Tagged: Okolje

Zakaj moramo proizvajalcem gledati pod prste?

Bio, eko, razgradljivo, zeleno, brez tega in onega … današnji izdelki so prelepljeni s temi krilaticami, oglasni bloki pa trajnostni do onemoglosti. Pa res lahko zaupamo navedbam proizvajalcev, če se seveda sploh znajdemo med vsemi oznakami?

Poročilo Too Good to be True o navedbah na plastičnih izdelkih pravi da ne.

Belgijski kolegi so namreč analizirali izjave in oznake na 82 plastičnih izdelkih in ugotovili sledeče:

  • 75 % navedb zraste na domišljijskem zelniku marketinških oddelkov podjetij in tako niso preverjene s strani neodvisnih strokovnjakov,
  • 49 % navedb je nejasnih za potrošnike,
  • 46 % navedb je nerelevantnih za reševanje plastične krize,
  • 26 % navedb pa je nezanesljivih

Na navedbe proizvajalcev se torej ne gre zanašati. Kaj pa njihovi projekti, rešitve in obljube? Nak, tudi tu jim ne kaže dobro. V gibanju Break Free From Plastic so pripravili pregled vseh teh obljub največjih onesnaževalcev. Izmed 256 projektov oz. obljub je le 39 takih, ki dejansko naslavljajo problem onesnaževanja s plastiko prek ponovne uporabe. Vse ostalo je le pesek v oči, ki samo poslabšuje situacijo. Najslabše se je izmed top globalnih onesnaževalcev, ki jih vsako leto identificiramo prek podpisa blagovnih znamk, odrezal Procter & Gamble.  

Ko smo ravno pri popisu blagovnih znamk … Glede na ta odkritja je očitno, da moramo proizvajalcem gledati pod prste in jih usmerjati, da končno pričnejo denar in energijo vlagati v prave rešitve. Ravno zato že štiri leta po celem svetu opravljamo brand audite oz. popise blagovnih znamk. Poenostavljeno povedano – ko poberemo odpadke na čistilni akciji ali na sprehodu, popišemo še njihove blagovne znamke in nekaj drugih podrobnosti.

Podatke vsako leto konec septembra zberemo in z njimi potrkamo na vrata tistim proizvajalcem, ki smo jih v naših popisnih obrazcih najpogosteje označili. Podatke za Slovenijo zbiramo Ekologi brez meja. Tudi tokrat vas prosimo, da nam pomagate pri tem globalnem projektu skupnostne znanosti, mi pa obljubimo, da bomo še naprej težili največjim onesnaževalcem.

Navodila za popis blagovnih znamk

Za konec pa še nekaj pozitivnega. Prave rešitve obstajajo in delujejo. Prinašajo prihranke za denarnice in okolje. Če bi do leta 2027 delež ponovne uporabe za lončke in embalažo za hrano povečali le za 20 %, bi:

  • prihranili 9,9 milijonov ton virov
  • 2,6 milijard kubičnih metrov vode
  • preprečili izpuste 940.000 ton CO2 in 
  • prihranili 3,7 milijarde €. 

Vas zanimajo številke ob 50 % ponovni uporabi do 2030? Preberite si zanimivo #WeChooseReuse poročilo

Katja Sreš

Vir: http://ebm.si/o/sl/

Tri desetletja in pol zelenega zavajanja: kje smo pa mi?

Koliko časa poznamo v Sloveniji termin zeleno zavajanje?

To je lep prevod izvirnika »greenwashing«, ki pa ga hiter iskanje po Googlu prikaže le v skromnih nekaj več kot deset zadetkih. Zanemarljivo. Ali to pomeni, da ga pri nas ni, da ga ne znamo prepoznati ali pa se z njim še ne ukvarjamo dovolj?

