Tagged: Delo

Proti sreči

Pogovor z Edgarjem Cabanasom in Evo Illouz

Guruji samopomoči in pozitivni psihologi nam pravijo, da bi se morali usposabljati za srečo. Naslikani nasmehi, ki nam jih želijo prodati, so patetični nadomestek za dejansko izboljšanje naše družbe.

Sreča se seveda vedno dobro sliši. Dejansko je veliko ljudi pripravljenih, da nam jo prodaja. Dvanajst milijard dolarjev na leto težka industrija knjig za samopomoč, konferenc in posnetkov, govori o majhnih spremembah, ki jih lahko vsi naredimo, da dosežemo izmikajočo se srečo, od vizualizacije prihodnjega uspeha, do hujšanja ali čiščenja svoje sobe.

Od poznih devetdesetih let prejšnjega stoletja je industrija podprta z domnevno znanstvenim ekvivalentom – »pozitivno psihologijo«, ki jo je spodbujal nekdanji predsednik Ameriškega psihološkega združenja, Martin Seligman. Njegove ideje o »naučenem optimizmu«, skupaj s pojmi, kot je »čuječnost«, so postale del zdravo-razumnih idej o tem, kako izboljšati naš obstoj.

Nekaj od tega ima precej sorodnosti s kulti – in je podobno pozivom, da resničnosti, s katerimi nismo preveč zadovoljni, pometemo pod preprogo. Sugerira, da so naše težave samo v naših glavah, kot je tudi pot do tega, da postanemo boljši ljudje. Ni presenetljivo, da se vse pogosteje uporablja na delovnih mestih, da bi z nasmeškom na ustih delali, kar nam je rečeno.

Eva Illouz in Edgar Cabanas sta avtorja nedavne knjige z naslovom »Manufacturing Happy Citizens« (Proizvajanje srečnih državljanov, 2019), v kateri raziskujeta, kako novi disciplini »ekonomija sreče« in »pozitivna psihologija« delujeta kot nova mehanizma družbenega nadzora. Novinar David Broder se je z njima pogovarjal o kultu »sreče«, v kakšne državljane nas to spreminja in o precej manj veselih učinkih novega individualizma.

Ključna tema knjige je individualna samodisciplina, ki je lastna kultu »sreče« – to je učinkovita ideja, da je edini način, kako lahko izboljšamo svoje življenje, da delamo na ustvarjanju boljših različic sebe. Kako zgodovinsko nova je ta ideja?

To je staro vino v novih steklenicah. Pravzaprav je morda novi kult sreče zgolj malo več kot stari kult samo-narejenega posameznika, preoblečen v pozitivistično znanost in obdarjen z nevtralnimi in univerzalističnimi pretenzijami. To je ideja, ki izvira iz stare tradicije, globokega prepričanja, da so sreča in trpljenje, bogastvo in revščina, zdravje in bolezen, individualne lastnosti in da so ključi do uspeha v rokah posameznikov, da se lahko sami postavijo na noge, se v stiski okrepijo in razvijejo svoj notranji potencial.

Takšno idejo skozi dvajseto stoletje širijo močne konservativne institucije, poslovna kultura in literatura o samopomoči, od 1960-ih let dalje pa tudi neoliberalni misleci, še posebej v ZDA. Področje pozitivne psihologije je eno najnovejših predstavnikov te individualistične tradicije.

Vendar je pojav tega področja pred dvema desetletjema resnično spremenil pravila igre, saj se zdi, da so te domneve prvič pridobile tudi znanstveno legitimnost. To je morda edina prava novost. Toda to pomeni tudi kritično razliko, ne le zato, ker so te in podobne ideje na velika vrata vstopile v akademsko okolje – in tako postale predmet znanstvenega raziskovanja – temveč tudi zato, ker je iskanje sreče kmalu postalo domnevno »znanstveno« vprašanje svetovnega pomena in ne več zgolj skoraj izključno severnoameriški politični in ideološki moto.

Kljub temu je znanost, ki stoji za pozitivno psihologijo, zelo vprašljiva. Številni in pomembni kritiki so ugovarjali temeljnim postavkam tega področja, vključno z njegovimi dekontekstualiziranimi in etnocentričnimi trditvami; teoretičnimi poenostavitvami, tavtologijami in protislovji; metodološkimi pomanjkljivostmi; resnimi težavami s ponovljivostjo; pretiranimi posplošitvami; in celo njegovo terapevtsko učinkovitostjo in znanstvenim statusom. Tako postaja vse bolj očitno, da pozitivna psihologija ne bi mogla uspevati samo na osnovi znanosti. To je eden od razlogov, zakaj se v knjigi za tako razširjen uspeh področja in njegovih idej, osredotočava tudi na sociološko in ekonomsko razlago.

Opisujeta porast instrumentov, kot je poročilo Združenih narodov o svetovni sreči (World Happiness Report) ali pobudo OECD-ja za boljše življenje (Better Life Initiative), ki poskušajo na različnih področjih ponuditi indekse človeške sreče. Tovrstne pobude bi bilo mogoče razumeti kot načine za razširitev kazalnikov, ki se uporabljajo za usmerjanje prednostnih nalog politike, onkraj ozkih ekonomskih kazalcev, ki jih predstavlja sam BDP. Na kakšen način so ta poročila sama po sebi »ideološka«? Ali je težava z njimi v določenih kazalnikih, na katere se zanašajo, ali v sami ideji o objektivnih in univerzalnih kazalnikih sreče?

Oboje. Prvič, trditev znanstvenikov o sreči, da je sreča samoumevno dobro in tudi najpomembnejši cilj, za katerega si prizadeva vsaka družba, je bolj predpostavka kot dokazano dejstvo – popolnoma ideološka in utilitarna domneva, ne pa znanstveno dejstvo. Takšne trditve ni mogoče dokazati, zato ji morate preprosto verjeti. Prav tako je treba za samoumevno sprejeti, da je sreča subjektivno, psihološko vprašanje, ki je neodvisno od drugih socialnih in ekonomskih kazalcev. To je zelo individualen način konceptualizacije sreče in ravno to je okvir, v katerem se sreča »meri«.

Ni presenetljivo, da strokovnjaki za srečo ves čas ugotavljajo, da je kljub drugim družbenoekonomskim in političnim dejavnikom, individualizem spremenljivka, ki se najbolj močno povezuje s srečo. Toda kaj je sreča? Tega nikoli ne opredelijo. Očitno je sreča tisto, kar merijo vprašalniki o sreči – ti vprašalniki o sreči pa zadevajo le občutke, stališča in zaznave, ne pa tudi socialnih ali ekonomskih razmer.

Kar zadeva njihove metode, se znanstveniki za srečo pri merjenju sreče v glavnem zanašajo na samo-poročanja – to pomeni, da ljudi sprašujejo, kako srečno se počutijo. Tovrstna samo-poročila predstavljajo številne težave. Na primer, ni jasno ali so meritve sreče primerljive med posamezniki, med narodi ali celo med istimi posamezniki v različnih časovnih obdobjih. Kako lahko vemo, da je nekdo, ki je v vprašalniku o sreči dosegel oceno 7 od 10, enakovreden drugemu, ki je zabeležil enako oceno? Kako lahko vemo, da je ocena 7 na Irskem višja ali nižja od ocene 6 ali 8 nekoga drugega v Kambodži ali na Kitajskem? Koliko bolj srečen je nekdo z oceno 5 v primerjavi z nekom z oceno 3? Kaj pomeni ocena sreče 10? Zaskrbljujoče je tudi to, da ta metodologija močno omejuje obseg informativnih odgovorov, ki jih lahko podajajo ljudje, ko ocenjujejo svojo srečo. To je pomembno, ker so tovrstni zaprti odzivi morda naklonjeni ne le potrjevanju pristranosti raziskovalcev, ampak tudi neupoštevanju pomembnih informacij, ko gre za uporabo teh indeksov sreče za sprejemanje političnih odločitev.

