Tagged: Okolje

Dr. Oliver Vodeb: Vladajo nam skozi hrano

Raziskovalec komunikacijskih in oblikovalskih praks, ustanovitelj Memefesta, Mariborčan v Avstraliji, govori za Večer.

Mariborčan dr. Oliver Vodeb, ekonomist, sociolog, strokovnjak za vizualno komuniciranje, ustanovitelj Memefesta, raziskovalec in predavatelj, že šest let živi in dela v Avstraliji. Predava na univerzah v Avstraliji in konferencah po vsem svetu, središče njegovega dela so komunikacijske in oblikovalske prakse v času radikalne negotovosti in degradacije okolja. Pred dnevi je v Veliki Britaniji in v ZDA izšla njegova knjiga Food Democracy (Demokracija hrane); izdala jo je ugledna britanska založba Intellect. V knjigi najdemo poleg njegovih prispevke vodilnih mednarodnih znanstvenikov in aktivistov, kritične študije primerov emancipatornih prehrambnih praks in razmišljanja o možnih modelih raziskovanja in poučevanja vizualnega komuniciranja.

Začelo se je na začetku tisočletja, natančneje leta 2002, z Memefestom, danes največjim mednarodnim festivalom družbeno odzivnih komunikacij, oblikovanja in umetnosti. Ki, beremo, spodbuja, goji in nagrajuje inovativne in izrecno družbeno odgovorne komunikacijske pristope. Vi ste avtor koncepta Memefesta. Kakšna situacija ga je narekovala?

“Bil sem podiplomski študent sociologije na FDV, predtem sem diplomiral iz sociologije in ekonomije, in takrat smo zelo študirali javni prostor, medije in oblikovanje in zelo jasno je bilo, da je ključni problem komercializacija, kolonizacija javnega prostora s strani kapitala. Tako močna je, da seže tudi v univerzo, in ob tem se seveda postavijo vprašanja, kakšnega oblikovanja, kakšnih veščin, kakšnih znanj medijev in komuniciranja se učijo študenti. Po drugi strani pa sem ugotavljal, da je festival mehanizem, ki je v strokah komuniciranja, oglaševanja in oblikovanja izredno vpliven. Vpliven na način, da nagrajuje načine razmišljanja in prakse, ki v skladu s problemom kolonizacije prostora temeljijo predvsem na marketinških logikah. Te pa so povezane s kapitalizmom in maksimizacijo profita ne glede na javno dobro. Zato smo oblikovali Memefest kot izobraževalni in raziskovalni mehanizem dekolonizacije znanja in javnega prostora. Festival je v nekaj letih zrasel v mednarodni, globalni festival, kar je samo potrdilo, da je obstajala potreba po drugačnem razmišljanju in praksah.”

Povezuje pisano mednarodno druščino. Kakšnih ljudi?

“Gojimo preseganje zgolj akademskega raziskovalnega sveta. Memefest povezuje študente, pedagoge, raziskovalce, aktiviste, profesionalce in tudi amaterje – ljudi, ki se ukvarjajo z določenimi tipi znanj, ki so v veliki meri lahko marginalizirana. Zanimajo nas strokovnjaki, praktiki in teoretiki, aktivisti, o katerih menimo, da imajo integriteto, da raziskujejo, da delujejo na področjih medijev, oblikovanja, komuniciranja in umetnosti v kontekstu resne kritike in alternativne prakse. Ugotovili smo, da manjka tako teorije kot praktičnih pristopov, ki lahko opolnomočijo področja oblikovanja, medijev, komuniciranja in umetnosti. V zgodnjih letih Memefesta sem začel učiti na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, na oddelku za dizajn, in začel vzpostavljati to, kar sem imenoval interdisciplinarne kritične študije dizajna, vizualnih komunikacij. Začel sem tudi povezovati sicer ločeni področji teorije in prakse. Tradicija tukajšnjega izobraževanja oblikovanja je v glavnem zgolj praktična, teoretično pa zelo konzervativna. Mi pa smo videli moč ravno v interdisciplinarnem povezovanju, oblikovanje smo začeli povezovati s sociologijo, komunikologijo, filozofijo in začeli smo odpirati teme, o katerih smo mislili, da so akutne in bistvene.”

Neverjetno hitro ste bili soočeni z obsežnostjo festivala.

“Odpiranje tovrstnih tem in nov pristop sta prinesla velik mednarodni odziv. Že drugo leto Memefesta je bilo vključenih 36 držav. Takrat smo začeli zelo vešče uporabljati svetovni splet, ki je bil seveda drugačen, kot je danes, manj zaprt, in bil je orodje, ki smo ga zelo razumeli. Zaživel je medijski aktivizem, znotraj oblikovanja po svetu pa so se pojavljale kulture, ki so začele resno prevpraševati mainstreamovske prakse, ki so začele prevpraševati tudi univerze. In seveda se je izkazalo, da gre za mednarodni problem na področju oblikovanja, ne le slovenski: da oblikovanje goji tip razmisleka in prakse, ki služi kapitalizmu, kapitalu. Oblikovanje je v glavnem vedno imelo te slepe pege. Pravimo, da oblikovalci oblikujejo slepi in da so izobraženi v zmoti. Da je oblikovanje kot stroka v veliki meri servilno, da je njegov namen delati, kar hoče naročnik, naročnik pa je na trgu in se obnaša v glavnem tržno. S tem mislim, da zgolj hoče največji možni profit in na učinke lastnega delovanja ne gleda celostno, ne zanima ga javni interes. Z redkimi izjemami. In to se seveda zrcali tudi v izobraževalnem procesu. S čim se ukvarjajo oblikovalci danes? Na področju grafičnega oblikovanja, vizualnih komuniciranj se še vedno v glavnem ukvarjajo s produkcijo ‘lepih podob’, razmislek o njih pa v glavnem izhaja iz evropskega modernizma. V globalni perspektivi se tako spet odpira vprašanje kolonializma; ne razmišljajo o razmerjih moči v družbi, ker ne prevprašujejo lastnih epistemoloških temeljev oblikovanja in tudi ne prevprašujejo pogojev, znotraj katerih se znanje sploh vzpostavlja. Leta 2002 smo z Memefestom začeli vzpostavljati polje znanja, ki je bilo unikatno, in v zadnjih petnajstih letih nadaljevali z delom, ki je iz interdisciplinarnega pristopa preraslo v ekstradisciplinarnega. Trenutno je velik poudarek Memefesta na delavnicah, javnih intervencah, mrežnem raziskovanju in publicistiki.”

Zgodba Memefesta se nadaljuje z vašim odhodom v Avstralijo.

“Drži in povabili so me prav zaradi teh znanj in zato, da bi jih začeli resno prenašati v sam raziskovalni in pedagoški proces univerze. Memefest je povezan z univerzami, ampak je hkrati tudi zunaj njih, ostaja neodvisen. Črpa iz znanj, ki obstajajo na univerzi, hkrati pa se povezuje z aktivističnimi mrežami, ki so lahko bolj inovativne, bolj grejo v jedro problema, bolj si drznejo delovati na ravni rizika. Univerze so konzervativne, delujejo na podlagi znanstvene ali strokovne discipline in takoj, ko imaš disciplino, imaš tudi metode kaznovanja, če izstopaš iz discipliniranih kanonov znanja, ki so seveda tudi vrednotno obarvani.”

Danes se oglaševanje šteje za eno najmanj zaupanja vrednih profesij.

“Oglaševanje se zgodovinsko srečuje s težavo, da mu ljudje ne zaupajo. Zato, ker vsaj na intuitivni ravni vedo, da poskuša manipulirati, instrumentalizirati odnos z javnostjo, s kupcem, z državljanom. Težava je seveda v tem, da je oglaševanje prav perfidno močno manipulativno in se mu ni lahko upreti. Ravno tako oblikovanje. In nikjer se mu ne moreš izogniti, ker je pač koloniziralo skoraj vse ravni vsakdanjega življenja in javne sfere. Mi gledamo na komuniciranje in oblikovanje drugače: javnost in državljana vidimo kot enakovrednega partnerja, sodelavca, ne vidimo ga kot nekoga, ki ga je treba instrumentalizirati in manupulirati. Sam denimo učim svoje študente, da morajo imeti zelo zelo jasno ustvarjena merila, kdo so sploh naročniki, s katerimi bi želeli delati. Kar je zelo v nasprotju s prevladujočo logiko, ki pravi, da delaš s komerkoli, ki da denar.”

Navsezadnje je obstajalo tudi priporočilo, da če delaš oglas za določen izdelek, nikoli ne pojdi pogledat v tovarne, kjer nastaja. Ker lahko prideš tudi do tretjesvetnih “sweatshops”, švicfabrik, pogodbenih tovarn, ki proizvajajo izdelke multinacionalk v brezobzirnih razmerah v iskanju najnižje proizvodne cene.

“Oglaševanje in oblikovanje maskirata realnost, jo standardizirata in ustvarjata podobe, ki so spektakelske, hipnotične, prav zavoljo tega, da se prereže stik, o katerem govorite: da bi potrošnik, državljan imel intimni stik s proizvodom, da bi se angažiral kot državljan in videl, od kod denimo obleka, ki jo nosi, prihaja. Kdo in v kakšnih delovnih razmerah jo ustvarja.

Na srečo se stvari spreminjajo, še posebno na področju hrane. Težava pa je seveda v tem, da so si korporacije prilastile sistem prehranjevanja in si nikakor ne želijo, da bi ljudje imeli uvid vanj, da bi sodelovali in soodločali v teh procesih. Zato pa sistem hrane ni demokratičen.”