Kdaj je podjetje v položaju, ko si lahko privošči krovno sporočilo ali naslov »Mi smo okoljsko nevtralni«? Takrat, ko ob njem stoji zvezdica, ki pojasnjuje, v katerih (skromnih) točkah to dejansko smo, takrat, ko za tem stojijo znanstvene trditve, ali takrat, ko je »mi« zares »mi«, torej podjetje, ki je podpisano spodaj in ni zgolj en košček njega. Pred časom me je pred vhodom v eno od samopostrežnih drogerij pri nas nagovoril napis »Mi smo okoljsko nevtralni*« (z zvezdico na koncu, torej). Pod njim so postavljeni trije izdelki nove linije, ki je na plakatu opredeljena s pojasnilom »okoljsko nevtralni izdelki*« (tudi z zvezdico). Dodan je še seveda podpis z logotipom podjetja. Ali je to zeleno zavajanje?

Nadaljevanje na: https://www.marketingmagazin.si/aktualno/tri-desetletja-pol-zelenega-zavajanja-kje-smo-pa-mi

Meta Pavlin Avdić

EU: Dovolj je elektronskih naprav za enkratno uporabo! Biti morajo trajne in popravljive.

Tako EU kot kupci želijo, da bi proizvajalci izdelovali trajnejše elektronske naprave

Evropski parlament kot tudi Evropska komisija sta v času pandemije najavila, da bo EU od proizvajalcev elektronskih naprav zahteval zagotovilo o daljšem času delovanja in možnosti lažjega popravila. V letu 2021 bomo videli, ali bo to zaživelo v praksi.

Pandemija covida-19 je močno posegla v vsakdanjik večine evropskih prebivalcev. Zaradi izolacije in prekinitve medsebojnih druženj kot tudi zaradi morebitnega šolanja od doma ali dela od doma je velika večina odvisna od svojih elektronskih naprav.

Številni pa so se znašli v zagati, če so se njihove elektronske naprave pokvarile oz. so prenehale ustrezno delovati. Večkrat se je zgodilo, da tako nakup kot tudi servis nista bila mogoča zaradi prepovedi prodaje nenujnega blaga in storitev. Rešitev so bili sicer nakupi na daljavo, toda zaradi obremenjenosti trgovcev in dostavnih služb je to pomenilo vsaj nekajdnevno čakanje na pošiljko, če ne celo tedensko.

Življenjski roki predvsem elektronskih naprav so kratki, saj so oblikovane zgolj za enkratno uporabo in kmalu postanejo zrele za odpad, ker nadgradnja programske opreme ni mogoča ali pa je njihovo popravilo mogoče le na pooblaščenih servisih in je velikokrat dražje od nakupa nove naprave.

Pozivi, naj bodo elektronske naprave narejene trajnostno, da bodo lahko delovale več let in jih bo lažje popraviti ob morebitnih okvarah, so naleteli na posluh tudi v Bruslju. Evropski poslanci so konec lanskega novembra sprejeli resolucijo o bolj trajnostnem enotnem trgu, s katero želijo spodbuditi vnovično uporabo in popravila in ukrepati proti krajšanju življenjske dobe proizvodov.

Evropsko komisijo so pozvali, naj kupcem omogoči t. i. pravico do popravil, ki bi morala postati ugodnejša, bolj sistematična in stroškovno privlačnejša, bodisi s podaljšanjem garancije, garancijo za nadomestne dele ali boljšim dostopom do informacij o popravilu in vzdrževanju.

Med cilji resolucije je tudi podpora trgovanju z rabljenim blagom, pozvali pa so tudi k ukrepom proti prekratki življenjski dobi proizvodov in znova tudi k uvedbi sistema enotnih polnilnikov elektronskih naprav, da bi zmanjšali količino elektronskih odpadkov.

Evropski parlament pa se je tudi zavzel za uvedbo sistema označevanja proizvodov glede na njihovo življenjsko dobo (npr. števcev uporabe in jasnih informacij o predvideni življenjski dobi proizvodov).

