Tagged: Veleplakati

Stereotipi na prodaj

Oglaševanje je del popularne kulture, ki (po)ustvarja mnenja, stališča in vrednote, zato je smiselno, da smo pozorne_i na različne oglaševalske strategije. Njihov glavni cilj je vplivati na potrošniške odločitve, pri čemer je stereotipiziranje še posebno uporaben mehanizem, saj omogoča hipen odziv ciljne publike. Pogosto gre za potrjevanje že znanih in problematičnih stereotipov, ki služijo ohranjanju neenakih razmerij med družbenimi skupinami, vsekakor pa obstajajo tudi primeri, ki izzivajo stereotipne predstave in jih obračajo na glavo, s čimer opozarjajo na družbeno raznolikost.

Čeprav je oglaševanje regulirana oblika komuniciranja, je slovenska zakonodaja na tem področju precej razpršena. Zakona, ki posredno posegata na področje oglaševanja, sta na primer Zakon o medijih in Zakon o varstvu potrošnikov. Delovanje v skladu z zakonom pa še ne zagotavlja etičnosti, zato je Slovenska oglaševalska zbornica (SOZ)oblikovala Slovenski oglaševalski kodeks (SOK), nabor načel in pravil, ki se osredotoča na etičnost oglaševanja, pri čemer o primernosti oglasov presoja Oglaševalsko razsodišče. Čeprav stereotipov neposredno ne omenja, je v kontekstu njihove uporabe zanimiv drugi člen SOK-a, ki govori o zagotavljanju dostojnosti. Prepoveduje žaljive vsebine na podlagi rasne, narodnostne in politične pripadnosti, verskega prepričanja, spolne opredeljenosti, invalidnosti in drugih kriterijev razlikovanja ter določa, da oglaševanje »ne sme nasprotovati samoumevni enakopravnosti med spoloma, niti prikazovati moškega, ženske ali otroka na žaljiv oz. podcenjujoč način« (SOK, 2009, str. 10). Ob tem sicer navaja, da »kot splošno veljavna pravila o dostojnosti ne morejo biti upoštevana pravila posameznih družbenih skupin« (prav tam) in da dejstvo, da je izdelek žaljiv za posameznike ali skupine, ni zadosten razlog za presojo skladnosti z določili kodeksa (prav tam, str. 11), s čimer pušča prostor za marginalizacijo družbenih manjšin.

Nadaljevanje na: https://spol.si/blog/2018/05/23/stereotipi-na-prodaj/

Ana Mladenović

Advertisements

»Oglasi so žaljivi in presegajo meje dobrega okusa«

Sedem strokovnjakov oglaševalskega razsodišča je soglasno odločilo, da je oglase treba umakniti.

Skoraj nemogoče je bilo prezreti Marka Potrča, ki je z napol olupljeno banano v roki na oglasnih panojih v blokovskih naseljih in tudi po elektronskih medijih mesec dni nagovarjal etažne lastnike k vsesplošnemu puntu proti upravnikom. Oglaševalsko razsodišče je akcijo raztrgalo. Oglasi so se razredčili, oglaševalec pa se na razsodbo požvižga; akcijo bo nadaljeval, ko se »naval naročnikov vsaj malo poleže«.

Naj spomnimo: podjetje Izberem.si trži nov portal za javno zbiranje ponudb, ki omogoča naročnikom – posebej poziva etažne lastnike – izbrati konkurenčne izvajalce del brez posrednika (upravnika) in torej brez provizij (ki naj bi po trditvah idejnega očeta portala Jureta Lisice znašale do četrtine cene). Storitev je za uporabnika in njegovega upravnika brezplačna, storitvena podjetja naj bi za svoje mesto na portalu plačevala po devet do okoli sto evrov članarine na mesec (odvisno od frekvence kandidiranja za posel).

Že ob predstavitvi Izberem.si smo bili nekateri mediji skeptični do visokozvenečih obljub o prihrankih in do zagotovil o popolnosti in pravičnosti sistema »brez provizij«, saj nas je zmotilo marsikaj. Na primer lastniška prepletenost: portal je v solasti upravnika nepremičnin Upra-stana, ki ni na prav dobrem glasu (o njegovih nečednih poslih smo v Delu že pisali), njegovega direktorja Jureta Lisice in upravnikovega lastnika. Zagotovil je, da so ponudniki, ki nastopajo na portalu, v resnici bodisi kakovostni bodisi najcenejši (v naboru so pač tisti, ki članarino poravnajo). Članarina je, kaj drugega, kot prikrita provizija, ki jo naročnik plača posredno s ceno storitve. In sploh ni nedolžna. In ne nazadnje, sistem podeljuje upravnikom nekakšen izmišljeni certifikat …

»Pritožba je utemeljena«

Posebno sporna pa je embalaža, v katero je Lisica zapakiral svojo storitev. Širokopotezno oglaševalsko akcijo je zastavil po načelu: če nimaš notranje trdne vsebine, vzbujaj pozornost z zunanjo podobo. Potrč, banana in kopica udarnih trditev. S plakati in oglasi je tako rekoč preplavil Slovenijo. Potrošniki so se razburjali, zbornica za poslovanje z nepremičninami pa ga je prijavila na Oglaševalsko razsodišče na Oglaševalski zbornici Slovenije in tržno inšpekcijo zaradi kaznivega zavajajočega oglaševanja.

