Tagged: Delo

Milijardni posli in kako so spremenili naš svet

Billion Dollar Deals and How They Changed Your World (Jacques Peretti, BBC, 2017)

Nova tridelna dokumentarna oddaja Jacquesa Perettija posneta za BBC, raziskuje komercialne imperative, ki stojijo za in oblikujejo dogajanje na tako vitalnih in pomembnih področjih naših življenj kot so zdravje, denar in delo.

Zdravje

V prvem delu se oddaja posveča zdravju in vse bolj obsežni medikalizaciji simptomov, ki so še nedolgo nazaj veljali za povsem normalna človeška stanja.

Kaj če narobe razumemo svet? Kaj če niso politiki in svetovni dogodki tisti, ki oblikujejo naša življenja, ampak posli? Zdravniki danes predpisujejo tablete kot bi bili bomboni. Največjo porast doživljajo antidepresivi. Kako smo postali družba tabletomanov? Šlo je za poslovni načrt, strategijo, ki je življenje spremenila v bolezen in vsakega od nas v pacienta.

V poznih sedemdesetih je Henry Gadsden, direktor velikega farmacevtskega podjetja, za poslovno revijo povedal, da je industrija v težavah. S tem ko zdravi le bolezni, omejuje svojo bazo potencialnih strank. Toda z novo definicijo bolezni, obravnavo tudi tistih, ki so zdravi in sprejemanjem zdravil na recept kot nekaj tako vsakdanjega kot žvečenje žvečilke, bi lahko zdravili sodobno življenje samo.

To so bile sanje, vizija, ki je kmalu vodila marketinško mašinerijo ene najbolj dobičkonosnih industrij na planetu. Štiri leta kasneje, so bili psihiatri zbrani na konferenci Ameriškega psihiatričnega združenja (American Psychiatric Association). Gadsden je na konferenci predstavil nov priročnik, ki je napovedal veliko spremembo v načini kako definiramo in diagnosticiramo mentalne bolezni. Knjiga je bila tretja izdaja Diagnostičnega in statističnega priročnika (DSM), ki ga izdaja ameriško psihiatrično združenje. Namen priročnika je klasificirati vse mentalne bolezni, vključno z novo identificiranimi motnjami. Mož, ki je bil izbran, da ga napiše, je bil takrat 41 letni psihiater Robert Spitzer. Njegov priročnik DSM-III je spremenil naše razumevanje mentalnih bolezni in predstavil 265 diagnostičnih kategorij, ki so spremenili teorijo in prakso mentalnega zdravja.

Toda danes tudi zdravniki sami dvomijo v naraščanje priljubljenosti diagnoz kot je recimo motnja pozornosti (ADHD). V ZDA se trenutno že vsak sedmi otrok zdravi za to motnjo z zdravili, katerih dolgoročnih učinkov še ne moremo poznati. Eden od zdravnikov ocenjuje, da je le za vsakega desetega otroka, ki ga pripeljejo k njemu na zdravljenje, pa še v tem primeru gre za selekcionirano skupino staršev, ki iščejo alternativo tabletam, ta diagnoza dejansko primerna. Tako pa imajo vsi diagnozo, ki jim bo tako ali drugače sledila do konca življenja.

Tudi povsem zdravi ljudje se v želji po izboljšanju svojih sposobnosti zatekajo k tabletam. Sodobni podjetniki, nadobudni študenti in drugi v pehanju za uspehom, danes iščejo kognitivne spodbujevalce, da bi tako (p)ostali konkurenčnejši, premagali občasno lenobo in potrebo o počitku. »Ljudje si ne želijo več zaostajati,« pravi eden od uporabnikov tako imenovanih pametnih tablet oz nootropikov.

V oddaji se dotaknejo tudi cenovnega izsiljevanja farmacevtskih družb in uporabe dragocenih zdravstvenih podatkov, ki posegajo v našo privatnost in dobrobit, v komercialne namene.

Ali vsi, ki danes prejemajo antidepresive te zares potrebujejo ali je bila letvica za njihovo diagnozo iz tega ali onega razloga postavljena prenizko? In, kot izpostavi Peretti, ali zdravila celo omogočajo revščino? Če ljudi zdraviš tako, da se ti lahko soočajo z nevzdržnimi okoliščinami, ali s tem res rešujemo življenja ali zgolj učinkovito zatiramo potrebo po spremembi?