Indeksi sreče so ideološki tudi v načinu kako se uporabljajo. Kot pokaževa v knjigi, so ti indeksi pogosto v funkciji dimne zavese, ki bi prikrila pomembne strukturne politične in ekonomske pomanjkljivosti – jih dela za postranske in preusmeri pozornost od bolj objektivnih in zapletenih socialno-ekonomskih kazalcev blaginje, kot so prerazporeditev dohodka, materialna neenakost, socialna segregacija, neenakost med spoloma, demokracija zdravja, korupcija in transparentnost, objektivne napram zaznanim priložnostim, socialna pomoč ali stopnja brezposelnosti. To točko ponazoriva s primeri iz Velike Britanije, Čila, Indije, Izraela in Združenih arabskih emiratov (ZAE). Ravno za slednjo je zelo povedno, da je država, za katero je značilna razširjena revščina, nenehne kršitve človekovih pravic, visoka stopnja podhranjenosti, visoka umrljivost dojenčkov in samomorilnost, sprejela merilo »sreče«, kot pomembno politično pobudo, s katero ocenjuje učinek svojih nacionalnih politik. Mogoče je to zato, ker imajo ZAE veliko boljše rezultate na lestvicah srečnosti, kot v katerem koli drugem od zgoraj omenjenih dejavnikov – glede na poročilo svetovne sreče (World Happiness Report) spada med dvajset najsrečnejših držav na svetu. Če bi srečo konceptualizirali in merili drugače, bi dobili zelo drugačen rezultat.

Ti indeksi so bili uporabljeni tudi za reševanje občutljivih političnih in ekonomskih vprašanj na domnevno ne ideološki način. Neenakost je eden najnovejših in najbolj izstopajočih primerov – nekateri zagovorniki sreče trdijo, da bi lahko bila dohodkovna neenakost bolj koristna za srečo ljudi, kot smo mislili pred tem. Trdijo, da neenakosti ne spremlja zmanjševanje priložnosti, ampak »faktor upanja«, v skladu s katerim revni domnevno uspeh bogatih doživljajo kot priložnost. To bi naj vzbudilo njihovo upanje in srečo, ki je povezana z višjo motivacijo revnih za uspehom. Kako to ni ideološka trditev, ki temelji na ideoloških predpostavkah? Domnevno podporo za te trditve najdejo v podatkih. Vendar pa, kot sta glede razmerja med srečo in dohodkom pokazala Stevenson in Wolfers, ima isti korpus podatkov veliko različnih interpretacij in lahko vodi celo do nasprotnih rezultatov.

Na koncu glavna težava indeksov sreče ni v tem, da so ideološki – vsak indeks, namenjen merjenju napredka, je ideološki, začenši s samim pojmom napredka; glavna težava je, da indeksi sreče poskušajo delovati kot objektivni in nevtralni kriteriji, ki so brez moralne, politične ali ideološke vsebine. Kot pokaževa v knjigi, bi bilo treba to domnevno nevtralnost zavrniti.

Knjiga govori o pojavu pozitivne psihologije v poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja na pobudo predsednika ameriške psihološke zveze (APA) Martina Seligmana: projekt opisujeta s pojmi kot je razsvetljenje, apostoli, razodetje in »na novo rojen«. Njen razvoj je prav tako povezan z rastjo knjig za samopomoč in različnih idej o uresničevanju lastnega potenciala. Kaj imata pozitivna psihologija in industrija samopomoči skupnega s kulti in religioznim evangelizmom? Kaj si lahko mislimo o njeni »znanstveni« pretenziji, da širi psihologijo onkraj področja duševnih bolezni?

Čeprav so pozitivni psihologi vedno znova poskušali omiliti njen etnocentrizem in korenine v duhovnosti, je resnica ta, da njihove institucionalne povezave in trditve razkrivajo globoke duhovne in religiozne predpostavke.

Verjetno nobena druga ustanova ni bolj dejavno zagovarjala združevanja znanosti in religije, kot je to počela Fundacija Johna Templetona, ki jo je leta 1978 ustanovil prezbiterijanski starešina, delniški vlagatelj in filantrop sir John Templeton. Prizadevanje, v katerega je Templeton sam vložil na stotine milijonov dolarjev. Templetonova finančna udeležba tako pri fundaciji, kot pri širjenju pozitivne psihologije, je bila ključna. Samo njegova fundacija je vložila več milijonov dolarjev v raziskovalne programe pozitivne psihologije, za preučevanje pozitivnega zdravstva, pozitivnega izobraževanja, odpornosti in čuječnosti; pozitivne nevroznanosti, transcendence in duhovnosti; upanja in odpuščanja; ali v moč volje in vztrajnosti pri doseganju ciljev, če jih naštejemo le nekaj. Martin Seligman je tudi sam večkrat priznal ključno vlogo Templetonove fundacije pri uspehu pozitivne psihologije. To vključuje ustanovitev Centra za pozitivno psihologijo (Positive Psychology Center) v Pensilvaniji, vzpostavitev globalne institucionalne mreže znanstvenih revij in publikacij, doktorskih in magistrskih programov, specializiranih tečajev pozitivne psihologije, simpozijev in delavnic ter velikodušne štipendije in nagrade za starejše in mlade raziskovalce pod imenom Templetonova nagrada za pozitivno psihologijo, ki velja za največjo denarno nagrado, ki je bila kadarkoli podeljena v psihologiji.

V skladu s tem, je imela ena od glavnih smeri raziskovanja Centra za pozitivno psihologijo, ki jo je koordiniral Seligman in razvil George Vaillant, dva glavna cilja. Prvič, združiti ugotovitve kulturne antropologije, slikanja možganov in evolucije s preučevanjem posameznih življenj, ki odražajo globoko duhovno komponento; in drugič, preučiti vlogo duhovnosti v uspešnem življenju. Številni drugi pozitivni psihologi so aktivno zagovarjali odnos med duhovnostjo, zdravjem in srečo.

Na primer, v svoji knjigi The How of Happiness: A New Approach to Getting the Life You Want (Kako do sreče: nov pristop k življenju, kot si ga želite, 2008), Sonja Lyubomirsky trdi, da so verujoči ljudje srečnejši, bolj zdravi in ​​si po travmah bolje opomorejo, kot nereligiozni ljudje. Lyubomirsky nadalje ne upošteva dokazov, da je večja sreča verujočih ljudi povezan z medsebojno podporo, občutkom za skupnost ali institucionalno skrbjo ter brani duhovnost in religijo, kot individualno vprašanje, saj trdi, da bodo ljudje, zgolj s tem, da bodo religiozno verovali, izboljšali svoje zdravje in povečali svojo srečo. Prav tako ne preseneča, da so vaje, kot je štetje blagoslovov, pisanje pisem odpuščanja, izražanje hvaležnosti ali redno izvajanje meditacije, med najbolj ponavljajočimi se pozitivnimi psihološkimi nasveti, ki se ponujajo kot zdravila za težave ljudi in kot psihološki ključi za bolj izpolnjeno in uspešno življenje. To je le nekaj primerov, veliko pa je tudi drugih. Podobne trditve lahko najdemo tudi v literaturi za samopomoč.

Navajate Margaret Thatcher, da neoliberalizem ni le ekonomski projekt, ampak tak, ki ekonomijo zgolj uporablja, da preoblikuje razum in srca ljudi. Dejansko se ideja o »samopomoči« zdi zelo individualistična ideologija, ki odgovornost za življenjske priložnosti in izbire prenese zgolj na posameznika – če smo nesrečni, za to ni krivda družba, ampak mi sami. Kakšne povezave imajo »ekonomija sreče«, pozitivna psihologija in industrija samopomoči z organiziranimi političnimi silami, na primer z neoliberalnimi možganskimi trusti (think tanks) in političnimi določevalci?