Pobude in želje evropskih poslancev naj bi podpirale tudi države članice oz. Evropski svet in še posebej Evropska komisija, ki je leta 2019 objavila evropski zeleni dogovor, katerega ključni cilj je podnebno nevtralen EU do leta 2050.

Zeleni načrti Evropske komisije

Evropska komisija je lanskega marca sprejela nov akcijski načrt za krožno gospodarstvo, ki je po njenih navedbah eden glavnih gradnikov evropskega zelenega dogovora. Načrt je zelo velikopotezen, saj naj bi EU z ukrepi zagotovil, da bodo izdelki na trgu EU-ja zasnovani tako, da bodo trajali dlje in jih bo lažje znova uporabiti, popraviti in reciklirati ter da bodo v največji mogoči meri vključevali reciklirane surovine. Prepovedano pa naj bi bilo uničenje neprodanega nepokvarljivega blaga.

Francija prehiteva EU

V EU-ju se že nekaj časa pojavljajo pozivi k ukrepom proti tehnološkim velikanom, še posebej glede proizvajalcev mobilnih naprav, kot so denimo Samsung, Huawei in Apple, da oblikujejo pametne naprave, ki jih je mogoče preprosto razstaviti in popraviti. Medtem ko je EU še v fazi teorije, je Francija z začetkom leta uvedla obvezne oznake, s katerimi imajo vsi pametni telefoni, prenosniki, televizorji, pralni stroji in električne kosilnice, ki se prodajajo v Franciji, oceno popravljivosti.

Francija razvršča izdelke na podlagi: težav pri demontaži, vključno z zahtevanim orodjem in tem, kaj drži stvar skupaj (lepilo, vijaki …); kako preprosto je dobiti nadomestne dele; cene popravil … Omenjena francoska zakonodaja vključuje tudi promocijo rabljenih rezervnih delov, podatke o trajanju posodobitev programske opreme in sklad za popravila, ki prispeva k stroškom popravila.

Slovenska vlada je spomladi državljane obdarila s turističnimi vavčerji, s katerimi je želela pomagati slovenskemu turizmu. Francija pa se je denimo odločila, da bo vsakemu državljanu izplačala 50 evrov za popravilo koles, s čimer naj bi povečala uporabo tovrstnih prevoznih sredstev med pandemijo.

Raziskava Eurobarometra je pokazala, da bi 77 odstotkov državljanov EU-ja svoje naprave raje popravilo kot zamenjalo. 79 odstotkov vprašanih pa meni, da bi morali biti proizvajalci dolžni omogočiti popravilo digitalnih naprav ali zamenjavo njihovih posameznih delov.

Potrošniške organizacije: Naprave morajo delovati dlje

Pravica do popravila ni rešitev. Potrošniške organizacije se zavzemamo, da bi morali imeti izdelki zagotovljeno daljšo dobo delovanja,“ poudarja Boštjan Okorn iz slovenske zveze potrošnikov (ZPS). Elektronski in električni izdelki imajo zdaj tudi v Sloveniji zagotovljeno nekajletno garancijo, ki se lahko ob dodatnem plačilu še podaljša. Toda zaplete se, ko izdelek zaradi okvare konča na popravilu. Zakonsko je sicer določen 45-dnevni rok za popravilo, toda izdelek, ki je slabo izdelan, je lahko večkrat deležen popravila. To pomeni, da ga kupec v času popravila, ki se lahko zaradi slabe kakovosti izdelka podaljša, ne more uporabljati. Če bi bil izdelan za daljši čas uporabe, teh težav ne bi bilo.

Še posebej problematični so mobilni telefoni. Nekateri proizvajalci, denimo Apple, skušajo celo ovirati popravila na nepooblaščenih servisih. Mobilne naprave so oblikovane tako, da uporabnik ne more sam zamenjati okvarjene baterije, na trgu pa je še vedno veliko naprav, ki imajo zastarelo programsko opremo, za katero proizvajalci ne omogočajo več nadgradnje.