Od sindroma ADHD (hiperaktivnosti) pri otrocih do načina, kako zdravniki diagnosticirajo depresijo pri odraslih, oddaja raziskuje posle, ki so spremenili način, kako govorimo o duševnem zdravju in kako ga zdravimo. Kakšna je resnična zapuščina teh poslov? Jacques Peretti raziskuje posle med zdravstvenimi delavci in farmacevtskimi podjetji in se sprašuje, ali so se Gadsdenove sanje o zdravljenju sodobnega življenja uresničile.

Denar

V letu 2015 se je prvič v zgodovini zgodilo, da so kreditne kartice in virtualne transakcije presegle obseg gotovinskih plačil. Toda zakaj obračamo hrbet denarju in s čim ga nadomeščamo?

V drugi epizodi serije Peretti raziskuje posle, ki so oblikovali načine kako danes razumemo denar. Od izuma Paypala v devetdesetih letih do ekonomije aplikacij na pametnih telefonih, ki je sledila deset let kasneje, ta epizoda pripoveduje zgodbo o tem, kako so tehnološki velikani povzročili revolucijo digitalnega plačevanja in oblikovali načrt, da se nekega dne za vedno znebijo fizičnega denarja. Toda ali je ta novi svet digitalne, hitre porabe res v našem interesu?

Delo

Kako smo prišli od žigosanja kartic ob prihodu na delo, do preverjanja svoje službene elektronske pošte sredi noči in opravljanja štirih služb hkrati? Kako je delo od tega, kar počnemo, postalo naša osebna identiteta?

Od ustvarjanja skupnih vrednot na delovnem mestu v osemdesetih letih, do dogovora, ki je privedel do napihovanja direktorskih plač in odsotnosti vsake varnosti na delovnem mestu, Peretti razkriva, kako so ključne odločitve v zadnjih desetletjih revolucionizirale delovna mesta in našo percepcijo samega dela. Prav tako preveri avtomatizacijo na delovnem mestu. Toda ali bo doba robotov olajšala naše delovno življenje ali nas naredila za odvečne?

V sredini sedemdesetih se je v ZDA kot odziv na vse večjo konkurenco predvsem Japonske, na osnovi dveh knjižnih uspešnic, pričela uveljavljati japonska kultura dela, a z ameriškimi vrednotami. Ta kultura dela ne pojmuje le kot delo, ampak kot nekaj več. Podjetje te ne samo zaposluje, ampak ti daje tudi vrednote.

V devetdesetih se je tej vse bolj prevladujoči kulturi dela pridružila tudi gonja po učinkovitosti in bolj učinkoviti selekciji kadrov. Delavce so razdelili v tri skupine, glede na njihovo kakovost oziroma učinkovitost, pri čemer se je predvsem po najkvalitetnejših kadrih pričelo veliko povpraševanje, kar jim je izjemno dvignilo ceno in povzročilo napihovanje tako imenovanega »balona bonusov«.

V novem tisočletju se je prekariziranju delavstva pridružila še grožnja avtomatizacije. A kot so pokazali nedavni primeri, avtomatizirana prihodnost morda ne bo takšna kot si jo predstavljamo, v kateri roboti opravljajo delo namesto nas, ampak bodo ti skupaj z računalniški algoritmi uporabljeni le za to, da nas bodo nadzorovali, ocenjevali in ohranjali v vse težjem ritmu, vse bolj težaškega dela za vse manj plačila.

Napotila:
https://www.bbc.co.uk/programmes/b096sjk2
https://www.express.co.uk/showbiz/tv-radio/865501/billion-dollar-deals-and-how-they-changed-your-world-review
https://www.theguardian.com/tv-and-radio/2017/sep/28/billion-dollar-deals-the-pact-jacques-peretti-brilliant
https://www.mladina.si/118060/bolezenski-razcvet/

Advertisements

Oglasi za prepoznavne blagovne znamke z delovno silo na brezplačni preizkušnji

V Sindikatu prekarcev opozarjajo na sporne prakse v družbi

Produkcijsko podjetje Bas Production se lahko pohvali s širokim naborom prepoznavnih blagovnih znamk, za katere so snemali oglase, a oglasi nastajajo pod vprašljivimi praksami z vidika pravic delavcev. V podjetju na naša vprašanja niso odgovorili, medtem ko v Sindikatu prekarcev opozarjajo na pogosto kršenje delavskih pravic v tej dejavnosti.

