Tagged: Znanost

Evropa, čas je, da prenehamo biti odvisni od rasti

Pismo skupine zaskrbljenih znanstvenikov s področij družboslovja in naravoslovja iz vseh 28 držav EU poziva Evropsko unijo, njene institucije in države članice

Znanstveniki, politiki in oblikovalci politik se ta teden zbirajo v Bruslju na prelomni konferenci. Namen dogodka, ki ga organizirajo poslanci petih različnih političnih skupin Evropskega parlamenta, skupaj s sindikati in nevladnimi organizacijami, je preučiti možnosti za ‘post-rastno gospodarstvo’ v Evropi.

Zadnjih sedem desetletij je bila rast BDP najpomembnejši gospodarski cilj evropskih držav. Toda z rastjo naših gospodarstev se je povečal tudi naš negativni vpliv na okolje. Zdaj človeštvo že presega meje prostora varnega delovanja na Zemlji in nič ne kaže, da bi se gospodarstvo razdruževalo od uporabe virov ali onesnaževanja, vsaj ne v zadostnem obsegu. Danes za reševanje družbenih problemov v evropskih državah ne potrebujemo več večje rasti, temveč bolj pošteno porazdelitev dohodka in že ustvarjenega bogastva.

Poleg tega rast, zaradi zmanjševanja produktivnosti, zasičenosti trga in degradacije okolja, postaja vse težje dosegljiva. Če se bodo trenutni trendi nadaljevali, v naslednjem desetletju v Evropi morda sploh ne bo več rasti. Trenutno se rast poskuša ohranjati z dodatnim zadolževanjem, nižanjem okoljskih standardov, podaljševanjem delovnega časa ter zmanjševanjem sredstev za socialno varnost. Takšno agresivno prizadevanje za rast za vsako ceno ustvarja družbene vrzeli in gospodarsko nestabilnost ter ogroža demokracijo.

Politične elite se vsaj za zdaj niso bile pripravljene ukvarjati s temi vprašanji. Projekt Evropske komisije Onkraj BDP se je preimenoval v BDP in več. Uradna mantra ostaja rast – sicer preoblečena v »trajnostno«, »zeleno« ali »vključujočo« – a v prvi vrsti še vedno rast. Kljub temeljnemu nasprotju med rastjo in trajnostnostjo so prizadevanja za gospodarsko rast kot cilj politik za vse države vključena celo v nove cilji trajnostnega razvoja Združenih narodov.

Dobra novica je, da se je znotraj civilne družbe in akademskega sveta pojavilo gibanje post-rasti. Po svetu ga poznajo pod različnimi imeni, med drugim décroissance, Postwachstum, ekonomija ravnovesnega stanja ali obročasto gospodarstvo ter blaginja brez rasti. Od leta 2008 naprej so redne konference od-rasti privabile na tisoče udeležencev. Nastala je nova globalna pobuda Mreža za blaginjo (Wellbeing Economies Alliance oz. WE-All), ki povezuje tovrstna gibanja, evropska raziskovalna mreža pa razvija nove ‘ekološke makroekonomske modele’. Tovrstna prizadevanja kažejo, da je možno izboljšati kakovost življenja, obnoviti živi svet, zmanjšati neenakosti ter zagotoviti dostojna delovna mesta – in to brez potrebe po gospodarski rasti, pod pogojem, da sprejmemo politike za odpravo naše odvisnosti od rasti.

Nekatere predlagane spremembe vključujejo omejitve rabe virov, progresivno obdavčevanje za omejevanje naraščajoče neenakosti ter postopno krajšanje delovnega časa. Rabo virov bi bilo mogoče omejiti z uvedbo davka na ogljik, prihodki pa bi se lahko vračali kot dividende za vse ali skozi financiranje socialnih programov. Neenakost bi dodatno zmanjšala uvedba tako temeljnega kot maksimalnega dohodka, ki bi hkrati pripomogla k prerazdelitvi skrbstvenega dela in zmanjšanju neravnovesij moči, ki ogrožajo demokracijo. S pomočjo novih tehnologij bi lahko skrajšali delovni čas in izboljšali kakovost življenja, namesto da se zaradi njih odpušča množice delavcev in povečujejo dobički privilegirane manjšine.

