Tagged: Kapitalizem

Ciljno oglaševanje uničuje internet in ruši svet

Nadzorovalni kapitalizem in ciljno oglaševanje sta na internetu postali normi, kar nam vsem škoduje.

V svojem pričanju ameriškemu senatu lani spomladi, je direktor Facebooka Mark Zuckerberg poudaril in tako poskušal prepričati oblikovalce politik in javnost, da njegovo podjetje ne prodaja uporabniških podatkov. Toda resničnost – to, da Facebook, Google, Twitter in druge socialne medijske platforme prodajajo našo pozornost – je ravno tako zaskrbljujoča. Dejanske informacije o uporabnikih morda ne menjajo lastnika, vendar oglaševalski poslovni model vodi odločitve podjetij na načine, ki so škodljivi za družbo. Kot je sociologinja Zeynep Tufekci povedala v svojem TED predavanju leta 2017: »gradimo dostopijo, samo da bi ljudje klikali na oglase

Spletni socialni mediji so oglaševalska podjetja. To seveda nikoli ni bila skrivnost. Google je poslovnemu modelu ciljnega oglaševanja začel utirati pot konec devetdesetih let prejšnjega stoletja, Sheryl Sandberg pa je leta 2008 to prakso prenesla k Facebooku, ko se je podjetju pridružila kot vodja operativnega oddelka. Denar je pričel pritekati in podjetja okoli Silicijeve doline in širše, so sprejela enako osnovno strategijo: prvič, čim hitreje širi uporabniško bazo in ne skrbi za prihodke; drugič, zberi čim več podatkov o uporabnikih; tretjič, monetariziraj zbrane podatke tako, da s pomočjo analize podatkov uporabnikom prikazuješ oglase, ki so ozko prilagojeni njihovi demografiji in razkritim interesom; četrtič, ustvari dobiček.

Nekaj časa se je to zdela situacija, v kateri pridobita obe strani: ljudje po vsem svetu so lahko gledali videoposnetke mačk, slike svojih in drugih otrok v kostumih za noč čarovnic, se povezovali z družino, prijatelji in kolegi po vsem svetu in še več. Platforme so jim v zameno kazale oglase, ki so bili zanje dejansko relevantni. Kontekstno oglaševanje je tiskane in radiodifuzne medije podpiralo že desetletja, zato je bil to naslednji logični korak. Kaj bi pri tem lahko šlo narobe?

Kot se je izkazalo, veliko. Iz današnje perspektive, kot ikonična opozorilna zgodba o tehno-utopianizmu, ki je zašla, izstopa arabska pomlad. Seveda so bili potencialni revolucionarji, reformatorji in zagovorniki človekovih pravic med prvimi, ki so obvladali moč tega, kar smo nekoč imenovali »splet 2.0«, vendar so oblasti hitro ujele priključek in nova orodja uporabile za zatiranje groženj njihovemu dostopu do moči. Podobno je bila Obamova predsedniška kampanja leta 2008 prva, ki je izkoristila spletno oglaševanje, da je s skoraj kirurško natančnostjo prave volivce dosegla s pravim sporočilom, vendar pa so deset let kasneje iste tehnike na oblast v ZDA, Filipinih in Braziliji pripeljale avtoritarne desničarje in se uporabljajo za razpihovanje ksenofobije, rasnega sovraštva in celo genocida po vsem svetu – morda najbolj uničujoče v Mjanmaru. Kako neki smo prišli do tega?

Vse se je začelo s ciljnim oglaševanjem in z novo gospodarsko ureditvijo, ki jo Shoshana Zuboff iz Harvardove poslovne šole imenuje »nadzorovalni kapitalizem«. Tako kot so podjetja 20. stoletja, kot sta bili General Motors in Ford, izumili množično proizvodnjo in menedžerski kapitalizem, sta Google in Facebook ugotovila, kako komodificirati samo »resničnost« s sledenjem temu, kar ljudje (in ne le njihovi uporabniki) počnejo na spletu (in vedno bolj tudi takrat, ko niso na spletu) in s pomočjo tega podajala napovedi o tem, kaj bi lahko delali v prihodnosti ter tako oblikovala načine, kako vplivati na različna vedenja, od nakupovanja do glasovanja na volitvah, nato pa to moč prodala tistim, ki so bili zanjo pripravljeni plačati.

