Tagged: Razstava

Gibljive slike: o vseprisotnih oglasih, ki vizualno smetijo javni prostor

V Likovnem salonu Celje odprtje razstave Gibljive slike

Jumboplakati, polepljeni avtobusi in reklamni panoji: nova razstava Jake Babnika dokumentira in humorno komentira vizualno onesnaževanje v našem vsakdanu, ki je zasičen z oglasi in hitrimi modeli komuniciranja potrošniške družbe.

V Likovnem salonu Celje je vrata odprla razstava Gibljive slike. Jaka Babnik v svojem novem ciklu s konceptom aktivnega opazovanja in dokumentiranja javnega prostora – tokrat s fotografijo in videom – sledi prizorom reklamnih oglasov na mestnem in tovornem prometu ter tihim obrobjem mest, ki jih okupirajo te iste podobe.

Kot je o razstavi Gibljive slike zapisala kustosinja razstave Maja Antončič, Babnikove fotografske podobe, v nasprotju z naslovom serije in funkcijo fotografiranih objektov, statično in zato še toliko bolj povedno kažejo na hotene ali spodletele smernice reklamiranja.

Razvrednotenje moči podobe

“V poplavi vizualnih sporočil v naši fizični okolici in na spletu se zdi, da ni nikakršnega filtra, ki bi določil njihovo kakovost in kvantiteto. Podobe so vseprisotne in prav zaradi tega večkrat razvrednotene,” ocenjuje kustosinja. Dodaja še, da Babnikova serija fotografij in sloganov blagovnih znamk govori tudi o neomejeni in nevestni rabi fotografije za vsako ceno in povsod, ne glede na pomenske anomalije in neprimernost njihove komercialne uporabe.

Srečni ljudje nam prodajajo utvaro srečnega življenja

Tako prepoznavne blagovne znamke kot reklame manj poznanih podjetij uporabljajo zadovoljne, privlačne in na videz srečne modele, pri tem pa se ne ozirajo na dvomljivost njihove vloge ali eksplicitnost fotografiranih objektov.

Ženske, prikazane skozi najbolj pogoste stereotipe, zvezdnik ali kos mesa – vsi postanejo sredstvo za doseganje enakega cilja, in sicer pritegniti pogled in ustvariti komunikacijski kod ustvarjanja želje, ki v končni fazi izzove še tako ozaveščenega potrošnika, je še zapisala Antončič.

Fotograf, ki je izšel iz skejterske scene

Ljubljančan Jaka Babnik že skoraj 30 let deluje kot samostojni umetnik, fotograf, urednik, snemalec in filmar, ki je posnel zavidljivo število fotografskih serij in filmov o prvih generacijah slovenske skejterske scene. Leta 2006 je režiral glasbeni dokumentarec Listen to Srečna mladina, bil je urednik fotografije pri slovensko-hrvaški reviji Pendrek, prav tako je soustanovitelj in solastnik založbe Rostfrei. Uveljavil se je s projekti, kot je Art of Asphalt, s fotografskimi serijami We Are Dogs, Jebodrom, Holy Land, Why so Serious, Pigmalion, Časovna izravnava in Vaje v slogu, ki jih je samostojno predstavil v vidnejših slovenskih in mednarodnih galerijah ter sodeloval na številnih skupinskih razstavah sodobne umetnosti.

Več na: https://www.rtvslo.si/kultura/vizualna-umetnost/gibljive-slike-o-vseprisotnih-oglasih-ki-vizualno-smetijo-javni-prostor/697707 in https://www.facebook.com/events/1391691264795034/1391691274795033/?locale=sl_SI

Kako so oglasi iz tiskanih medijev izrinili novice

Nova fotografska instalacija Boruta Krajnca, ki jo je naslovil Pritisk, tematizira delovanje medijev in se vsebinsko povezuje s prej nastalima serijama Praznine in Politika.