Obstajata dve glavni povezavi. Prva je politična in se nanaša na dejstvo, da številni pozitivni psihologi in ekonomisti sreče, vključno seveda z njihovimi vodilnimi osebnostmi, niso običajni raziskovalci, ampak zasedajo pomembne položaje moči in vpliva. In ne samo v akademskih krogih, ampak tudi v vplivnih gospodarskih in socialnih institucijah po vsem svetu. Nekateri drugi so pogosto vključeni kot glavni svetovalci za ekonomske in izobraževalne zadeve. Številne druge v svoje delo pogosto vključujejo velika podjetja, nekatera so vodila celo odmevne pobude v ameriški vojski.

Drugi je ideološki. Vzemimo za primer področje izobraževanja. Pozitivno izobraževanje deluje na dveh glavnih in medsebojno povezanih načelih: prvič, spodbujanje »psiholoških veščin za srečo« med mladimi ni samo zaželen cilj sam po sebi, ampak tudi najpomembnejše sredstvo za preprečevanje duševnih bolezni, boljše učenje in boljši akademski uspeh; in drugič, da so psihološki dejavniki bolj temeljni spodbujevalci in ovire pri šolskih dosežkih, kot sociološki ali kontekstualni. V letih od 2008 do 2018, se je pozitivno izobraževanje postopoma uveljavilo kot najvišja izobraževalna prioriteta v številnih državah po svetu. Pojavilo se je večje število zasebnih in javnih združenj, možganskih trustov, svetovalcev in globalnih mrež, ki so prepričevale oblikovalce politik, da spremenijo svoje politične okvirje tako, da se praktike spodbuja k izobraževanju značaja in blagostanja po vsem svetu. To je na primer cilj Mednarodne mreže za pozitivno izobraževanje (International Positive Education Network), ustanovljene leta 2014.

Tovrstne pobude potrebujejo znanstveno podporo in v tem pogledu je bila vloga pozitivnih psihologov in ekonomistov sreče ključna. Slednji so trdili, da pozitivno izobraževanje pomeni revolucionarno spremembo v načinu izobraževanja učencev in to utemeljili s tem, da je izobraževanje, ki je osredotočeno na srečo, ne le dobro izobraževanje, ampak tudi dobra ekonomija. Trdijo, da bi preusmeritev izobraževalnih institucij v smeri pozitivnega izobraževanja, s spremembo odnosa učiteljev, učencev in staršev, ponudila cenejše pobude za naslavljanje težav v izobraževanju. Pozitivni psihologi trdijo, da je treba srečo poučevati v izobraževalnih ustanovah, kot protistrup proti depresiji, pa tudi kot sredstvo za povečanje zadovoljstva z življenjem in pripomoček za bolj ustvarjalno razmišljanje.

Zagotovo ne obstajajo znanstveni dokazi, ki bi podprli trditve, da pozitivno izobraževanje deluje v smeri višjih izobraževalnih standardov, kot so boljši učni uspeh in boljše učenje učencev. Celo nasprotno, številne kritične recenzije, poročila in metaanalize opozarjajo na resne omejitve in težave pozitivne izobrazbe, teoretične in metodološke pomanjkljivosti, pomanjkanje ponovljivosti in primerjalnih študij, premalo empiričnih dokazov, ali šibke in celo kontraproduktivne rezultate. Tako se ponovno zdi, da je uspeh teh idej bolj povezan z ideološkimi vprašanji, kot s kakovostjo raziskav.

Navajate formulo sreče, ki jo je postavil Seligman, po kateri na našo srečo genetski dejavniki vplivajo v 50 odstotkih, 40 odstotkov gre kognitivnim in čustvenim dejavnikom ter našim lastnim odločitvam, le 10 odstotkov pa drugim zunanjim dejavnikom, kot sta izobraževanje in materialni viri. To očitno zanika pomen socialnih pogojev pri oblikovanju naše sreče. Toda kaj to, da pripisuje takšno pomembnost ne le našim subjektivnim odločitvam, ampak našemu genetskemu zapisu, pove o ideološki podlagi te formule?

Čas je pokazal, da ta tako imenovana formula nima nobene znanstvene veljave. Celo pozitivni psihologi so se distancirali od nje.

Po eni strani je povezava sreče z genetskim zapisom posameznikov delovala dobro ne le pri opremljanju študij sreče z videzom trde, pozitivne znanosti, temveč tudi pri razlikovanju tega, kar lahko področje ponudi za razliko od tega, kar so ponujali pisci knjig za samopomoč in drugi strokovnjaki za srečo (npr. osebnostni trenerji in motivacijski govorniki).

Po drugi strani pa je bilo povezovanje sreče z geni le še en način poudarjanja glavne ideje: da ne-individualni dejavniki pri življenjskem ugodju posamezne osebe igrajo precej nepomembno vlogo (približno 10 odstotkov). Zmanjševanje pomena – če ne povsem zanemarjanje – vloge, ki jo lahko pri določanju sreče ljudi igrajo objektivne okoliščine, je bilo eno od značilnosti discipline že od njenega samega začetka.

Če bi bilo tisto, kar trdijo pozitivni psihologi res, bi iz tega sledil neposreden zaključek: zakaj bi krivili družbene strukture, institucije ali slabe življenjske pogoje za občutke depresije, stiske ali zaskrbljenosti glede svoje prihodnosti? Zakaj bi sploh priznali, da privilegirani življenjski pogoji pomagajo razložiti, zakaj so nekateri ljudje uspešnejši in se počutijo bolje kot drugi? Je to še en način, da upravičimo meritokratsko domnevo, da na koncu vsakdo dobi, kar si zasluži? Konec koncev, ko so ne-individualne spremenljivke na ta način skoraj v celoti izrinjene iz formule, kaj drugega kot posameznikove zasluge, trud in vztrajnost bi lahko bile odgovorne za njegovo srečo oziroma njeno pomanjkanje?

Govorite o »psihološkem kapitalu« in o nujnosti ohranjanja nenehnega optimizma, kot podlage za napredek posameznika kot »podjetnika samega sebe«. Toda, če gre za disciplinirajoče sile, ki želijo oblikovati neoliberalne državljane, ki sebe vidijo le kot posameznike na trgu, ali potrebujemo druge oblike kolektivnega optimizma – kot v prepričanju, ki ga je nosilo zgodovinsko socialistično gibanje, da si resnično lahko izberemo pot sreče, le da ne na individualni osnovi? Ali je na mestu bolj splošna kritika cilja, ki ga ima sama sreča?

Eno glavnih področij, ki ga razvijava v knjigi, je odnos med srečo, upravljanjem, podjetništvom in delom. Razvijeva argument, da je sreča postala uporabna strategija za upravičevanje implicitnih organizacijskih hierarhij nadzora in podrejanja korporativni kulturi.

Kadar delovna mesta obljubljajo večjo opolnomočenost in emancipacijo od korporativnega nadzora, natančnejši pogled na organizacijsko resničnost pokaže, da je bilo spodbujanje »sreče na delovnem mestu« še posebej učinkovito pri ravno nasprotnem. Sreča na delovnem mestu še posebej prav pride pri potiskanju odgovornosti navzdol po hierarhični lestvici, s čimer so zaposleni še bolj odgovorni za svoje uspehe in neuspehe, s tem pa tudi za uspehe in neuspehe podjetja. Sreča na delovnem mestu se je prav tako izkazala za priročno, da iz delavcev izvabi večjo zavzetost in učinek, pogosto za relativno manj spodbude; potisniti na stran pomen objektivnih delovnih pogojev, ko gre za zadovoljstvo na delovnem mestu, vključno s plačami; ali pri spodbujanju zaposlenih, da delujejo avtonomno, med tem ko so hkrati dolžni izpolnjevati pričakovanja podjetja, se identificirati z organizacijskimi vrednotami ter izkazovati sprejemanje in podrejenost korporativnim normam.