Lexus, Mazda, Suzuki, Porsche, Hyundai, Bank Austria, Deutsche Bank, Raiffeisen, Samsung, Bosch, Persil, Bentley, Bridgestone in Nissan so le del družb oziroma blagovnih znamk, s katerimi se družba Bas Production lahko pohvali s sodelovanjem. Produkcijska hiša večinoma snema oglase, tako za predvajanje po televiziji kot tudi na spletnih platformah. Bolj vprašljivo pa je njihovo delovanje z vidika pravic delavcev, saj, kot opozarjajo v Sindikatu prekarcev, novim sodelavcem ponudijo sodelovanje, pri čemer pa pri prvem projektu sodelujejo brezplačno in brez sklenjene kakršne koli pogodbe.

Podobno je doživel tudi naš sogovornik, ki je sodeloval pri snemanju oglasa za eno izmed svetovno znanih blagovnih znamk. “Sprva so mi pojasnili, da me morajo preizkusiti in da bo to trajalo kak dan ali dva in da z vidika dela ne bo nič posebnega, na koncu pa sem delal pri celotnem projektu od priprave do zaključka snemanja, kar pomeni več kot devet ur dela dnevno.” Naš sogovornik obenem poudarja, da je končni izdelek tisti, ki ga bodo potem prodali naročniku in da ni šlo zgolj za neko preizkusno delo.

Celoten oglas brez pogodbe

Ko pa se je snemanje končalo in je povprašal svojega nadrejenega o oceni njegovega dela in morebitnem nadaljnjem sodelovanju ter obenem tudi o honorarju za delovne dni, ki so presegli prvotni dogovor o uvajanju, pa je dobil zgolj prijazen odgovor, da se bodo o njegovem delu pogovorili, glede honorarja pa zgolj pojasnilo, da njegovo delo ni bilo predvideno, zato ga naročnik verjetno ne bo pripravljen plačati. Nadrejeni mu je sicer obljubil, da bodo preverili, kaj mu lahko ponudijo, preden je komunikacija med njima povsem zamrla. Za uvajanje tudi niso sklenili nobene pogodbe.

Predsednik Sindikata prekarcev Marko Funkl ob tem opozarja, da omenjeni primer ni osamljen in da so se s prakso “brezplačne delovne sile” v času uvajanja tudi v omenjeni družbi v Sindikatu prekarcev že srečali. “V praksi to pomeni, da delavci pri njih na začetku več dni snemajo oglase od jutra do večera, brez plačila, brez pogodbe, in kar je najhuje, brez zdravstvenega zavarovanja.” Funkl ob tem dodaja, da gre za prakso, podobno “gazdam”, ki izkoriščajo tujo delovno silo.

V Sindikatu prekarcev se bodo obrnili na inšpektorat

Še toliko bolj se zdi Funklu sporno, da so oglasi, ki jih pri tem podjetju snemajo, tudi taki, katerih snemanja “potekajo na dokaj nevarnih predelih v naravi, kar pomeni, da je izpostavljenost poškodbam še večja“. V Sindikatu prekarcev so se namreč v preteklosti že srečali s primerom delavca, ki se je v isti panogi, a pri drugem podjetju, pri delu tako poškodoval, da je bil nekaj dni v komi. “In šele takrat je ugotovil, da bi lahko celo umrl, pri čemer sploh ni bil zavarovan,” pravi Funkl in dodaja, da se je omenjeno podjetje naknadno odločilo delavcu urediti zdravstveno zavarovanje, a obenem dvomi, da bi se za to odločili, če bi šlo za lažjo poškodbo.

Ključna težava je po njegovem mnenju v tem, da gre za dejavnost, kjer je najemanje zunanjih sodelavcev pogosto, prakse pa vprašljive, saj je nadzor nad delom zaradi kadrovske podhranjenosti inšpektorata za delo pomanjkljiv. Funkl ob tem dodaja, da konkreten primer Bas Production bode v oči tudi zaradi javno dostopnih podatkov: “Dejstvo je, da imajo na istem naslovu odprti dve podjetji: Bas Production in Bas Holding, in po podatkih Ajpesa imajo na letni ravni pet milijonov sredstev.” Zato se Funklu zdi še toliko bolj nesprejemljiva tovrstna praksa in napoveduje, da se bodo v Sindikatu prekarcev, potem ko se v družbi Bas Production na njihove pozive niso odzvali, obrnili na inšpektorat za delo.

V družbi Bas Production na naša vprašanja niso odgovorili, zato smo jih naslovili tudi na inšpektorat za delo, kjer so nam odgovorili, da nadzora v družbi Bas Production še niso opravljali.