Glede na tveganja bi bilo od politikov in oblikovalcev politik neodgovorno, da ne bi preučili možnosti za post-rastno prihodnost. Konferenca v Bruslju na to temo je obetaven začetek, vendar so potrebne mnogo trdnejše zaveze.

Kot skupina zaskrbljenih znanstvenikov s področij družboslovja in naravoslovja iz vseh 28 držav EU pozivamo Evropsko unijo, njene institucije in države članice, da:

  1. Ustanovijo posebno komisijo za post-rastno prihodnost v Evropskem parlamentu. Komisija naj aktivno sodeluje v razpravah o prihodnosti rasti, oblikuje alternativne politike za post-rastno prihodnost ter ponovno preuči smiselnost rast kot splošnega cilja politik.
  1. Vključijo alternativne kazalnike v makroekonomski okvir EU in držav članic. Gospodarske politike bi morali ocenjevati na podlagi njihovih vplivov na človekovo blaginjo, rabo virov, neenakost in zagotavljanje dostojnega dela. Tem kazalnikom je treba v odločevalskih procesih dati prednost pred BDP.
  1. Spremenijo Pakt za stabilnost in rast (SGP) v Pakt za stabilnost in blaginjo. SGP sestavlja sklop pravil, katerih cilj je omejevanje javno-finančnih primanjkljajev in javnega dolga. Dokument je potrebno revidirati ter tako zagotoviti, da bodo države članice poskrbele za temeljne potrebe svojih državljanov ter obenem zmanjšale porabo virov in emisij, nastalih zaradi odpadkov, na trajnostno raven.
  1. Ustanovijo Ministrstvo za gospodarsko tranzicijo v vsaki izmed držav članic. Nova oblika ekonomije, ki se osredotoča neposredno na blaginjo ljudi in okolja, lahko omogoči mnogo boljšo prihodnost kot ekonomija, ki je strukturno odvisna od gospodarske rasti.

*Pismo so prevedli Ajda Pistotnik, Martin Pogačar in Rok Kranjc, na končnem seznamu slovenskih podpisnikov so navedeni dr. Andrej Lukšič, mag. Ajda Pistotnik, Danijela Tamše, dr. Martin Pogačar in dr. Lidija Živčič, vseh podpisnikov je po novem skupaj že 232, najdete pa ga na tej spletni povezavi

Vir: https://www.mladina.si/187363/evropa-cas-je-da-prenehamo-biti-odvisni-od-rasti/

Advertisements

Pozor, v Sloveniji je izjemno veliko bolezni, ki so posledica parazitov!

Težko se je boriti proti slabi znanosti. Ko smo se pred dnevi na okrogli mizi pogovarjali o etiki na spletu, smo se med drugim strinjali, da je kriva odsotnost uredniške presoje; tako med novinarji kot med oglaševalci. Ta odsotnost urednikovanja se kaže v preprostem sprenevedanju in prelaganju odgovornosti. Pred dnevi je na primer Delova priloga Ona objavila intervju o izjemno škodljivih kapljicah MMS. Ko je javnost uredništvo vprašala po odgovornosti, so le-to preložili na bralca, ki naj namesto novinarke ter urednice presoja, kaj je res in kaj ne:

“Članek je v obliki intervjuja in to so trditve sogovornice, ne naše. Na bralcih stoji odločitev, na katero stran se bodo postavili. Predlagamo, da še enkrat pozorno preberete vprašanja in odgovore, tudi tisto, ko sprašujemo, zakaj avtorica za posledice ne prevzema odgovornosti.”

Nekaj je zelo narobe, če uredništvo objavi intervju, ki promovira zdravju škodljivo prakso, odgovornost pa prenese na bralca. Zanimivo, da se tej odpove celo intervjuvanka, domnevna zdravnica, Antje Oswald. Najprej veliko besed o zdravilni rabi klorovega dioksida, nato pa še spiranje odgovornosti z opozorilom, da ni primeren za vse. Novinarka očitno tudi ni čutila potrebe, da bi preverila kredibilnost gostje. Ni težko, vzame pa več kot pol ure.