Najpomembneje pa je, da se je sreča na delovnem mestu izkazala za koristno pri toleriranju in celo sprejemanju delovnih kontradikcij in samo-izkoriščanja zaposlenih. Od delavcev se danes ne pričakuje le, da se bodo s svojimi lastnimi sredstvi fleksibilno prilagodili nenehno spreminjajočim se zahtevam in potrebam korporacije; da se bodo osebno spoprijeli z neugodnimi okoliščinami, neizogibnimi ovirami in večjimi delovnimi obremenitvami; ampak, da bodo hkrati prevzeli tudi bolj dejavno, ustvarjalno in samostojno vlogo pri opravljanju svojih nalog. Od njih se prav tako pričakuje, da imajo radi to, kar počnejo in da o tem razmišljajo ne po nujnosti, ampak kot o viru užitka in samouresničevanja. Zdi se, da delavci od promocije sreče na delovnem mestu nimajo veliko koristi, se je pa nedvomno izkazalo, da ima to velike koristi za organizacije.

Zagotovo to, kar osrečuje podjetja, ni tisto, kar osrečuje delavce. To ne pomeni, da korporacije ne skrbijo za svoje zaposlene, vendar bi bilo naivno misliti, da so mehanizmi nadzora v organizacijski sferi kar nenadoma izginili: bili so samo ponotranjeni.

Če se z vsem tem v mislih končno izkaže, da je sreča to, kar je korporacijam, neoliberalnim vlagateljem in ogromni industriji sreče tako koristno za njihove namene, potem je odgovor na vprašanje, da lahko ima iskanje sreče za nas previsoko ceno, saj je zelo verjetno, da se bo slej ko prej obrnilo proti najbolj ranljivim. Če pa sreča ni to – in se izkaže, da so si korporacije, neoliberalni vlagatelji in industrija sreče besedo za svoje koristi le prisvojili – potem predlagava, da sreče ne opuščamo, temveč da termin premislimo z bolj socialne in kulturne perspektive.

Zagotovo potrebujemo upanje in cilje, ki jih je vredno zasledovati, vendar pa brez otopelega, tiranskega, konformističnega in skoraj religioznega optimizma, ki pride s srečo. Potrebujemo takšno vrsto sreče, ki temelji na kritični analizi, socialni pravičnosti in kolektivnem delovanju, takšno, ki ni paternalistična, ki ne odloča v našem imenu, kaj je dobro za nas in ki se ne obrača proti najbolj ranljivim. Potrebujemo takšno vrsto sreče, katere ključna sestavina ne bo obsedenost z našo notranjostjo in notranjim jazom, ker naša notranjost ni mesto, kjer bi si želeli graditi in preživeti svoja življenja – in zagotovo ni mesto, od koder bomo lahko dosegli kakršne koli pomembne družbene spremembe.

Edgar Cabanas je profesor na univerzi Camilo José Cela v Madridu

Eva Illouz je direktorica študija na École des Hautes Études en Sciences Sociales v Parizu.

David Broder je zgodovinar francoskega in italijanskega komunizma. Trenutno piše knjigo o krizi italijanske demokracije v obdobju po hladni vojni.

David Broder

Vir: https://www.jacobinmag.com/2019/08/happiness-self-help-positive-psychology-eva-illouz-edgar-cabanas

 

Vadite se umirjenosti … nato izgorite.

Ali se spomnite tistega človeka, ki je pred nekaj leti zgorel na klopi v parku na Jesenicah? Verjetno ne. Kajti človek je bil brezdomec, po normah sodobne družbe torej nihče par excellence. Povrh vsega je njegovo izgorevanje menda povzročila prižgana cigareta, ob kateri je zaspal, cigareta pa je, kot se nam na vse pretege trudijo pokazati, sovražnik številka ena v prizadevanjih za dolgo, morda celo večno življenje, to se pravi, grozeči tujek v dobi biopolitik, ki zahtevajo do potankosti higienizirana, brezhibna telesa, ki bodo tvorila legijo zmagovalcev v boju proti smrti. Tisti človek ni bil zmagovalec. Tja v tri dni je ležal na klopi, brezposeln na koncu sveta. Tisti človek pravzaprav sploh ni imel šans postati zmagovalec. Nekoč je sicer imel vse možnosti tega sveta, a ta ubogi, neuki človek brez visokih stremljenj se je sabotiral.

Ali se spomnite tiste Virginie Woolf? Virginia Woolf je pisala knjige, pisala je o potrebi ženske po lastni sobi, prostoru, kjer bo lahko živela svoje življenje, ustvarjala in artikulirala svoje izvirne misli, kakršnekoli misli, vse tiste, ki jih, v nasprotju s prepričanji dominantnih, torej patriarhalnih tokov, resnično tvori. V lastni sobi ji nihče ne bo preživetja pogojeval s prisilo opravljanja njenih edinih družbeno priznanih funkcij, ki so rojevanje, skrb za otroke in odrasle moške, gospodinjenje in drugo neplačano težaško delo z neomejenim delovnim časom.

Nadaljevanje na: https://radiostudent.si/kultura/dlako-z-jezika/vadite-se-umirjenosti-%E2%80%A6-nato-izgorite

Nina Dragičević

Zakaj je Američane tako lahko manipulirati in nadzorovati?

Na kupce, študente, delavce in volivce potrošništvo in behaviorizem gledata na isti način: kot na pasivne, pogojevane objekte.

Kako fascinantna zadeva! Popolni nadzor nad živimi organizmi! – psiholog B.F. Skinner

Korporatizacija družbe zahteva populacijo, ki sprejema nadzor avtoritet, zato je, ko so psihologi in psihiatri začeli zagotavljati tehnike, s katerimi je mogoče nadzorovali ljudi, korporatokracija strokovnjake za duševno zdravje sprejela za svoje.

V svoji najbolj prodajani knjigi »Beyond Freedom and Dignity« (1971) (Onkraj svobode in dostojanstva) je psiholog B.F. Skinner trdil, da sta svoboda in dostojanstvo iluziji, ki ovirata znanost vedenjskega modificiranja, za katero je trdil, da lahko ustvari bolje organizirano in srečnejšo družbo.

Na vrhuncu Skinnerjeve slave v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo za anti-avtoritarce, kot sta bila Noam Chomsky (»The Case Against B.F. Skinner«) (»Primer proti B.F. Skinnerju) in Lewis Mumford očitno, da je Skinnerjev pogled na svet – družba, ki ji vladajo dobronamerni nadzorovalni friki – v nasprotju z demokracijo. V Skinnerjevem romanu »Walden Two« (1948) njegov behaviorističen junak pravi: »Zgodovine ne jemljemo resno«, na kar se je Lewis Mumford odzval: »Ni čudno: če človek ne bi poznal zgodovine, bi svetu vladali Skinnerji, kot je skromno predlagal Skinner v svoji behavioristični utopiji.«

Kot študent psihologije v tistem obdobju se spominjam, da me je bilo zaradi tišine večine psihologov glede političnih posledic Skinnerja in vedenjskega modificiranja sram.

Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja sem kot internist na zaprtem oddelku državne psihiatrične bolnišnice prvič izkusil eno glavnih tehnik vedenjskega modificiranja – »ekonomijo žetonov«. Tam sem prav tako odkril, da se anti-avtoritarci po svojih najboljših močeh trudijo upreti vedenjskemu modificiranju. George je bil hudo depresiven anti-avtoritarec, ki je zavračal pogovor z osebjem, ki pa je iz nekega razloga izbral mene, da sem z njim igral biljard. Moj šef, klinični psiholog, je opazil mojo interakcijo z Georgeom in mi povedal, da mu moram dati žeton – cigareto -, da bi tako nagradil njegovo »prosocialno vedenje«. Temu sem se upiral, poskušal sem razložiti, da imam 20 let, George pa je star 50 let in da bi bilo to ponižujoče. Toda moj šef mi je subtilno zagrozil, da me bo vrgel iz oddelka. Torej sem Georgea vprašal kaj naj naredim. George, ki se je spopadel s stranskimi učinki hude medikalizacije, se je nasmehnil in rekel: »Zmagali bomo. Daj mi cigareto.« Vpričo osebja je George vzel cigareto in jo je dal v žep drugega pacienta, nato pa je zmajujoč z glavo s prezirom pogledal osebje.

Za razliko od Skinnerja, George ni bil »onstran svobode in dostojanstva«. Anti-avtoritarci, kot je bil George, ki ne jemljejo resno nagrad in kazni nadzorovalnih avtoritet, avtoritarne ideologije, kot je vedenjsko modificiranje, prikrajšujejo za popolno dominacijo.

Tehnike vedenjske modifikacije vzburjajo avtoritarce

Če ste kdaj jemali uvod v psihologijo, ste verjetno slišali za »klasično pogojevanje« Ivana Pavlova in za »instrumentalno pogojevanje« B.F. Skinnerja.

Primer Pavlovega klasičnega pogojevanja? Pes zasliši zvonec istočasno ko dobi hrano; potem ko zvonec zazvoni brez hrane, pri psu vzbudi slinjenje. Združite skromno oblečeno privlačno žensko s kakim zanič pivom in pogojujete moške, da se ob pogledu na to zanič pivo spolno slinijo in ga kupijo. Oglaševalska industrija že dlje časa uporablja klasično pogojevanje.

Skinnerjevo instrumentalno pogojevanje? Nagrade, kot denimo denar, so »pozitivne ojačitve«; če nagrade umanjkajo so to »negativne ojačitve«; in kazni, kot električni šoki, so dejansko označene kot »kazni«. Instrumentalno pogojevanje preplavlja učilnice, delovna mesta in zdravljenje duševnih bolezni.

Na Skinnerja je močno vplivala knjiga »Behaviorism« (1924) Johna B. Watsona. Watson je bil deležen nekaj slave v začetku dvajsetega stoletja, ko se je zavzemal za mehaničen, tog in neljubezniv način vzgajanja otrok. Samozavestno je trdil, da lahko vzame kateregakoli zdravega dojenčka in če ima popoln nadzor nad njegovim svetom, ga lahko vzgoji za katerikoli poklic. Ko je bil Watson v svojih zgodnjih štiridesetih, je zapustil univerzitetno življenje in začel novo kariero v oglaševanju pri agenciji J. Walter Thompson.

Behaviorizem in potrošništvo, dve ideologiji, ki sta v dvajsetem stoletju dosegli izjemno moč, sta dve polovici istega kovanca. Na kupca, študenta, delavca in volivca potrošništvo in behaviorizem gledata na enak način: kot na pasivne, pogojevane objekte.

Koga je lažje manipulirati?

Tisti, ki v korporatokraciji pridejo na oblast, so nadzorovalni friki, ki so zasvojeni z močjo nad drugimi ljudmi, zato je za takšne oblasti normalno, da se navdušujejo nad vedenjskim modificiranjem.

Alfie Kohn v knjigi »Punished by Rewards« (1993) (Kaznovani z nagradami), s temeljito raziskavo dokumentira kako vedenjsko modificiranje najbolje deluje na odvisnih, nemočnih, infantilnih, zdolgočasenih in institucionaliziranih ljudeh. Tako je to za avtoritete, ki so zasvojene z nadzorovanjem drugih, to strašna spodbuda za gradnjo družbe, ki ustvarja odvisne, nemočne, infantilizirane, zdolgočasene in institucionalizirane ljudi.

Številne izmed najbolj uspešnih aplikacij vedenjskega modificiranja so vključevale laboratorijske živali, otroke ali institucionalizirane odrasle. Po mnenju teoretikov menedžmenta Richarda Hackmana in Grega Oldhama v knjigi »Work Redesign« (1980) (Preoblikovanje dela) so: »posamezniki v vsaki od teh skupin za mnoge stvari, ki jih najbolj želijo in potrebujejo, neizogibno odvisni od močnih drugih, njihovo vedenje pa je običajno mogoče precej enostavno oblikovati.«

Podobno raziskovalec Paul Thorne v reviji »International Management« (»Fitting Rewards«, 1990) (Mednarodni menedžment – Primerno nagrajevanje) poroča, da če želimo, da se ljudje obnašajo na določen način, morajo biti »dovolj v stiski, da lahko nagrade krepijo želeno vedenje«.

Prav tako je lažje pogojevati ljudi, ki ne marajo tega, kar počnejo. Po mnenju raziskovalca Mortona Deutscha (Distributive Justice, 1985) (Distributivna pravičnost) nagrade najbolj učinkujejo na tiste, ki so odtujeni od svojega dela. To pomaga razložiti, zakaj se otroci, ki imajo diagnozo motnje pozornosti in hiperaktivnosti (ADHD), pri dolgočasnem šolskem delu prav tako dobro odrežejo, kot tako imenovani »normali«, če so za to plačani (glej knjigo Thomasa Armstronga »The Myth of the A.D.D. Child«, 1995 (Mit o otroku z A.D.D.)). Analogno temu Kohn ponuja raziskave, ki kažejo, da so nagrade najmanj učinkovite, ko ljudje počnejo nekaj, kar ni dolgočasno.

Po pregledu literature o škodljivih učinkih nagrajevanja, je raziskovalec Kenneth McGraw zaključil, da bodo nagrade škodljivo vplivale na delo pod dvema pogojema: »prvič, ko je naloga za posameznike dovolj zanimiva, da je ponudba spodbude odvečen vir motivacije in drugič, ko je rešitev naloge dovolj odprta, da koraki, ki vodijo k rešitvi, niso takoj očitni.«

Kohn prav tako poroča, da vsaj deset študij kaže, da nagrade najbolje delujejo pri poenostavljenih in predvidljivih nalogah. Kaj pa pri bolj zahtevnih? V raziskavah o predšolskih otrocih (ki so delali za igrače), starejših otrocih (ki so delali za ocene) in odraslih (ki so delali za denar), so se vsi izogibali zahtevnim nalogam. Večja kot je bila nagrada, lažja je bila naloga, ki so si jo izbrali; ko pa ne gre za nagrade, bodo ljudje verjetneje sprejeli izziv.

Torej, v družbi obstaja zahrbtna spodbuda za nadzorne frike – bodisi psihologe, učitelje, oglaševalce, menedžerje ali druge avtoritete, ki uporabljajo vedenjsko modificiranje. Natančneje, da lahko nadzorniki izkusijo največ nadzora in pridobijo »slo po moči«, morajo biti njihovi subjekti infantilizirani, odvisni, odtujeni in zdolgočaseni.

Anti-demokratična narava vedenjskega modificiranja

Vedenjsko modificiranje je v bistvu sredstvo za nadzor ljudi in s tem za Kohna »po svoji naravi škodljivo za demokracijo, kritično razmišljanje in prosto izmenjavo idej med enakopravnimi udeleženci«.

Za Skinnerja je vse obnašanje nadzorovano od zunaj in mi v resnici nimamo svobode in izbire. Behavioristi vidijo svobodo, izbiro in notranjo motivacijo kot iluzijo ali kot je to imenoval Skinner, kot »fantome«. V sedemdesetih letih dvajsetega stoletja je Noam Chomsky razkril Skinnerjev neznanstveni pogled na znanost, zlasti Skinnerjev pogled, da bi bilo treba znanosti prepovedati preučevanje notranjih stanj in intrinzičnih sil.

