Tagged: Delo

Pozor, v Sloveniji je izjemno veliko bolezni, ki so posledica parazitov!

Težko se je boriti proti slabi znanosti. Ko smo se pred dnevi na okrogli mizi pogovarjali o etiki na spletu, smo se med drugim strinjali, da je kriva odsotnost uredniške presoje; tako med novinarji kot med oglaševalci. Ta odsotnost urednikovanja se kaže v preprostem sprenevedanju in prelaganju odgovornosti. Pred dnevi je na primer Delova priloga Ona objavila intervju o izjemno škodljivih kapljicah MMS. Ko je javnost uredništvo vprašala po odgovornosti, so le-to preložili na bralca, ki naj namesto novinarke ter urednice presoja, kaj je res in kaj ne:

“Članek je v obliki intervjuja in to so trditve sogovornice, ne naše. Na bralcih stoji odločitev, na katero stran se bodo postavili. Predlagamo, da še enkrat pozorno preberete vprašanja in odgovore, tudi tisto, ko sprašujemo, zakaj avtorica za posledice ne prevzema odgovornosti.”

Nekaj je zelo narobe, če uredništvo objavi intervju, ki promovira zdravju škodljivo prakso, odgovornost pa prenese na bralca. Zanimivo, da se tej odpove celo intervjuvanka, domnevna zdravnica, Antje Oswald. Najprej veliko besed o zdravilni rabi klorovega dioksida, nato pa še spiranje odgovornosti z opozorilom, da ni primeren za vse. Novinarka očitno tudi ni čutila potrebe, da bi preverila kredibilnost gostje. Ni težko, vzame pa več kot pol ure.

Nadaljevanje na: https://medium.com/@praprotnix/pozor-v-sloveniji-je-izjemno-veliko-bolezni-ki-so-posledica-parazitov-74d7c669e0a8

Matej Praprotnik

Advertisements

Namesto spomina na upor žensk celodnevni šoping

Vabilo na ‘šoping izlet’, ki ga ŠOU organizira 8. marca, nas ne bi smelo presenetiti, poudarja Majda Hrženjak.

Resor za obštudijske dejavnosti ljubljanske študentske organizacije je pred dnevi objavil vabilo na – »celodnevni šoping«. V sosednjo državo so, ker da se dan žensk »bliža s svetlobno hitrostjo«, povabili »dekleta«, vabilo na izlet, ki bo 8. marca, pa zaključili s pozivom: »Ne odlašaj in se nam pridruži, saj veš, šoping je najboljša terapija!«.

Da je »naravnost kriminalno«, da študentska organizacija dan žensk in ženske na sploh povezuje z nakupovanjem, opozarjajo v študentskem društvu Iskra. »Za ženske, ki jih študentska organizacija pokroviteljsko imenuje ‘dekleta’, naj bi bilo nakupovanje ‘najljubše darilo’ in celo najboljša terapija! Ženske nismo po naravi nagnjene k nakupovanju kot prostočasni aktivnosti. To je nizkoten predsodek in stereotip. Za predsodke o ženskah pa je znano in dokazano, da škodljivo vplivajo na samopodobo in položaj žensk v družbi, enako velja za spolno objektivizacijo, ki ženske prikazuje kot objekte za ugodje drugih, in ne kot polne osebe,« so v študentskem društvu zapisali na svoji spletni strani po tem, ko so v ŠOU objavili vabilo na celodnevni šoping 8. marca, ki se kot mednarodni dan žensk praznuje od leta 1917 na pobudo Klare Zetkin, ki jo je dala na mednarodni konferenci socialističnih žensk sedem let pred tem.

»Če ima študentska organizacija le kanček spoštovanja do boja za pravice žensk in zavedanja o škodljivosti spolnih stereotipov, bo dogodek odpovedala oziroma ga prestavila na drug datum ter se ob osmem marcu izjasnila o svojih stališčih do seksizma in položaja žensk, kar dolguje vsem študentkam, ki naj bi jih zastopala,« so še pozvali v društvu Iskra in hkrati povabili na protest, ki bo na Kongresnem trgu ob dnevu žensk, ko bodo med drugim zahtevali tudi konec »takšnemu škodljivemu stereotipiziranju in pokroviteljskemu odnosu do žensk«.