Medtem ko na inšpektoratu zadeva še poteka, je razsodišče primer sklenilo: pritrdilo je vsem očitkom iz pritožbe. Lisica je po odvetniku vložil ugovor, a njegova argumentacija razsodišča ni prepričala. Iz razsodbe je razvidno, da oglas krši določila slovenskega oglaševalskega kodeksa o poštenosti, resničnosti in dokazljivosti. Omalovažuje tako upravnike (vse po vrsti) kot tudi etažne lastnike. S trditvijo: »Lupijo vas kot banane,« jih iritira, s tem krši načela odgovornosti do družbe in posameznikov. Upravnike v njihovi funkciji zbiranja ponudb v imenu in za račun etažnih lastnikov (v primerjavi s svojo platformo) predstavlja zelo slabšalno, pri čemer krši tudi določila kodeksa o primerjalnem oglaševanju. Zato, je odločilo razsodišče, mora oglaševalec oglase takoj umakniti.

»Oglaševalsko razsodišče je komunikacijo presojalo v okviru in skladno s pooblastili znotraj Slovenskega oglaševalskega kodeksa, ki primarno skrbi za urejenost trga skupaj z državnimi organi, torej varuje potrošnike in podjetja pred neetično, nepošteno in zavajajočo oglaševalsko prakso. Vseh sedem strokovnjakov z različnih področij marketinga, ki sestavljajo razsodišče, je soglasno presodilo, da je oglaševanje žaljivo in da je preseglo meje dobrega okusa,« je odločitev utemeljila predsednica razsodišča dr. Milena Fornazarič.

Pritožniki so z omenjeno razsodbo zadovoljni. Boštjanu Udoviču, direktorju omenjene zbornice, se zdi pomembno, da »tako etažni lastniki kot naši člani vidijo, da je bila oglaševalska kampanja žaljiva do upravnikov, da vsebuje navedbe, ki niso dokazane, insinuacije in da takšnega produkta pač ni mogoče oglaševati«. Nekateri upravniki so menda testirali platformo in ugotovili, da ponudbe ponavadi niso najugodnejše.

Z razsodbo se ne obremenjujejo

Diametralno nasprotno je (še vedno) stališče oglaševalcev. Jure Lisica v sočnem jeziku govori o »podlih mahinacijah nekaterih upravnikov in drugih podkupljenih akterjev«. Na vprašanje, ali so oglase umaknili na poziv razsodišča, odgovarja, da so jih umaknili samo začasno, pa ne zaradi mnenja oglaševalskega razsodišča, ampak zaradi prevelikega obsega del, ki ga imajo zaradi svetovanja oziroma izobraževanja etažnih lastnikov, ki se borijo proti svojim upravnikom in njihovim provizijam. Z razsodbo oglaševalskega razsodišča se ne obremenjujejo in se z njihovim mnenjem nikakor ne strinjajo. Vse druge zadeve bodo reševali sodno. Dodaja, da bodo nadaljevali še večjo marketinško, medijsko in oglaševalsko akcijo, kot je Lupijo vas kot banane.

Podjetnik trdi, da je bil sistem tarča vdorov, poskusov kraje uporabniških imen in gesel, ribarjenja in podobnih napadov. Čeprav je postal »novo zatočišče za izmenjavo povpraševanja in ponudbe v storitveni dejavnosti pri nas«. Odziv uporabnikov je večji, kot so pričakovali, »revolucionarna novost« pa zahteva izobraževanje. V dveh mesecih so po besedah Lisice prejeli okoli 400 sporočil etažnih lastnikov iz vse Slovenije, ki od svojega upravnika zahtevajo uporabo sistema, a jih večina pri tem ni bilo uspešnih »zaradi premalo aktivnosti oziroma upora nekaterih večjih upravnikov, ki preprosto nočejo spreminjati svojega do zdaj udobnega poslovnega odnosa z izvajalci«.

Metoda »prijaznega tatiča«

»Oglas v različnih izvedbah (televizijski, časopisni in veleplakatni) s svojim kričaškim sporočilom prepričuje stanovalce blokov, da ima rešitev za tiste, ki jim upravniki zgradb kradejo denar iz že napol praznih denarnic. Pomaga si z metodo, ki jo psihologi metaforično imenujejo ‘prijazni tatič’. V tej vlogi se pojavlja prepoznavni Marko Potrč, ki v pospešenem ritmu drdra rešitev, ki čaka ljudi na spletni strani z vabljivim imenom. Takšne ponudbe obljubljajo zelo veliko, a se vedno končajo z razočaranjem tistih, ki so slepo sledili sporočilu,« je akcijo komentiral poznavalec dr. Miro Kline.

Božena Križnik

Vir: http://www.delo.si/gospodarstvo/novice/oglasi-so-zaljivi-in-presegajo-meje-dobrega-okusa-51407.html

Reklama, rodna vas domača

Slovenijo bi v svetu lahko oglaševali kot državo oglasov. Medtem ko drugod sprejemajo zakone, ki omejujejo oziroma prepovedujejo oglaševanje na javnih mestih, se zdi, da se pri nas kultura reklamnih panojev neomejeno širi.

Med spornimi primeri je denimo dogovor ljubljanskega župana s podjetjem Europlakat, ki je v zameno za kolesa in nefunkcionalne avtobusne postaje dobil dovoljenje, da najlepše mesto na svetu zasuje z reklamami. Kako krasna bi lahko v resnici bila (tudi) Ljubljana, smo pred časom raziskovali s projektom Prostovid.

Mogoče bo konec vsaj tistih jumbo plakatov, ki nam kazijo razgled med vožnjo izven mest, saj je lansko leto upravno sodišče prvič ugodilo tožbi, ki je problematizirala reklamni pano, postavljen na zasebnem kmetijskem zemljišču. Vendar lahko taka tožba zdrži samo, kadar je bil za namen oglaševanja postavljen objekt in ne kadar se oglašuje na že obstoječi strukturi ali gre za premičen objekt.

Vsekakor bo potrebno razmisliti o tem, kaj o nas pove dejstvo, da pustimo oglaševalskim podjetjem, da nas dušijo s plakati, ki so v njihovih domačih krajih že zdavnaj prepovedani.