Luka Lukič

Vir: http://www.rtvslo.si/slovenija/oglasi-za-prepoznavne-blagovne-znamke-z-delovno-silo-na-brezplacni-preizkusnji/462088

Slovenci smo drugorazredni potrošniki

Potrošništvo je nujno zlo, a kaj ko lahko pod isto blagovno znamko v različnih državah najdemo načeloma identičen izdelek, vendar z drugačno sestavo, ki vpliva na kakovost. Pravice slovenskih potrošnikov glede dvojne kakovosti izdelkov na skupnem evropskem trgu in možnosti kolektivnih tožb naj bi se pravno gledano okrepile čez dobri dve leti. 0 tem je minuli teden tekla beseda na okrogli mizi, ki stajo pripravila evropski poslanec dr. Igor Šoltes in Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS).

To, da proizvajalci prilagajajo svoje proizvode iste blagovne znamke različnim trgom držav, v katerih jih oglašujejo in prodajajo, ni novost. Denimo, že v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja je v Evro­pi potekala razprava o različni kakovosti testenin na trgovskih policah.

Tudi voda ni enake kakovosti

Petindvajset let je, odkar je uradno zaživel enotni evropski trg. Drži, Evropska unija je danes pestra, toliko bolj, če jo primerjamo z obdobjem, ko je enotni trg združeval šest držav članic. To seveda zdaleč ni edi­ni problem Evrope, a vendarle zdaj posta­ja dejstvo, o čemer se je že dolgo šušljalo — vprašanje dvojne kakovosti izdelkov. Predvsem prehranskih izdelkov.

Razloge dvojne obravnave potrošnikov in razsežnost problema trga dvojne kako­vosti izdelkov je na okrogli mizi, ki jo je vodila urednica gospodarskega uredni­štva STA Urška Kristan Kastner, v uvodu razčlenjeval prof. dr. Marko Hočevar z ljubljanske ekonomske fakultete. »Najbrž obstajajo ekonomski in ne­ekonomski razlogi, zakaj se podjetja odločajo za tako strategijo.« Poudaril je, da je ne glede na enotni trg kupna moč znotraj držav članic EU različna, zato podjetja skušajo prilagajati stroške iz­delave izdelkov — najverjetneje pa tudi poprodajne storitve, mar­ketinške stroške itd. — dolo­čenemu tržišču. »Drugi razlog je zahtevnost oziroma občutlji­vost trgov. Nasle­dnji problem, ki tudi utegne povzročati preglavice načrtovalcem okrepitve evropske potro­šniške zakonodaje, je ta, da se proi­zvodi delajo na različnih lokacijah. Zaradi različnih surovin je težko denimo zagoto­viti enak okus hamburgerja po vsem sve­tu. Podobno velja za proizvajalce pijač. Voda je pomembna sestavina, vendar je že pri njej težko zagotoviti enako kako­vost. Četrti razlog je — to proizvajalci radi poudarjajo -, da se tržišča ne razlikujejo samo po kupni moči, temveč tudi okusih. Italijani naj bi denimo prisegali na slajši priljubljeni lešnikov čokoladni namaz, Nizozemci pa na para­dižnik, ki naj ne bi imel izrazito ostrega okusa. Kaj je resnica, je veliko vprašanje.« Sogovornik je opozoril še na tveganja glede dvojne kakovosti pri trgovskih blagovnih znamkah.

Nižja cena, nižja kakovost

Zakaj smo lahko zaskrbljeni, ker nam zahodne multinacional­ke prodajajo vzhodnoevropske različice svojih proizvodov? Mi je nemara to zgolj naša subjektivna ocena? In še: ali je dvojna merila mogoče enostavno izmeriti? In je nižja cena izdelka res rezultat nižje kakovosti surovin? Na mednarodno problematiko se je Slovenija lani odzvala z raziskavo trga glede dvojne kakovo­sti prehranskih izdelkov. Opravili so jo na Upravi za varno hra­no, veterinarstvo in varstvo rastlin, Inštitutu za nutricionistiko ter Zvezi potrošnikov Slovenije. S Češko, Madžarsko in Slova­ško primerljivi podatki so zaznali, da je stanje v Sloveniji boljše, ni pa idealno. Analiza Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin je pregledala 22 vzorcev za zahodnoevropske in vzhodnoevropske trge. »Pokazala je določene nepravilnosti, ni pa bilo signifikantnih odstopanj,« je povzel vodja sektorja za živila, krmo in zdravila na Upravi Matjaž Guček. Dopustna to­lerančna odstopanja so bila presežena pri treh izdelkih: pri kre­kerjih je bila denimo vsebnost soli nižja od deklarirane vredno­sti, pri polnozrnatih piškotih je bila nižja vsebnost prehranskih vlaknin in pri instant pripravku za kakav je bilo manj kakavovih delov kot navedeno. Uprava je o tem obvestila nosilce dejavno­sti.