Memefest ima danes bazo sicer še v Sloveniji, izpostave tudi na drugih kontinentih, vi pa ste se z družino preselili v Avstralijo. Ni bilo tukaj za ekonomista, sociologa in strokovnjaka za vizualne komunikacije zaposlitve? ››

“Izjemno rad sem predaval na ljubljanski akademiji in pri delu s svojimi študenti in kolegi sem se res veliko naučil. Ponudba, ki je prišla iz Avstralije, pa je bila preveč mamljiva. Tukajšnja stroka kulturno in institucionalno še ni bila pripravljena na institucionalizacijo novih konceptov, o katerih govorim. Univerza na primer še sedaj nima urejenih strukturnih pogojev habilitacij, saj se je moč habilitirati bodisi zgolj za teorijo ali pa zgolj za področje prakse. Kako je potem možno resno gojiti njuno povezavo? Sama praksa se znotraj vizualnega komuniciranja razume kot obrtniško ustvarjanje vidne materializacije oblikovanja. Pozablja pa se na vlogo strategije, kreativno vodenje, oblikovanje sistemov, procesov, situacij in socialnih inovacij. Vse to in še več je oblikovalska praksa in mora nujno biti tudi del raziskovanja in poučevanja vizualnega komuniciranja. Povabila me je Griffith University iz Brisbana, kjer smo na Queensland College of Art, najstarejši šoli za umetnost v Avstraliji, pod vodstvom trenutno ključnega filozofa oblikovanja Tonyja Frya začeli na celotni ravni oddelka za oblikovanje graditi program Design Futures, ki se je prav v temelju ujemal s tem, kar sem razvijal znotraj Memefesta in svojem predmetu na akademiji. Dve leti in pol sem bil v Brisbanu, ko so me poklicali s Swinburne University of Technology v Melbournu, kjer so sledili mojemu delu. V Melbourne smo se preselili, ker je kulturni center Avstralije, ker je veliko večje mesto od Brisbana, ker je več univerz, ki sodijo v sam svetovni vrh, in pogoji, ki so mi bili obljubljeni, so bili še toliko boljši. Prav tako je moja žena Vida dobila ponudbo za delo na pedagoškem inštitutu univerze Victoria v Melbournu. Kar smo začeli v Brisbanu, sedaj razvijam na magistrskem in doktorskem interdisciplinarnem študiju oblikovanja.”

V Sloveniji ne bi mogli razvijati svojih idej?

“Z izkušnjami, ki sem si jih pridobil v preteklih letih, bi jih verjetno lahko. V Sloveniji je zanimivo to, da je znotraj oblikovanja obstajala – sicer marginalna – kultura političnega dizajna. Predvsem s profesorjem Zdravkom Papičem, najtesnejšim sodelavcem in prijateljem, sva na akademiji gojila to kulturo, naredila veliko stvari, inovativnih delavnic in projektov … Kmalu pa sem delovanje prenesel s političnega dizajna na kritiko kapitalizma. Če samo pogledava razvoj novih tehnologij – večino oblikovanja, ki se uči na oblikovalskih šolah, je že zdaj mogoče delati skoraj povsem brez človeka, oblikovalca, avtomatsko na ravni softvera ali umetne inteligence. Prav tako pa logika kapitalizma omogoča ‘outsourcing’, delo opravijo oblikovalci v Aziji za zelo majhno plačilo. In tega bo vedno več. Argument, da je takšno oblikovanje manj učinkovito, ne zdrži več. Donald Trump je večino vizualnega dela svoje kampanje dal napraviti v azijskih oblikovalskih in medijskih ‘sweatshoopih’. Zaradi razvoja tehnologij se je v jedru spremenila kultura zaznavanja in interpretiranja vidnih sporočil. Trump je v volilni kampanji zgolj ustvarjal atmosfero šoka in hipnega zadovoljevanja pozornosti z užitki, kot sta evforija in naslada, vsebine njegovih sporočil so bile v bistvu sekundarnega pomena, tehnična oblikovalska sofisticiranost njegovih sporočil pa je bila minorna. Na Japonskem imajo vodilne oglaševalske agencije robote za kreativne direktorje. Znanje, ki se trenutno podaja na univerzah, je znanje, ki je že zdaj je v veliki meri avtomatizirano. In za tovrstne oblikovalce bo vedno manj služb. Sam seveda vidim tak razvoj stvari kot problematičen, vendar ga s sedanjim izobraževanjem, kot je v večini oblikovalskih programov na svetu, ne bomo mogli ustaviti. Oblikovanje, vizualno komuniciranje ima možnost, da ljudem pokaže nevidne procese in razmerja v družbi tako na ravni raziskovanja kot izobraževanja in javnega komuniciranja. S tem pa možnost odpirati nove jezike interpretiranja, imaginacije in posledično delovanja. Vizualni jezik je tega zmožen, vendar pa je treba fokus preusmeriti iz ‘kako oblikovati’ v ‘kakšni so učinki oblikovanja’; gre za povsem drug razmislek in drugačno prakso. Učinki oblikovanja so namreč veliko bolj daljnosežni, kot se oblikovalci zavedajo.”

Pravkar je v Veliki Britaniji in ZDA izšla vaša knjiga Demokracija hrane. To je bila tudi naslovna tema Memefesta 2013. O čem govorite, ko govorite o demokraciji hrane?

“Pri konceptu demokracije hrane gre za dve ključni stvari. Sprašujemo se, kako je možno, da velik del populacije v svetu nima kaj jesti. Ker vemo, da je hrane trenutno dovolj. Žal je hrana tista, ki je morda celo ključni element nadzora in vira dobička kapitalizma. Uporablja se kot instrument geopolitične dominacije, skozi hrano se pravzaprav vlada. Vladajo pa v glavnem korporacije. Ko govorimo o demokraciji hrane, govorimo o tem, ali obstajajo pogoji, da lahko državljani sodelujejo v sistemu hrane. Če ne morejo, če nimajo besede, nimajo vpogleda, ne moremo govoriti o sistemu hrane kot demokratičnem sistemu. Obenem je hrana naša ključna, najbolj intimna vez z naravo. Brutalnost sistema kapitalizma se odlično kaže prav v sistemu hrane, ki je v osnovi nedemokratičen. In ta sistem je treba analizirati v kontekstu globalnega kapitalizma. Avstralski aboridžini pravijo: ‘Ne napravi zemlji ničesar, česar ne bi napravil svoji mami.’ Mi pa se do zemlje obnašamo kakor do stroja za potrošnjo in pridobivanje denarja. Knjiga Demokracija hrane je plod več kot štirih let dela in predstavlja izsledke Memefestovega raziskovalnega procesa, v katerem je sodelovalo več kot dvesto ljudi iz štiriindvajsetih držav. V jedro postavlja vprašanje, kako lahko razmišljamo o oblikovanju, medijih, komuniciranju in umetnosti, ki bodo ustavili tak stroj in proizvedli alternative, ter predstavlja vrsto praktičnih rešitev.”

Demokracija deluje le, če so ljudje dovolj kritični, če so znanja željni in iščejo informacije. Hudič je, če se radovednost in kritičnost končata z lajkanjem na facebooku.

“Trenutni razvoj medijev, socialnih omrežij, facebooka (FB), instagrama, mobilnih telefonov itd. je izjemno skrb vzbujajoč. V Avstraliji pa tudi drugod so študentje, mladi ljudje v povprečju tudi do sedem, osem ur na dan za ekrani. Dnevno od 120- do 140-krat pogledajo na telefon, da vidijo, ali je kaj novega na socialnih omrežjih. To so tehnologije, ki so oblikovane, torej govorimo o vprašanju dizajna. Dizajnirane, oblikovane pa so seveda namerno tako, da proizvajajo zelo kratke situacije užitka. Vemo, da če nekdo, ki nekaj objavi na FB, dobi več lajkov, ob tem izkuša užitek. Če je njegova objava deljena, se občutek užitka še poveča. Vemo pa tudi, da je užitek nekaj, kar je hipno, ne traja dolgo. In te tehnologije so nalašč oblikovane tako, da ti užitki ne trajajo dolgo. Grem na FB, vidim lajk, ampak moram spet ponovno in ponovno pogledati, objavljati, lajkati nekaj drugega zato, da konstantno obnavljam te zaznave užitka. Hrana pa je izredno zanimiva, ker ima potencial, da lahko upočasni norenje za temi hitrimi užitki. Če pogledamo razvoj svetovnih metropol, vidimo, da je vedno manj trgovin in vedno več restavracij in lokalov. Lahko kupujemo po internetu in vedno več to tudi počnemo, ne moremo pa jesti po internetu, ne moremo se srečati s prijateljem na kosilu po internetu in imeti temeljni fizični užitek ob hranjenju in socialno izmenjavo hkrati. Paradoksalno: še nikoli nismo imeli toliko socialnih stikov, še nikoli ni bilo toliko komunikacij, ampak obenem še nikoli niso bili ljudje tako osamljeni kot sedaj. Mislim, da prihaja do neke primarne potrebe ljudi, da imajo stike z ljudmi v živo, iz oči v oči, in hrana je lahko glavni medij. In kar je zanimivo – hrana je na spletu ena ključnih podob. Fotografije hrane so najbolj deljene, najbolj objavljane, največ jih je.”

Med štirimi najbolj pogostimi besedami na FB so ljubezen, žalost, sreča in – res je – jesti.