Vir: https://djnd.si/mhf

Napotilo:
https://agrument.danesjenovdan.si

Bo reklamnim panojem odklenkalo?

Upravno sodišče stopilo na prste oglaševalskemu podjetju.

“Upravno sodišče je v letu 2017 prvič potrdilo odločbo kmetijske inšpekcije o odstranitvi reklamnega panoja in zavzelo stališče, da se s postavljanjem reklamnih panojev ne dosega namenska rabe kmetijskega zemljišča ter da pri tem ni bistvena sama obdelanost zemljišča, na kateri je postavljena konstrukcija reklamnega panoja,” na spletnem portalu Predlagam.vladi.si piše ministrstvo za infrastrukturo in prostor, ki ga vodi Peter Gašperšič. S temi besedami odgovarja predlagatelju, ki ga motijo reklamni panoji ob cestah ter predlaga, da se reklame umaknejo.

Zakonodaja s področja cestne infrastrukture sicer omejuje oglaševanje v varovalnem pasu javne ceste, a se oglaševalska podjetja pogosto odločijo za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanja na zemljiščih zunaj varovanih pasov ceste, s čimer se izognejo omejitvam in nadzoru pristojne inšpekcije za ceste.

Iskanje zakonskih lukenj

“Tako se objekti za obveščanje in oglaševanje postavljajo tudi na zemljiščih, ki so v občinskih prostorskih aktih opredeljena kot kmetijska zemljišča, čeprav so gradnja določenih objektov na kmetijskih zemljiščih oziroma posegi na teh zemljiščih dopustni le, če to določa in pod pogoji, ki jih določa prostorski akt občine, na območju katere se to zemljišče nahaja,” razlagajo pri ministrstvu za infrastrukturo.

Inšpektorat za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, ki je pristojen za izvajanje nadzora na kmetijskih zemljiščih, je v obdobju od leta 2015 do leta 2017 zaradi nedovoljene postavitve objektov za obveščanje in oglaševanje izdal 36 upravnih inšpekcijskih odločb o odstranitvi konstrukcij.

Večina pritožb zavrnjenih

Zoper izdane odločbe je bilo po podatkih MZI na drugostopenjski organ, torej ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano podanih 23 pritožb inšpekcijskih zavezancev, ki so bile v 21 primerih zavrnjene kot neutemeljene. Upravni spor je bil sprožen v 15 primerih, v katerih so vsi sodni postopku še v teku, razen v enem primeru, ko je bila izdana pravnomočna sodna odločba, s katero je bila tožba zavrnjena.

Upravno sodišče je, kot že omenjeno, pritrdilo odločbi kmetijske inšpekcije in zavzelo stališče, da se s postavljanjem reklamnih panojev ne dosega namenska rabe kmetijskega zemljišča ter da pri tem ni bistvena sama obdelanost zemljišča, na kateri je postavljena konstrukcija reklamnega panoja.

“Pri tem je sodišče tudi poudarilo razlago določb, ki se nanašajo na varstvo lastninske pravice in določene omejitve, ki so v javnem interesu,” poudarjajo pri MZI. “Zaradi varstva kmetijskih zemljišč, ki so za človeka nujno potrebne dobrine, je namreč že v ustavi in na njenih podlagah sprejetih zakonih urejeno posebno varstvo kmetijskih zemljišč, zaradi česar je lastninska pravica na navedenih zemljiščih omejena.” V primeru ugotovljene kršitve pa kmetijska inšpekcija zoper kršitelja, poleg upravnega postopka, vodi tudi prekrškovni postopek.

Tudi pod nadzorom okoljske inšpekcije

Problematika postavljanja objektov za obveščanje in oglaševanje zadeva tudi področje gradbenih predpisov. Če so ugotovljene nepravilnosti, kot je gradnja brez gradbenega dovoljenja, ukrepa okoljska inšpekcija na podlagi zakona o graditvi objektov. “V veliko primerih so objekti za obveščanje in oglaševanje enostavni objekti, ki ne potrebujejo gradbenega dovoljenja ali celo sploh niso objekti, so premični, nameščeni na vozila, fasade, ograje,” še poudarja MZI. “Del oglaševalskih posegov v prostor je torej mogoče klasificirati kot objekt, nekateri pa to niso. Večina oglaševalskih objektov uvršča med enostavne objekte, ki se jih lahko gradi brez gradbenega dovoljenja.”

Vir: https://www.zurnal24.si/slovenija/bo-reklamnim-panojem-odklenkalo-302332

I.H.

Napotilo:
https://www.tednik.si/tednik/9354-zacetek-konca-reklam-v-koruzi

Dr. Oliver Vodeb: Vladajo nam skozi hrano

Raziskovalec komunikacijskih in oblikovalskih praks, ustanovitelj Memefesta, Mariborčan v Avstraliji, govori za Večer.

Mariborčan dr. Oliver Vodeb, ekonomist, sociolog, strokovnjak za vizualno komuniciranje, ustanovitelj Memefesta, raziskovalec in predavatelj, že šest let živi in dela v Avstraliji. Predava na univerzah v Avstraliji in konferencah po vsem svetu, središče njegovega dela so komunikacijske in oblikovalske prakse v času radikalne negotovosti in degradacije okolja. Pred dnevi je v Veliki Britaniji in v ZDA izšla njegova knjiga Food Democracy (Demokracija hrane); izdala jo je ugledna britanska založba Intellect. V knjigi najdemo poleg njegovih prispevke vodilnih mednarodnih znanstvenikov in aktivistov, kritične študije primerov emancipatornih prehrambnih praks in razmišljanja o možnih modelih raziskovanja in poučevanja vizualnega komuniciranja.