V Galeriji Alkatraz v AKC-ju Metelkova mesto bodo odprli razstavo Boruta Krajnca.

Krajnčeva serija Praznine (2004–2008) je zaznamovala redke trenutke praznosti oglasnih površin, serija Politika (2012–2014) pa je bila fotografski zapis populistično zastavljene predvolilne kampanje trenutnega predsednika države, ki se je volivkam in volivcem poskušal približati tako, da se jim je pridružil na delovnih mestih.

Oglaševanje izrinja informiranje

V seriji Pritisk pa se Krajnc osredotoča na naslovnice vodilnih slovenskih tiskanih dnevnikov. Nenavadne naslovnice, ki so se začele pojavljati z letom 2016, namreč vsebujejo oglasna sporočila, ki zasedajo celoten prostor najbolj izpostavljenega dela časopisa – njegovo prvo stran. Korporacije tako s privolitvijo medijev zasedajo prostor, namenjen udarnim novicam, mediji pa nam sporočila, namenjena višanju dobička zasebnih podjetij, predstavljajo kot nadomestilo za novico dneva, ki jo pričakujemo na naslovnici, sta ob razstavi zapisala Ana Grobler in Sebastian Krawczyk.

Sprejetje konsenza o novih standardih oglaševanja, ki brišejo mejo med novicami in oglasi, ni vzbudilo zanimanja javnosti. Zdi se, da je na novi pojav odreagirala z utrujenim skomigom z rameni: “Pač še ena reklama.” Krajnc pa je povsem drugega mnenja. Pogled obiskovalca, ki bo odprl vrata galerije, bo takoj pritegnila množica velikoformatnih fotografij na nasprotnem koncu razstavišča, ki predstavljajo strnjeno paleto časopisnih naslovnic, ki jih polnijo oglaševalske strategije zapeljevanja, privlačen vizualni jezik in spretno manevriranje z (dez)informacijami.

Krajnc je s povečanjem fotografij ustvari hiperboličen učinek in tako gledalcu poskusi približati bistvo pereče problematike. “Popolno privatizacijo javne komunikacije,” kot je zapisala Sandra Bašić Hrvatin.

Nasprotna stena v podobni maniri prikazuje fotografije treh naslovnic največjih slovenskih dnevnikov, ki jih je trgovsko podjetje isti dan najelo za namene promocije. Gledalec je priča nenavadnemu prizoru: trije največji predstavniki tiskanih medijev so de facto ostali brez naslovnice, bralci pa so posledično ostali brez izbora najpomembnejših novic dneva.

Na podoben način krčenje prostora neodvisnih novinarskih vsebin, namenjenih ozaveščanju, obveščanju in javnemu dobremu, poudarja t. i. študijska soba, kjer je med drugim mogoče videti naslovnico časopisa z reklamnim oglasom tujega trgovskega podjetja, ki naj bi v prestolnici ustvarilo 300 novih delovnih mest, na drugi strani pa le obstransko kratko novičko o “mehkejših” oblikah zmanjševanja delovnih mest v tej isti medijski hiši.

Pasivna javnost

Fotografsko instalacijo zaokroži fototapeta temne, rdeče osvetljene dvorane z občinstvom, ki kot da zre na razstavljene fotografije. Delo je simbolični prikaz inertne drže javnosti: enolična telesa vzbujajo vtis brezosebne, uniformne množice, ki pasivno konzumira vsebine, ki jih zanjo izberejo odločevalci.

Borut Krajnc je dokumentarni fotograf in fotoreporter, od leta 1991 dela za tednik Mladina. Na svoji fotografski poti je spremljal družbeno in politično tranzicijo, razvoj slovenske družbe in države, vojno v Sloveniji in na Hrvaškem, vzpostavitev novega gospodarskega in družbenega sistema v Sloveniji, vključevanje Slovenije v EU in uvedbo evra, v letu 2015 pa je spremljal in dokumentiral množičen prihod prebežnikov v Slovenijo.

