Tagged: Znanost

Nacionalni portal o hrani in prehrani

Nacionalni portal o hrani in prehrani – Prehrana.si je nastal v okviru izvajanja ukrepa vzpostavitve spletnega mesta za zagotavljanje strokovnih in razumljivih informacij s področja prehrane, predvidenega v Resoluciji o nacionalnem programu o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje 2015 – 2025. Izvajalca programa sta Inštitut za nutricionistiko in Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), sofinanciranje pa je zagotovilo Ministrstvo za zdravje RS v okviru razpisa za izvajanje programov varovanja in krepitve zdravja. Portal ne ponuja storitev oglaševanja in komercialnega obveščanja.

Ključni cilji portala:

  • krepiti vrednote in povečati obveščenost in znanje prebivalcev o koristih zdrave prehrane;
  • zagotoviti verodostojne, strokovne in razumljive informacije s področja prehrane v vseh življenjskih obdobjih;
  • povezovanje stroke in promocija znanosti na področju prehrane in javnega zdravja.

Povezava: http://prehrana.si/

Advertisements

Namišljeni prijatelji

Slava ni neškodljiva zabava – je del izkoriščanja

Se lahko zdaj, ko se zvezda resničnostne televizijske oddaje  pripravlja, da postane predsednik ZDA, strinjamo, da je kultura slave več kot le nedolžna zabava? Da bi dejansko lahko bila bistvena komponenta sistemov, ki vodijo naša življenja?

Vzpon kulture slave se ni zgodil sam od sebe. Že dolgo jo gojijo oglaševalci, tržniki in mediji. Ima svojo vlogo. Bolj ko so korporacije postale oddaljene in neosebne, bolj se, da se povežejo s svojimi strankami, opirajo na obraze drugih ljudi.

Korporacija pomeni telo; kapital pomeni glavo. Toda korporativni kapital nima niti glave, niti telesa. Težko je verjeti, da bi se ljudem lahko prikupila homogenizirana franšiza, ki je v lasti »hedge sklada«, katerega korporativno identiteto predstavlja poštni predal v Panama Cityu. Zato potrebuje masko. Nositi mora obraz nekoga, ki ga videvamo tako pogosto, kot videvamo svoje sosede. Nesmiselno je vprašati kaj počne Kim Kardashian, da zasluži za svoje življenje; njena vloga je, da obstaja v naših glavah. S tem ko igra našo virtualno sosedo, povzroča klik prepoznanja v imenu kateregakoli sivega monolita, ki ta teden stoji za njo.

Obsedenost s slavo ni tihi spremljevalec drugih stvari, ki jih cenimo; zavzema svoje mesto. Študija objavljena v reviji Cyberpsychology je pokazala, da se zdi, da se je med letoma 1997 in 2007 zgodil izjemen preobrat. Leta 1997 je bila v oddajah, ki so bile najbolj popularne med 9-11 letniki, prevladujoča vrednota (po presoji odraslih) občutek skupnosti, ki ji je sledila dobrohotnost. Slava je bila šele na 15 od 16 preverjanih vrednot. Do leta 2007, ko so prevladale oddaje kot je »Hannah Montana«, je slava prišla na prvo mesto, sledile so ji uspeh, podoba, popularnost in finančni uspeh. Občutek za skupnosti je padla na 11, dobrohotnost pa na 12 mesto.

V prispevku v International Journal of Cultural Studies (Mednarodni reviji za kulturne študije) so ugotovili, da se tisti, ki najbolj vneto sledijo trač novicam slavnih, trikrat manj verjetno vključujejo v delo lokalnih organizacij in za polovico manj v prostovoljstvo, kot ljudje, ki jih zanimajo tudi druge novice. Prave nadomestijo virtualni sosedje.

Bolj kot je izdelek nevpadljiv in homogeniziran, bolj izstopajočo masko mora nositi. Zato Iggy Pop promovira avtomobilska zavarovanja, Benicio del Toro pa prodaja Heineken. Vloga teh ljudi je, da nam sugerirajo, da je za logotipom še kaj bolj vznemirljivega kot zgolj pisarniške stolpnice in preglednice. Svojo ostrino prenesejo na podjetje, ki ga predstavljajo: takoj ko vzamejo ček, ki kupi njihovo identiteto, postanejo procesirani in brez pomena kot izdelek, ki ga promovirajo.

Slavni, ki jih vidite najpogosteje, so najbolj donosni izdelki, ki nam jih prenašajo voljni mediji ob asistenci oglaševalske industrije, katere moči nihče zares ne preverja. To je razlog, zakaj igralci in modeli zdaj dobivajo takšno nesorazmerno pozornost in zasedajo večino prostora, ki so ga nekoč zasedali ljudje s svojimi idejami. Njihova strokovnost je v tem, da kanalizirajo vizije drugih ljudi.