Začelo se je na začetku tisočletja, natančneje leta 2002, z Memefestom, danes največjim mednarodnim festivalom družbeno odzivnih komunikacij, oblikovanja in umetnosti. Ki, beremo, spodbuja, goji in nagrajuje inovativne in izrecno družbeno odgovorne komunikacijske pristope. Vi ste avtor koncepta Memefesta. Kakšna situacija ga je narekovala?

“Bil sem podiplomski študent sociologije na FDV, predtem sem diplomiral iz sociologije in ekonomije, in takrat smo zelo študirali javni prostor, medije in oblikovanje in zelo jasno je bilo, da je ključni problem komercializacija, kolonizacija javnega prostora s strani kapitala. Tako močna je, da seže tudi v univerzo, in ob tem se seveda postavijo vprašanja, kakšnega oblikovanja, kakšnih veščin, kakšnih znanj medijev in komuniciranja se učijo študenti. Po drugi strani pa sem ugotavljal, da je festival mehanizem, ki je v strokah komuniciranja, oglaševanja in oblikovanja izredno vpliven. Vpliven na način, da nagrajuje načine razmišljanja in prakse, ki v skladu s problemom kolonizacije prostora temeljijo predvsem na marketinških logikah. Te pa so povezane s kapitalizmom in maksimizacijo profita ne glede na javno dobro. Zato smo oblikovali Memefest kot izobraževalni in raziskovalni mehanizem dekolonizacije znanja in javnega prostora. Festival je v nekaj letih zrasel v mednarodni, globalni festival, kar je samo potrdilo, da je obstajala potreba po drugačnem razmišljanju in praksah.”

Povezuje pisano mednarodno druščino. Kakšnih ljudi?

“Gojimo preseganje zgolj akademskega raziskovalnega sveta. Memefest povezuje študente, pedagoge, raziskovalce, aktiviste, profesionalce in tudi amaterje – ljudi, ki se ukvarjajo z določenimi tipi znanj, ki so v veliki meri lahko marginalizirana. Zanimajo nas strokovnjaki, praktiki in teoretiki, aktivisti, o katerih menimo, da imajo integriteto, da raziskujejo, da delujejo na področjih medijev, oblikovanja, komuniciranja in umetnosti v kontekstu resne kritike in alternativne prakse. Ugotovili smo, da manjka tako teorije kot praktičnih pristopov, ki lahko opolnomočijo področja oblikovanja, medijev, komuniciranja in umetnosti. V zgodnjih letih Memefesta sem začel učiti na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, na oddelku za dizajn, in začel vzpostavljati to, kar sem imenoval interdisciplinarne kritične študije dizajna, vizualnih komunikacij. Začel sem tudi povezovati sicer ločeni področji teorije in prakse. Tradicija tukajšnjega izobraževanja oblikovanja je v glavnem zgolj praktična, teoretično pa zelo konzervativna. Mi pa smo videli moč ravno v interdisciplinarnem povezovanju, oblikovanje smo začeli povezovati s sociologijo, komunikologijo, filozofijo in začeli smo odpirati teme, o katerih smo mislili, da so akutne in bistvene.”

Neverjetno hitro ste bili soočeni z obsežnostjo festivala.

“Odpiranje tovrstnih tem in nov pristop sta prinesla velik mednarodni odziv. Že drugo leto Memefesta je bilo vključenih 36 držav. Takrat smo začeli zelo vešče uporabljati svetovni splet, ki je bil seveda drugačen, kot je danes, manj zaprt, in bil je orodje, ki smo ga zelo razumeli. Zaživel je medijski aktivizem, znotraj oblikovanja po svetu pa so se pojavljale kulture, ki so začele resno prevpraševati mainstreamovske prakse, ki so začele prevpraševati tudi univerze. In seveda se je izkazalo, da gre za mednarodni problem na področju oblikovanja, ne le slovenski: da oblikovanje goji tip razmisleka in prakse, ki služi kapitalizmu, kapitalu. Oblikovanje je v glavnem vedno imelo te slepe pege. Pravimo, da oblikovalci oblikujejo slepi in da so izobraženi v zmoti. Da je oblikovanje kot stroka v veliki meri servilno, da je njegov namen delati, kar hoče naročnik, naročnik pa je na trgu in se obnaša v glavnem tržno. S tem mislim, da zgolj hoče največji možni profit in na učinke lastnega delovanja ne gleda celostno, ne zanima ga javni interes. Z redkimi izjemami. In to se seveda zrcali tudi v izobraževalnem procesu. S čim se ukvarjajo oblikovalci danes? Na področju grafičnega oblikovanja, vizualnih komuniciranj se še vedno v glavnem ukvarjajo s produkcijo ‘lepih podob’, razmislek o njih pa v glavnem izhaja iz evropskega modernizma. V globalni perspektivi se tako spet odpira vprašanje kolonializma; ne razmišljajo o razmerjih moči v družbi, ker ne prevprašujejo lastnih epistemoloških temeljev oblikovanja in tudi ne prevprašujejo pogojev, znotraj katerih se znanje sploh vzpostavlja. Leta 2002 smo z Memefestom začeli vzpostavljati polje znanja, ki je bilo unikatno, in v zadnjih petnajstih letih nadaljevali z delom, ki je iz interdisciplinarnega pristopa preraslo v ekstradisciplinarnega. Trenutno je velik poudarek Memefesta na delavnicah, javnih intervencah, mrežnem raziskovanju in publicistiki.”

Zgodba Memefesta se nadaljuje z vašim odhodom v Avstralijo.

“Drži in povabili so me prav zaradi teh znanj in zato, da bi jih začeli resno prenašati v sam raziskovalni in pedagoški proces univerze. Memefest je povezan z univerzami, ampak je hkrati tudi zunaj njih, ostaja neodvisen. Črpa iz znanj, ki obstajajo na univerzi, hkrati pa se povezuje z aktivističnimi mrežami, ki so lahko bolj inovativne, bolj grejo v jedro problema, bolj si drznejo delovati na ravni rizika. Univerze so konzervativne, delujejo na podlagi znanstvene ali strokovne discipline in takoj, ko imaš disciplino, imaš tudi metode kaznovanja, če izstopaš iz discipliniranih kanonov znanja, ki so seveda tudi vrednotno obarvani.”