Krive so tudi potrošniške navade

Raziskovalni projekt evropske potrošniške organizacije BEUC, imenovan Promt (Preizkušanje zastarelih izdelkov z več deležniki), ki poteka od leta 2019 do 2023, skuša ugotoviti, kako zagotoviti, da bi se izdelki uporabljali dlje, kar ustvarja krožno gospodarstvo, ki koristi tako potrošnikom kot okolju.
Potrošniki si želijo dolgotrajnejših izdelkov in menijo, da se njihove naprave po navadi pokvarijo veliko prej, kot bi se smele. Prav tako nekaterih aparatov preprosto ni mogoče popraviti.

Toda tudi številne naprave se ne uporabljajo tako dolgo, kot bi se jih lahko, ker jih kupci opustijo in jih zamenjanjo za novejše različice, med drugim ugotavljajo v potrošniški organizaciji: “Pomislite na pralni stroj, ki se ne bo zagnal, hladilnik, ki pušča kmalu po nakupu, delujoč telefon, ki konča v predalu, ker so vam ponudili novega, ali pokvarjen aparat za kavo brez rezervnih delov.”

Proizvajalci in kupci morajo uskladiti ta vprašanja, da bi izdelki zdržali dlje. V EU-ju so zavrženi hladilniki, računalniki, tiskalniki in kavni aparati med najhitreje naraščajočimi odpadki, ki se letno povečajo za dva odstotka. Zgodnja zamenjava izdelkov predstavlja obremenitev proračunov kupcev in naravnih virov, kar vodi do čezmerne porabe materialov za izdelavo novih izdelkov, še opozarjajo.

Kaj pa so prioritete potrošniških organizacij?

Prizadevamo si, da bi proizvajalci jamčili določeno obdobje vzdržljivosti izdelkov (denimo 10 let, v predlogu sta minimalno dve leti) in v tem obdobju prevzeli odgovornost za morebitne okvare in napake. Dokaz, da je z izdelkom nekaj narobe, bi moral s kupca preiti na proizvajalca vsaj v prvem letu (zdaj je pol leta),” pravi Okorn.

Prav tako bi morali po mnenju potrošniških organizacij obravnavati programsko opremo in pri tem ločiti tisto, ki je potrebna za delovanje naprave ali izdelka (firmware) od uporabniškega vmesnika. Proizvajalec bi moral določen čas skrbeti za varnostne nadgradnje, kupec pa bi moral imeti možnost izbire, ali želi tudi (funkcionalno) nadgradnjo uporabniškega vmesnika.

Eden od pomembnih segmentov pa je t. i. krožno gospodarstvo. Medtem ko je bilo v prvi fazi zaželeno, da se naprave lahko po uporabi reciklirajo, bi naprave v drugi fazi z zagotovljenim okoli desetletja dolgim delovanjem šle na trg rabljenih naprav, denimo pri avtomobilih.

Pomembno je zagotoviti sistem, ki bi izdelkom povrnil drugi ali celo tretji življenjski cikel – ali samo z učinkovito prodajno mrežo rabljenih izdelkov, popravljanjem okvarjenih, njihovo osvežitvijo (refurbishing) ali ponovno izdelavo oziroma predelavo (remanufacturing); pri tem je treba zagotoviti ustrezno zaščito kupcev takšnih izdelkov, tako z vidika informacij, da ne gre za nov izdelek, kot tudi z vidika zagotavljanja jamstva za brezhibno delovanje,” izpostavlja Okorn.

Koristi od dolgotrajnejših naprav bi imeli tako kupci kot okolje

Zveza nemških potrošniških organizacij (VZBV) je izvedla raziskavo, s katero je ugotavljala učinke daljše uporabe televizorjev, pametnih telefonov, pralnih strojev in prenosnih računalnikov, in ugotovila, da trajni izdelki potrošnikom omogočajo velike finančne prihranke in lahko znatno prispevajo k zmanjšanju škodljivih toplogrednih plinov.