Shoshana Zuboff  mi je v telefonskem pogovoru povedala: »Kot družba se nismo nikoli strinjali, da so naše zasebne izkušnje na voljo za oblikovanje podatkov o našem obnašanju, ki se potem v glavnem dovajajo v verige izdelovanja vedenjskih napovedi.«

Njena nova knjiga »The Age of Surveillance Capitalism: The Fight for a Human Future at the New Frontiers of Power« (Doba nadzorovalnega kapitalizma: boj za človeško prihodnost na novih mejah moči), preučuje 20-letno zgodovino nadzorovalnega kapitalizma, od rojstva spletnega oglaševanja v poznih devetdesetih, do današnje dobe demokratične regresije. Pravi, da je bil »nadzorovalni kapitalizem izumljen v kontekstu ciljnega oglaševanja. To je bil materialni, zgodovinski kontekst, v katerem je nastal v trenutku finančne krize med tako imenovanim pokom dot-com mehurčka. Google je bilo mlado podjetje in njegovi vlagatelji so grozili, da ga bodo, kljub najboljšemu iskalniku na spletu, zapustili. Takrat se je Google obrnil k predhodno neupoštevanim in prezrtim podatkom in jih uporabil z namenom ustvarjanja »vedenjske dodane vrednosti«. Namesto, da bi jih uporabili le za izboljševanje izdelkov, so bili ti vedenjski podatki usmerjeni v povsem novi cilj: napovedovanje vedenja uporabnikov.«

Shoshana Zuboff napoveduje, da če bo nadzorovalni kapitalizem deloval neovirano, bo ravno tako uničujoč, kot so bile prejšnje različice kapitalizma, čeprav na popolnoma nove načine. Pove, da »govorimo o enostranskem prilaščanju zasebnih človeških izkušenj, kot surovine za razvoj izdelkov in menjavo na trgu. Industrijski kapitalizem si je zase prilastil naravo in šele zdaj se soočamo s posledicami tega početja. V tej novi fazi razvoja kapitalizma, je človeška narava surovina, ki poganja novo tržno dinamiko, v kateri se prodajajo napovedi našega vedenja. Ekonomske zahteve tega novega kapitalizma ustvarjajo skrajne asimetrije v znanju in moči, ki izhajajo iz tega znanja. To je področje brez primere, ki ima za družbo 21. stoletja globoke posledice.«

Spletno sledenje je vseprisotno, je po elektronski pošti povedal Tim Libert iz inštituta za varnost in zasebnost na univerzi Carnegie Mellon. »Na prvih največjih milijon spletnih strani vam bodo sledili v 91 odstotkih. Te vrste raziskav delam že več let in rezultati so vedno enaki: ne morete brskati po spletu, ne da bi vam sledili, pika. Podjetja vam sledijo, ko obiskujete medicinske spletne strani, spletne strani s pornografijo, strani za odvetnike, politike, časopisne spletne strani in enako velja za aplikacije. Zelo malo je stvari, ki jih ljudje ne iščejo ali delijo z uporabo računalnika in skoraj vse to je sledljivo, to ves čas počnejo milijarde dolarjev težka podjetja, ki jih lahko vidite v novicah, kot tudi na stotine podjetij, za katere še nikoli niste slišali.«

Podjetja zbirajo te podatke, da jih lahko unovčijo: čeprav morda v posameznih podatkih o našem vedenju morda ne vidimo ravno velike vrednosti, pa to skupaj v seštevku pomeni velik denar.

Ko obiščete spletno stran, ki gosti oglaševalsko vsebino, oglaševalsko omrežje – na primer Googlov DoubleClick – izbere med več oglasi, ki vam jih bo prikazoval. Ker Google ve toliko o vas, vaših prijateljih, vašem okusu, navadah in kupni moči, lahko DoubleClick izračuna, na katerega od oglasov boste najverjetneje kliknili, in končno, katerega od proizvodov boste najverjetneje kupili.

