriško volilno kampanjo ustvarili na stotine spletnih strani in si izmišljali najbolj nenavadne in nezaslišane zgodbe o predsedniški kandidatki Hillary Clinton. Poročali so o županu in drugih lokalnih sogovornikih, ki so bili ponosni na podjetnost mladih someščanov, saj je bilo mogoče z objavami zaslužiti tudi po več deset tisoč evrov na mesec. Mesto ob reki Vardar je zato postalo sopomenka za nove medijske pojave, ki so spremljali predsedniško tekmo: alternativna dejstva, lažne novice, postfaktična družba.

Pri razumevanju tehnoloških in medijskih fenomenov lahko zelo pomaga preprost miselni poskus: pomisliti, kako bi zelo podoben dogodek obravnavali pred desetimi leti. Takrat so strokovnjaki za internetno varnost opozarjali pred zelo pogosto nadlogo, ki se je širila po elektronski pošti in so jo – nekoliko po krivici – poimenovali »nigerijska spletna prevara«.

Nadaljevanje na: http://www.delo.si/sobotna/preprodajalci-pozornosti-nekoc-in-danes.html

Lenart J. Kučić