Vir: https://www.rtvslo.si/kultura/vizualna-umetnost/kako-so-oglasi-iz-tiskanih-medijev-izrinili-novice/514365

Napotila:
http://galerijalkatraz.org/?p=16430
https://tehtnica.wordpress.com/2019/12/20/vecer-kot-fer-oglasevalci-na-naslovnicah-vecera-in-primorskih-novic/
https://tehtnica.wordpress.com/2016/05/12/pristni-izdelki-iz-domacih-medijskih-kmetij/
https://tehtnica.wordpress.com/2014/04/10/reklama-kot-naslovnica/

Kje so meje trženja ženskega telesa?

V Ljubljani predstavitev akcije tržaške organizacije Fotografaredonna

Akcija Femminilereale je nastala lani v Trstu, ko se je skupina italijanskih postavila po robu tradicionalnim upodobitvam žensk v medijih. Oddaljila se je od idealov ženskosti in ustvarila drugačne podobe najrazličnejših običajnih žensk. Njihova naslednja postaja: Ljubljana.

V Slovenskem etnografskem muzeju bodo 18.9. odprli fotografsko razstavo z naslovom Femminilereale: Naslednja postaja Ljubljana. Predstavila nam bo akcijo tržaške organizacije Fotografaredonna, dobitnice nagrade Evropskega parlamenta.

Odprtju razstave bo sledila okrogla miza, na kateri bodo gostili fotografinjo Mariso Ulcigrai. Poleg avtorice fotografij, ki je na področju angažirane umetnosti v javnem prostoru izpostavila vprašljivost tradicionalnih norm, kako prikazovati ženske, bodo na okrogli mizi sodelovale tudi slovenske raziskovalke sociologinja Ksenija Vidmar, antropologinja Renata Šribar in moderatorka Nina Vodopivec, ki bodo predstavile in umestile akcijo v slovenski in širši kontekst. Analizirale bodo kulturo reprezentacij oziroma konstrukcij žensk iz perspektive polpretekle zgodovine, vključno s socialistično paradigmo “ženskosti” in nato v preobratu iz postsocializma v hiperpotrošništvo.

“Resnične” ženske na avtobusih

Akcija je potekala v treh fazah. Najprej so fotografinje naredile nabor fotografij žensk na oglasih in v urbanem okolju, ki so ga nato analizirale. Sledilo je fotografiranje žensk iz različnih starostnih skupin in različnih družbeno-kulturnih okolij, ki pa so živele v istem urbanem prostoru. V sklepni fazi pa so avtorice naredile izbor fotografij in jih razstavile na mestnih avtobusih.

Tako so podobe žensk, ki jih srečujemo v vsakdanjem življenju, zamenjale ženska telesa, obdelana z namenom “navideznega” utelešenja lepotnih idealov. Sporočilo, ki so ga avtorice angažirane akcije želele posredovati, je v oživljanju dostojanstva žensk.

S predstavitvijo v Ljubljani projekt in akcija potujeta kot potujoča karavana s kritičnim pogledom na kulturo javnih prostorov. V prihodnosti nameravajo podoben pregled pripraviti tudi po drugih urbanih centrih bivše Jugoslavije, kjer bo prav tako pomemben zlasti vpogled v obrat h komercializaciji in trženju ženskih teles.

A. J. (MMC RTV SLO/STA)

Vir: http://www.rtvslo.si/kultura/razstave/kje-so-meje-trzenja-zenskega-telesa/317970

Femminilereale: naslednja postaja Ljubljana

Leta 2012 je v Italiji skupina aktivistk, članic fotografskega združenja FOTOGRAFAREDONNA pripravila projekt z naslovom Femminilereale. S projektom so fotografinje želele opozoriti na vprašanje upodabljanja ženske v javnosti in na bistveno razliko med resničnimi, realnimi ženskami in ideali ženskosti in človečnosti, ki se pojavljajo v medijih, reklamnih oglasih in drugih javnih prostorih. Projekt, razdeljen na tri dele, je temeljil na sopostavitvi ženskih podob, vzetih z reklamnih letakov v določenem urbanem prostoru, in slik žensk različnih starosti, socialnega ozadja in izvora, ki ravno v tem istem urbanem prostoru živijo. Selekcija fotografij je bila potem razstavljena v obliki posega public art na zunanji strani mestnih avtobusov, ravno v tiste okvirje, v katerih smo navajeni videti komercialne upodobitve ženskega telesa.