Nadaljevanje na: https://medium.com/@praprotnix/pozor-v-sloveniji-je-izjemno-veliko-bolezni-ki-so-posledica-parazitov-74d7c669e0a8

Matej Praprotnik

Resnica o dobrem videzu

The Truth About Looking Good (BBC, 2018)

V Veliki Britaniji na leto porabijo več kot 9 milijard funtov za lepotilne izdelke, ki obljubljajo, da nas bodo polepšali in preoblikovali. Koliko od tega, kar ti izdelki obljubljajo, temelji na znanstvenih dokazih in koliko je navadna marketinška manipulacija? Na ta izziv je za oddajo BBC-ja »The Truth About…« v sodelovanju s številnimi neodvisnimi znanstveniki poskušala odgovoriti novinarka Cherry Healey in pod lupo vzela najbolj priljubljene vsakodnevne kozmetične izdelke.

V raziskavi, ki jo v ta namen izvedela skupaj z Univerzo v Sheffieldu in ob pomoči 25 prostovoljcev, je med drugim ugotavljala, da morda vlažilci kože nimajo takšne koristi, kot menijo številni potrošniki tega izdelka, sploh pa ne vplivajo na staranje kože, kar je pri številnih glavni motiv za njegovo uporabo. Z dermatologom je v Manchestru ugotavljala, kako se koža stara in kako se kažejo učinki poškodb, ki jih na koži povzroča sonce, ki je odgovorno za približno 75% vseh poškodb kože. Najboljše varovalo pred staranje može je zato dejansko navadna sončna krema. Skupaj z modno novinarko in avtorico Sali Hughes je demonstrirala, kako pri kozmetiki prihraniti nekaj denarja tako, da izberemo cenejše, a enako učinkovite izdelke. Ob pomoči Univerze v Sunderlandu je na test postavila običajne rešitve za celulit in odkrila preprosto ter praktično brezplačno metodo, ki je pri odpravljanju celulita tudi najbolj učinkovita. Skupaj s strokovnjaki s področja oglaševanja in kozmetične industrije pa je ugotavlja tudi resnico za najpogostejšimi trditvami, ki jih najdemo na kozmetičnih izdelkih. Za sklep oddaje se je posvetila tudi psihologiji in ključnemu vprašanju – zakaj kupujemo kozmetične izdelke in ali smo dejansko bolj privlačni kot mislimo da smo – to je dilema v jedru negotovosti, na kateri temelji celotna kozmetična in modna industrija.

Koliko lahko zaupamo trditvam, ki jih na svoje izdelke lepijo kozmetična podjetja? Med pogostejšimi so izrazi, ki povprečnemu potrošniku ne povedo veliko oprijemljivega, kar je seveda tudi njihov namen, kot recimo: »aktivne sestavine«, »dermatološko preizkušeno«, »klinično dokazano« itd. Običajno potrošniki ob takšnih zapisih ne razmišljamo veliko. Celo, daljši kot je seznam tovrstnih neoprijemljivih trditev, raje kupimo tak izdelek. Toda kaj te trditve v resnici pomenijo? Koliko dokazov morajo podjetja predložiti, da lahko na izdelek zapišejo neko tovrstno trditev. Kdo je odgovoren za njihovo preverjanje? Kot v oddaji pove strokovnjak za kozmetične izdelke, Colin Sanders, zakoni, ki so namenjeni varovanju pravic potrošnikov, v glavnem podjetjem ne omogočajo, da bi neposredno lagala. V večini primerov pa je tako, da če se nihče ne pritoži, imajo regulatorji le malo motivacije, da bi raziskali katero od teh trditev. Če je trditev podjetja izzvana, potem mora podjetje za svoje trditve priskrbeti dokaze. Kakšni dokazi so za to potrebni? Pri pojmu »klinično dokazano« bi laično lahko sklepali, da to pomeni, da je delovanje neke sestavine znanstveno dokazano in da deluje. A to ne drži nujno. Če nek izdelek zmanjša količino gub za 10%, je to že dovolj, da si nadene naziv »klinično dokazano«, vendar tega verjetno ne bomo opazili s prostim očesom, kar je pogosta potrošniška izkušnja s tovrstnimi izdelki. Za napis, da izdelek vsebuje »aktivne sestavine« je v glavnem dovolj t.i. »in vitro« testiranje, ki ga opravijo v nadzorovanem okolju laboratorija. Testiranje za »aktivne sestavine« nima vzpostavljenih znanstvenih standardov, kar velja tudi za izraz »dermatološko preizkušeno«, kar pomeni, da je bil izdelek testiran na koži, toda za to trditev je dovolj že, če je bil izdelek testiran na enem samem človeku. Eno najpogosteje citiranih trditev bi težko znanstveno dokazali tudi če bi to hoteli: »koža izgleda spočito in sijoče«. Obeh izrazov realno ni mogoče pripisati koži, ker če koža želela biti sijoča, bi dejansko morala oddajati svetlobo. Tudi če podjetjem v svojih trditvah ni dovoljeno lagati, pa to še ne pomeni nujno, da tisto, kar sporočajo, ni zavajajoče ali izkrivljeno na kak drugi način. Moč sugestije je pri tovrstnih izdelkih tisto na kar se podjetja v prvi vrsti zanašajo. Ustanovitelj kozmetičnega podjetja Revlon, Charles Revson, je bil znan po svojih odkritih izjavah o kozmetični industriji, med drugim je izjavil tudi, da v resnici ne prodajajo šmink, ampak upanje. Upanje pa je tisto, na čemer je utemeljena večina prodaje kozmetičnih izdelkov.