»To je vse, kar pomeni umetna inteligenca in strojno učenje za ta podjetja: da so vse boljši pri ugotavljanju, katere oglase vam naj pokažejo,« pove Libert. »Vsak, še tako majhen podatek, poveča možnosti, da vam prikažejo »pravi« oglas, tako da se nikoli ne ustavijo, nikoli ne spijo in nikoli ne spoštujejo vaše zasebnosti. Vsak dan vsi v Googlu kolektivno delujejo k enemu samemu cilju: vse višjemu procentu prikazovanja »pravih« oglasov.«

Skoraj nemogoče je natančno vedeti kako ta »digitalni vplivni stroj«, kot ga je poimenovalo nedavno poročilo Data&Society, deluje v določenem primeru, tako kot je tudi nemogoče vedeti, kako podnebne spremembe prispevajo k specifičnim orkanom, vendar pa je povezava jasna in nedvoumna.

»Z oglaševalsko tehnologijo, se je politična komunikacija dramatično spremenila,« mi je preko elektronskega sporočila povedala Joan Donovan, ki pri Data&Society raziskuje medijsko manipulacijo in odgovornost spletnih platform. »Če iščemo digitalno revolucijo, se je ta zgodila v oglaševanju na spletu. Večina spletnega oglaševanja je popolnoma neregulirana in nenadzorovana. Politični strategi so to novo priložnost razumeli in izkoristili, tako da so ponujali digitalne dezinformacije in pri tem oglase uporabili za način dostave. Noben politik pod temi pogoji ne more voditi volilnega boja etično, ker bo takoj premagan s strani tistih, ki so pripravljeni te sisteme uporabiti, da delajo škodo.«

Ko so kopirala tradicionalni, na oglaševanju temelječi medijski poslovni model, so internetna podjetja zanemarila ključno pravilo: ločevanje med poslovnimi in uredniškimi odločitvami. Čeprav daleč od tega, da bi bilo to pravilo vsesplošno spoštovano, je etični kodeks novinarstva 20. stoletja prepovedal finančnim interesom vpliv na poročanje. Ta etični zaslon je ameriškemu kapitalizmu omogočal, da je podpiral medije, ki so lahko potem pomagali vlade in podjetja ohranjati poštena: na delu je bil nadzor nad močjo.

Vse to se je s ciljnim oglaševanjem razkrojilo in ukradlo novinarstvu osnovna sredstva ter ga preusmerilo v vzdrževanje platform, katerih osnovna logika ni izobraževati, obveščati ali nadzirati močne, temveč ohranjati ljudi »zaposlene«. To logiko »zaposlenosti« motivirata sorodni potrebi po zbiranju čim več podatkov in prikazovanju čim več oglasov ter se manifestira v algoritmih, ki priljubljenost vrednotijo višje kot kakovost. V manj kot dvajsetih letih je Silicijeva dolina nadomestila uredniško presojo z matematičnimi merili priljubljenosti, s tem ko je ohromila četrto vejo oblasti, je destabilizirala demokratične sisteme nadzora in zabijala žebelj za žebljem v krsto zasebnosti.

Poslovni model ciljnega oglaševanja spodbuja podjetja, da kopičijo čim več informacij kolikor lahko: kaj njihovi uporabniki sami počnejo na platformah in kaj počnejo drugje na internetu. Google in Facebook hranita celo podatke o tem, kaj na spletu počnejo ljudje, ki sicer nimajo računa pri njih in te informacije uporabijo pri modeliranju podatkov in prikazovanju oglasov po spletu. Pred kratkim so začeli kupovati podatke o nakupih potrošnikov s kreditnimi karticami in drugih dejavnostih, ko niso na spletu. Ta digitalna dokumentacija vsebuje razkrivajoče informacije o vsakem od nas posebej in vseh skupaj. Ni presenetljivo, da si tudi vlade želijo priti do teh podatkov. Na primer, razkritja Edwarda Snowdena iz leta 2013 so vsebovala podrobnosti o številnih NSA (Nacionalna varnostna agencija) programih, vključno s PRISM, ki se opirajo na pridobivanje podatkov od velikih tehnoloških podjetij, tako z vednostjo kot brez vednosti njihovih vodilnih. Podobne odnose med tehnološkimi podjetji (vključno s telekomunikacijskimi operaterji) in državnimi akterji, lahko najdemo tudi v drugih državah. Posledična škoda za človekove pravice vključuje izvensodni nadzor, nadlegovanje in fizično nasilje, kot tudi streznitveni občutek, ki izhaja iz zavedanja o teh tveganjih.