Razlike pri tretjini izdelkov

Več razlik je odkrila Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS) v pre­gledu trga med 32 pari izdelkov s slovenskih in avstrijskih trgo­vinskih polic. Predsednica ZPS Breda Kutin je poudarila, da so bili med vzorci pregledovani predvsem izdelki, ki bi jih Zveza in tisti, ki se ukvarjajo s prehrano, glede na prehranski profil priporočali za občasno in čim manjše uživanje. ZPS je v analizi odkrila 10 parov izdelkov različne kakovosti. Razlike, ki vpliva­jo na kakovost izdelka, so zaznali denimo pri mlečni čokoladi Milka, pijači Coca Cola in tuninem namazu Rio mare. »Pri čo­koladi je bilo zanimivo, da je imela tista na slovenskem trgu s poreklom iz Bolgarije več po našem mnenju nepotrebnih adi­tivov, ki jih v avstrijski čokoladi ni bilo. Povejte pa mi, kako naj bi potrošniki ta dva izdelka razlikovali. Po objavi rezultatov to živilo dobivamo na naš trg le še iz Avstrije. Čokolada z obeh je pakirana v identično embalažo, a je na avstrijskem trgu ponuje­na v 100-gramski različici, na slovenskem trgu pa v 80-gramski. To je dokaj običajna praksa podražitve izdelka. Sicer ni nezako­nita, a je nepoštena.«

Toast šunka kot noč in dan

Drži, da zaradi vse bolj zapletenih in drobnih označb izdelkov potrošniki nimamo časa preverjati, kaj je zapisano na deklaraci­jah, ter razbirati, kaj sploh pomeni, saj bi lahko nakupovanje tra­jalo ne pol ure, temveč uro in pol, bistveno težavo razgali Breda Kutin ter poda še en primer iz raziskave: »Devetdeset odstotkov potrošnikov ne študira prezahtevnih označb, ki zajemajo vsebi­no izdelkov.« Na primer, pri sadnem jogurtu trgovske blagovne znamke, ki je bil naprodaj v Sloveniji, so bile na embalaži narisa­ne večje jagode, a se je od avstrijskega razlikoval v sestavinah in hranilni tabeli; imel je umetno aromo. Sicer identičen izdelek 2 bolj kakovostnimi sestavinami pa je bil pri nas za 25 odstotkov dražji kot v Avstriji.

Predsednica ZPS o primerjavi kakovosti slovenskih in avstrij­skih bolj zdravih živil, ki jih uživamo pogosteje, ni podala mne­nja, češ da v raziskavo niso bila vključena. So pa med pregledom ponudbe opazili, da je v Avstriji na voljo več mesnih in mlečnih izdelkov, ki vsebujejo kakovostnejše sestavine. »Toast šunki v Avstriji in Sloveniji sta kot noč in dan.«

Uspešno lobiranje industrije

Sogovornica se ne strinja z domnevo, da so glavni razlogi razlik v kakovosti hrane zgolj ekonomski: »Glede na dohodek in ku­pno moč bi pričakovali, da je – glede na povprečje EU – hrana najcenejša v Bolgariji, Romuniji, vendar je najcenejša v Nemčiji. Dosega le 80 odstotkov evropskega povprečja. Zakaj je hrana v Sloveniji dražja kot v Avstriji, naša kupna moč pa je manjša? To pomeni, da se tone bi dogajalo, če bi ponudniki zares prilagajali izdelke kupni moči potrošnikov.«

Je slabša kakovost živil odraz premalo zahtevnih potrošnikov? Po mnenju Brede Kutin smo slovenski potrošniki solidno ozave­ščeni, k čemur pa v zadnjih letih ni pripomogla država: »Z ukini­tvijo urada za varstvo potrošnikov, češ da je premalo učinkovit, smo na ravni države prišli z dežja pod kap. Kriza je bila krasen izgovor, da so določene aktivnosti na področju varstva potro­šnikov preprosto izbrisali. Inšpekcije nimajo ne dovolj znanja ne sredstev. Kar zadeva novo zakonodajo in kolektivne tožbe, prizadevanja potrošniških organizacij trajajo že več kot tri dese­tletja. Industrija je izjemno uspešno lobirala, zakaj tega noče, nikogar pa ni zares skrbelo, da so se ves ta čas dogajala množična oškodovanja — od majhnih do precej velikih zneskov.«

Živimo v Evropi dveh kakovosti

Pomembno orodje za dvig poštenih praks proizvajalcev je ne­dvomno ozaveščanje potrošnikov. Tudi s pregledovanjem hrane se lahko njena kakovost izdatno izboljša. Sistematično preverja­nje stanja glede dvojne kakovosti je ne nazadnje osnova za po­trebne spremembe evropske potrošniške zakonodaje, ki se nam vendar obeta.