Ko so podjetja soočena s tovrstnimi ugotovitvami, je njihov odziv pričakovano v skladu s strategijo njihovih služb za odnose z javnostmi. Zatrdijo, da so njihovi izdelki v skladu z zakonodajo, da so varni in predvsem, da jih ljudje radi kupujejo, kar pomeni, da so potrošniki zadovoljni z njihovimi izdelki, kar bi naj bil najbolj zanesljiv dokaz o verodostojnosti njihovih izdelkov.

Oglaševanje in znamčenje kozmetičnih izdelkov imata najpomembnejšo vlogo pri tem zakaj ima kozmetika danes v naših življenjih tako pomembno mesto in zakaj jo sploh kupujemo. Med tem kar mislimo zakaj kupimo nek izdelke in tem zakaj ga dejansko kupimo, obstaja velika razlika. V ozadju so na delu sile, zaradi katerih smo potrošniki zelo ranljivi na različne manipulacije. Te ranljivosti nam potrošnikom pogosto niso očitne. Ključno vprašanje je zato, kaj žene naše odločitve? V preizkusu najbolj pogostih prodajnih trikov, so v oddaji pripravili dve polici z istim izdelkom in isto prodajalko. Zanimalo jih je, kako embalaža in videz prodajalke vplivata na nakupno odločitev. V prvem primeru je bil izdelek v navadni plastični embalaži in prodajala ga je običajno oblečena ženska. V drugem primeru je bil isti izdelek v lepo oblikovani embalaži, ki jo je prodajala elegantno urejena ženska v belem medicinskem plašču. Seveda je bil rezultat predvidljiv. V drugem primeru so se stranke dvakrat pogosteje odločile za nakup izdelka. Trik je v tem, da se izdelek predstavi kot statusni simbol, ki s svojim videzom izpričuje tudi svojo kvaliteto. Drugi element je navidezna prisotnost avtoritete, ki izdelku avtomatično daje kredibilnost in zaupanje. A predstavljeni eksperiment je bil le en del preizkusa. V drugem delu so potrošniki o predstavljanem izdelku izpolnjevali vprašalnik. Mislili so, da sodelujejo pri navadni marketinški raziskavi, v resnici pa je šlo za to, da so želeli ugotoviti, kako se potrošniki počutijo vpričo izdelka, ki ga kupujejo. Vprašalnik je meril njihovo stopnjo samozaupanja v trenutku nakupovalne odločitve. Odkrili so, da je samozaupanje potrošnika višje pri običajni, neolepšani različici izdelka. Ko potrošnik opazuje luksuzni, lepo oblikovani izdelek, mu samozaupanje pade, posledica tega pa je, da bo veliko bolj verjetno poskušal ta padec samozaupanja nadomestiti z nakupom izdelka, da bi si tako ponovno povrnil izgubljeno. V psihologiji obstaja teorija »samo-neskladja«, ki sugerira, da imamo »dejanski jaz« in »idealni jaz«, med njima pa je običajno prepad, mi pa čutimo potrebo po premostitvi tega prepada. Ko vidimo lepe, urejen ljudi, lepo oblikovane izdelke, v nas to vzbuja negotovost, hkrati pa nam ponujajo način, kako si jo preko nakupa lahko ponovno povrnemo.