Na ravni skupine, ciljno oglaševanje avtomatizira diskriminacijo in jo s tem, ko iz enačbe na videz izvzame posamezne predsodke, normalizira. Kot v nedavnem eseju pojasni Chris Gilliard, »nadzorovalni kapitalizem ustvarja dobiček tako, da postanejo ljudje manj občutljivi za diskriminacijo.« To se kaže v praksah, kot so digitalno omejevanje, diferencialno oblikovanje cen, rasistični iskalni rezultati in filtrirni mehurčki na socialnih medijih.

Safiya Noble, izredna profesorica na Univerzi v Kaliforniji v Los Angelesu in avtorica knjige Algorithms of Oppression (Algoritmi zatiranja), mi je po elektronski pošti povedala, da »smo pri ločevanju med resnico in fikcijo odvisni od komercialnih iskalnikov, a so tudi ti glede številnih družbenih in političnih vprašanjih nezanesljivi. V bistvu smo priča popolnemu nezaupanju v spletne platforme v času, ko so hkrati najbolj vplivna sila tako pri spodkopavanju kot varovanju demokratičnih idealov po vsem svetu.«

Ciljno oglaševanje povzroča, da doživljamo internet in zato tudi svet, na različne načine, na osnovi tega, kar nadzorovalni kapitalizem misli, da ve o nas. To pa ni recept za pravičnost, enakopravnost ali pravično družbo.

Končno pa ciljno oglaševanje in algoritemske prakse kuriranja, ki so z njim povezane, škodujejo tudi demokraciji sami. Prehod oglaševanja na digitalno, je kanibaliziral prihodke novičarskih medijev in tako oslabil celotno javno sfero. Povezovanje oglaševanja s številom ogledov strani, spodbuja medijske organizacije, da ustvarjajo prispevke, ki so popularni, včasih tudi na račun materiala, ki izobražuje, zabava ali na odgovornost kliče tiste, ki imajo moč. Ciljno oglaševanje ponuja orodja za politično oglaševanje in propagando mikro segmentirani publiki na načine, ki gredo proti običajnemu razumevanju realnosti. To za avtoritarne populiste, kot so Rodrigo Duterte, Donald Trump in Jairo Bolsanaro ustvarja popolne okoliščine, da lahko pridejo na oblast, s strašnimi posledicami za človekove pravice. Dipayan Ghosh in Ben Scott, avtorja serije poročil z naslovom Digital Deceit (Digitalna prevara), opozarjata, da »smo dovolili tehnologije, ki nam zagotavljajo informacije, ki temeljijo na relevantnosti in želji po čim večji pozornosti in tako nadomeščajo normativno funkcijo urednikov in novinarskih redakcij.«

Več desetletij so nas misleci, kot sta Hannah Arendt, Karl Polanyi in mnogi drugi, opozarjali na to, da je fašizem neposredna posledica podrejanja človeških potreb potrebam trga. Po tem, ko smo namerno ignorirali zgodovinske lekcije, smo dovolili korporativnemu pohlepu, da preoblikuje naš medijski ekosistem na način, da strukturno daje prednost avtoritarnemu populizmu. Reševanje demokracije seveda zahteva veliko več kot reformiranje internetnih podjetij in natančen recept za tak uspeh je od države do države različen. V ZDA moramo obrniti 30-letno deregulacijo medijev, znatno povečati javno podporo medijem, ki so v javnem interesu in nasloviti strukturne neenakosti v našem volilnem sistemu, ki dajejo moč stranki, ki jo podpira manj kot polovica volivcev.

Poslovni model ciljnega oglaševanja v osrčju nadzorovalnega kapitalizma je treba preoblikovati, morda celo zamenjati. Toda s čim, in kako lahko pridemo do tega?