»Varstvo potrošnikov je eden stebrov politike EU, vendar ima kljub močni potrošniški zakonodaji, ki je ena najstrožjih na svetu, resne težave v implementaciji po državah članicah,« pravi evropski poslanec dr. Igor Šoltes. »Trditve nekaterih, da na skupnem evropskem trgu ni živil dvojne kakovosti, so lažne novice,« je prepričan sogovornik. »Številne analize so pokaza­le razlike med kakovostjo izdelkov na trgu t. i. novih in starih držav članic. Ne smemo dopustiti, da bi nove članice postale odlagališče izdelkov slabše kakovosti. Izrazi, ki jih uporabljajo v državah, kjer so izvajali študije prehranskega trga in zaznali identične proizvode, a v različnih državah narejene za raz­lične trge, so težki. Slišati je, da se v Evropi dogaja prehranski apartheid. To ni dopustno,« je odločen Igor Šoltes in nadaljuje: »To, da očitno nimamo samo Evrope dveh hitrosti, ampak ima­mo tudi Evropo dveh kakovosti, postaja velik izziv v prihodno­sti.«

Ukrepe lahko pričakujemo čez dve leti

Evropska komisija je zato že predlagala nov dogovor za krepitev pravic potrošnikov, ki med drugim predvideva učinkovitejše ka­zni za kršitelje in možnost skupinske tožbe v EU, krepi ukrepa­nje proti dvojni kakovosti izdelkov, vsebuje pa tudi posodobitev pravil o nepoštenih poslovnih praksah. Pečat k ureditvi razmer na trgu želi dati tudi evropski parlament, ki pripravlja resoluci­jo o neenaki kakovosti proizvodov na enotnem trgu. Z njo želi opozoriti na dejstvo, da je enak dostop do visokokakovostnega blaga na enotnem trgu dejanska pravica vseh evropskih drža­vljanov.

Kaj prinaša novi evropski potrošniški dogovor? Pravni stro­kovnjak prof. dr. Rajko Pirnat je med drugim opozoril na eno od določb nove evropske direktive, in sicer glede dokazovanja zavajajočih poslovnih praks. »Načeloma ni nedopustno tržiti različne proizvode na različnih trgih, vendar morajo biti ja­sno označeni kot različni.« Izpostavil je tudi prakso izvajanja zakonodaje. »Bistveno je, da je bila konec lanskega leta spreje­ta uredba o sodelovanju med upravnimi organi, ki so pristojni za varstvo potrošnikov v EU. Ta sprememba ni malenkostna. Seveda je ključno izvajanje,« je izpostavil sogovornik in do­dal: »Ves ta novi paket bo bržkone učinkovit šele okoli leta 2020.«

Kaj o sprejemanju novega dogovora o pravicah potrošnikov na evropski ravni meni Igor Šoltes? »Uspehi niso samoumevni, ker dolge roke kapitalskih interesov sežejo tudi v časovni pre­sek. Čeprav ima novi paket zakonodaje namen, vsaj teoretično pravičneje urediti enotni trg v korist potrošnikov, bodo podjetja med drugim gotovo skušala minimizirati pojem odškodninskih tožb in samo višino potencialnih odškodnin za zavajanje potro­šnikov.« Evropski potrošniški dogovor (t. i. »new deal«) prina­ša namreč tudi evropske kolektivne tožbe. A na visoke odško­dnine ne gre računati. Bolj velja razmisliti o tem, da lahko tako proizvajalca kot trgovca najbolj kaznujemo s svojo izbiro, kadar imamo občutek, da nas nekdo vleče za nos.

Klavdija Miko, Katja Cah

Izvirno objavljeno v brezplačni prilogi Slovenskih novic, Ona, št. 20.

»Oglasi so žaljivi in presegajo meje dobrega okusa«

Sedem strokovnjakov oglaševalskega razsodišča je soglasno odločilo, da je oglase treba umakniti.

Skoraj nemogoče je bilo prezreti Marka Potrča, ki je z napol olupljeno banano v roki na oglasnih panojih v blokovskih naseljih in tudi po elektronskih medijih mesec dni nagovarjal etažne lastnike k vsesplošnemu puntu proti upravnikom. Oglaševalsko razsodišče je akcijo raztrgalo. Oglasi so se razredčili, oglaševalec pa se na razsodbo požvižga; akcijo bo nadaljeval, ko se »naval naročnikov vsaj malo poleže«.