Daljša uporaba naprav bi po njihovih ugotovitvah v Nemčiji letno prihranila skoraj štiri milijone ton ekvivalenta ogljikovega dioksida (CO2e) , kar ustreza izpustom skoraj dveh milijonov avtomobilov.

Okolje ne bi bilo edino, ki bi imelo koristi od dolgotrajnejših izdelkov, temveč tudi kupci. Glede na porabo energije in stroške popravil bi lahko sleherni kupec na svojem pametnem telefonu prihranil do 242 evrov, če bi napravo uporabljal sedem let. Povprečno obdobje uporabe pametnih telefonov trenutno znaša približno dve leti in pol. Sicer pa daljši čas uporabe elektronskih naprav, deset let namesto petih, prihrani skoraj 300 evrov. Trenutna doba televizije je trenutno okoli sedem let, medtem ko je bila v preteklosti 13 let.

Korporacije motijo nepooblaščena popravila

Pravica do popravila je za številne potrebna zaradi odnosa največjih svetovnih korporacij proizvajalcev elektronskih naprav. V letu 2020 je se je zgodil epilog pravde, v kateri je družba Apple tožila norveškega serviserja Henrika Husebyja, so poročali mediji. Norveško vrhovno sodišče je lani razsodilo v korist družbe Apple.

Apple je namreč trdil, da naj bi Huseby uvažal “ponarejene” zaslone iPhona. Huseby je to zanikal in navajal, da je preprosto uporabljal prenovljene zaslone iPhona, ki jih v javnosti nikoli ni oglaševal kot originalne dele.

Okrožno sodišče v Oslu je leta 2018 presodilo, da Huseby ni kršil Appleove blagovne znamke, ker nikoli ni trdil, da uporablja neuporabljene originalne rezervne dele. Nato je drugostopenjsko sodišče leta 2019 presodilo, da so uvoženi zasloni nezakonite kopije. Primer je bil pozneje predložen vrhovnemu sodišču.

To je velika zmaga za podjetja, kot je Apple, ki želijo zapreti mala podjetja, kot je moje, in nadzorovati cene popravil. Lahko trdijo, da bodo stroški zamenjave zaslona enaki kot pri nakupu novega, zato popravilo nima nobene vrednosti. Onemogočajo konkurenco in ustvarjajo monopol,” pravi Huseby.

Prenovljeni zasloni, izdelani na Kitajskem, prihajajo iz podjetij, ki s poškodovanega visokokakovostnega originalnega Applovega LCD-zaslona odstranijo razbito steklo in nanj nanesejo novo steklo. Običajno je preostali del sklopa original ali ponovno uporabljen del, stekleni del pa je proizvedel neki tretji proizvajalec.

Huseby je povedal, da Apple uporablja zakon o intelektualni lastnini kot “orožje“, tako da na vsak sestavni del zaslona postavi več logotipov in QR-kod, ker ve, da kitajski sivi trg ne bo posebej ustrezal serviserjem v drugih državah, ki vneto uveljavljajo intelektualno lastnino. To naj bi ustvarjalo nekakšno “ruleto” za serviserje, ki želijo iz Kitajske uvažati cenovno ugodne prenovljene dele. Apple lahko nato carinske organe v teh državah zaprosi za zaseg prenovljenih delov pošiljk.

Zamenjava zaslona na iPhonih je, kot so navajali, na Norveškem na pooblaščenih servisih ocenjena med 185 in 255 evri, Huseby pa je za popravilo računal 75 evrov.

Huseby je nadaljeval pravdo na vrhovnem sodišču, medtem ko so druga podjetja v enakih razmerah popustila Applu, da bi se izognili sojenju in precejšnjim pravnim stroškom.