Strokovnjaki se ne strinjajo o tem ali je ciljni oglaševalski ekosistem mogoče smiselno preoblikovati in ali bi bilo to dovolj, da bi obrnili njegov škodljivi vpliv na družbo. »Nadzorovalni kapitalizem ni nič bolj omejen na ciljno oglaševanje, kot je bil menedžerski kapitalizem omejen na proizvodnjo Forodovega modela T«, pravi Shoshana Zuboff, katere nova knjiga izide januarja 2019. »Ta logika akumulacije se je preko svojega izvora preselila v nove sektorje in nove oblike poslovanja. Kot invazivni rastlini, ki nima naravnih sovražnikov, je bilo nadzorovalnemu kapitalizmu dve desetletji dovoljeno, da v brezpravnem prostoru požene svoje korenine in se razcveti.«

Dipayan Ghosh, ki študira inženirstvo zasebnosti na univerzi Harvard (John F. Kennedy School of Government), je bolj optimističen, vendar ne izključuje regulativnih rešitev. Kot trdijo tudi tehnološka podjetja, lahko uporabniki interneta v ciljnem oglaševanju, ki je prilagojeno njihovim interesom in jim pomaga odkriti priložnosti ali dogodke, ki so zanje pomembni, najdejo tudi neko vrednost. Toda ista infrastruktura, ki vam omogoča, da izveste kdaj v vašem mestu igra vaš najljubši bend, prav tako omogoča določenim ljudem, da razširjajo nezaželene ideje.

»Ta komercialni režim je odgovoren za velike varnostne grožnje,« je v intervjuju povedal Ghosh, ki je kot svetovalec za tehnološko politiko v času predsednika Obame delal v Beli hiši, prej pa je bil ameriški svetovalec za zasebnost in javno politiko pri Facebooku. »Ta poslovni model bomo morali s političnimi ukrepi obravnavati na načine, ki bodo spodbujali dobro in preprečevali slabo. In če to ne bo delovalo, bomo morda morali ciljno oglaševanje tudi regulirati. Mislim, da lahko najdemo načine, da dovolimo ciljno oglaševanje, kot ga izvajata recimo Chanel ali NBA, in tako odstranimo nezaželeno vsebino, ki jo širijo ruski propagandisti.«

Breme je na Silicijevi dolini, da dokaže, da lahko podjetja varujejo pred najhujšimi škodljivimi posledicami nadzorovalnega kapitalizma, ne da bi pri tem izničili svoje poslovne modele – ali še bolje, da najdejo nove vire prihodkov, ki se ne zanašajo na komodifikacijo zasebnega vedenja ljudi. To je še toliko bolj pomembno, ker se ljudje temu ne morejo smiselno izogniti.

Medtem ko Google in Facebook omogočata uporabnikom, da ne gledajo ciljnih oglasov, se je nemogoče izločiti iz sledenja ali vključevanja vaših informacij v nabore podatkov, ki se uporabljajo za ustvarjanje ciljnih algoritmov. Po besedah Liberta »morda domnevate, da če ne vidite ciljnega oglasa za čevlje, da so vam prenehali slediti, vendar temu sploh ni tako. Obstajajo tehnološki načini za preprečevanje določene ravni sledenja, vendar je to tako, kot da bi za zdravljenje raka vzeli aspirin. Morda se boste za nekaj ur počutili nekoliko bolje, a še vedno boste bolehali za rakom. Edini način, da izkoreninite rak ciljnega oglaševanja, je regulacija. Evropa trenutno izvaja veliki eksperiment s tako imenovanim GDPR (General Data Protection Regulation oz. Splošna uredba EU o varstvu podatkov), preostali svet pa pozorno spremlja kakšni bodo njegovi učinki.«

Oblikovalci politik po vsem svetu, vključno z Washingtonom, se vse bolj zavedajo, da sta zasebnost in varstvo podatkov tesno povezana z osnovno strukturo družbe. Ne oni, ne javnost verjetno ne bodo več dolgo sprejemali statusa quo.

Dr. Nathalie Maréchal je višja znanstvena sodelavka na področju oblikovanja digitalnih pravic, v sklopu česar preučuje vpliv poslovnih praks informacijskih in komunikacijskih tehnoloških podjetij na človekove pravice.