“A če toliko časa preživimo za ekrani, si odvzamemo uporabo določenih čutov. Ne uporabljamo vonja, okusa, tipa. Naša kultura je vizualna, spektakelska. Poglejmo si primer dizajniranja hrane. Lahko vzameva jabolko. Vemo, da je bilo včasih na stotine sort jabolk, danes jih prevladuje manj kot deset. Jabolko utrgajo in dajo v hladilnico, kjer ostane več mesecev. Več kot 30 odstotkov sadja in zelenjave se zavrže takoj ob pobiranju in žetvi samo zato, ker ne ustreza estetskim merilom supermarketov. Jabolka morajo biti standardizirana, njihov videz mora biti točno takšen, kot je na plakatu. Ampak tu gre še za nekaj: hladilnik je tudi oblikovana tehnologija. Doprinaša k okoljski degradaciji, k predatorskemu sistemu kapitalizma. Na primer: tehnologija zamrzovanja, se pravi tehnologija oblikovanja hrane, nam tudi jemlje znanje. Jabolko, ki ga dobim v trgovini in je bilo štiri mesece v hladilnici, ima seveda manj hranljivih snovi, manj diši, ima drugačen okus … Nekoč pa smo imeli znanje, kako dolgo lahko jabolko, potem ko smo ga utrgali, hranimo, po tem, kako diši, smo vedeli, kdaj je ravno prav zrelo, da ga pojemo, znali smo okušati … Vse to zdaj odpade, ker imamo hladilnik. Ne konzerviram hrane, ne vem več, kako so nekdaj hranili to ali ono živilo, o tem mi ni treba razmišljati. Tehnike, ki so bile ključne za hranjenje hrane, pa so spreminjale in bogatile okuse in to znanje izgubljamo. Danes imamo sadje, ki je odlično na pogled, hkrati pa je brez okusa. Oblikovalci se tako ukvarjajo z oblikovanjem tehnologij in ne z daljnosežnostjo lastnega oblikovanja.”

Se da demokracija hrane v kapitalizmu sploh uresničevati? Za vsako blago plačaš, in če je redka dobrina, stane več. Vrednost določa nevidna roka na trgu, kar je skregano z demokracijo hrane, kajti če je predraga, ni dostopna za vse. Hrana je morda celo bolj kompleksna od vode – vodo navsezadnje lahko razglasiš za javno dobro, hrane ne moreš.

“Zakaj mislite, da je ne moreš?”

Ker je nimaš več v rokah. Ker države, vključno z našo, tako zlahka spuščajo iz rok pravico izbrati in voditi lastno prehransko in kmetijsko politiko in se uklanjajo trgovinskim sporazumom.

“Mislim, da je potrebna predvsem drugačna, višja zavest ljudi, ki se prej ali slej morajo zavedeti, da imamo vsi pravico do hrane. Treba se je vprašati o tem, ali bomo privolili v to, da se nam jemlje znanje. Jemljejo nam ga psihotehnologije, ki delujejo na bazi marketinga, trženja v imenu profita. Marketing nam ponuja narejene obroke, hitro hrano, pakete z odmerjenimi količinami sestavin, ki jih samo sestaviš … Hodimo na univerze in pridobivamo ozka specializirana znanja, namesto da bi se učili o hrani. Ali denimo znanje o kuhanju. Kuhanje je izjemno pomembno, iz več razlogov. Naj omenim tega, o katerem pišem tudi v knjigi. Moderne tehnologije, kot so denimo pametni telefoni, so tehnologije, ki uničujejo pozornost. Pozornost je redka dobrina. Imamo je toliko in toliko in nič več. Pomembno je torej, kam jo usmerimo. Ampak kaj se prav sedaj dogaja? Pozornost je vedno bolj razpršena in vedno bolj plitka. Težje se učimo in znanje se uničuje. Znanja o družbi je manj, več pa je informacij, in ker lahko hitro pridemo do informacij, se nam zdi znanje nepomembno. Ampak problem, ki nastane tukaj, je, da je posledično tudi manj razumevanja, slednje pa je ključno. Stvari moramo razumeti, ne samo imeti dostop do informacij. Kuhanje pa je ena čudovita veščina, kjer se osredotočamo na zelo ustvarjalni akt, osredotočimo našo pozornost. Skozi neko delo, ki je pravzaprav izjemno poetično, ustvarjalno. In če kuhamo za družino, za več ljudi, ima to močno socialno noto. Če kuhamo ozaveščeno, nas zanima, od kod prihajajo sestavine, nas zanimajo okusi … Zanimivo je, da ima eksperimentiranje z okusi povratni učinek na kognicijo, zaznavanje. Različni okusi nam odpirajo svet. Nove raziskave na področju fiziologije nakazujejo povsem direkten link med prebavili in možgani. Lahko postavimo tezo, da slaba prehrana skupaj s tehnologijami, ki uničujejo pozornost, uničuje znanje.”

Hrana je neposredno vezana na moč?

“Hrana je temeljni vzvod, skozi katerega kapitalizem svojo moč projicira na svet. Hkrati se ne da spregledati, da je hrana dizajnirana kot droga. Hrana je izjemno inženirana, oblikovana. Poglejte krompirjev čips. Na desetine milijonov dolarjev je vloženih v to, kako napraviti čips ravno prav hrustajoč, ker nam to povzroča užitek. Vemo, da prehranska industrija strateško uporablja veliko soli, sladkorja in maščob zato, da nas zasvojijo. Če analizirate oglaševanje, vidite, da oglasi v veliki meri komunicirajo hrano na način, ki je podoben vzorcem iz kulture ilegalnih drog.”

Lahko pojasnite s primerom?

“Poglejte denimo kekse Oreo. Gre za najbolj prodajane kekse vseh časov. Raziskava iz leta 2013 je razkrila, da sladkor, ki ga vsebujejo, aktivira možgane na podoben način kot kokain. Spomnite se oglasa: vzeti moraš keks Oreo, ga razpoloviti, polizati sladkor – ja, da takoj dobiš drogo direktno v kri. Hkrati pa je to oglas, v katerem otrok laže staršu, ga fintira, na skrivaj sune keks … To so vzorci, ki jih poznamo iz kultur ilegalnih drog. Industrija hrane jih ovekoveča in tega sploh ne skriva več.

V ZDA, kjer so ljudje najbolj zadrogirani, imaš tri stvari: masovna populacija je na farmacevtskih proizvodih, na tabletah, skratka. Druga stvar je slaba hrana, ki deluje kot droga in ljudem onemogoča gojenje pozornosti, onemogoča jim kognitivne izkušnje, ki so lahko pronicljive, in povrhu so tu še novodobne tehnologije, ki uničujejo pozornost. In ko sestaviš to troje skupaj, vidiš, kako deluje današnja dominacija.

Ko govorimo o hrani, jo je treba najprej razumeti v kontekstu kapitalizma, kontekstu dizajna hrane, v kontekstu medijev in komuniciranja … Ker to so ti vzvodi moči, ki jih je treba pošteno premisliti. Ne gre samo za ‘dajmo jest lokalno, organsko …’. To je že dobro, ampak to je samo površina. Treba se je vprašati, kje so izvori moči in manipulacij.”

Ampak ne samo kapital, tudi upor je postal transnacionalen.

“Zavest se dviguje. Da vrnemo udarec, je ključno izobraževanje. Ne na ravni univerze, ker takrat je že prepozno, izobraževanje se mora začeti v vrtcu, v osnovni šoli … Gojiti je treba zavest o pomenu kuhanja. Moja sedemletna hčerka Mina se je v vrtcu v Melbournu učila kuhati, na vrtu pa so gojili zelenjavo, ob tem so se skozi hrano učili o zdravju, kulturi, družbi, ekologiji, pravičnosti. Vse to je bil del igre kot ključnega pedagoškega pristopa vrtca. V sklopu daljšega obiska družine trenutno obiskuje osnovno šolo v Mariboru in prav včeraj mi je rekla, da hoče čim prej nazaj v Melbourne, ker v tej šoli mečejo hrano stran. Moti jo tudi, da uporabljajo plastične lončke, ki jih po uporabi zavržejo, kar je že povedala ravnateljici. (Smeh.) Zame je ključni medij, ki ima potencial upora in ki ima potencial spremembe – užitek. Užitek, ki ga npr. občutimo, doživimo ob kuhanju, ob okušanju, ob tem, da jemo skupaj s prijatelji. Hrana ima moč družiti ljudi. Ko jemo skupaj, lahko gojimo dialog in v družbi, ki je tako antidialoška, je to silno pomembno.”

Conflict Kitchen (Konfliktna kuhinja) denimo se mi zdi odličen način, kako povezati hrano, umetniški projekt in aktivistični koncept. Omenjate jo v svoji knjigi.

“V umetniškem projektu, ki je nastal v ameriškem Pittsburghu, so na inteligenten način naredili semiotični rez. Hrana je seveda odlična povezava med kulturami, ker se dobrim jedem težko upreš, ne glede na to, od kod prihajajo. V Conflict Kitchen so stregli tradicionalne jedi iz držav, s katerimi so ZDA v konfliktu. Iz Irana, Afganistana, Iraka, Severne Koreje, Venezuele … Na embalaži, v katero so zavijali jedi, so bila razmišljanja, dejstva o kulturi, in pogovori z ljudmi iz držav, iz katere je jed prihajala. Hrana je tako postala medij, center užitka in posrednik v debatah in razmislekih. Srž tega projekta je znanje. Conflict Kitchen temelji na predpostavki, da bolj ko imajo ljudje uvid v druge kulture, bolj se lahko obnašajo demokratično. Veliko vlogo pa ima tudi tukaj prav užitek.”