ŠOU: Nepačna in neprimerna komunikacija

Da je pri dogodku »nakupovalni izlet« prišlo »do popolnoma napačne in neprimerne komunikacije resorja za obštudijske dejavnosti«, zdaj pojasnjujejo v ljubljanski študentski organizaciji: »V zanosu in pripravi strategije komuniciranja, so napačno ocenili, da bi bila primerna komunikacija dogodka, kot nakupovalnega izleta na dan žensk. To nikakor ni bila osnovna ideja izleta«. Na vprašanje, kakšna bi bila po njihovem ‘pravilna in primerna komunikacija’ tega dogodka, pa odgovarjajo: »Komunikacija je že popravljena, in sicer je, kot je bilo v osnovi projekta zamišljeno, to nakupovalni izlet namenjen študentom in študentkam«.

V študentski organizaciji tudi trdijo, da se »močno, aktivno in redno se zavzemamo za emancipacijo žensk«. Resor za obštudijske dejavnosti, ki organizira »nakupovalni izlet« na dan žensk, vodi Bojan Tepić. Tudi v vodstvih preostalih petih resorjev ljubljanske študentske organizacije ni žensk. »Res je, da v trenutnem predsedstvu ni nobene ženske predstavnice, ampak žal ni tudi nobena kandidirala,« na to odgovarjajo v organizaciji, v kateri pa »celodnevnega šopinga« na dan žensk ne nameravajo odpovedati, ker da njegov namen »ni obeleževanje mednarodnega dneva žensk«, ampak je »študentom in študentkam omogočiti ugoden obisk nakupovalnega središča«.

Privid enakosti

Vabilo na ‘šoping izlet’, ki ga študentska organizacija organizira 8. marca, nas ne bi smelo presenetiti, poudarja sociologinja in raziskovalka pri Mirovnem inštitutu Majda Hrženjak, ki se ukvarja s socialnimi politikami in študijami spolov. »Vrtinec potrošništva je eden od generatorjev neoliberalnega kapitalizma, ki enakost izenači s prividom enakosti v potrošniški izbiri in naraščanje potrošniške moči žensk slavi kot doseženo enakost spolov,« nadaljuje raziskovalka. Ženske se tako preko industrije oglaševanja vabi v modno in kozmetično meko, da naj izkoristijo priložnosti tržne ekonomije in se osvobodijo tradicionalnih spolnih vlog. Tako se, kot poudarja Majda Hrženjak, vzpostavljajo nove strukture podrejanja žensk v sodobnem kapitalizmu, pri čemer ‘starih’ neenakosti niti slučajno še nismo presegli – nasprotno, v neoliberalizmu se krepijo.

»8. marec je spominjanje upora žensk proti nečloveškim delovnim pogojem in prenizkim plačam, boja za volilno pravico in protesta proti nasilju, zato je v današnjih razmerah praznik z izjemno težo – ne samo za ženske,« opozarja raziskovalka. »Povabilo na šoping za 8. marec pove veliko o kapacitetah Študentske organizacije Univerze v Ljubljani, upam pa, da ne tudi o kapacitetah študirajoče mladine.«

Mojca Zabukovec

Vir: https://www.delo.si/novice/ljubljana/namesto-spomina-na-upor-zensk-celodnevni-soping.html

Pridelujemo hrano, da nahranimo podgane?

V medijih pogosto zakroži ocena, da kar tretjina svetovne hrane konča v smeteh. V Evropski uniji je lani nastalo poročilo, ki ugotavlja, da Evropejci na leto zavržemo kar 88 milijonov ton hrane, kar je vrednostno enako 143 milijardam evrov. Del hrane se izgubi na vsakem koraku, daleč največ pa je zavrže končni potrošnik; v EU 46,5 milijona ton.