Septembra 2013 bo Femminilereale pripotoval v Slovenijo – naslednja postaja projekta je Ljubljana.

Cilj

Medtem ko že več desetletij akademiki svarijo pred negativnimi socialnimi posledicami, ki jih imajo idealizirane upodobitve ženske na samo pojmovanje žensk in na njihovo mesto v družbi, ustvarjajo množični mediji, modna in lepotna industrija še naprej tisto, kar je Naomi Wolf imenovala „mit o lepoti“. Vsekakor, v nasprotju z zgodnjimi dnevi mita o lepoti, katerega najpomembnejši dosežek je bil preusmerjanje pozornosti od feministične politike k depolitizirani, postfeministični konstrukciji (post)moderne ženske v obliki seksualiziranega telesa, so posledice sodobnega upodabljanja popolnega ženskega telesa veliko bolj daljnosežne na socialni, demografski in politični ravni. To je še posebno vidno pri pojavu masovnih lepotnih kirurških posegov v raznih delih sveta (vse bolj pogosto „popravljanje“ čeljusti in oči pri mladih Azijkah), pri zvezdnicah, ki v javnih pričevanjih govorijo o lepotnih posegih na obraz, prsi in druge dele telesa kot o zaželenih procesih za vsako žensko, in pri celotni novi globalizirani ikonografiji idealne telesne podobe, ki sloni na marketinškem predstavljanju lepote na ravni zdravja in moralne odgovornosti.

Femminilereale priznava dobro raziskano zgodovino industrije o mitu lepote, ki sega v 70′ in 80′ leta, tako kot tudi kritični feministični odgovor na kontroverzni učinek, ki ga je slednji imel na življenje samih žensk. Da bi tudi same lahko pripomogle k raziskovanju te kočljive teme, so šle fotografinje s projektom še korak dlje in pristale pri naslednji stopnji feminističnega raziskovanja, v kateri se idealizirane podobe opazujejo v dejanskih socialnih in kulturnih prostorih, in to v čezmejnem kontekstu jugovzhodne regije Italije in Slovenije.

Razvoj

Projekt Femminilereale je svoje potovanje začel v Trstu. V Ljubljani se bodo skupini pridružile tri raziskovalke in strokovnjakinje iz Slovenije, ki bodo predstavile kulturo upodabljanja žensk po razpadu Jugoslavije (in zgodovino povojne socialistične paradigme ženskosti), vse do konteksta postsocialističnega obrata k potrošništvu. Na ta način se projekt spreminja v potujočo karavano kritičnega raziskovanja javne kulture upodabljanja žensk v dveh sosednih državah.

Cilj projekta je nadaljevati z raziskovanjem tudi v drugih urbanih centrih bivše Jugoslavije z opazovanjem prehoda k popredmetenju in komercializaciji ženskega telesa v le-teh.

Cilj projekta Femminilereale je utreti pot v javnost alternativni predstavitvi ženske podobe, pri kateri je lepota kulturni derivat dostojanstva, spoštovanja in navdiha,  ki ga človeštvu dajejo izredne in  običajne – obenem pa vedno realne – ženske.

Več na: http://www.fotografaredonna.it/acddf/web/index.html in http://www.etno-muzej.si/sl/dogodki/femminilereale-naslednja-postaja-ljubljana-predstavitev-projekta-okrogla-miza-in