Kako javne prostore, kot so denimo ulice in trgi, očistiti paradiranja oglasnih sporočil?

“Še posebno v Sloveniji je javni prostor nabit z oglasnimi sporočili, količina oglasnih panojev, jumbo plakatov, svetlobnih vitrin itd. je tukaj enormna, ne da se primerjati z Avstralijo. Treba se je aktivno odzivati proti takšni kolonizaciji javnega prostora. Vem, da nekateri moji bivši študenti z akademije to intenzivno počnejo. Mladi ljudje vedo, da je nekaj hudo narobe, če si v javnem prostoru nenehno bombardiran z oglasnimi sporočili, ampak treba jim je dati znanje in vzvode, tehnike in teorije, da bi lahko spreminjali stvari. Poslanstvo univerze bi moralo biti bolj angažirano oz. angažirano drugače. Hermetična izoliranost raziskovalnega in pedagoškega dela znotraj specializiranih disciplin univerze je ravno tako škodljiva avtonomiji znanja, kot je slepa servilnost univerze trgu. Vprašanje pa je, koliko so posamezne discipline zmožne izstopiti iz režimov samokaznovanja in se odpreti ekstradisciplinarnosti.”

Glorija Lorenci

Vir: https://www.vecer.com/dr-oliver-vodeb-oblikujejo-slepi-izobrazeni-v-zmoti-6329092

Advertisements

Jaguar iz Hoč za vnuka ali spodoben svet?

Dr. LUKA OMLADIČ, filozof in okoljski analitik, predavatelj okoljske etike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani

Potegnimo črto, zdaj ko gre leto h koncu: kako zeleno je bilo?

“Dovolj je, da pogledamo, kako je vlada opredelila tri prednostne okoljske naloge za leto 2016. Na tretjem mestu je trajnostna raba, na drugem mestu je zeleno gospodarstvo, in kaj je na prvem? Hitrejša pridobitev gradbenega dovoljenja. In kako se ta retorika prevaja v prakso, kaže nedavni primer z vašega konca: gradnja plinske rafinerije v Petišovcih. Agencija RS za okolje (ARSO) je gladko izdala okoljsko dovoljenje, slednje je ‘padlo‘ na sodišču, po tem pa je ARSO modro ugotovil, da je mogoče postaviti rafinerijo brez okoljskega dovoljenja. In se sprašujem: če je mogoče rafinerijo, ki operira z nevarnimi snovmi, postaviti brez okoljskega dovoljenja, zakaj okoljska dovoljenja sploh še potrebujemo?”

Tudi ministrstvo za zdravje je podalo mnenje, da gre za obrat, ki lahko predstavlja grožnjo za zdravje.

“Ja, na ministrstvu za zdravje so zapisali, da gre za napravo, ki lahko ob nesreči povzroči večje tveganje za zdravje ljudi. Že samo z vidika previdnostnega načela bi morali biti v tem primeru skrajno konservativni. Bojim se, da je dejstvo, da imamo hitrejšo pridobitev gradbenega dovoljenja, na prvem mestu okoljskih ciljev, zelo povedno. Kaže na to, da okoljsko ministrstvo vsaj deloma vidi okolje kot administrativno oviro. Sebe ne dojema kot čuvarja okolja, čuvarja v imenu javnega interesa, ne interesa podjetij ali kapitala.”

Že tako se sprašujemo, ali so presoje vplivov na okolje dovolj učinkovito orodje za varstvo narave.

“Problem je v tem, da velikokrat strokovne podlage za okoljske presoje delajo zasebna podjetja, plača pa jih naročnik, potencialni onesnaževalec. Zgodi se celo – kot je bilo v primeru Termoelektrarne Šoštanj -, da je onesnaževalec hkrati lastnik podjetja, ki dela okoljsko presojo. Ne moremo sicer vnaprej reči, da gre za koruptivno dejanje, gre pa nesporno za konflikt interesov. In zakonodaja ga omogoča. Po mojem mnenju bi morale okoljske presoje pripravljati popolnoma neodvisne institucije.”

Težko se je znebiti vtisa, da je okoljsko ministrstvo v vsaki vladi marginalno, večina ministrov, ki je vedrila v njih, pa okoljsko zelo nepoučenih.

“Zame okoljsko ministrstvo ne more biti na margini, moralo bi biti absolutno centralno za državno politiko. Vse razvojne politike bi morale biti koordinirane z vidika prostorske in okoljske politike. Gre preprosto za vprašanje politične volje in v Sloveniji že od osamosvojitve naprej ni nobena oblast postavila prostorske in okoljske politike na vrh svoje agende. Ni se jim zdelo potrebno, ideološko jim je okoljevarstvo tuje. Prostorsko in okoljsko politiko itak vidijo kot administrativno oviro za podjetništvo in kapital. K temu dodajmo še donedavno odsotnost zelenih političnih strank, ki bi eksplicitno postavile okoljsko in prostorsko politiko v center svojega političnega programa – in tako imamo, kar imamo.”

Tako naivno bi lahko rekli, da je to težko razumeti. Tudi politiki imajo otroke, vnuke, za katere bi najbrž radi, da živijo v dobrem okolju.

“Slovenija ima na neki način srečo in hkrati smolo, da nima akutnih okoljskih degradacij, takih, ki bi jih močno in neposredno občutili v vsakodnevnem življenju. Imamo kar ohranjeno naravo, nismo bili soočeni z okoljskimi katastrofami, no, z izjemo poplav. Ampak tudi pri poplavah vidimo, da se nekaj časa govori o njih, potem pa izginejo iz naše zavesti. Stanje torej ni dovolj akutno. Tudi po indeksu Univerze Yale je Slovenija zelo visoko na petem mestu med 180 državami po ohranjenosti okolja in prostora. Ohranjeni ekosistemi so naša sreča, po drugi pa tudi naša nesreča, ker ne znamo sprevideti pomembnosti prostorskega in okoljskega načrtovanja zato, da ohranimo, kar imamo, in da izkoristimo potencial, ki ga imamo prav zaradi tega, ker še nismo do konca degradirali našega okolja.”

Vsekakor pa imamo Slovenci zelo razvito občutljivost za naravo.

“Ena od teorij na področju okoljske etike pravi, da so za okoljevarstvo pomembne določene značajske lastnosti ljudi in družbe. Slovenci imamo senzitivnost za naravo, manjka nam mogoče senzitivnosti za prostor. Da bi videli prostor kot nekaj, kar je naše skupno dobro. Zelo radi postavimo živo mejo okoli svoje hiše, pozabljamo pa, da je kraj, v katerem živimo, prav tako naše neposredno okolje, kot je naš vrt. Manjka nam ta razširitev percepcije od razumevanja prostora kot individualnega na prostor kot neko skupno dobro.”

Se prav zaradi odsotnosti okoljske agende zlahka zgodi TEŠ 6, ki je okoljsko najslabši možen tip elektrarne?

“Ni se zgodil toliko zaradi odsotnosti okoljske agende, mislim, da je najpomembnejšo vlogo pri ideji in nastanku TEŠ 6 odigralo pomanjkanje odgovornosti. V stilu ‘tudi če projekt ne bo imel pozitivnih učinkov, tudi če bo propadel, tudi če bo stal trikrat več, kot je bilo načrtovano – saj se bo pozabilo. Hujših posledic ne bo.‘”

Imajo prav, v resnici se pozabi.

“TEŠ 6 onesnažuje in bo onesnaževal in povzročal podnebne spremembe še naprej. A hkrati sem prepričan, da bo TEŠ 6 v ne tako daljni prihodnosti zaprt in da bo mrtva naložba. Premog nima prihodnosti niti okoljsko niti ekonomsko in TEŠ 6 bo – na žalost ali na srečo – končal svoje življenje veliko prej, kot so si ti ljudje, ki so zanj odgovorni in niso odgovorni, mislili.”

Ker je povsod med prvimi konkretnimi ukrepi okoljske politike ozaveščenih držav odpoved premogu, ki je podnebno najbolj nevaren vir energije.

“Globalno gledano se naložbe v premog tudi z ekonomskega vidika vedno bolj kažejo kot fatalne naložbe, kot nekaj, kar je obsojeno na propad. Na različnih nivojih je premog obsojen na to, da ga vidimo le še kot neko preteklost, gorivo preteklosti. V širši perspektivi moramo ta pogled razširiti na vsa fosilna goriva. Edini – in tukaj velja v podnebni in okoljski skupnosti konsenz – racionalen način za omejitev izpustov toplogrednih plinov in za obvladovanje CO2 pod katastrofalnimi parametri je, da ogljik pustimo pod zemljo. Najlažje se izpustov iznebimo tako, da pustimo njihov vir, torej fosilna goriva tam, kjer so. Pustimo fosilna goriva pod zemljo! je izredno pomembno geslo, pomemben uvid, na katerem temelji podnebna politika. To bo slej ko prej tudi prišlo do Slovenije in s tega vidika nasprotujemo kopanju premoga, s tega vidika tudi nasprotujemo širjenju plinskega polja v Petišovcih. Ker gre za isti problem. Vsak kubični meter plina, ki ga bomo izčrpali v Prekmurju, se bo neposredno prevedel v ogljik v ozračju.” ››

Pri TEŠ 6 se je izkazalo, da je za večino tamkajšnjega prebivalstva dobrodošel objekt. Termoelektrarna na premog je tudi na krajši rok za zdravje najbolj škodljiva elektrarna, povzroča obolenja in povečano smrtnost v svoji okolici, kot dokazujejo številne neodvisne raziskave. In vendar si ga ljudje želijo.