Psihologija tega kako se počutimo v svoji koži, igra pri odločitvi za nakup kozmetičnih izdelkov pomembno vlogo. Naša samozavest ima veliko opraviti s tem, zakaj si sploh želimo izgledati drugače. Nezadovoljstvo z lastnim videzom je glavni motor tako kozmetične kot modne industrije in ne čudi, da obe industriji gradita svoje uspehe prav na tej človeški pomanjkljivosti. Kako dobri smo v resnici pri ocenjevanju lastne privlačnosti v očeh drugih je vprašanje, ki nas v življenju verjetno najbolj zaposluje. V poskusu, ki so ga izvedli za oddajo, so poskušali ugotoviti ali se imamo za bolj ali manj privlačne, kot nas vidijo drugi. V laboratorij so povabili skupino ljudi, ki se med seboj niso poznali. V poskusu so morali oceniti svojo privlačnost, hkrati pa so ocenjevali tudi privlačnost drugih, ki so sodelovali v eksperimentu. Neznanci so se imeli v laboratoriju priložnost spoznati in seznaniti, v drugem prostoru pa so vsakega posamezno soočili s sedmini fotografijami obraza iste osebe. Ob realni sliki osebe je bilo še šest slik, ki so bile računalniško spremenjene tako, da je bila oseba na njej bolj ali manj privlačna, pač v skladu s standardi privlačnosti, ki veljajo v naši kulturi. Vsak od udeležencev je nato izbral sliko sebe, za katero je menil, da ga najbolje predstavlja, prav tako pa je izbral tudi slike drugih udeležencev, za katere je menil, da jih najbolje predstavljajo. So torej ljudje izbrali bolj ali manj privlačne podobe? Večina je zase izbrala podobo obraza, ki je manj privlačna kot je oseba v resnici. Obratno pa so za druge v 70% izbrali računalniško spremenjene podobe obrazov, ki so druge prikazovale v lepši luči kot so v resnici. Zakaj smo do lastne podobe tako strogi? Na nas se vsakodnevno vrši pritisk, da izboljšujemo svoj videz, zato se osredotočamo predvsem na napake v svojem izgledu, na tisto česar pri sebi ne maramo. Na oceno privlačnosti pa v resnici ne vpliva samo zunanji videz. Udeleženci eksperimenta so se imeli priložnost pred ocenjevanjem spoznati, kar je najbolj vplivalo na njihovo percepcijo privlačnosti. To pomeni, da kako v odnosu, interakciji ocenimo človeka, tako ocenimo tudi njegovo privlačnost. Če srečamo nekoga, ki ga imamo za toplega, prijaznega, lojalnega in prijateljskega, ga ocenimo tudi za fizično bolj privlačnega. Že kratko srečanje neznancev v prijateljskem ozračju vpliva na percepcijo njihove privlačnosti.

Kako se vedemo do drugih, kakšne odnose imamo z ljudmi, veliko bolj kot to kako smo oblečeni ali katero znamko kozmetike imamo na obrazu vpliva na percepcijo naše privlačnosti. Del naše privlačnosti se tako skriva v tem, kako udobno se počutimo v lastni koži. Tovrstno zadovoljstvo s tem kar in kakšni smo, pa seveda ni dobičkonosno, zato smo nenehno siljeni v situacije, ki rušijo našo samozadovoljstvo in nas delajo za negotove in nezadovoljne. Ustvarjamo situacije, ki jih lahko najhitreje razrešujemo skozi potrošnjo, ne oziraje se na druge posledice tega procesa.

Vir: http://www.bbc.co.uk/programmes/b09m2l58

Nacionalni portal o hrani in prehrani

Nacionalni portal o hrani in prehrani – Prehrana.si je nastal v okviru izvajanja ukrepa vzpostavitve spletnega mesta za zagotavljanje strokovnih in razumljivih informacij s področja prehrane, predvidenega v Resoluciji o nacionalnem programu o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje 2015 – 2025. Izvajalca programa sta Inštitut za nutricionistiko in Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), sofinanciranje pa je zagotovilo Ministrstvo za zdravje RS v okviru razpisa za izvajanje programov varovanja in krepitve zdravja. Portal ne ponuja storitev oglaševanja in komercialnega obveščanja.