Vir: https://motherboard.vice.com/amp/en_us/article/xwjden/targeted-advertising-is-ruining-the-internet-and-breaking-the-world

Napotila:
https://nathaliemarechal.net
https://rankingdigitalrights.org
http://zofijini.net/koticek_mediji/
https://tehtnica.wordpress.com/2017/12/04/gradimo-distopijo-samo-da-bi-ljudje-klikali-na-oglase/

Advertisements

Resnična cena hitre mode

Vsako leto na odlagališčih za smeti konča na milijone ton oblačil – to je ena najhitreje rastočih kategorij odpadkov na svetu. Kako lahko modna industrija še naprej raste in hkrati rešuje potrebo okolja, da ljudje kupujejo vse manj oblek?

Posnetek prispevka YouTube kanala revije The Economist:

Za več podobnih prispevkov revije The Economist, obiščite: http://films.economist.com/

Umazane skrivnosti mode

Stacey Dooley preiskuje

Stacey Dooley Investigates: Fashion’s Dirty Secrets (BBC, 2018)

Nekateri trdijo, da je industrija oblačil drugi največji onesnaževalec na svetu. Stacey Dooley sooči potrošnike na eni od nakupovalnih ulic v Glasgowu, z nekaj neprijetnimi resnicami o pravkar kupljenih oblačilih.

Novinarka Stacey Dooley za dokumentarno oddajo BBC-ja potuje po svetu, da bi odkrila skrite stroške naše odvisnosti od hitre mode. Na svoje oči se prepriča, kako strupene kemikalije, ki jih uporablja industrija oblačil, onesnažujejo vodne tokove, od katerih so odvisni milijoni ljudi.

Priča je nekdanjemu Aralskemu morju, nekoč enemu največjih zalog sveže vode, ki se je danes skoraj v celoti spremenilo v prah. Tovrstna šokantna odkritja vas bodo napeljala, da boste naslednjič dvakrat premislili ali res potrebujete kak nov kos oblačila.

Posnetek na: https://www.bbc.co.uk/programmes/p06n27x3

Več na: https://www.bbc.co.uk/programmes/b0bn6034

Milijardni posli in kako so spremenili naš svet

Billion Dollar Deals and How They Changed Your World (Jacques Peretti, BBC, 2017)

Nova tridelna dokumentarna oddaja Jacquesa Perettija posneta za BBC, raziskuje komercialne imperative, ki stojijo za in oblikujejo dogajanje na tako vitalnih in pomembnih področjih naših življenj kot so zdravje, denar in delo.

Zdravje

V prvem delu se oddaja posveča zdravju in vse bolj obsežni medikalizaciji simptomov, ki so še nedolgo nazaj veljali za povsem normalna človeška stanja.

Kaj če narobe razumemo svet? Kaj če niso politiki in svetovni dogodki tisti, ki oblikujejo naša življenja, ampak posli? Zdravniki danes predpisujejo tablete kot bi bili bomboni. Največjo porast doživljajo antidepresivi. Kako smo postali družba tabletomanov? Šlo je za poslovni načrt, strategijo, ki je življenje spremenila v bolezen in vsakega od nas v pacienta.

V poznih sedemdesetih je Henry Gadsden, direktor velikega farmacevtskega podjetja, za poslovno revijo povedal, da je industrija v težavah. S tem ko zdravi le bolezni, omejuje svojo bazo potencialnih strank. Toda z novo definicijo bolezni, obravnavo tudi tistih, ki so zdravi in sprejemanjem zdravil na recept kot nekaj tako vsakdanjega kot žvečenje žvečilke, bi lahko zdravili sodobno življenje samo.