Danes se oglaševanje šteje za eno najmanj zaupanja vrednih profesij.

“Oglaševanje se zgodovinsko srečuje s težavo, da mu ljudje ne zaupajo. Zato, ker vsaj na intuitivni ravni vedo, da poskuša manipulirati, instrumentalizirati odnos z javnostjo, s kupcem, z državljanom. Težava je seveda v tem, da je oglaševanje prav perfidno močno manipulativno in se mu ni lahko upreti. Ravno tako oblikovanje. In nikjer se mu ne moreš izogniti, ker je pač koloniziralo skoraj vse ravni vsakdanjega življenja in javne sfere. Mi gledamo na komuniciranje in oblikovanje drugače: javnost in državljana vidimo kot enakovrednega partnerja, sodelavca, ne vidimo ga kot nekoga, ki ga je treba instrumentalizirati in manupulirati. Sam denimo učim svoje študente, da morajo imeti zelo zelo jasno ustvarjena merila, kdo so sploh naročniki, s katerimi bi želeli delati. Kar je zelo v nasprotju s prevladujočo logiko, ki pravi, da delaš s komerkoli, ki da denar.”

Navsezadnje je obstajalo tudi priporočilo, da če delaš oglas za določen izdelek, nikoli ne pojdi pogledat v tovarne, kjer nastaja. Ker lahko prideš tudi do tretjesvetnih “sweatshops”, švicfabrik, pogodbenih tovarn, ki proizvajajo izdelke multinacionalk v brezobzirnih razmerah v iskanju najnižje proizvodne cene.

“Oglaševanje in oblikovanje maskirata realnost, jo standardizirata in ustvarjata podobe, ki so spektakelske, hipnotične, prav zavoljo tega, da se prereže stik, o katerem govorite: da bi potrošnik, državljan imel intimni stik s proizvodom, da bi se angažiral kot državljan in videl, od kod denimo obleka, ki jo nosi, prihaja. Kdo in v kakšnih delovnih razmerah jo ustvarja.

Na srečo se stvari spreminjajo, še posebno na področju hrane. Težava pa je seveda v tem, da so si korporacije prilastile sistem prehranjevanja in si nikakor ne želijo, da bi ljudje imeli uvid vanj, da bi sodelovali in soodločali v teh procesih. Zato pa sistem hrane ni demokratičen.”

Memefest ima danes bazo sicer še v Sloveniji, izpostave tudi na drugih kontinentih, vi pa ste se z družino preselili v Avstralijo. Ni bilo tukaj za ekonomista, sociologa in strokovnjaka za vizualne komunikacije zaposlitve? ››

“Izjemno rad sem predaval na ljubljanski akademiji in pri delu s svojimi študenti in kolegi sem se res veliko naučil. Ponudba, ki je prišla iz Avstralije, pa je bila preveč mamljiva. Tukajšnja stroka kulturno in institucionalno še ni bila pripravljena na institucionalizacijo novih konceptov, o katerih govorim. Univerza na primer še sedaj nima urejenih strukturnih pogojev habilitacij, saj se je moč habilitirati bodisi zgolj za teorijo ali pa zgolj za področje prakse. Kako je potem možno resno gojiti njuno povezavo? Sama praksa se znotraj vizualnega komuniciranja razume kot obrtniško ustvarjanje vidne materializacije oblikovanja. Pozablja pa se na vlogo strategije, kreativno vodenje, oblikovanje sistemov, procesov, situacij in socialnih inovacij. Vse to in še več je oblikovalska praksa in mora nujno biti tudi del raziskovanja in poučevanja vizualnega komuniciranja. Povabila me je Griffith University iz Brisbana, kjer smo na Queensland College of Art, najstarejši šoli za umetnost v Avstraliji, pod vodstvom trenutno ključnega filozofa oblikovanja Tonyja Frya začeli na celotni ravni oddelka za oblikovanje graditi program Design Futures, ki se je prav v temelju ujemal s tem, kar sem razvijal znotraj Memefesta in svojem predmetu na akademiji. Dve leti in pol sem bil v Brisbanu, ko so me poklicali s Swinburne University of Technology v Melbournu, kjer so sledili mojemu delu. V Melbourne smo se preselili, ker je kulturni center Avstralije, ker je veliko večje mesto od Brisbana, ker je več univerz, ki sodijo v sam svetovni vrh, in pogoji, ki so mi bili obljubljeni, so bili še toliko boljši. Prav tako je moja žena Vida dobila ponudbo za delo na pedagoškem inštitutu univerze Victoria v Melbournu. Kar smo začeli v Brisbanu, sedaj razvijam na magistrskem in doktorskem interdisciplinarnem študiju oblikovanja.”

V Sloveniji ne bi mogli razvijati svojih idej?