“To je žalostna zgodba, še posebej zato, ker so se pred desetletji prav v Šaleški dolini ljudje uprli onesnaževanju z žveplom iz tamkajšnje termoelektrarne. To je bila velika zmaga okoljske akcije še v stari državi. Da okolica ni nasprotovala šestemu bloku, pripisujem neodgovornemu ravnanju akterjev lokalne skupnosti in gospodarskih akterjev, ki so imeli tam interes in so uporabili vse, tudi izredno zavajajoče instrumente: od zbujanja strahu do dajanja praznih obljub o cenah premoga. Zavajali so prebivalstvo, pa nihče ni niti politično niti ekonomski odgovarjal, največji del škode pa bodo plačali ljudje, ki tam živijo. Lahko samo upamo, da bo ta odgovornost enkrat razkrita in bo to preprečilo še kakšen podoben primer te vrste.”

Na katerih okoljskih področjih v EU služimo kot slab primer? Zrak in onesnaženost s PM 10, pozidave kmetijskih zemljišč, neprilagajanje podnebnim spremembam …

“Prvo področje, ki je resnično problematično, je promet. Slovenija se je spremenila v tranzitno državo za cestni promet, ne da bi sama zares vedela, zakaj to hoče in kakšne koristi ji to prinaša. Promet je povezan z drugim problemom, s kakovostjo zraka. Z obema se je z neko modro, ambiciozno politiko mogoče spopasti. Promet je treba preusmeriti na železnice in treba je močno spodbujati uporabo javnega prevoza. Zrak ni onesnažen samo zaradi prometa, pomemben del dodajajo tudi individualna kurišča. Strokovnjaki pravijo, da za veliko krajev v Sloveniji sploh ne vemo, kako onesnažen je zrak v njih, ker se ne opravljajo redne meritve. Slednje so zelo pomembne – ko ljudje vidijo rezultate meritev, jih to spodbudi, da bolj odgovorno razmišljajo o svojem ravnanju.

Tretje področje, ki bi ga izpostavil, pa je prilagajanje podnebnim spremembam. Podnebne spremembe se dogajajo, vemo, da bodo vse bolj intenzivne v prihodnosti in da mora biti osrednje vodilo vseh razvojnih in drugih politik premislek, kakšen vpliv bo imela neka investicija, neki poseg v podnebno spremenjenem okolju. Ravno te dni je Slovenija končno pripravila osnutek strategije prilagajanja podnebnim spremembam, kar je pomemben korak. A če ne bo močne politične volje, ki bi to strategijo uveljavljala, ponotranjila kot svoj politični cilj, bomo imeli še eno zamujeno nalogo. Pametne države se s tem intenzivno ukvarjajo leta in tačas že delajo revizije pred leti sprejetih politik prilagajanja. Mi smo še pri osnutku.”

Si je mogoče zamisliti življenje z bistveno manjšim izpustom CO2 brez uvedbe okoljskega radikalizma?

“Absolutno je mogoče. Moramo ločiti individualno in kolektivno raven. Ko denimo spodbudite množično elektrifikacijo prometa – seveda, tudi elektrika ni ogljično nevtralna, če jo pridelate v TEŠ – bo drugi korak, vzpostavitev proizvodnje elektrike brez izpustov ogljika ali z manjšimi izpusti, veliko bolj učinkovit. Rešitve in dobre prakse so na voljo, imamo tehnologijo, torej je treba vse samo še izpeljati v serijo učinkovitih ukrepov. In spet imamo države, kjer prav to veliko bolj intenzivno in ambiciozno počnejo, kot je to pri nas. Seveda pa ne smemo živeti v iluziji, da bo prehod v brezogljično družbo mogoč brez spremembe produkcijskega sistema in brez sprememb naših kolektivnih in individualnih navad. Gre za neke vrste revolucijo, ki je nujno potrebna, če želimo preživeti.”

O čem govorite, ko govorite o nujni spremembi produkcijskega sistema kot edini poti učinkovitega boja proti podnebnim spremembam?

“Produkcijski sistem pomeni tudi način, kako proizvajamo sredstva za naše življenje in preživetje. Gledano z okoljskega vidika, ta hip proizvajamo na način, ki je okoljsko popolnoma nevzdržen. Energija za produkcijo v največji meri še vedno izhaja iz fosilnih goriv. Se pravi, da že sama zamenjava fosilnih goriv za obnovljive vire pomeni temeljno spremembo produkcijskega načina. Vidimo, da je produkcija v veliki meri tesno povezana s potrošniško družbo: proizvajamo zato, da trošimo in čim več trošimo, tem več proizvajamo. S tem smo ujeti v začarani krog, ki vedno ne izboljšuje kvalitete našega življenja, po drugi strani pa pomeni veliko obremenitev za naravne vire, iz katerih dobrine izhajajo. Tretji vidik je političnoekonomski: Kaj vodi to produkcijo? Kakšni so njeni motivi? Jasno vidimo, da lastniki kapitala v veliki meri rezultatov te produkcije ne namenjajo za splošno dobro, ampak zgolj za večanje kapitala, večanje dobičkov in za koncentracijo kapitala v rokah vedno manjše skupine ljudi. Na slednje zadnji čas opozarjajo tudi ekonomisti. Ta tretji vidik je izredno pomemben. Na dlani je, da sedanja produkcija ne deluje v dobrobit ljudi, ampak v korist manjšine in njenega kopičenja ekonomske in politične moči. Bogata manjšina seveda nima nikakršne volje, da bi ta sistem spremenila. Toda brez tega, da se lastništvo bistveno rekonstruira, da pojem lastništva bistveno spremenimo, velike reforme, ki je potrebna za preživetje človeštva, sploh ne more biti.”

Je stoodstotno nujno, da kapital deluje v škodo okolja? Zadnje čase poslušamo o prijaznejšem, “zelenem” kapitalizmu.

“Popularen pojem zelenega kapitalizma je po mojem mnenju vsaj deloma zavajajoč. Kapitalizem, kot ga danes poznamo, ne more delovati v skupno dobro, v dobro okolja in dobro ljudi zaradi lastništva kapitala. Dokler ne naslovimo lastništva, bo zeleni kapitalizem, karkoli že to bo, še vedno deloval za izbrane, ne pa za večino. Po drugi strani lahko, seveda, sprejmemo ukrepe, ki pripeljejo do tega, da je kapital manj destruktiven kot popolnoma destruktiven. In v tem trenutku je predvsem država tista instanca, ki se lahko zoperstavi uničujoči moči kapitala prav s prostorskim in okoljskim načrtovanjem, omejevanjem, regulacijo, z vsem tistim, česar kapital pravzaprav ne mara. Na eni strani država, na drugi pa tudi ljudje, ki vse bolj prepoznavajo, kaj zares je v njihovo korist, kaj pa proti njim. To vidimo celo v ZDA, kjer nastajajo množični upori proti frackingu, ki ga izvajajo velike korporacije, pa proti velikim naftnim cevovodom … Ljudje enostavno ne ‘kupijo‘ več, da kapital dela v njihovo dobro, ampak spoznavajo, da uničuje njihovo okolje in da koristi pobere bolj ali manj abstraktni lastnik.”

Ampak mantra “samo da so delovna mesta” pri nas še prevlada. To vidimo tudi zdaj v Mariboru, natančneje v Hočah, kamor z močno lokalno in državno politično podporo prihaja avstrijski gigant Magna Steyr – 100 hektarjev kmetijskih zemljišč, ki so med najboljšimi v državi, bo namenjenih industrijski coni.

“Nočem moralizirati; gotovo Maribor potrebuje delovna mesta v tem trenutku, ampak če pravilno prepoznamo nujo po zelenih delovnih mestih, po zeleni ekonomiji, potem pač moramo reči, da avtomobilska lakirnica zelenih delovnih mest zagotovo ne zagotavlja. Veliko bolj vesel bi bil, če bi vlada spodbujala take tipe tujih naložb, ki bi zagotavljala delovna mesta, obenem pa bi bil to način produkcije, ki okolja ne obremenjuje. Dragi bencinski avtomobili gotovo niso produkti, ki bi jih lahko videli v zeleni prihodnosti kot zaželene.”

Niste pa takšen optimist, da bi verjeli v možnost iznajdbe neke tehnološke rešitve, ki bi hkrati omogočila povečanje proizvodnje in zmanjšanje izpustov CO2.

“V okoljskem žargonu temu pravimo ideja tehnofiksa. Ideja, da se bo čudežno pojavila tehnološka rešitev, ki bo odpravila vse okoljske probleme, s katerimi se ukvarjamo, in da nam zato v tem trenutku pravzaprav ni treba skrbeti. Ker bo tehnologija sama od sebe našla rešitev. Problem tega stališča je, da gre za do neke mere magično razmišljanje. Sam sicer pripadam tisti ideološki liniji okoljske misli, ki ni protiznanstvena ali protitehnološka. Mislim, da je tehnologija del človeka in da je ne smemo a priori odklanjati, verjamem, da je znanost tisto orodje, ki omogoča prehod človeka v neko odraslost. S tem prehodom smo sedaj soočeni. Če ne bomo prešli v družbo, ki se bo odpovedala fosilnim virom in destruktivnemu načinu produkcije, pač kot človeštvo ne bomo preživeli. Znanost in tehnologija lahko odigrata v tem prehodu pozitivno vlogo. Če delujeta v interesu ljudi, ne pa neke peščice, ki želi zgolj povečevati produkcijo, da bi lahko povečevala svoje dobičke.”