Naj spomnimo: podjetje Izberem.si trži nov portal za javno zbiranje ponudb, ki omogoča naročnikom – posebej poziva etažne lastnike – izbrati konkurenčne izvajalce del brez posrednika (upravnika) in torej brez provizij (ki naj bi po trditvah idejnega očeta portala Jureta Lisice znašale do četrtine cene). Storitev je za uporabnika in njegovega upravnika brezplačna, storitvena podjetja naj bi za svoje mesto na portalu plačevala po devet do okoli sto evrov članarine na mesec (odvisno od frekvence kandidiranja za posel).

Že ob predstavitvi Izberem.si smo bili nekateri mediji skeptični do visokozvenečih obljub o prihrankih in do zagotovil o popolnosti in pravičnosti sistema »brez provizij«, saj nas je zmotilo marsikaj. Na primer lastniška prepletenost: portal je v solasti upravnika nepremičnin Upra-stana, ki ni na prav dobrem glasu (o njegovih nečednih poslih smo v Delu že pisali), njegovega direktorja Jureta Lisice in upravnikovega lastnika. Zagotovil je, da so ponudniki, ki nastopajo na portalu, v resnici bodisi kakovostni bodisi najcenejši (v naboru so pač tisti, ki članarino poravnajo). Članarina je, kaj drugega, kot prikrita provizija, ki jo naročnik plača posredno s ceno storitve. In sploh ni nedolžna. In ne nazadnje, sistem podeljuje upravnikom nekakšen izmišljeni certifikat …

»Pritožba je utemeljena«

Posebno sporna pa je embalaža, v katero je Lisica zapakiral svojo storitev. Širokopotezno oglaševalsko akcijo je zastavil po načelu: če nimaš notranje trdne vsebine, vzbujaj pozornost z zunanjo podobo. Potrč, banana in kopica udarnih trditev. S plakati in oglasi je tako rekoč preplavil Slovenijo. Potrošniki so se razburjali, zbornica za poslovanje z nepremičninami pa ga je prijavila na Oglaševalsko razsodišče na Oglaševalski zbornici Slovenije in tržno inšpekcijo zaradi kaznivega zavajajočega oglaševanja.

Medtem ko na inšpektoratu zadeva še poteka, je razsodišče primer sklenilo: pritrdilo je vsem očitkom iz pritožbe. Lisica je po odvetniku vložil ugovor, a njegova argumentacija razsodišča ni prepričala. Iz razsodbe je razvidno, da oglas krši določila slovenskega oglaševalskega kodeksa o poštenosti, resničnosti in dokazljivosti. Omalovažuje tako upravnike (vse po vrsti) kot tudi etažne lastnike. S trditvijo: »Lupijo vas kot banane,« jih iritira, s tem krši načela odgovornosti do družbe in posameznikov. Upravnike v njihovi funkciji zbiranja ponudb v imenu in za račun etažnih lastnikov (v primerjavi s svojo platformo) predstavlja zelo slabšalno, pri čemer krši tudi določila kodeksa o primerjalnem oglaševanju. Zato, je odločilo razsodišče, mora oglaševalec oglase takoj umakniti.

»Oglaševalsko razsodišče je komunikacijo presojalo v okviru in skladno s pooblastili znotraj Slovenskega oglaševalskega kodeksa, ki primarno skrbi za urejenost trga skupaj z državnimi organi, torej varuje potrošnike in podjetja pred neetično, nepošteno in zavajajočo oglaševalsko prakso. Vseh sedem strokovnjakov z različnih področij marketinga, ki sestavljajo razsodišče, je soglasno presodilo, da je oglaševanje žaljivo in da je preseglo meje dobrega okusa,« je odločitev utemeljila predsednica razsodišča dr. Milena Fornazarič.

Pritožniki so z omenjeno razsodbo zadovoljni. Boštjanu Udoviču, direktorju omenjene zbornice, se zdi pomembno, da »tako etažni lastniki kot naši člani vidijo, da je bila oglaševalska kampanja žaljiva do upravnikov, da vsebuje navedbe, ki niso dokazane, insinuacije in da takšnega produkta pač ni mogoče oglaševati«. Nekateri upravniki so menda testirali platformo in ugotovili, da ponudbe ponavadi niso najugodnejše.