Raziskava po bazah podatkov, ki jo je izvedel antropolog Grant McCracken,je pokazala, da so med letoma 1900 in 1910 igralci prejeli 17% kulturne pozornosti posvečene znanim ljudem: malo manj kot je bilo skupaj posvečene fizikom, kemikom in biologom. Filmski režiserji so prejeli 6%, pisatelji pa 11% kulturne pozornosti. Ko je časovni interval razširil do leta 1950, so igralci prejeli 24% pozornosti in pisatelji 9%; do leta 2010 so igralci predstavljali 37% (več kot štirikrat toliko pozornosti kot so je bili deležni naravoslovci), medtem ko se je delež pozornosti filmskim režiserjem in pisateljem zmanjšal na 3%.

Ni vam treba brati ali videti veliko intervjujev, da bi lahko ugotovili, da so glavne kvalitete, ki se jih danes išče v slavi plitkost, praznost in fizična lepota. Tako jih je mogoče uporabiti kot prazen zaslon, na katerega se lahko projicira karkoli. Tistim, ki imajo najmanj za povedati, se dodeljuje največ platform za sporočanje.

To pomaga pojasniti množično zablodo med mladimi: da imajo razumno možnost, da postanejo slavni. Raziskava med 16-letniki v Veliki Britaniji je pokazala, da jih 54% namerava postati slavnih. Premikati se s tokom je nekaj, kar lahko počne vsakdo, toda le peščica je za to potem tudi nagrajena.

Takoj, ko zvezdniki pozabijo na vlogo, ki jim je bila dodeljena, so na njih spuščeni »peklenski psi«. Ko je oglaševala modno verigo John Lewis je bila Lily Allen ljubljenka medijev, podobno Gary Lineker ni mogel narediti napačnega koraka dokler je otrokom prodajal hitro prehrano. Toda, ko sta izrazila naklonjenost do beguncev, so ju raztrgali na koščke. Ko vzameš korporativni denar, se moraš odreči svojemu mišljenju.

Slava pa ima še drugo pomembno vlogo: kot orožje za množično odvračanja pozornosti. Raziskava objavljena v International Journal of Cultural Studies, ki sem jo omenil prej, prav tako razkriva, da se ljudje, ki se najbolj zanimajo za slavne, najmanj ukvarjajo s politiko, najmanj verjetno protestirajo in najmanj verjetno volijo. Zdi se, da to negira pogosto, samo-upravičujočo trditev medijev, da nas slavni povezujejo z javnim življenjem.

Raziskava je pokazala, da ljudje obsedeni s slavo v povprečju gledajo novice prav toliko kot drugi, vendar se zdi, da živijo v stanju nenehnega odvračanja pozornosti. Če želite, da ljudje ostanejo mirni in neangažirani, jim večkrat na dan pokažite obraze Taylor Swift, Shia LaBeoufa in Care Delevingne.

V Donaldu Trumpu vidimo popolno zlitje dveh glavnih rab kulture slave: korporativno personifikacijo in množično odvračanje pozornosti. Njegova slava je postala maska za njegov kaotičen, podizvajalski in brezobziren poslovni imperij. Njegova javna podoba je bila popolno nasprotje vsega, kar predstavljajo on in njegova podjetja: kot voditelj v ameriški različici oddaje »The Apprentice« (Pripravnik), je ta pokvarjen dedič velikanskega bogastva postal obraz podjetništva in socialne mobilnosti. Med predsedniškimi volitvami je njegova hrupna osebnost ljudi odvračala od njegove za masko skrite intelektualne praznine, praznine, ki jo zdaj zapolnjuje z bolj lucidnimi predstavniki globalnega kapitala.

Slavni lahko naseljujejo vaše življenje, vendar niso vaši prijatelji. Ne glede na namene tistih, v imenu katerih deluje, je slava del izkoriščanja. Spremenimo naše sosede nazaj v naše sosede in obrnimo svoje hrbte tistim, ki se za naše sosede samo izdajajo.

Vir: http://www.monbiot.com/2016/12/22/imaginary-friends-2/

Izvirno objavljeno v Guardianu, 21.12. 2016

George Monbiot

Napotilo:
www.monbiot.com

Koliko zares porabijo avtomobili na slovenskih cestah?

Zaradi napačnih oglaševanih vrednosti Slovenci za gorivo vsako leto odštejemo dobrih 100 milijonov evrov več!

Največji strošek uporabe avtomobila poleg izgube vrednosti predstavlja strošek pogonskega goriva. Podatek o porabi goriva zato predstavlja eno od najpomembnejših meril pri izbiri ustreznega modela in motorja. A vsak lastnik avtomobila je v svoji denarnici že občutil razliko med uradnimi podatki in realno porabo goriva. Potrošniške in okoljevarstvene organizacije že nekaj let opozarjamo, da se ta razlika vse bolj povečuje, pri čemer podatki o vseh avtomobilih ne lažejo enako. Preverili in ocenili smo razliko med dejansko in uradno porabo goriva pri avtomobilih, ki jih je na naših cestah največ: ocenjevali smo 25 najbolj pogostih modelih z dizelskim in bencinskim motorjem.