V demokraciji so državljani svobodni, da razmišljajo sami zase in raziskujejo, motivirajo pa jih zelo resnične – ne fantomske – intrinzične sile, vključno z radovednostjo in željo po pravičnosti, skupnosti in solidarnosti.

Pri behavioristih je prav tako strašljivo, da lahko njihov zunanji nadzor uniči intrinzične sile naše človečnosti, ki so potrebne za demokratično družbo. Raziskovalec Mark Lepper je uspel zmanjšati intrinzično veselje otrok za risanje z barvnimi flomastri tako, da je vsakemu posebej podelil certifikat za barvanje z barvnimi flomastri. Tudi samo enkratna nagrada za to, kar počnemo radi, lahko za več tednov pobije naš interes.

Vedenjsko modificiranje lahko uniči tudi našo intrinzično željo po sočutju, ki je nujna za demokratično družbo. Kohn ponuja več študij, ki kažejo, da so »otroci katerih starši verjamejo v uporabo nagrad za njihovo motiviranje, manj kooperativni in radodarni (otroci) kot njihovi vrstniki.« Otroci mater, ki so se zanašale na konkretne nagrade, so bili doma manj skrbni in so manj delili z drugimi, kot drugi otroci.

Kako lahko v demokratični družbi otroci postanejo etični in skrbni odrasli? Potrebujejo izkušnje, v katerih smo do njih skrbni, moramo jih jemati resno in jih spoštovati, kar lahko potem modelirajo in vračajo tudi drugim.

Danes so poklici s področja duševnega zdravja presegli vedenjske tehnologije nadzora. Danes neposlušne otroke diagnosticirajo z motnjami pomanjkanja pozornosti, motnjo hiperaktivnosti, opozicionalno kljubovalno motnjo in pediatrično bipolarno motnjo ter jih poskušajo obvladati z močnimi sedativnimi zdravili. Medtem ko imajo velika farmacevtska podjetja od predpisovanja zdravil neposredne koristi, ima celotna korporatokracija koristi od legitimacije pogojevanja in nadzorovanja strokovnjakov s področja duševnega zdravja.

Bruce E. Levine

Vir: https://www.alternet.org/2012/10/why-are-americans-so-easy-manipulate-and-control/

Napotili:
https://en.wikipedia.org/wiki/Bruce_E._Levine
http://brucelevine.net

Vaš življenjski slog je bil v naprej določen

Pravi razlog za štirideseturni delovni teden

No, pa sem ponovno v svetu dela. Našel sem si dobro plačano inženirsko službo in življenje se po devetih mesecih potovanja končno vrača v normalne okvirje.

Ker sem, ko sem potoval, živel precej drugačen življenjski slog, je ta nenaden prehod nazaj na običajni osemurni dnevni delovni ritem, razkril nekaj o njem, kar sem prej spregledal.

Od trenutka, ko so mi ponudili službo, sem z denarjem začel ravnati veliko bolj brezskrbno. Ne povsem brezumno, samo nekoliko hitreje izvlečem denarnico. Na primer, ponovno si kupujem drago kavo, čeprav niti približno ni tako dobra, kot je bila tista na Novi Zelandiji, in čeprav ne vključuje izkušnje, da bi jo lahko popil na sončni terasi. Ko sem potoval, so bili tovrstni nakupi manj impulzivni in sem v njih bolj užival.

Ne govorim o velikih, ekstravagantnih nakupih. Govorim o majhnih, priložnostnih in naključnih izdatkih za stvari, ki v resnici mojemu življenju ne dodajajo kakšne vrednosti. In še kakšna dva tedna dejansko sploh ne bom dobil plače.

Ko pogledam nazaj, lahko ugotovim, da ko sem imel dobro službo, sem to vedno počel – ko sem bil poln denarja, sem na veliko trošil. Po tem, ko sem devet mesecev živel z nahrbtnikom in brez dohodka, se tega fenomena, ko se pojavi, nekoliko bolj zavedam.

Predvidevam, da to počnem, ker menim, da sem zdaj, ko sem ponovno dobro plačan strokovnjak, ponovno pridobil določen status, kar mi očitno daje pravico do določene stopnje potratnosti. Obstaja nenavaden občutek moči, ki ga pridobiš, ko lahko brez vsakega kritičnega premisleka pustiš za seboj nekaj dvajsetakov. Če veš, da se ti bo ta denar hitro povrnil, ti ta moč denarja daje dober občutek.

Kar počnem, sploh ni tako nenavadno. Zdi se, da to počnejo tudi vsi drugi. Pravzaprav mislim, da sem se, potem, ko sem nekaj časa preživel stran od nje, samo vrnil v normalno potrošniško miselnost.

Eno od najbolj presenetljivih odkritij, na katero sem naletel med svojim potovanjem, je bilo, da sem tekom potovanja po tujih deželah (vključno z državami, ki so bile dražje od Kanade) na mesec zapravil veliko manj denarja kot v času, ki sem ga v službi preživel doma. Imel sem veliko več prostega časa, obiskal sem nekatere najlepših krajev na svetu, levo in desno sem se srečeval z novimi ljudmi, bil sem pomirjen in miroljuben ter sem se tudi drugače imel nepozabno, in nekako me je vse to stalo veliko manj, kot moj ponižni osemurni delovni življenjski slog, tukaj v enem od najcenejših mest v Kanadi.

Zdi se, da sem, ko sem potoval, za svoj denar dobil veliko več. Zakaj?

Kultura nepotrebnega

Tukaj na zahodu življenjski slog nepotrebnega trošenja poslovni interesi gojijo in negujejo namenoma. Podjetja različnih industrij imajo veliki interes, da smo ljudje nagnjena k nepremišljenemu ravnanju s svojim denarjem. Kadarkoli je to le mogoče, si prizadevajo spodbujati navade ljudi po priložnostni ali nebistveni porabi.

V dokumentarnem filmu The Corporation (2003), je psihologinja za trženje govorila o eni od metod, ki jih uporablja, da bi povečala prodajo. Njeni sodelavci so izvedli študijo o učinku otroškega »gnjavljenja« na verjetnost, da bodo starši svojemu otroku kupili igračo. Ugotovili so, da se od 20% do 40% nakupov igrač ne bi zgodilo, če otrok svojim staršem ne bi »gnjavil«. Prav tako ne bi prišlo do vsakega četrtega obiska tematskega parka. Te študije so uporabili za neposredno trženje svojih izdelkov otrokom in jih pri tem spodbujali, da za nakup svojim staršem »gnjavijo«.

Samo ta marketinška kampanja predstavlja več milijonov dolarjev, ki so bili porabljeni, ker je bilo povpraševanje ustvarjeno popolnoma umetno.

»Potrošnike lahko manipulirate, da si želijo in zato tudi kupijo vaše izdelke. To je igra.« Lucy Hughes, soavtorica »The Nag Factor« (Faktorja gnjavljenja)

To je samo majhen primer nečesa, kar se dogaja že zelo dolgo. Velika podjetja niso svojih milijonov zaslužila, ker so iskreno promovirala vrline svojih izdelkov, ustvarila so jih tako, da so ustvarila kulturo več sto milijonov ljudi, ki kupujejo veliko več, kot potrebujejo in ki poskušajo svoje nezadovoljstvo pregnati z denarjem.

Stvari kupujemo, da se razvedrimo, da tekmujemo s svojimi sosedi, da izpolnimo svoje otroške vizije o tem, kakšno bo naše odraslo življenje, da svetu kažemo svoj status in zaradi veliko drugih psiholoških razlogov, ki imajo zelo malo opraviti s tem, kako uporaben je v resnici izdelek. Koliko stvari imate v vaši kleti ali garaži, ki jih v preteklem letu sploh niste uporabili?