Res verjamete, da boste to dočakali? Pravičnejšo razdelitev dobrin, produkcijo, ki ne obremenjuje okolja?

“Znana filozofska teza pravi, da je naša moralna dolžnost, da smo optimisti in da verjamemo, da je človeštvo zmožno storiti ta prehod. Kakšna je verjetnost ali neverjetnost, da se bo to zgodilo, je vprašanje, ki je z moralnega vidika irelevantno. Ne gre samo za verjetje, gre za našo dolžnost. Naša dolžnost je storiti vse, da bomo kot človeštvo preživeli. In če dodam še biocentrični vidik: ne samo človeštvo, ampak da bodo preživela in uspevala vsa živa bitja in tudi neživa narava. To je naša moralna dolžnost, ki je onstran optimizma ali pesimizma. Dolžnost človeštva in posameznika je, da si za to prizadeva.”

Mislite, da je to dovolj učinkovita psihološka motivacija?

“Ko govorimo o podnebnih spremembah – naj bo motivacija, da pogledate svoje lastne otroke in vnuke. Pomislite, v kakšnem svetu bodo živeli že čez 50 let, če ne bomo radikalno ukrepali. Jim boste kupili novega jaguarja, narejenega v Hočah, za njihov 18. rojstni dan, ali boste storili vse, da bo svet, v katerem bodo živeli, primeren za življenje? Vsaj takšen, kot je ta, v katerem mi živimo, če ne boljši.”

Maja je začel veljati zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu okolja, ki zdaj med drugim omogoča podjetjem, da znižajo okoljske standarde. Ukinja redno obnavljanje okoljevarstvenih dovoljenj, iz okoljskih presoj izrinja javnost, smo slišali od nevladnikov.

“Mislim, da je skrb vzbujajoča smer, v katero spreminjajo in prilagajajo okoljsko zakonodajo. Smer namreč nakazuje idejo, da je skrb za okolje v Sloveniji prevelika, da postavlja preveč administrativnih ovir za gospodarstvo itn. Okoljska politika bi morala iti v nasprotno smer, torej v skladu s konvencijami, kot je Aarhuška, ki ima zelo globoko etično poanto: da imajo ljudje pravico biti informirani o vsem, kar se dogaja v njihovem okolju. Da je dolžnost države in investitorja, da jim to zagotovi. Zdaj je videti, da država išče obvode, kako bi se javni interes in informiranje ljudi lahko zaobšlo. Ta linija pogleda na okoljevarstvo kot administrativno oviro me skrbi.”

Pogost očitek okoljevarstvenikom gre nekako tako: “Jedrske energije nočete, ponujamo energijo iz termoelektrarn, tudi teh nočete, ponujamo hidroelektrarne in tudi nad temi se zmrdujete. Kaj sploh hočete?”

“Odgovor bi se lahko glasil: ‘Če nam očitate, da nočemo nič, potem se vprašajte, zakaj vi hočete vse.‘ Obstaja koncept, ki ga zagovarjajo določene energetske združbe, da bi namreč Slovenija postala velik proizvajalec in izvoznik električne energije in da zato potrebujemo vse: novo nuklearko, TEŠ, hidroelektrarne na vseh rekah od Mure do Soče. Ker je elektrika blago, ki je veliko vredno in se dobro prodaja. A si zares želimo biti velik izvoznik električne energije na račun tveganja, ki ga za okolje njena proizvodnja predstavlja? Ali pa moramo samo pogledati, kakšne so zares energetske potrebe Slovenije za oskrbo in varnost te oskrbe. Obnovljivi viri postajajo z napredkom tehnologije, s padcem cen solarnih panelov vedno bolj tudi ekonomsko realna možnost za zamenjevanje konvencionalnih virov proizvodnje električne energije. To ni več znanstvena fantastika. Nuklearna energija je po eni strani ogljično res dokaj nevtralna, po drugi strani pa predstavlja okoljska tveganja neke čisto druge dimenzije. Kot je pred časom rekel neki okoljevarstvenik: nuklearne elektrarne so nevarne takrat, ko se pokvarijo, termoelektrarne pa takrat, ko delajo. Ampak dilema ali nuklearna energija ali ogljična po mojem mnenju ni nujna. So tudi alternative.”

Gre brez obeh?

“Trend razvoja tehnologij obnovljivih virov kaže, da bo mogoče brez obeh. Ob tem je treba reči – kar gre v slovenski kontekst -, da je nuklearna elektrarna tudi z ekonomskega vidika zelo problematična investicija. Ekstremno drag projekt, nekajkrat dražji od TEŠ 6, kar skoraj gotovo pomeni, da mora biti investitor država, razen če želite prepustiti takšen energetski objekt tujemu investitorju. Vemo, kakšne razprave imajo prav zdaj v Veliki Britaniji zaradi tega, ker želijo Kitajci investirati v njihovo načrtovano nuklearko.
Velika investicija v nuklearko bi zagotovo zablokirala možnost vseh daljnosežnih investicij v obnovljivo energetiko. Imamo nuklearko, ki bo delala še do leta 2040, in prepričan sem, da je najbolj smiselno investicijsko energijo usmeriti v prehod k obnovljivim virom.”

Prvenstveno k hidroelektrarnam?

“V Sloveniji so hidroelektrarne največji vir obnovljive energije, a se bližamo točki, ko bo ta vir energije izrabljen do optimuma. Razen če bomo posegali v reke, kot je Soča, kot je Mura, v katere pa ne želimo poseči zaradi njihove naravne in kulturne vrednosti. Za Slovenijo se gotovo odpira še velik potencial v izrabi solarne energije, v pametni izrabi biomase in ponekod tudi v izrabi vetrne energije. Preskok se bo moral zgoditi tudi zato, ker obstaja precejšen konsenz, da Soče in Mure nočemo spremeniti v hidroakumulacijske bazene. Trajnostna energetika, torej ta, ki temelji na obnovljivih virih, kot sta denimo sončna ali vetrna energija, ima še eno veliko družbeno prednost.

Energetiko lahko decentralizira. Energetika ni nekaj, kar je nujno v domeni ogromnih podjetij, konglomeratov in lobijev, ampak lahko ljudje postanejo lastni energetiki, seveda ob pomoči sistema, ki to omogoča. In prav na primeru vetrnic se to kaže. Res vetrnice velikokrat zbujajo odpor prebivalstva, kar me ne čudi, če pa so načrtovane tako, da nekdo pride od zunaj, postavi vetrno elektrarno, mogoče nekaj denarja odrine občini, potem pa gredo vsi dobički od delovanja te vetrne elektrarne v tuji žep. Lokalna skupnost nima nič od nje. Pravi način bi bil, da bi bila lokalna skupnost deležnik v izgradnji vetrne elektrarne in da koristi od njenega delovanja ves čas pritekajo v lokalno skupnost. Takšen je tudi model, ki se je v tujini, kjer je vetrna energija bolj izrabljana, izkazal za uspešnega.”

Junija je ministrstvo za okolje v javno razpravo poslalo osnutek uredbe o stanju tal. Okoljevarstveniki opozarjajo, da bo ministrstvo z uredbo in spremenjenimi parametri poslabšalo merila, pri katerih veljajo tla za čezmerno onesnažena. Da se z novo zakonodajo povečuje toleranca koncentracij strupenih snovi v tleh, ste opozorili tudi vi.

“Svoje stališče sem oblikoval na podlagi stališč ljudi, ki so se dolga leta pravno borili za svoje okoljske pravice. Ljudje v okolici cementarne v Trbovljah, denimo, so si skozi dolga leta pravnih bitk pridobili praktično vednost v tem, kaj na videz male spremembe zakonodaje lahko prinesejo. In če ti ljudje, ki imajo izkušnje, menijo, da te spremembe zakonodaje zmanjšujejo možnosti uspešne pravne bitke ljudi proti onesnaževalcem, je to gotovo neko stališče, ki je zame izredno pomembno. Gre za ljudi, ki jim je treba verjeti prav zaradi tega, kar so naredili, in tega, kar so tudi dosegli v iskanju pravice v Zasavju. Komu drugemu bomo verjeli, če ne ljudem, ki so desetletje posvetili pravdanju za zdravo okolje, in ti pravijo, da je predlog uredbe o stanju tal pisan v korist onesnaževalcev. Žal mi je, ampak pojasnilo ministrstva me ni pomirilo. Na svoji spletni strani so zapisali, da gre za nesporazum, da je osnutek zapisan na nekoliko nerazumljiv način, vsebinskega pojasnila pa niso dali. Niso pojasnili, zakaj se, vsaj glede industrijskega onesnaževanja, ta prag bistveno povečuje. Vsebinske utemeljitve ni bilo, bila je samo formalna, da se spreminja sistem, kar seveda drži.”

Končajva z dobro novico tega leta. Pravkar dobljeno okoljsko tožbo zasavskih kmetov proti štirim tovarnam, kar gotovo pomeni preboj na področju sodnega varstva okolja.