“Z izkušnjami, ki sem si jih pridobil v preteklih letih, bi jih verjetno lahko. V Sloveniji je zanimivo to, da je znotraj oblikovanja obstajala – sicer marginalna – kultura političnega dizajna. Predvsem s profesorjem Zdravkom Papičem, najtesnejšim sodelavcem in prijateljem, sva na akademiji gojila to kulturo, naredila veliko stvari, inovativnih delavnic in projektov … Kmalu pa sem delovanje prenesel s političnega dizajna na kritiko kapitalizma. Če samo pogledava razvoj novih tehnologij – večino oblikovanja, ki se uči na oblikovalskih šolah, je že zdaj mogoče delati skoraj povsem brez človeka, oblikovalca, avtomatsko na ravni softvera ali umetne inteligence. Prav tako pa logika kapitalizma omogoča ‘outsourcing’, delo opravijo oblikovalci v Aziji za zelo majhno plačilo. In tega bo vedno več. Argument, da je takšno oblikovanje manj učinkovito, ne zdrži več. Donald Trump je večino vizualnega dela svoje kampanje dal napraviti v azijskih oblikovalskih in medijskih ‘sweatshoopih’. Zaradi razvoja tehnologij se je v jedru spremenila kultura zaznavanja in interpretiranja vidnih sporočil. Trump je v volilni kampanji zgolj ustvarjal atmosfero šoka in hipnega zadovoljevanja pozornosti z užitki, kot sta evforija in naslada, vsebine njegovih sporočil so bile v bistvu sekundarnega pomena, tehnična oblikovalska sofisticiranost njegovih sporočil pa je bila minorna. Na Japonskem imajo vodilne oglaševalske agencije robote za kreativne direktorje. Znanje, ki se trenutno podaja na univerzah, je znanje, ki je že zdaj je v veliki meri avtomatizirano. In za tovrstne oblikovalce bo vedno manj služb. Sam seveda vidim tak razvoj stvari kot problematičen, vendar ga s sedanjim izobraževanjem, kot je v večini oblikovalskih programov na svetu, ne bomo mogli ustaviti. Oblikovanje, vizualno komuniciranje ima možnost, da ljudem pokaže nevidne procese in razmerja v družbi tako na ravni raziskovanja kot izobraževanja in javnega komuniciranja. S tem pa možnost odpirati nove jezike interpretiranja, imaginacije in posledično delovanja. Vizualni jezik je tega zmožen, vendar pa je treba fokus preusmeriti iz ‘kako oblikovati’ v ‘kakšni so učinki oblikovanja’; gre za povsem drug razmislek in drugačno prakso. Učinki oblikovanja so namreč veliko bolj daljnosežni, kot se oblikovalci zavedajo.”

Pravkar je v Veliki Britaniji in ZDA izšla vaša knjiga Demokracija hrane. To je bila tudi naslovna tema Memefesta 2013. O čem govorite, ko govorite o demokraciji hrane?

“Pri konceptu demokracije hrane gre za dve ključni stvari. Sprašujemo se, kako je možno, da velik del populacije v svetu nima kaj jesti. Ker vemo, da je hrane trenutno dovolj. Žal je hrana tista, ki je morda celo ključni element nadzora in vira dobička kapitalizma. Uporablja se kot instrument geopolitične dominacije, skozi hrano se pravzaprav vlada. Vladajo pa v glavnem korporacije. Ko govorimo o demokraciji hrane, govorimo o tem, ali obstajajo pogoji, da lahko državljani sodelujejo v sistemu hrane. Če ne morejo, če nimajo besede, nimajo vpogleda, ne moremo govoriti o sistemu hrane kot demokratičnem sistemu. Obenem je hrana naša ključna, najbolj intimna vez z naravo. Brutalnost sistema kapitalizma se odlično kaže prav v sistemu hrane, ki je v osnovi nedemokratičen. In ta sistem je treba analizirati v kontekstu globalnega kapitalizma. Avstralski aboridžini pravijo: ‘Ne napravi zemlji ničesar, česar ne bi napravil svoji mami.’ Mi pa se do zemlje obnašamo kakor do stroja za potrošnjo in pridobivanje denarja. Knjiga Demokracija hrane je plod več kot štirih let dela in predstavlja izsledke Memefestovega raziskovalnega procesa, v katerem je sodelovalo več kot dvesto ljudi iz štiriindvajsetih držav. V jedro postavlja vprašanje, kako lahko razmišljamo o oblikovanju, medijih, komuniciranju in umetnosti, ki bodo ustavili tak stroj in proizvedli alternative, ter predstavlja vrsto praktičnih rešitev.”

Demokracija deluje le, če so ljudje dovolj kritični, če so znanja željni in iščejo informacije. Hudič je, če se radovednost in kritičnost končata z lajkanjem na facebooku.

“Trenutni razvoj medijev, socialnih omrežij, facebooka (FB), instagrama, mobilnih telefonov itd. je izjemno skrb vzbujajoč. V Avstraliji pa tudi drugod so študentje, mladi ljudje v povprečju tudi do sedem, osem ur na dan za ekrani. Dnevno od 120- do 140-krat pogledajo na telefon, da vidijo, ali je kaj novega na socialnih omrežjih. To so tehnologije, ki so oblikovane, torej govorimo o vprašanju dizajna. Dizajnirane, oblikovane pa so seveda namerno tako, da proizvajajo zelo kratke situacije užitka. Vemo, da če nekdo, ki nekaj objavi na FB, dobi več lajkov, ob tem izkuša užitek. Če je njegova objava deljena, se občutek užitka še poveča. Vemo pa tudi, da je užitek nekaj, kar je hipno, ne traja dolgo. In te tehnologije so nalašč oblikovane tako, da ti užitki ne trajajo dolgo. Grem na FB, vidim lajk, ampak moram spet ponovno in ponovno pogledati, objavljati, lajkati nekaj drugega zato, da konstantno obnavljam te zaznave užitka. Hrana pa je izredno zanimiva, ker ima potencial, da lahko upočasni norenje za temi hitrimi užitki. Če pogledamo razvoj svetovnih metropol, vidimo, da je vedno manj trgovin in vedno več restavracij in lokalov. Lahko kupujemo po internetu in vedno več to tudi počnemo, ne moremo pa jesti po internetu, ne moremo se srečati s prijateljem na kosilu po internetu in imeti temeljni fizični užitek ob hranjenju in socialno izmenjavo hkrati. Paradoksalno: še nikoli nismo imeli toliko socialnih stikov, še nikoli ni bilo toliko komunikacij, ampak obenem še nikoli niso bili ljudje tako osamljeni kot sedaj. Mislim, da prihaja do neke primarne potrebe ljudi, da imajo stike z ljudmi v živo, iz oči v oči, in hrana je lahko glavni medij. In kar je zanimivo – hrana je na spletu ena ključnih podob. Fotografije hrane so najbolj deljene, najbolj objavljane, največ jih je.”