Resničen razlog za štirideseturni delovni teden

Ultimativno orodje korporacij, da ohranjajo tovrstno kulturo, je razvoj 40-urnega delovnega tedna, kot običajnega načina življenja. V teh delovnih pogojih morajo ljudje izgraditi svoje življenje ob večerih in ob vikendih. Ta ureditev nas dela naravno bolj nagnjene k večjemu zapravljanju za razvedrilo in udobje, ker je naš prosti čas tako omejen.

Le nekaj dni sem nazaj na delu in vendar že opažam, da hitro iz svojega življenja opuščam bolj zdrave dejavnosti kot so: hoja, telovadba, branje, meditacija in dodatno pisanje.

Ena najbolj očitnih podobnosti med temi dejavnostmi je, da stanejo malo ali nič denarja, vendar zanje potrebujemo čas.

Nenadoma imam veliko več denarja in veliko manj časa, kar pomeni, da imam veliko več skupnega s tipičnim delovnim Severnoameričanom, kot sem imel še pred nekaj meseci. Ko sem bil v tujini, ne bi dvakrat premišljeval o tem, da bi dan preživel med sprehajanjem po narodnem parku ali da bi nekaj ur prebiral knjigo na plaži. Zdaj se kaj takšnega zdi, da ne pride v poštev. Če bi počel eno ali drugo, bi mi to med vikendom vzelo večino dragocenega časa!

Zadnja stvar, ki si jo želim početi, ko pridem domov z dela je, da še telovadim. To je tudi zadnja stvar, ki si jo želim početi po večerji, ali pred spanjem, ali takoj po tem, ko se zbudim; in to je resnično tudi ves čas, ki ga med vikendom sploh imam na voljo.

To se zdi problem s preprosto rešitvijo: delajte manj, da bi lahko imeli več prostega časa. Sam sem sebi že dokazal, da lahko živim izpolnjujoč življenjski slog z manj, kot dobim zdaj. Na žalost je to v moji industriji in v večini drugih, skoraj nemogoče. Ali delaš 40-ur in več, ali ne delaš. Moje stranke in pogodbeniki so vsi trdno zasidrani v kulturi standardnega delavnega dne, zato ne bi bilo praktično, če bi jih prosil, da od me po 13. uri ne zahtevajo ničesar več, čeprav bi v kaj takega morda lahko prepričal svojega delodajalca.

Osemurni delovni dan se je razvil v 19. stoletju med industrijsko revolucijo v Veliki Britaniji, kot oddih za tovarniške delavce, ki so bili pred tem izkoriščani v 14 ali 16 urnem delovnem dnevu.

Z napredkom tehnologije in delovnih metod, so bili delavci v vseh industrijah sposobni proizvajati veliko več vrednosti v krajšem času. Mislili bi si, da bo to vodilo do krajšega delovnega dne.

Toda 8-urni delovni dan je za velika podjetja preveč donosen, ne zaradi dela, ki ga ljudje v teh osmih urah opravijo (povprečni pisarniški delavec v 8 urah opravi manj kot tri ure dejanskega dela), ampak zato, ker ta omogoča takšno nakupov željno javnost. Omejevanje prostega časa pomeni, da ljudje plačujejo veliko več za udobje, razne zadovoljitve in kakšne druge sprostitve, ki jih lahko kupijo. To jih zadržuje pri gledanju televizije in njenih oglasov. To jih zunaj dela zadržuje tudi v neambicioznosti.

Zapeljali so nas v kulturo, ki je zasnovana tako, da nas pušča utrujene, lačne razvajanja in zaradi katere smo pripravljeni plačati veliko za udobje in zabavo, in kar je najpomembneje, zaradi nje smo še vedno nezadovoljni z našimi življenji, zato si še naprej želimo stvari, ki jih nimamo. Tako veliko kupujemo, ker se nam še vedno zdi, da nekaj manjka.

Zahodne ekonomije, zlasti ta v ZDA, so bile zelo preračunljivo zgrajene na temelju zadovoljevanja, odvisnosti in nepotrebne porabe. Trošimo, da se razvedrimo, da se nagradimo, da proslavimo, da tako rešujemo probleme, da dvignemo svoj status in da ublažimo dolgčas.

Si lahko predstavljate kaj bi se zgodilo, če bi vsa Amerika nehala kupovati toliko nepotrebne krame, ki našim življenjem ne dodaja veliko trajne vrednosti?

Ekonomija bi propadla in si nikoli več ne bi opomogla.

Vsi ameriški problemi, o katerih se veliko piše, vključno z debelostjo, depresijo, onesnaženjem in korupcijo, so cena ustvarjanja in vzdrževanja trilijone dolarjev vredne ekonomije. Da bi bila ekonomija »zdrava«, mora Amerika ostati nezdrava. Zdravi, srečni ljudje nimajo občutka, da bi potrebovali veliko tega, česar še nimajo, kar pomeni, da ne kupujejo veliko ropotije, ne potrebujejo toliko zabave in zaradi tega tudi ne gledajo veliko oglasov.

Kultura osemurnega delovnega dne je najmočnejše orodje velikih podjetij, da ohranjajo ljudi v tem nenehnem stanju nezadovoljstva, v katerem je odgovor na vsako težavo, da nekaj kupimo.

Mogoče ste že slišali za Parkinsonov zakon. Pogosto se uporablja v povezavi s porabo časa: več časa kot vam je na voljo, da nekaj naredite, več časa boste za to potrebovali. Presenetljivo je, koliko lahko narediš v dvajsetih minutah, če je teh dvajset minut ves čas, ki ti je na voljo. Če pa imaš na voljo celo popoldne, bo verjetno vse skupaj trajalo veliko dlje.

Večina nas na ta način obravnava tudi denar. Več kot zaslužimo, več zapravimo. Ne gre za to, da moramo nenadoma kupiti več samo zato, ker več zaslužimo, ampak gre samo za to, da lahko, zato to tudi počnemo. Pravzaprav se nam je zelo težko izogniti povečanju življenjskega standarda (ali pa vsaj naši stopnji porabe) vsakič, ko dobimo višjo plačo.

Ne mislim, da se moramo odpovedati celotnemu grdemu sistemu, iti živeti v gozd in se pretvarjati, da smo gluhonemi, kot je pogosto sanjaril glavni junak Varuha v rži, Holden Caulfield. Vsekakor pa bi nam bilo veliko bolje, če bi dobro razumeli, kaj si veliki komercialni interesi za nas resnično želijo da smo. Že desetletja se trudijo ustvariti milijone idealnih potrošnikov, in to jim je tudi uspelo. Razen, če ste v sistemu kakšna anomalija, je bil vaš življenjski slog že v naprej določen.

Popoln potrošnik je nezadovoljen, vendar upa, nezainteresiran je za resen osebni razvoj, zelo prilagojen na televizijo, dela s polnim delovnim časom, zasluži določen spodoben znesek, v prostem času pa se vdaja užitkom in se tako nekako prebija.

Ste to vi?

Pred dvema tednoma bi dejal ne, to nisem jaz, toda če bodo vsi moji tedni podobni minulemu, potem bo to samo moja pobožna želja.

David Cain   

Vir: https://www.filmsforaction.org/news/your-lifestyle-has-already-been-designed/

Napotili:
http://zofijini.net/koticek_komercializiacija/
https://www.raptitude.com

Milijardni posli in kako so spremenili naš svet

Billion Dollar Deals and How They Changed Your World (Jacques Peretti, BBC, 2017)

Nova tridelna dokumentarna oddaja Jacquesa Perettija posneta za BBC, raziskuje komercialne imperative, ki stojijo za in oblikujejo dogajanje na tako vitalnih in pomembnih področjih naših življenj kot so zdravje, denar in delo.