Podprli so ga z okoli 10.000 evri donacij, ki so prispele iz Norveške, Evrope in preostalega sveta. Po plačilu honorarjev za pritožbe pa se zdaj spopada s hudimi finančnimi posledicami, ki vključujejo plačilo lastne pravne ekipe in 23.000 evrov odškodnine podjetju Apple.

Gregor Cerar, MMC

Vir: https://www.rtvslo.si/gospodarstvo/eu-dovolj-je-elektronskih-naprav-za-enkratno-uporabo-biti-morajo-trajne-in-popravljive/548502

Ureditev oglaševanja na prostem

Zakaj se je Slovenija spremenila v orjaški oglasni pano? V oddaji TV Slovenija Studio City, so se s krajinskima arhitektoma Darjo Matjašec in Zašom Brezarjem ter predstavnikom Ministrstva za okolje Lukom Ivaničem, pogovarjali o problematiki oglaševanja na prostem.

Posnetek na: https://4d.rtvslo.si/arhiv/studio-city/174646009

V nabiralniku se na leto nabere za več kot 30 kilogramov oglasne pošte

Največ oglasne pošte pride v ponedeljek in v prvih dneh v meseca

Ekologi brez meja so v treh slovenskih krajih dva meseca spremljali količine, pogostost in pošiljatelje oglasnih letakov, ki jih gospodinjstva prejemajo v poštne nabiralnike. Povprečno gospodinjstvo jih prejeme 2,6 kilogramov na mesec oziroma 31 na leto.

Ekologi brez meja so letake šteli v treh gospodinjstvih v treh različnih občinah: Ivančna Gorica, Laško in Mengeš. V enem od gospodinjstev so v dveh mesecih in pol našteli kar 223 kosov oziroma več kot 7 kilogramov nenaslovljene oglasne pošte. Med dnevi v tednu se je za daleč najbolj priljubljeno izbiro oglaševalcev izkazal ponedeljek, največ oglasnih sporočil pa gospodinjstva prejmejo med prvim in petim dnem v mesecu.

Gospodinjstva v enem mesecu po pošti povprečno prejmejo oglasno pošto od kar 31 različnih oglaševalcev, skupno pa so v dveh mesecih Ekologi brez meja v vseh treh krajih našteli 86 različnih oglaševalcev. Med njimi jih je le pet poseglo po recikliranem papirju oziroma papirju iz odgovornih virov. Oglasni papir sicer za recikliranje ni najboljši, saj vsebuje premalo kakovostnih celuloznih vlaken, zato ga morajo pri recikliranju mešati z drugim papirjem, opozarjajo Ekologi.

“Dve tretjini oziroma 65 odstotkov vseh oglasnih letakov izhaja iz sektorja trgovskih verig na drobno s pretežno prodajo živil, sledijo prodajalci pohištvenih izdelkov s 24 odstotki,” navajajo v sporočilu za javnost. Na vsaki pošti je mogoče sicer kupiti nalepko za poštni nabiralnik, ki dostavljavcem sporoča, da oglasne pošte ne želimo. Nalepko uporablja približno četrtina oziroma 206.155 gospodinjstev. Preostalih 75 odstotkov gospodinjstev v Sloveniji skupno prejme okoli 20.000 ton nenaslovljenih oglasnih pošiljk letno.

Ekologi brez meja s to raziskavo pred svetovnim dnevom pošte, ki ga zaznamujemo 9. oktobra, pozivajo gospodinjstva, naj se odpovedo prejemanju oglasnih letakov in s tem storijo nekaj dobrega za okolje.

Nalepka za prepoved dostavljanja oglasov

Gospodinjstva se pred nezaželeno oglasno pošto lahko zavarujejo z nalepko za prepoved dostavljanja nenaslovljenih oglasnih pošiljk, ki jo za 0,42 evra lahko kupijo na vsaki pošti.

La. Da.

Vir: https://www.rtvslo.si/okolje/novice/v-nabiralniku-se-na-leto-nabere-za-vec-kot-30-kilogramov-oglasne-poste/501616