Nadaljevanje na: http://potrosnikovzoom.si/index.php/napoti/28-koliko-zares-porabijo-avtomobili-na-slovenskih-cestah

Tehnološki razvoj v senci potrošništva

Ko sem po letu in pol morala menjati telefon, ker je ta dobesedno izdahnil, sem se ponovno srečala z »načrtovano zastarelostjo« in resnično ne razumem, kako proizvajalcem ni mar, ali se ne zavedajo, da s takšnim načinom proizvodnje uničujejo planet in na dolgo rok zastrupljajo ne samo države, ki jih imenujejo ”tretje razvite” ampak tudi celoten planet. Vse vrača, sam vprašanje, če takrat ne bo prepozno. In ko se ob poplavi novih telefonov reklamirajo oh in sploh številne funkcije ter kaj vse zmore, bi za spremembo bilo dobro videti rok trajanja kot eno izmed karakteristik in prednost telefona.

A ni ravno razvoj tehnologije tisto, kar bi naj omogočilo čim daljšo življenjsko dobo izdelkom in s tem med drugim čim manjšo stopnjo onesnaženosti okolja? Žalostno je videti znanstvenike, ki so padli na nivo proizvajalcev smeti v rokah kapitalizma in potrošniške naravnanosti, namesto razvijanja napredka in razvoja za dobrobit civilizacije in planeta, kar je znanost v osnovi. Tako lahko na fotografiji vidiš mikser, ki je starejši od mene in deluje odlično! Uporabljam ga za mletje semen in vse pohvale podjetju Iskra. Drug primer (žal nimam slike) je bil hladilnik, ki sem ga imela v stanovanju v Atenah. Namreč hladilnik je bil iz 50-tih! in ga je izdelalo podjetje Opel, za katerega niti vedela nisem, da je izdelovalo hladilnike. V glavnem hladilnik je imel prelep retro dizajn in pa izjemno kakovost. Danes, ko se na vsakem koraku izpostavlja, kako smo napredovali v tehnologiji, pa elektronski izdelki živijo leto in pol, kjer je popravilo dražje, kot nakup novega izdelka in tako se je uvedel pojem »načrtovana zastarelost« in obremenitev okolja zaradi e-odpadkov.

Nadaljevanje na: https://almiracatovic.wordpress.com/2016/11/27/tehnoloski-razvoj-v-senci-potrosnistva/

Almira Ćatović

Zakaj sem pred obupom izbral optimizem

Odlomek pogovora z Noamom Chomskym

C.J. Polychroniou: »Ko ste v študijah lingvistike naredili preboj, je na tem področju prevladoval verbalni behavioristični pristop B.F. Skinnerja, ki je bil široko rabljen na področju trženja in oglaševanja. Vaša kritika Skinnerjevega pristopa ni v tistem času samo strmoglavila prevladujoče paradigme, ampak vzpostavila tudi nov pristop k lingvistiki. Vendar se zdi, da ko gre za oglaševanje in vedenje potrošnikov, behaviorizem v javni sferi še vedno prevladuje. Kakšna je vaša razlaga za ta očiten paradoks?«

Noam Chomsky: »Behavioristične metode (čeprav ne ravno Skinnerjeve) lahko pri oblikovanju in nadzorovanju misli in stališč delujejo razmeroma dobro, zato vsaj na površinski ravni trženja in prepričevalnega potrošništva prevladuje behaviorizem. Potreba po nadzoru mišljenja je vodilna doktrina velike industrije stikov z javnostmi (PR), ki se je razvila v najsvobodnejših državah sveta, kot sta Velika Britanija in ZDA. Motivirana je bila s spoznanjem, da so si ljudje priborili preveč pravic, da bi jih bilo še naprej mogoče nadzirati s silo, zato se je bilo potrebno obrniti na druga sredstva, kar je eden od pionirjev industrije, Edward Bernays, imenoval »oblikovanje privolitve«.

V svoji knjigi Propaganda, temeljnem dokumentu industrije, je Bernays pojasnil, da sta oblikovanje privolitve in »reglementacija« v demokratičnih družbah nujni, da se zagotovi, da bo »inteligentna manjšina« sposobna delovati (seveda v korist vseh) brez vmešavanja nadležne javnosti, ki jo je treba ohranjati pasivno, ubogljivo in odvrnjeno; nebrzdano potrošništvo, ki temelji na »ustvarjanju želje« z različnimi sredstvi, je za to priročno orodje.

Kot je pojasnil njegov sodobnik in liberalni intelektualec Walter Lippmann, vodilni javni intelektualec svojega časa, je treba »nevedne nadležneže« – splošno javnost – postaviti »na svoje mesto«, kot »gledalce«, ne pa kot »udeležence«, medtem ko je treba »odgovorne ljudi« zaščititi pred »nemirom in rjovenjem zbegane črede«. To je bistveno načelo prevladujoče demokratične teorije. Trženje z namenom oblikovanja privolitve  z nadzorom mišljenja, stališč in vedenja je ključni vzvod za doseganje teh ciljev – in (mimogrede) ohranjanja dobičkov.«

C.J. Polychroniou za Truthout

Vir: http://www.truth-out.org/progressivepicks/item/34369-why-i-choose-optimism-over-despair-an-interview-with-noam-chomsky