Če omenim krizo iz prejšnjega desetletja, se nam misli takoj usmerijo k finančni krizi, ki se je začela s propadom investicijske banke Lehman Brothers septembra 2008, a to pomeni, da smo lahko srečni, da živimo v tem delu sveta. Za tiste manj srečne se je izjemno huda kriza začela že vsaj leto prej; od konca leta 2006 do sredine 2008 so namreč cene hrane na svetovnih trgih izrazito poskočile in v mnogih revnih ter razvijajočih se državah je pomanjkanje hrane privedlo do nemirov in izgredov.

Nadaljevanje na: http://svetkapitala.delo.si/ikonomija/pridelujemo-hrano-da-nahranimo-podgane-4365

Klemen Košir

Richard Wolff o izvoru potrošništva

Richard Wolff je zaslužni profesor ekonomije na Univerzi v Massachusettsu in trenutno gostujoči profesor na New School University v New Yorku. V svojem strokovnem delu se ukvarja s kritično primerjavo alternativnih ekonomskih teorij (neoklasična, keynesianska in marksistična), aplikacijo napredne razredne analize na sodobni globalni kapitalizem in spremljanjem razvoja marksistične ekonomije. Je član uredništev številnih akademskih revij, vključno z »Rethinking Marxism«. Redno objavlja analize trenutnega gospodarskega dogajanja na spletnih straneh www.globalmacroscope.com in www.monthlyreview.org/mrzine. Skupaj s Stephenom Resnickom je napisal številne knjige, med drugim: The Economics of Colonialism: Britain and Kenya (Ekonomija kolonializma: Britanija in Kenija); Rethinking Marxism: Struggles in Marxist Theory (Na novo premišljeni marksizem: boji v marksistični teoriji); Knowledge and Class: A Marxian Critique of Political Economy and Economics: Marxian versus Neoclassical (Znanje in razred: marksistična kritika politične ekonomije in gospodarstva: marksistična proti neoklasicistični). Skupaj s Harriet Fraad in Stephen Resnick pa je napisal knjigo: Bringing it all Back Home: Class and Gender in the Modern Household (Na domačem pragu: razred in spol v modernem gospodinjstvu). Predavanje temelji na njegovi istoimenski knjigi iz leta 2009: Capitalism Hits the Fan: The Global Economic Meltdown and What to Do About It (Kapitalizem v resnih težavah: globalna ekonomska kriza in kaj lahko v zvezi s tem naredimo) itd.

Transkript:

»Spregovoril bi o potrošništvu. Ne o dobrinah in storitvah, ki so del življenja in ki vzdržujejo naše življenje, ampak o potrošništvu kot bistvu našega življenja. To je tisto, kar razni pridigarji, rabini in duhovniki pogosto obsojajo ko pravijo: »ne bodite preveč materialistični, spomnite se, da so drugi deli življenja prav tako pomembni kot kvantiteta in kvaliteta dobrin in storitev, ki jih dobite; odnosov, ki jih imate z ljudmi, ki jih imate radi; odnosov, ki jih imate z ljudmi, s katerimi delate, ki jih srečujete, sosedi in tako naprej.« Zakaj nam ljudje tako pogosto govorijo, da se naj izogibamo ali da naj bomo pozorni na potrošništvo? Zakaj ljudje tako precenjujejo potrošnjo, nakupovanje, kopičenje stvari? Je to kakšna temeljna človekova napaka, je to del človekove narave, ki je vsem enaka? Mislim, da ne. Mislim, da ima to opraviti s posebno ekonomsko ureditvijo v naši družbi in o tem želim govoriti. Pri tem imam v mislih kako organiziramo delo in nagrajevanje dela. Poglejmo kako to počnemo. Množici ljudi rečemo, da morajo imeti službo. Bolj ali manj od ponedeljka do petka morate ob določeni uri, ob osmih zjutraj priti na delo in tam ostati do štirih ali petih popoldne. Dokler ste na delovnem mestu, morate opravljati takšno delo, na takšne načine, s takšnimi orodji in opremo. Ko boste končali, bo delo, ki ste ga opravili, nemudoma pripadalo nekomu drugemu. Delavec, ki pomaga proizvajati praktično vse, gre na koncu delovnega dneva domov in nima nobenih pravic do tega, kar je pomagal ustvariti. To pa povzroča težave. Mogoče se jih ne zavedate, mogoče se psihološko niste pripravljeni soočiti s tem kar izgubljate, ampak ste prav tako jezni, kot mali otrok v peskovniku, ki se igra z igračo, dokler ne pride mimo drugi otrok in mu jo vzame ter se gre igrati v drugi del peskovnika. Nekaj vam je bilo odvzeto. Nekaj ni več vaše, pod vašim nadzorom. Z vašo igračo se ne morete več niti igrati. Je res vaša? Tovrstna vprašanja in dileme ne izginejo ko odrastete, ker se ponovno pojavijo na delovnem mestu. Vsi poznate to. Kakšno je nadomestilo, ki je na voljo delavcem, ki delajo ves dan, za nekaj na voljo dajejo svoje mišice in možgane ter to nato izgubijo. Odgovor je vaše plačilo, dohodek. Od zgodnjega življenja naprej vas učijo, da je to razumna izmenjava. Vi pridete, delate, ustvarjate, dajete in dobite denar. Sredstvo potrošnje. Potrošnik je tisti del vas, ki je nagrada za delo. Delo intriznično ni le ne-zadovoljujoče, lahko je tudi zelo neprijetno. Za mnoge od nas tudi dejansko je. Toda nelagodje, bolečino, izgubo časa na delu premestimo tako, da si rečemo oz. nam je povedno: »da res je, toda lahko boš trošil«. Potrošnja je nagrada za delo. Skrita v tej ureditvi je predpostavka, da je delo verjetno – in nekako je sprejemljivo – dolgočasno, neprijetno, nezaželeno. To je negativno, ki je kompenzirano s pozitivnim, ki je potrošnja. Če ste odraščali in živeli v takšni družbi, boste seveda nagnjeni k temu, da boste slej ko prej precenjevali potrošništvo. To je dobesedno dobra stran življenja. Delate ves dan, da lahko greste zvečer v trgovski center. V prehodu od neprijetnega dela dneva, do dela dneva, v katerem trošite, imate premor, ki mu pravite »happy hour«. To je način kako prepoznate, da je bilo prejšnjih osem ur nesrečnih. Delo je v ekonomiji dojeto kot motnja oz. kot nekaj kar ni zabavno, je dolgočasno, izgubljeno, neprijetno. Potrošnja pa je nekaj pozitivnega, dobrega. Naučeni ste misliti, da je delo sprejemljivo kot breme, ker je, če ste ustrezno plačani, primerno kompenzirano. Seveda pričnete ceniti potrošnjo. Dobesedno so vas naučili, da jo vidite kot dober del življenja. Kot so vas naučili, da sprejmete delo in pogoje na delovne mestu, kot intrinzično neprijetne. A zakaj bi to sprejeli? Predstavljate si, da bi bilo delo za vas tako zadovoljujoče, kot je potrošnja. Predpostavimo, da je delovno mesto, mesto vzdrževanja močnih, koristnih, pomembnih odnosov in da bi bilo nujno, da bi bilo delo organizirano tako, ker to kakšni so odnosi na delu, je vsaj tako pomembno za kvaliteto vašega življenja, kot to, kar lahko s tem kar ste plačani kupite v trgovini. Opomniti se moramo, če citiram Biblijo, da ljudje ne živijo samo od kruha. Kvaliteta delovnega življenja bi vedno morala biti prav tako pomembna kot plačilo zanj. Odpovedati se kvaliteti življenja na delovnem mestu, se pomeni odpovedati velikemu delo vašega življenja, za kar pa ni nobenega pravega razloga.«

Odlomek iz rednega tedenskega programa, ki ga Richard Wolff gosti na YouTubu. Celotna epizoda je dostopna na http://www.democracyatwork.info/eu_the_economy_2017_2018