To so bile sanje, vizija, ki je kmalu vodila marketinško mašinerijo ene najbolj dobičkonosnih industrij na planetu. Štiri leta kasneje, so bili psihiatri zbrani na konferenci Ameriškega psihiatričnega združenja (American Psychiatric Association). Gadsden je na konferenci predstavil nov priročnik, ki je napovedal veliko spremembo v načini kako definiramo in diagnosticiramo mentalne bolezni. Knjiga je bila tretja izdaja Diagnostičnega in statističnega priročnika (DSM), ki ga izdaja ameriško psihiatrično združenje. Namen priročnika je klasificirati vse mentalne bolezni, vključno z novo identificiranimi motnjami. Mož, ki je bil izbran, da ga napiše, je bil takrat 41 letni psihiater Robert Spitzer. Njegov priročnik DSM-III je spremenil naše razumevanje mentalnih bolezni in predstavil 265 diagnostičnih kategorij, ki so spremenili teorijo in prakso mentalnega zdravja.

Toda danes tudi zdravniki sami dvomijo v naraščanje priljubljenosti diagnoz kot je recimo motnja pozornosti (ADHD). V ZDA se trenutno že vsak sedmi otrok zdravi za to motnjo z zdravili, katerih dolgoročnih učinkov še ne moremo poznati. Eden od zdravnikov ocenjuje, da je le za vsakega desetega otroka, ki ga pripeljejo k njemu na zdravljenje, pa še v tem primeru gre za selekcionirano skupino staršev, ki iščejo alternativo tabletam, ta diagnoza dejansko primerna. Tako pa imajo vsi diagnozo, ki jim bo tako ali drugače sledila do konca življenja.

Tudi povsem zdravi ljudje se v želji po izboljšanju svojih sposobnosti zatekajo k tabletam. Sodobni podjetniki, nadobudni študenti in drugi v pehanju za uspehom, danes iščejo kognitivne spodbujevalce, da bi tako (p)ostali konkurenčnejši, premagali občasno lenobo in potrebo o počitku. »Ljudje si ne želijo več zaostajati,« pravi eden od uporabnikov tako imenovanih pametnih tablet oz nootropikov.

V oddaji se dotaknejo tudi cenovnega izsiljevanja farmacevtskih družb in uporabe dragocenih zdravstvenih podatkov, ki posegajo v našo privatnost in dobrobit, v komercialne namene.

Ali vsi, ki danes prejemajo antidepresive te zares potrebujejo ali je bila letvica za njihovo diagnozo iz tega ali onega razloga postavljena prenizko? In, kot izpostavi Peretti, ali zdravila celo omogočajo revščino? Če ljudi zdraviš tako, da se ti lahko soočajo z nevzdržnimi okoliščinami, ali s tem res rešujemo življenja ali zgolj učinkovito zatiramo potrebo po spremembi?

Od sindroma ADHD (hiperaktivnosti) pri otrocih do načina, kako zdravniki diagnosticirajo depresijo pri odraslih, oddaja raziskuje posle, ki so spremenili način, kako govorimo o duševnem zdravju in kako ga zdravimo. Kakšna je resnična zapuščina teh poslov? Jacques Peretti raziskuje posle med zdravstvenimi delavci in farmacevtskimi podjetji in se sprašuje, ali so se Gadsdenove sanje o zdravljenju sodobnega življenja uresničile.

Denar

V letu 2015 se je prvič v zgodovini zgodilo, da so kreditne kartice in virtualne transakcije presegle obseg gotovinskih plačil. Toda zakaj obračamo hrbet denarju in s čim ga nadomeščamo?

V drugi epizodi serije Peretti raziskuje posle, ki so oblikovali načine kako danes razumemo denar. Od izuma Paypala v devetdesetih letih do ekonomije aplikacij na pametnih telefonih, ki je sledila deset let kasneje, ta epizoda pripoveduje zgodbo o tem, kako so tehnološki velikani povzročili revolucijo digitalnega plačevanja in oblikovali načrt, da se nekega dne za vedno znebijo fizičnega denarja. Toda ali je ta novi svet digitalne, hitre porabe res v našem interesu?

Delo

Kako smo prišli od žigosanja kartic ob prihodu na delo, do preverjanja svoje službene elektronske pošte sredi noči in opravljanja štirih služb hkrati? Kako je delo od tega, kar počnemo, postalo naša osebna identiteta?