“Rekel bi, da je to najbolj pomemben dogodek na okoljskem prizorišču Slovenije v zadnjih letih. Iz več razlogov. Ker jim je uspelo. Ker imamo sporočilo, da je smiselno iti v pravni boj za zdravo okolje. Zato, da danes vemo, da je okoljsko pravo treba uporabljati in da se vzpostavljajo mreže okoljskih pravnikov, od katerih lahko dobimo pravno pomoč. Če primerjamo okoljsko zakonodajo z delovno – danes ni težko pridobiti pravnega mnenja v zadevah delovne zakonodaje. Glede okoljske se pravna praksa šele začne. Upam, da bo ta sodni uspeh spodbudil strokovno in splošno javnost, da bo med deset najvplivnejših pravnikov leta 2016 uvrstila tudi kakšnega okoljskega pravnika ali pravnico. Letos bi bil pravi čas.”

Glorija Lorenci Vekoslava

Izvirno objavljeno v Večeru, v soboto, 5. novembra 2016

Vir: http://www.vecer.com/jaguar-iz-hoc-za-vnuka-ali-spodoben-svet-6272491

Vpliv potrošništva na okolje

Potrošništvo ima pri vplivu na okolje in podnebne spremembe pomembno vlogo

Potrošništva ni težko sovražiti. Sicer inteligentne ljudi spreminja v lahkoverne razvaline, vodi do hudih kršitev zasebnosti in ljudem, ki si tega nikakor ne zaslužijo, omogoča velike zaslužke in dostop do moči. S pomočjo oglaševanja nas posiljuje s stvarmi, ki jih ne potrebujemo, kar vsako leto doživi vrhunec v tradicijah kot je »črni petek«, ki je za človeka tako ponižujoča izkušnja, da nam zastavi resno dilemo o tem ali nismo morda v resnici že umrli in se dejansko nahajamo v peklu. Obstaja pa je še en resen ugovor. Nova študija objavljena v reviji »Journal of Industrial Ecology« pokaže, da so stvari, ki jih trošimo, odgovorne za 60% vseh toplogrednih plinov in med 50 in 80% rabe površin, surovin in vode. Diana Ivanova, doktorska študentka na norveški univerzi za znanost in tehnologijo, ki je raziskavo vodila, pravi: »Vedno smo pripravljeni kriviti nekoga drugega, vlado ali podjetja..toda med 60 in 80% vpliva na planet prihaja iz potrošnje gospodinjstev. Če spremenimo svoje potrošniške navade bomo s tem naredili veliko za naš okoljski odtis.«

V raziskavi so analizirali okoljske vplive potrošnje gospodinjstev s perspektive virov, vode in površin, kot tudi toplogrednih plinov, ki so povezani s produkcijo in uporabo izdelkov ter storitev. V ta namen so uporabili novo EXIOBASE 2.2 multi-regionalno podatkovno bazo, ki podrobno opisuje ekonomijo 43 držav in pokriva 200 ekonomskih sektorjev. V raziskavi so tako lahko zasledovali izvor izdelkov in njihove distribucijske kanale za leto 2007. Osredotočili so se na okoljske pritiske, ki izhajajo iz potrošnje gospodinjstev. Ta vpliv je med regijami zelo neenakomerno porazdeljen, pri čemer imajo seveda bogatejše države veliko večji vpliv. Trdna in pomembna je povezava med odhodki in okoljskim vplivom, saj se z večjim prihodkom povečuje povpraševanje po ne osnovnih potrošniških izdelkih. Mobilnost, stanovanja in hrana so glede okoljskega vpliva najpomembnejše potrošniške kategorije. Globalno hrana predstavlja med 48% in 70% gospodinjskih vplivov na površine in vodne vire, pri čemer potrošnja mesa, mlečnih izdelkov in procesirane hrane raste zelo hitro s prihodkom. Stanovanja in mobilnost pa izstopata pri veliki intenzivnosti uporabe ogljika in materialov.

Glede na študijo skoraj štiri petine vseh okoljskih vplivov potrošništva ne izhaja iz neposrednega obnašanja, kot je recimo kako vozimo avtomobil ali (pre)dolgega tuširanja, ampak iz virov, ki so nižje na distribucijski verigi naših izdelkov. Količina vode, ki jo porabimo za en hamburger ali zamrznjeno pizzo je na primer veliko pomembnejši faktor za vpliv na okolje, kot recimo tuširanje ali način kako pomivamo posodo.

Tisti, ki trošijo več, imajo do 5.5 krat večji vpliv na okolje kot je svetovno povprečje. ZDA imajo z 18.6 tonami CO2 na prebivalca največji vpliv na okolje, po tej karakteristiki jim sledi Luksemburg z 18.5 tonami in Avstralija na tretjem mestu z 17.7 tonami CO2 na prebivalca. Povprečje tretjega sveta je 3.4 tone na prebivalca, za primerjavo, Kitajska je v letu 2007 proizvajala samo 1.8 tone CO2 na prebivalca, leta 2014 pa že okoli 7 ton.

Priznajmo si, potrošništvo ubija naš planet in tudi naše duše.

Povzeto po: Consumerism plays a huge role in climate change (Suzanne Jacobs)
http://grist.org/living/consumerism-plays-a-huge-role-in-climate-change/

Mnogi trdijo, da glede podnebnih sprememb osebno ne moremo narediti veliko in da človeštvo naseljuje zemljo kot kuga. Ekologi “Ekološkega društva Amerike” za trenutno okoljsko krizo obtožujejo kar človeško naravo. Ljudje delamo samo to, kar delajo tudi druga živa bitja, da bi preživela – širimo se na vsa področja, ki so na voljo in porabljamo vse vire, ki so na voljo, na podoben način kot se razrašča populacija bakterij dokler jim ne zmanjka hranil. Potem seveda populacija izumre v morju svojih lastnih odpadkov.

Epidemiolog Warren Hern iz univerze v Koloradu povezuje rast naših urbanih naselij z rastjo raka, pri čemer smrt Zemlje napoveduje za okoli leta 2025. Kot pri pospešenem raku, se je v zadnjih sto letih tudi rast človeške vrste dramatično povečala in pri tej hitrosti rasti bo kmalu dosegla velikost, ki bo neizogibno vodila v globalno katastrofo in propad.

Ne samo, da delamo kar delajo tudi druga bitja, mi to počnemo veliko bolj uspešno in učinkovito. Zaradi sprememb v družbi, ki spodbujajo in slavijo prekomerno potrošništvo smo pri tem še uspešnejši in hitrejši.

William Rees iz univerze British Columbia v Vancouvru, Kanada, pravi: »Biologi so pokazali, da je naravna tendenca živih organizmov, da zapolnijo ves razpoložljivi habitat in uporabijo vse razpoložljive vire. To je temelj darvinistične evolucije in vrste, ki to počnejo najuspešneje so tiste, ki preživijo. Mi to počnemo veliko bolje od vseh drugih vrst.«

Čeprav zase radi mislimo, da smo civilizirana in inteligentna bitja, smo podzavestno še vedno v veliki meri vodeni z željo po preživetju, dominaciji in širitvi. Ta podzavestna želja najdeva svoj izraz tudi v ideji, da je gospodarska rast odgovor na vse naše probleme in da bo s časom odpravila vse obstoječe svetovne neenakosti.

Težava, ki po mnenju Reesa in Herna pri tem nastopi je, da ta ideja ne prepoznava, da fizični viri, ki to rast poganjajo, niso neskončni. »Še vedno nas poganja rast, ki postaja vse bolj intenzivna, tako smo na poti, da porabimo vso nafto, ves premog. V tej smeri bomo nadaljevali dokler ne zastrupimo planeta do njegovega izumrtja.«

Tukaj pa je še eden, bolj nedaven dejavnik, ki stvari še poslabšuje – potrošništvo. Gre za izum človeške kulture, ki je po Reesovem mnenju docela zaživel po drugi svetovni vojni v ZDA, ko so tovarne, ki so pred tem proizvajale orožje za vojno nenadoma postale odveč, iz vojne vračajoči vojaki pa so ostali brez možnosti zaposlitve.

Ameriški ekonomisti in vlada so se odločili oživiti ekonomsko aktivnost z vzpostavitvijo kulture, v kateri so ljudi spodbujali k temu, da kopičijo in razkazujejo svojo materialno bogastvo na način, da ta določa njihov položaj v družbi in samopodobo.

Rees citira ekonomista Victora Lebowa, ki je leta 1955 povedal: »(Naše gospodarstvo) zahteva, da potrošnja postane način življenja, da pretvorimo nakup in uporabo blaga v obred, da v potrošnji iščemo duhovno zadovoljstvo in zadovoljstvo našega ega. Merilo družbenega statusa, družbene sprejemljivosti in prestiža je sedaj treba najti v potrošniških vzorcih. Sam smisel in pomen naših življenja moramo danes izražati v potrošništvu. Večji kot so pritiski na posameznika, da se prilagodi varnim in ustaljenim družbenim standardom, bolj se nagiba k izražanju svojih prizadevanj in individualnosti skozi to kaj nosi, vozi, kako se prehranjuje – svoj dom, avto, način streženja hrane, hobije… Ne potrebujemo samo nenehne »prisilne« potrošnje, ampak tudi »drago« potrošnjo. Reči moramo porabljati, kuriti, obrabljati, zamenjevati in zavračati z vedno večjo hitrostjo. Potrebujemo ljudi, da jedo, pijejo, se oblačijo, vozijo in živijo na način bolj zapletene in zato tudi vedno dražje potrošnje.«

V današnjem svetu takšna neposredna retorika ni več ravno običajna, vendar se ne glede na to potrošniška mrzlica neovirano nadaljuje in le malo je takšnih ljudi, ki se zavedajo, da smo prostovoljni sužnji povsem umetne prisile in da se kot ljudje opredeljujemo zgolj po tem kaj in kako trošimo.