Napotila:
»Kapitalizem v težavah«
http://zofijini.net/koticek_kapitalizem/
Kapitalizem in druge otročarije
http://zofijini.net/kapitalizem-in-druge-otrocarije/
Proti najemanju oseb
https://postaja.wordpress.com/2017/06/06/proti-najemanju-oseb/

Življenje v neresničnem svetu

Transkript:

To je normalen svet. V mesto greste v službo. Okoli vas so velike nove zgradbe. Vse izgledajo enako. Toda nikoli si ne boste mogli privoščiti, da bi lahko v njih živeli, ker temu v resnici niso namenjene. To so stolpnice denarja, ki so jih kupili globalni investitorji, ki ne vedo kaj bi z denarjem.

Zgodil se je Brexit. Pokazal je, da ljudje, ki bi vam morali svet razlagati: novinarji, politiki in drugi strokovnjaki, ne vedo ničesar. Pokazal je, da tako oni kot vi, živite v sanjskem svetu, ki je ločen od resničnosti.

Svoje dneve in noči preživljate na socialnih omrežjih. Izvirna vizija je bila, da bo to novi raj, v katerem se bodo informacije prosto delile. Toda zdaj so algoritmi tako močni in vedo tako veliko o vas, da vam ponujajo samo še tisto, za kar vedo, da vam bo všeč. Ujeli ste se komoro odmevov. Vse kar vidite in slišite, ste vi sami.

Greste v službo in sedite za pisalno mizo, toda morda gre za lažno službo. Vaša prava služba je nakupovanje. Resnične tovarne našega časa so nakupovalni centri. Tam se opravi večina težaškega dela.

Upravljajo vas s cilji, ki jih morate doseči in merljivimi rezultati. Toda ko sedite v steklenih pisarnah veste, da so cilji manipulirani in lažni. Tudi menedžerji vedo, da to veste. Toda vi še naprej samo sedite in se pretvarjate, da so objektivni in racionalni.

Vi ste kul in veste kaj je kul. Izvirna ideja biti kul v 1960-ih je bila, da se odmaknete in z distance gledate na svet takšen kot je v resnici. Poln nasilja in brutalne moči, ki je skrita pod površjem. To je bil nezainteresiran pogled, osvobojen politične manipulacije. Nato pa je politika odpadla in zdaj ste do vsega samo še nezainteresirani.

Veste, da politiki danes nimajo pojma kaj se dogaja. Pretvarjajo se, da imajo nadzor, vendar so nemočni vpričo begunske krize in ne naredijo ničesar, da bi preprečili korupcijo, naraščajočo neenakost in praznjenje mest pred poplavo globalnega denarja. Toda mogoče to sploh niso več politiki. Postali so zlobni pantomimiki, katerih prava naloga je, da nas razjezijo. Ker ko smo jezni, več klikamo. Kliki pa hranijo naraščajočo moč in bogastvo korporacij, ki imajo v lasti socialne medije. Mislimo, da se samoizražamo, toda v resnici smo samo komponente njihovega sistema. Trenutno ta sistem posrka vsako opozicijo, zato se nikoli nič ne spremeni.

Pred štiridesetimi leti je v Sovjetski zvezi obstajal podoben vseobsegajoči sistem. Do 1970-ih je ta sistem začel razpadati. Rusija je postala družba, v kateri so vsi vedeli, da kar pravijo njihovi voditelji, ni res. Ker so na svoje oči lahko videli, da ekonomija razpada. Toda vsi so se morali pretvarjati, da je res, ker si nihče ni znal predstavljati alternative. Eden od sovjetskih pisateljev je to imenoval hipernormalizacija. Tako globoko so postali del sistema, da je bilo nemogoče videti preko njega. Lažnost je postala hipernormalna.

TUDI MI SMO UJETI V SISTEMU PREKO KATEREGA NE VIDIMO, TODA OBSTAJA TUDI DRUGAČEN SVET.

Adam Curtis

Napotili:
http://www.delo.si/kultura/film/dokumentirano-hypernormalisation.html
http://zofijini.net/videi/hypernormalisation/