Med štirimi najbolj pogostimi besedami na FB so ljubezen, žalost, sreča in – res je – jesti.

“A če toliko časa preživimo za ekrani, si odvzamemo uporabo določenih čutov. Ne uporabljamo vonja, okusa, tipa. Naša kultura je vizualna, spektakelska. Poglejmo si primer dizajniranja hrane. Lahko vzameva jabolko. Vemo, da je bilo včasih na stotine sort jabolk, danes jih prevladuje manj kot deset. Jabolko utrgajo in dajo v hladilnico, kjer ostane več mesecev. Več kot 30 odstotkov sadja in zelenjave se zavrže takoj ob pobiranju in žetvi samo zato, ker ne ustreza estetskim merilom supermarketov. Jabolka morajo biti standardizirana, njihov videz mora biti točno takšen, kot je na plakatu. Ampak tu gre še za nekaj: hladilnik je tudi oblikovana tehnologija. Doprinaša k okoljski degradaciji, k predatorskemu sistemu kapitalizma. Na primer: tehnologija zamrzovanja, se pravi tehnologija oblikovanja hrane, nam tudi jemlje znanje. Jabolko, ki ga dobim v trgovini in je bilo štiri mesece v hladilnici, ima seveda manj hranljivih snovi, manj diši, ima drugačen okus … Nekoč pa smo imeli znanje, kako dolgo lahko jabolko, potem ko smo ga utrgali, hranimo, po tem, kako diši, smo vedeli, kdaj je ravno prav zrelo, da ga pojemo, znali smo okušati … Vse to zdaj odpade, ker imamo hladilnik. Ne konzerviram hrane, ne vem več, kako so nekdaj hranili to ali ono živilo, o tem mi ni treba razmišljati. Tehnike, ki so bile ključne za hranjenje hrane, pa so spreminjale in bogatile okuse in to znanje izgubljamo. Danes imamo sadje, ki je odlično na pogled, hkrati pa je brez okusa. Oblikovalci se tako ukvarjajo z oblikovanjem tehnologij in ne z daljnosežnostjo lastnega oblikovanja.”

Se da demokracija hrane v kapitalizmu sploh uresničevati? Za vsako blago plačaš, in če je redka dobrina, stane več. Vrednost določa nevidna roka na trgu, kar je skregano z demokracijo hrane, kajti če je predraga, ni dostopna za vse. Hrana je morda celo bolj kompleksna od vode – vodo navsezadnje lahko razglasiš za javno dobro, hrane ne moreš.

“Zakaj mislite, da je ne moreš?”

Ker je nimaš več v rokah. Ker države, vključno z našo, tako zlahka spuščajo iz rok pravico izbrati in voditi lastno prehransko in kmetijsko politiko in se uklanjajo trgovinskim sporazumom.

“Mislim, da je potrebna predvsem drugačna, višja zavest ljudi, ki se prej ali slej morajo zavedeti, da imamo vsi pravico do hrane. Treba se je vprašati o tem, ali bomo privolili v to, da se nam jemlje znanje. Jemljejo nam ga psihotehnologije, ki delujejo na bazi marketinga, trženja v imenu profita. Marketing nam ponuja narejene obroke, hitro hrano, pakete z odmerjenimi količinami sestavin, ki jih samo sestaviš … Hodimo na univerze in pridobivamo ozka specializirana znanja, namesto da bi se učili o hrani. Ali denimo znanje o kuhanju. Kuhanje je izjemno pomembno, iz več razlogov. Naj omenim tega, o katerem pišem tudi v knjigi. Moderne tehnologije, kot so denimo pametni telefoni, so tehnologije, ki uničujejo pozornost. Pozornost je redka dobrina. Imamo je toliko in toliko in nič več. Pomembno je torej, kam jo usmerimo. Ampak kaj se prav sedaj dogaja? Pozornost je vedno bolj razpršena in vedno bolj plitka. Težje se učimo in znanje se uničuje. Znanja o družbi je manj, več pa je informacij, in ker lahko hitro pridemo do informacij, se nam zdi znanje nepomembno. Ampak problem, ki nastane tukaj, je, da je posledično tudi manj razumevanja, slednje pa je ključno. Stvari moramo razumeti, ne samo imeti dostop do informacij. Kuhanje pa je ena čudovita veščina, kjer se osredotočamo na zelo ustvarjalni akt, osredotočimo našo pozornost. Skozi neko delo, ki je pravzaprav izjemno poetično, ustvarjalno. In če kuhamo za družino, za več ljudi, ima to močno socialno noto. Če kuhamo ozaveščeno, nas zanima, od kod prihajajo sestavine, nas zanimajo okusi … Zanimivo je, da ima eksperimentiranje z okusi povratni učinek na kognicijo, zaznavanje. Različni okusi nam odpirajo svet. Nove raziskave na področju fiziologije nakazujejo povsem direkten link med prebavili in možgani. Lahko postavimo tezo, da slaba prehrana skupaj s tehnologijami, ki uničujejo pozornost, uničuje znanje.”

Hrana je neposredno vezana na moč?

“Hrana je temeljni vzvod, skozi katerega kapitalizem svojo moč projicira na svet. Hkrati se ne da spregledati, da je hrana dizajnirana kot droga. Hrana je izjemno inženirana, oblikovana. Poglejte krompirjev čips. Na desetine milijonov dolarjev je vloženih v to, kako napraviti čips ravno prav hrustajoč, ker nam to povzroča užitek. Vemo, da prehranska industrija strateško uporablja veliko soli, sladkorja in maščob zato, da nas zasvojijo. Če analizirate oglaševanje, vidite, da oglasi v veliki meri komunicirajo hrano na način, ki je podoben vzorcem iz kulture ilegalnih drog.”