»Lebow in njegovi pajdaši so se združili in ustvarili moderno oglaševalsko industrijo, ki igra na naše primitivne gone. Dela nas negotove, ker je oglaševanje spremenilo naš občutek za lastno vrednost v simbolično prezentacijo tega, kar si lastimo. Potrošnjo smo spremenili v potrebo in način, na katerega se definiramo«, pravi Rees.

Rezultat je svet, v katerem široka potrošnja v bogatih deželah daleč presega vire, ki jih imamo na voljo za zadovoljevanje naših potreb.

Rees je leta 1992 razvil proces, ki se imenuje analiza okoljskega odtisa (ecological footprint analysis (EFA)). Z združitvijo podatkov o nacionalni potrošnji z izračuni virov, ki jih potrebujemo za zadovoljevanje in ohranjanje potrošniških vzorcev, analiza hitro in enostavno pokaže, kje je poraba najmanj trajnostna in kako hitro se porablja vire. Sami si lahko svoj okoljski odtis izračunate tukaj: http://www.footprintnetwork.org/en/index.php/GFN/page/calculators/ ali http://www.focus.si/index.php?node=232

»Living Planet Report« vsako leto pripravi analizo zdravja našega planeta in vpliva, ki ga ima nanj človeška dejavnost. Po podatkih za leto 2008, smo že takrat porabili 30% več surovin kot je za naš planet vzdržno. 85 držav je s potrošnjo presegalo vzdržnost svojega lokalnega okolja, manko pa so nadomeščali z izkoriščanjem surovin drugje po svetu, običajno v državah tretjega sveta, ki imajo presežke, ker ne trošijo toliko. Hkrati pa so tam sebično ustvarjali pogoje, ki služijo le njihove ozkemu interesu po surovinah. Posledica so seveda vojne, etnične in religiozne napetosti, begunci…

Ni presenetljivo, da so ravno Severni Američani (posebej ZDA) največji potrošniki, saj porabljajo surovine velikosti površine 9.2 hektarja na prebivalca. Svet lahko trenutno v povprečju prenese le 2.1 hektarja na osebo, torej Američani trenutno trošijo štiri krat toliko kot prenese Zemlja. Rees pravi: »Severni Američani bi morali znižati svoj okoljski odtis za skoraj 80%, da bi na ta način pridobili dovolj ekološke rezerve za pravičen razvoj in rast v razvijajočem svetu.«

Skrb vzbujajoč je, da če bi vsi na Zemlji živeli podobno kot Američani, bi za njihovo vzdrževanje potrebovali štiri dodatne planete.

Pri tem pa se sploh še nismo dotaknili podnebnih sprememb ali globalnega segrevanja. Kaj lahko torej naredimo? Marc Pratarelli iz državne univerze v Koloradu verjame, da se moramo prebuditi iz spanca in začeti z resnimi koraki pri omejevanju porabe: »Glave imamo v pesku in smo v stanju zanikanja. Ljudje mislijo, da posledic ne bodo čutili za časa svojega življenja, zakaj bi se torej trudili v tej smeri.«

Vendar upanje, kakorkoli majhno, obstaja. Tako s strani različnih civilno družbenih gibanj od spodaj, kot s strani oblasti od zgoraj. Upanje od zgoraj je, da bodo vlade končno spoznale, da neskončna gospodarska rast ni kompatibilna z omejenimi surovinami na planetu in bodo te vire začeli upravljati bolj pravično. Brez neke oblike skupnega svetovnega upravljanja se bo uničevanje nadaljevalo in pri oskrbi hrane in energije povzročalo vse večje probleme.

Rees pravi: »Naučiti se moramo živeti v okvirih tega, kar nam ponuja narava. To pomeni deliti in prerazdeliti bogastvo, za to pa je potrebno, da voditelji na najvišjih in najbolj odgovornih pozicijah razumejo, da je tekmovalnost, želja po moči in vse več surovinah uničujoča, zato morajo ravnati v našem kolektivnem interesu.«

Gibanja od spodaj navzgor ponujajo številne alternative, na kar opozarjajo tudi organizacije za globalno pravičnost, kot je recimo spletna organizacija Avaaz, ki zbira glasove za peticije o temah, ki se zavzemajo za mednarodno pravičnost.

Rešitev problema oglaševanja, ki hrani naše želje, bo verjetno še nekoliko težja. Morda bi bile uspešne proti-oglaševalske akcije, kot se izvajajo pod sloganom »Culture jamming«, ki bi potratno potrošnjo delale nezaželeno in sramotno.

»Oglaševanje je orodje za oblikovanje vsakodnevne realnosti ljudi, zato bi morda lahko uporabili ta isti medij, da bi oblikovali kulturno paradigmo, v kateri bi bila pretirana potrošnja prezirana. Ljudi moramo pripraviti do tega, da bi se sramovali, če bi jih kdo imel za uničevalce prihodnosti.«

Ali smo sposobni tovrstne protirevolucije je tako zaradi našega osebnega zanikanja problemov kot zaradi ogromne moči industrije, ki nas še naprej zapeljuje, zelo dvomljivo.

»Dejstvo je, da je globalizmu in potrošništvu uspelo iz človeka pregnati zmernost in poveličati pohlep ter tako osvoboditi Homo economicusa od kakršnekoli moralne ali etične odgovornosti glede potrošnje.«

Pararelli je še bolj pesimističen. Edino upanje je po njegovem mnenju planetarna katastrofa, ki bi nas predramila iz zanikanja: »Moj občutek je, da bomo samo ob soočenju z nečim tako skrajnim končno začeli primerno ukrepati.«

Povzeto po: Consumerism is ‘eating the future’(New Scientist, 7.8.2009)
https://www.newscientist.com/article/dn17569-consumerism-is-eating-the-future?full=true&print=true

Napotila:
Living Planet Report 2013 http://wwf.panda.org/about_our_earth/all_publications/living_planet_report/2013_infographic/
Household consumption significant driver of climate, other environmental impacts
http://gemini.no/en/2016/02/household-consumption-significant-driver-of-climate-other-environmental-impacts/
»Kaj imam jaz z globalnim uničevanjem okolja?«
http://zofijini.net/kaj-imam-jaz-z-globalnim-unicevanjem-okolja/
Oglaševanje in konec sveta
http://zofijini.net/modrost_oglasevanje/
Stoletje jaza – stroji sreče
http://zofijini.net/stoletje-jaza-stroji-srece/
Stoletje jaza – oblikovanje privolitve
http://zofijini.net/stoletje-jaza-oblikovanje-privolitve/

Zemljevid okoljskih konfliktov

Evropski okoljski biro (EEB), Okoljski program Združenih narodov (UNEP) in partnerji projekta EJOLT, katerega del je tudi društvo Focus, predstavljajo interaktiven spletni zemljevid okoljskih konfliktov. Zemljevid, kjer je zabeleženih že skoraj 1000 primerov okoljskih konfliktov iz celotnega sveta, omogoča dober pregled in bazo okoljskih konfliktov. Zemljevid predstavlja tudi številne Slovenske okoljske konflikte.

Prekomerna potrošnja v razvitem svetu je povod za agresivno širitev območij izkoriščanja in pridobivanja surovin. Vse hujše pomanjkanje naravnih virov ter agresivnejši načini izkoriščanja le-teh ogrožajo lokalne skupnosti po svetu. V povprečju je vsak teden ubit en aktivist, ki se bojuje za okoljsko pravičnost in zaščito človekovih pravic.

»Najbolj prizadete so revne, marginalizirane avtohtone skupnosti, ki nimajo politične moči, da bi si zagotovile okoljsko pravičnost in zdravje. V okoljske konflikte je vpletenih preko 2000 korporacij in finančnih institucij iz razvitih držav, a njihovo število raste tudi v državah v razvoju,« pravi Lidija Živčič iz društva Focus.

Med zgodbami opustošenja okolja, političnega zatiranja in preganjanja aktivistov je mogoče najti nekaj primerov, kjer je zmagala okoljska pravičnost, vendar pa je takšnih le 17 % primerov iz zemljevida.

Zemljevid prikazuje tudi okoljske konflikte v Sloveniji, ki jih ni malo. Poleg najbolj odmevnih (TEŠ 6, JEK in odlagališče RAO, Volovja reber, Lafarge Cement, Mežica), so tu še Cinkarna Celje, hitra cesta skozi Braslovče, Salonit Anhovo, črna odlagališča itn. Praktično v nobenem Slovenskem primeru pa ni zmagala okoljska pravičnost.

»Energetski lobiji in okoljsko sporna podjetja pri nas uporabijo vsa sredstva, da onemogočijo sodelovanje javnosti in zaradi želje po čim večjem dobičku pozabijo na okolje. Odgovornost za politične odločitve, ki so takšne projekte odobrile, ostajajo nekaznovane,« komentira situacijo v Sloveniji Živčičeva.

Zemljevid bistveno olajša iskanje informacij, povezovanje skupin s podobnimi problemi in povečuje vidnost okoljskih konfliktov. Prav tako se ga lahko uporablja pri poučevanju in zagovorništvu. Cilj je, da bi zemljevid dopolnili še z ostalimi, prav tako konfliktnimi območji in primeri, da bi organizacije in strokovnjaki vnesli čim več informacij iz območij, ki trenutno niso pokrita na zemljevidu.

Vir: http://www.pozitivke.net/article.php/Okoljski-Konflikt-Slovenija-Zemljevid

Več na: http://ejatlas.org/