Z razsodbo se ne obremenjujejo

Diametralno nasprotno je (še vedno) stališče oglaševalcev. Jure Lisica v sočnem jeziku govori o »podlih mahinacijah nekaterih upravnikov in drugih podkupljenih akterjev«. Na vprašanje, ali so oglase umaknili na poziv razsodišča, odgovarja, da so jih umaknili samo začasno, pa ne zaradi mnenja oglaševalskega razsodišča, ampak zaradi prevelikega obsega del, ki ga imajo zaradi svetovanja oziroma izobraževanja etažnih lastnikov, ki se borijo proti svojim upravnikom in njihovim provizijam. Z razsodbo oglaševalskega razsodišča se ne obremenjujejo in se z njihovim mnenjem nikakor ne strinjajo. Vse druge zadeve bodo reševali sodno. Dodaja, da bodo nadaljevali še večjo marketinško, medijsko in oglaševalsko akcijo, kot je Lupijo vas kot banane.

Podjetnik trdi, da je bil sistem tarča vdorov, poskusov kraje uporabniških imen in gesel, ribarjenja in podobnih napadov. Čeprav je postal »novo zatočišče za izmenjavo povpraševanja in ponudbe v storitveni dejavnosti pri nas«. Odziv uporabnikov je večji, kot so pričakovali, »revolucionarna novost« pa zahteva izobraževanje. V dveh mesecih so po besedah Lisice prejeli okoli 400 sporočil etažnih lastnikov iz vse Slovenije, ki od svojega upravnika zahtevajo uporabo sistema, a jih večina pri tem ni bilo uspešnih »zaradi premalo aktivnosti oziroma upora nekaterih večjih upravnikov, ki preprosto nočejo spreminjati svojega do zdaj udobnega poslovnega odnosa z izvajalci«.

Metoda »prijaznega tatiča«

»Oglas v različnih izvedbah (televizijski, časopisni in veleplakatni) s svojim kričaškim sporočilom prepričuje stanovalce blokov, da ima rešitev za tiste, ki jim upravniki zgradb kradejo denar iz že napol praznih denarnic. Pomaga si z metodo, ki jo psihologi metaforično imenujejo ‘prijazni tatič’. V tej vlogi se pojavlja prepoznavni Marko Potrč, ki v pospešenem ritmu drdra rešitev, ki čaka ljudi na spletni strani z vabljivim imenom. Takšne ponudbe obljubljajo zelo veliko, a se vedno končajo z razočaranjem tistih, ki so slepo sledili sporočilu,« je akcijo komentiral poznavalec dr. Miro Kline.

Božena Križnik

Vir: http://www.delo.si/gospodarstvo/novice/oglasi-so-zaljivi-in-presegajo-meje-dobrega-okusa-51407.html

Pozor, v Sloveniji je izjemno veliko bolezni, ki so posledica parazitov!

Težko se je boriti proti slabi znanosti. Ko smo se pred dnevi na okrogli mizi pogovarjali o etiki na spletu, smo se med drugim strinjali, da je kriva odsotnost uredniške presoje; tako med novinarji kot med oglaševalci. Ta odsotnost urednikovanja se kaže v preprostem sprenevedanju in prelaganju odgovornosti. Pred dnevi je na primer Delova priloga Ona objavila intervju o izjemno škodljivih kapljicah MMS. Ko je javnost uredništvo vprašala po odgovornosti, so le-to preložili na bralca, ki naj namesto novinarke ter urednice presoja, kaj je res in kaj ne:

“Članek je v obliki intervjuja in to so trditve sogovornice, ne naše. Na bralcih stoji odločitev, na katero stran se bodo postavili. Predlagamo, da še enkrat pozorno preberete vprašanja in odgovore, tudi tisto, ko sprašujemo, zakaj avtorica za posledice ne prevzema odgovornosti.”

Nekaj je zelo narobe, če uredništvo objavi intervju, ki promovira zdravju škodljivo prakso, odgovornost pa prenese na bralca. Zanimivo, da se tej odpove celo intervjuvanka, domnevna zdravnica, Antje Oswald. Najprej veliko besed o zdravilni rabi klorovega dioksida, nato pa še spiranje odgovornosti z opozorilom, da ni primeren za vse. Novinarka očitno tudi ni čutila potrebe, da bi preverila kredibilnost gostje. Ni težko, vzame pa več kot pol ure.

Nadaljevanje na: https://medium.com/@praprotnix/pozor-v-sloveniji-je-izjemno-veliko-bolezni-ki-so-posledica-parazitov-74d7c669e0a8

Matej Praprotnik