Lahko pojasnite s primerom?

“Poglejte denimo kekse Oreo. Gre za najbolj prodajane kekse vseh časov. Raziskava iz leta 2013 je razkrila, da sladkor, ki ga vsebujejo, aktivira možgane na podoben način kot kokain. Spomnite se oglasa: vzeti moraš keks Oreo, ga razpoloviti, polizati sladkor – ja, da takoj dobiš drogo direktno v kri. Hkrati pa je to oglas, v katerem otrok laže staršu, ga fintira, na skrivaj sune keks … To so vzorci, ki jih poznamo iz kultur ilegalnih drog. Industrija hrane jih ovekoveča in tega sploh ne skriva več.

V ZDA, kjer so ljudje najbolj zadrogirani, imaš tri stvari: masovna populacija je na farmacevtskih proizvodih, na tabletah, skratka. Druga stvar je slaba hrana, ki deluje kot droga in ljudem onemogoča gojenje pozornosti, onemogoča jim kognitivne izkušnje, ki so lahko pronicljive, in povrhu so tu še novodobne tehnologije, ki uničujejo pozornost. In ko sestaviš to troje skupaj, vidiš, kako deluje današnja dominacija.

Ko govorimo o hrani, jo je treba najprej razumeti v kontekstu kapitalizma, kontekstu dizajna hrane, v kontekstu medijev in komuniciranja … Ker to so ti vzvodi moči, ki jih je treba pošteno premisliti. Ne gre samo za ‘dajmo jest lokalno, organsko …’. To je že dobro, ampak to je samo površina. Treba se je vprašati, kje so izvori moči in manipulacij.”

Ampak ne samo kapital, tudi upor je postal transnacionalen.

“Zavest se dviguje. Da vrnemo udarec, je ključno izobraževanje. Ne na ravni univerze, ker takrat je že prepozno, izobraževanje se mora začeti v vrtcu, v osnovni šoli … Gojiti je treba zavest o pomenu kuhanja. Moja sedemletna hčerka Mina se je v vrtcu v Melbournu učila kuhati, na vrtu pa so gojili zelenjavo, ob tem so se skozi hrano učili o zdravju, kulturi, družbi, ekologiji, pravičnosti. Vse to je bil del igre kot ključnega pedagoškega pristopa vrtca. V sklopu daljšega obiska družine trenutno obiskuje osnovno šolo v Mariboru in prav včeraj mi je rekla, da hoče čim prej nazaj v Melbourne, ker v tej šoli mečejo hrano stran. Moti jo tudi, da uporabljajo plastične lončke, ki jih po uporabi zavržejo, kar je že povedala ravnateljici. (Smeh.) Zame je ključni medij, ki ima potencial upora in ki ima potencial spremembe – užitek. Užitek, ki ga npr. občutimo, doživimo ob kuhanju, ob okušanju, ob tem, da jemo skupaj s prijatelji. Hrana ima moč družiti ljudi. Ko jemo skupaj, lahko gojimo dialog in v družbi, ki je tako antidialoška, je to silno pomembno.”

Conflict Kitchen (Konfliktna kuhinja) denimo se mi zdi odličen način, kako povezati hrano, umetniški projekt in aktivistični koncept. Omenjate jo v svoji knjigi.

“V umetniškem projektu, ki je nastal v ameriškem Pittsburghu, so na inteligenten način naredili semiotični rez. Hrana je seveda odlična povezava med kulturami, ker se dobrim jedem težko upreš, ne glede na to, od kod prihajajo. V Conflict Kitchen so stregli tradicionalne jedi iz držav, s katerimi so ZDA v konfliktu. Iz Irana, Afganistana, Iraka, Severne Koreje, Venezuele … Na embalaži, v katero so zavijali jedi, so bila razmišljanja, dejstva o kulturi, in pogovori z ljudmi iz držav, iz katere je jed prihajala. Hrana je tako postala medij, center užitka in posrednik v debatah in razmislekih. Srž tega projekta je znanje. Conflict Kitchen temelji na predpostavki, da bolj ko imajo ljudje uvid v druge kulture, bolj se lahko obnašajo demokratično. Veliko vlogo pa ima tudi tukaj prav užitek.”

Kako javne prostore, kot so denimo ulice in trgi, očistiti paradiranja oglasnih sporočil?

“Še posebno v Sloveniji je javni prostor nabit z oglasnimi sporočili, količina oglasnih panojev, jumbo plakatov, svetlobnih vitrin itd. je tukaj enormna, ne da se primerjati z Avstralijo. Treba se je aktivno odzivati proti takšni kolonizaciji javnega prostora. Vem, da nekateri moji bivši študenti z akademije to intenzivno počnejo. Mladi ljudje vedo, da je nekaj hudo narobe, če si v javnem prostoru nenehno bombardiran z oglasnimi sporočili, ampak treba jim je dati znanje in vzvode, tehnike in teorije, da bi lahko spreminjali stvari. Poslanstvo univerze bi moralo biti bolj angažirano oz. angažirano drugače. Hermetična izoliranost raziskovalnega in pedagoškega dela znotraj specializiranih disciplin univerze je ravno tako škodljiva avtonomiji znanja, kot je slepa servilnost univerze trgu. Vprašanje pa je, koliko so posamezne discipline zmožne izstopiti iz režimov samokaznovanja in se odpreti ekstradisciplinarnosti.”

Glorija Lorenci

Vir: https://www.vecer.com/dr-oliver-vodeb-oblikujejo-slepi-izobrazeni-v-zmoti-6329092