Zdravje

V prvem delu se oddaja posveča zdravju in vse bolj obsežni medikalizaciji simptomov, ki so še nedolgo nazaj veljali za povsem normalna človeška stanja.

Kaj če narobe razumemo svet? Kaj če niso politiki in svetovni dogodki tisti, ki oblikujejo naša življenja, ampak posli? Zdravniki danes predpisujejo tablete kot bi bili bomboni. Največjo porast doživljajo antidepresivi. Kako smo postali družba tabletomanov? Šlo je za poslovni načrt, strategijo, ki je življenje spremenila v bolezen in vsakega od nas v pacienta.

V poznih sedemdesetih je Henry Gadsden, direktor velikega farmacevtskega podjetja, za poslovno revijo povedal, da je industrija v težavah. S tem ko zdravi le bolezni, omejuje svojo bazo potencialnih strank. Toda z novo definicijo bolezni, obravnavo tudi tistih, ki so zdravi in sprejemanjem zdravil na recept kot nekaj tako vsakdanjega kot žvečenje žvečilke, bi lahko zdravili sodobno življenje samo.

To so bile sanje, vizija, ki je kmalu vodila marketinško mašinerijo ene najbolj dobičkonosnih industrij na planetu. Štiri leta kasneje, so bili psihiatri zbrani na konferenci Ameriškega psihiatričnega združenja (American Psychiatric Association). Gadsden je na konferenci predstavil nov priročnik, ki je napovedal veliko spremembo v načini kako definiramo in diagnosticiramo mentalne bolezni. Knjiga je bila tretja izdaja Diagnostičnega in statističnega priročnika (DSM), ki ga izdaja ameriško psihiatrično združenje. Namen priročnika je klasificirati vse mentalne bolezni, vključno z novo identificiranimi motnjami. Mož, ki je bil izbran, da ga napiše, je bil takrat 41 letni psihiater Robert Spitzer. Njegov priročnik DSM-III je spremenil naše razumevanje mentalnih bolezni in predstavil 265 diagnostičnih kategorij, ki so spremenili teorijo in prakso mentalnega zdravja.

Toda danes tudi zdravniki sami dvomijo v naraščanje priljubljenosti diagnoz kot je recimo motnja pozornosti (ADHD). V ZDA se trenutno že vsak sedmi otrok zdravi za to motnjo z zdravili, katerih dolgoročnih učinkov še ne moremo poznati. Eden od zdravnikov ocenjuje, da je le za vsakega desetega otroka, ki ga pripeljejo k njemu na zdravljenje, pa še v tem primeru gre za selekcionirano skupino staršev, ki iščejo alternativo tabletam, ta diagnoza dejansko primerna. Tako pa imajo vsi diagnozo, ki jim bo tako ali drugače sledila do konca življenja.

Tudi povsem zdravi ljudje se v želji po izboljšanju svojih sposobnosti zatekajo k tabletam. Sodobni podjetniki, nadobudni študenti in drugi v pehanju za uspehom, danes iščejo kognitivne spodbujevalce, da bi tako (p)ostali konkurenčnejši, premagali občasno lenobo in potrebo o počitku. »Ljudje si ne želijo več zaostajati,« pravi eden od uporabnikov tako imenovanih pametnih tablet oz nootropikov.

V oddaji se dotaknejo tudi cenovnega izsiljevanja farmacevtskih družb in uporabe dragocenih zdravstvenih podatkov, ki posegajo v našo privatnost in dobrobit, v komercialne namene.

Ali vsi, ki danes prejemajo antidepresive te zares potrebujejo ali je bila letvica za njihovo diagnozo iz tega ali onega razloga postavljena prenizko? In, kot izpostavi Peretti, ali zdravila celo omogočajo revščino? Če ljudi zdraviš tako, da se ti lahko soočajo z nevzdržnimi okoliščinami, ali s tem res rešujemo življenja ali zgolj učinkovito zatiramo potrebo po spremembi?

Od sindroma ADHD (hiperaktivnosti) pri otrocih do načina, kako zdravniki diagnosticirajo depresijo pri odraslih, oddaja raziskuje posle, ki so spremenili način, kako govorimo o duševnem zdravju in kako ga zdravimo. Kakšna je resnična zapuščina teh poslov? Jacques Peretti raziskuje posle med zdravstvenimi delavci in farmacevtskimi podjetji in se sprašuje, ali so se Gadsdenove sanje o zdravljenju sodobnega življenja uresničile.

Denar

V letu 2015 se je prvič v zgodovini zgodilo, da so kreditne kartice in virtualne transakcije presegle obseg gotovinskih plačil. Toda zakaj obračamo hrbet denarju in s čim ga nadomeščamo?

V drugi epizodi serije Peretti raziskuje posle, ki so oblikovali načine kako danes razumemo denar. Od izuma Paypala v devetdesetih letih do ekonomije aplikacij na pametnih telefonih, ki je sledila deset let kasneje, ta epizoda pripoveduje zgodbo o tem, kako so tehnološki velikani povzročili revolucijo digitalnega plačevanja in oblikovali načrt, da se nekega dne za vedno znebijo fizičnega denarja. Toda ali je ta novi svet digitalne, hitre porabe res v našem interesu?

Delo

Kako smo prišli od žigosanja kartic ob prihodu na delo, do preverjanja svoje službene elektronske pošte sredi noči in opravljanja štirih služb hkrati? Kako je delo od tega, kar počnemo, postalo naša osebna identiteta?

Od ustvarjanja skupnih vrednot na delovnem mestu v osemdesetih letih, do dogovora, ki je privedel do napihovanja direktorskih plač in odsotnosti vsake varnosti na delovnem mestu, Peretti razkriva, kako so ključne odločitve v zadnjih desetletjih revolucionizirale delovna mesta in našo percepcijo samega dela. Prav tako preveri avtomatizacijo na delovnem mestu. Toda ali bo doba robotov olajšala naše delovno življenje ali nas naredila za odvečne?

V sredini sedemdesetih se je v ZDA kot odziv na vse večjo konkurenco predvsem Japonske, na osnovi dveh knjižnih uspešnic, pričela uveljavljati japonska kultura dela, a z ameriškimi vrednotami. Ta kultura dela ne pojmuje le kot delo, ampak kot nekaj več. Podjetje te ne samo zaposluje, ampak ti daje tudi vrednote.

V devetdesetih se je tej vse bolj prevladujoči kulturi dela pridružila tudi gonja po učinkovitosti in bolj učinkoviti selekciji kadrov. Delavce so razdelili v tri skupine, glede na njihovo kakovost oziroma učinkovitost, pri čemer se je predvsem po najkvalitetnejših kadrih pričelo veliko povpraševanje, kar jim je izjemno dvignilo ceno in povzročilo napihovanje tako imenovanega »balona bonusov«.

V novem tisočletju se je prekariziranju delavstva pridružila še grožnja avtomatizacije. A kot so pokazali nedavni primeri, avtomatizirana prihodnost morda ne bo takšna kot si jo predstavljamo, v kateri roboti opravljajo delo namesto nas, ampak bodo ti skupaj z računalniški algoritmi uporabljeni le za to, da nas bodo nadzorovali, ocenjevali in ohranjali v vse težjem ritmu, vse bolj težaškega dela za vse manj plačila.

Napotila:
https://www.bbc.co.uk/programmes/b096sjk2
https://www.express.co.uk/showbiz/tv-radio/865501/billion-dollar-deals-and-how-they-changed-your-world-review
https://www.theguardian.com/tv-and-radio/2017/sep/28/billion-dollar-deals-the-pact-jacques-peretti-brilliant
https://www.mladina.si/118060/bolezenski-razcvet/