Ključni cilji portala:

  • krepiti vrednote in povečati obveščenost in znanje prebivalcev o koristih zdrave prehrane;
  • zagotoviti verodostojne, strokovne in razumljive informacije s področja prehrane v vseh življenjskih obdobjih;
  • povezovanje stroke in promocija znanosti na področju prehrane in javnega zdravja.

Povezava: http://prehrana.si/

Namišljeni prijatelji

Slava ni neškodljiva zabava – je del izkoriščanja

Se lahko zdaj, ko se zvezda resničnostne televizijske oddaje  pripravlja, da postane predsednik ZDA, strinjamo, da je kultura slave več kot le nedolžna zabava? Da bi dejansko lahko bila bistvena komponenta sistemov, ki vodijo naša življenja?

Vzpon kulture slave se ni zgodil sam od sebe. Že dolgo jo gojijo oglaševalci, tržniki in mediji. Ima svojo vlogo. Bolj ko so korporacije postale oddaljene in neosebne, bolj se, da se povežejo s svojimi strankami, opirajo na obraze drugih ljudi.

Korporacija pomeni telo; kapital pomeni glavo. Toda korporativni kapital nima niti glave, niti telesa. Težko je verjeti, da bi se ljudem lahko prikupila homogenizirana franšiza, ki je v lasti »hedge sklada«, katerega korporativno identiteto predstavlja poštni predal v Panama Cityu. Zato potrebuje masko. Nositi mora obraz nekoga, ki ga videvamo tako pogosto, kot videvamo svoje sosede. Nesmiselno je vprašati kaj počne Kim Kardashian, da zasluži za svoje življenje; njena vloga je, da obstaja v naših glavah. S tem ko igra našo virtualno sosedo, povzroča klik prepoznanja v imenu kateregakoli sivega monolita, ki ta teden stoji za njo.

Obsedenost s slavo ni tihi spremljevalec drugih stvari, ki jih cenimo; zavzema svoje mesto. Študija objavljena v reviji Cyberpsychology je pokazala, da se zdi, da se je med letoma 1997 in 2007 zgodil izjemen preobrat. Leta 1997 je bila v oddajah, ki so bile najbolj popularne med 9-11 letniki, prevladujoča vrednota (po presoji odraslih) občutek skupnosti, ki ji je sledila dobrohotnost. Slava je bila šele na 15 od 16 preverjanih vrednot. Do leta 2007, ko so prevladale oddaje kot je »Hannah Montana«, je slava prišla na prvo mesto, sledile so ji uspeh, podoba, popularnost in finančni uspeh. Občutek za skupnosti je padla na 11, dobrohotnost pa na 12 mesto.

V prispevku v International Journal of Cultural Studies (Mednarodni reviji za kulturne študije) so ugotovili, da se tisti, ki najbolj vneto sledijo trač novicam slavnih, trikrat manj verjetno vključujejo v delo lokalnih organizacij in za polovico manj v prostovoljstvo, kot ljudje, ki jih zanimajo tudi druge novice. Prave nadomestijo virtualni sosedje.

Bolj kot je izdelek nevpadljiv in homogeniziran, bolj izstopajočo masko mora nositi. Zato Iggy Pop promovira avtomobilska zavarovanja, Benicio del Toro pa prodaja Heineken. Vloga teh ljudi je, da nam sugerirajo, da je za logotipom še kaj bolj vznemirljivega kot zgolj pisarniške stolpnice in preglednice. Svojo ostrino prenesejo na podjetje, ki ga predstavljajo: takoj ko vzamejo ček, ki kupi njihovo identiteto, postanejo procesirani in brez pomena kot izdelek, ki ga promovirajo.

Slavni, ki jih vidite najpogosteje, so najbolj donosni izdelki, ki nam jih prenašajo voljni mediji ob asistenci oglaševalske industrije, katere moči nihče zares ne preverja. To je razlog, zakaj igralci in modeli zdaj dobivajo takšno nesorazmerno pozornost in zasedajo večino prostora, ki so ga nekoč zasedali ljudje s svojimi idejami. Njihova strokovnost je v tem, da kanalizirajo vizije drugih ljudi.

Raziskava po bazah podatkov, ki jo je izvedel antropolog Grant McCracken,je pokazala, da so med letoma 1900 in 1910 igralci prejeli 17% kulturne pozornosti posvečene znanim ljudem: malo manj kot je bilo skupaj posvečene fizikom, kemikom in biologom. Filmski režiserji so prejeli 6%, pisatelji pa 11% kulturne pozornosti. Ko je časovni interval razširil do leta 1950, so igralci prejeli 24% pozornosti in pisatelji 9%; do leta 2010 so igralci predstavljali 37% (več kot štirikrat toliko pozornosti kot so je bili deležni naravoslovci), medtem ko se je delež pozornosti filmskim režiserjem in pisateljem zmanjšal na 3%.

Ni vam treba brati ali videti veliko intervjujev, da bi lahko ugotovili, da so glavne kvalitete, ki se jih danes išče v slavi plitkost, praznost in fizična lepota. Tako jih je mogoče uporabiti kot prazen zaslon, na katerega se lahko projicira karkoli. Tistim, ki imajo najmanj za povedati, se dodeljuje največ platform za sporočanje.

To pomaga pojasniti množično zablodo med mladimi: da imajo razumno možnost, da postanejo slavni. Raziskava med 16-letniki v Veliki Britaniji je pokazala, da jih 54% namerava postati slavnih. Premikati se s tokom je nekaj, kar lahko počne vsakdo, toda le peščica je za to potem tudi nagrajena.

Takoj, ko zvezdniki pozabijo na vlogo, ki jim je bila dodeljena, so na njih spuščeni »peklenski psi«. Ko je oglaševala modno verigo John Lewis je bila Lily Allen ljubljenka medijev, podobno Gary Lineker ni mogel narediti napačnega koraka dokler je otrokom prodajal hitro prehrano. Toda, ko sta izrazila naklonjenost do beguncev, so ju raztrgali na koščke. Ko vzameš korporativni denar, se moraš odreči svojemu mišljenju.

Slava pa ima še drugo pomembno vlogo: kot orožje za množično odvračanja pozornosti. Raziskava objavljena v International Journal of Cultural Studies, ki sem jo omenil prej, prav tako razkriva, da se ljudje, ki se najbolj zanimajo za slavne, najmanj ukvarjajo s politiko, najmanj verjetno protestirajo in najmanj verjetno volijo. Zdi se, da to negira pogosto, samo-upravičujočo trditev medijev, da nas slavni povezujejo z javnim življenjem.

Raziskava je pokazala, da ljudje obsedeni s slavo v povprečju gledajo novice prav toliko kot drugi, vendar se zdi, da živijo v stanju nenehnega odvračanja pozornosti. Če želite, da ljudje ostanejo mirni in neangažirani, jim večkrat na dan pokažite obraze Taylor Swift, Shia LaBeoufa in Care Delevingne.

V Donaldu Trumpu vidimo popolno zlitje dveh glavnih rab kulture slave: korporativno personifikacijo in množično odvračanje pozornosti. Njegova slava je postala maska za njegov kaotičen, podizvajalski in brezobziren poslovni imperij. Njegova javna podoba je bila popolno nasprotje vsega, kar predstavljajo on in njegova podjetja: kot voditelj v ameriški različici oddaje »The Apprentice« (Pripravnik), je ta pokvarjen dedič velikanskega bogastva postal obraz podjetništva in socialne mobilnosti. Med predsedniškimi volitvami je njegova hrupna osebnost ljudi odvračala od njegove za masko skrite intelektualne praznine, praznine, ki jo zdaj zapolnjuje z bolj lucidnimi predstavniki globalnega kapitala.

Slavni lahko naseljujejo vaše življenje, vendar niso vaši prijatelji. Ne glede na namene tistih, v imenu katerih deluje, je slava del izkoriščanja. Spremenimo naše sosede nazaj v naše sosede in obrnimo svoje hrbte tistim, ki se za naše sosede samo izdajajo.

Vir: http://www.monbiot.com/2016/12/22/imaginary-friends-2/

Izvirno objavljeno v Guardianu, 21.12. 2016

George Monbiot

Napotilo:
www.monbiot.com