Od ustvarjanja skupnih vrednot na delovnem mestu v osemdesetih letih, do dogovora, ki je privedel do napihovanja direktorskih plač in odsotnosti vsake varnosti na delovnem mestu, Peretti razkriva, kako so ključne odločitve v zadnjih desetletjih revolucionizirale delovna mesta in našo percepcijo samega dela. Prav tako preveri avtomatizacijo na delovnem mestu. Toda ali bo doba robotov olajšala naše delovno življenje ali nas naredila za odvečne?

V sredini sedemdesetih se je v ZDA kot odziv na vse večjo konkurenco predvsem Japonske, na osnovi dveh knjižnih uspešnic, pričela uveljavljati japonska kultura dela, a z ameriškimi vrednotami. Ta kultura dela ne pojmuje le kot delo, ampak kot nekaj več. Podjetje te ne samo zaposluje, ampak ti daje tudi vrednote.

V devetdesetih se je tej vse bolj prevladujoči kulturi dela pridružila tudi gonja po učinkovitosti in bolj učinkoviti selekciji kadrov. Delavce so razdelili v tri skupine, glede na njihovo kakovost oziroma učinkovitost, pri čemer se je predvsem po najkvalitetnejših kadrih pričelo veliko povpraševanje, kar jim je izjemno dvignilo ceno in povzročilo napihovanje tako imenovanega »balona bonusov«.

V novem tisočletju se je prekariziranju delavstva pridružila še grožnja avtomatizacije. A kot so pokazali nedavni primeri, avtomatizirana prihodnost morda ne bo takšna kot si jo predstavljamo, v kateri roboti opravljajo delo namesto nas, ampak bodo ti skupaj z računalniški algoritmi uporabljeni le za to, da nas bodo nadzorovali, ocenjevali in ohranjali v vse težjem ritmu, vse bolj težaškega dela za vse manj plačila.

Napotila:
https://www.bbc.co.uk/programmes/b096sjk2
https://www.express.co.uk/showbiz/tv-radio/865501/billion-dollar-deals-and-how-they-changed-your-world-review
https://www.theguardian.com/tv-and-radio/2017/sep/28/billion-dollar-deals-the-pact-jacques-peretti-brilliant
https://www.mladina.si/118060/bolezenski-razcvet/

Evropa, čas je, da prenehamo biti odvisni od rasti

Pismo skupine zaskrbljenih znanstvenikov s področij družboslovja in naravoslovja iz vseh 28 držav EU poziva Evropsko unijo, njene institucije in države članice

Znanstveniki, politiki in oblikovalci politik se ta teden zbirajo v Bruslju na prelomni konferenci. Namen dogodka, ki ga organizirajo poslanci petih različnih političnih skupin Evropskega parlamenta, skupaj s sindikati in nevladnimi organizacijami, je preučiti možnosti za ‘post-rastno gospodarstvo’ v Evropi.

Zadnjih sedem desetletij je bila rast BDP najpomembnejši gospodarski cilj evropskih držav. Toda z rastjo naših gospodarstev se je povečal tudi naš negativni vpliv na okolje. Zdaj človeštvo že presega meje prostora varnega delovanja na Zemlji in nič ne kaže, da bi se gospodarstvo razdruževalo od uporabe virov ali onesnaževanja, vsaj ne v zadostnem obsegu. Danes za reševanje družbenih problemov v evropskih državah ne potrebujemo več večje rasti, temveč bolj pošteno porazdelitev dohodka in že ustvarjenega bogastva.

Poleg tega rast, zaradi zmanjševanja produktivnosti, zasičenosti trga in degradacije okolja, postaja vse težje dosegljiva. Če se bodo trenutni trendi nadaljevali, v naslednjem desetletju v Evropi morda sploh ne bo več rasti. Trenutno se rast poskuša ohranjati z dodatnim zadolževanjem, nižanjem okoljskih standardov, podaljševanjem delovnega časa ter zmanjševanjem sredstev za socialno varnost. Takšno agresivno prizadevanje za rast za vsako ceno ustvarja družbene vrzeli in gospodarsko nestabilnost ter ogroža demokracijo.

Politične elite se vsaj za zdaj niso bile pripravljene ukvarjati s temi vprašanji. Projekt Evropske komisije Onkraj BDP se je preimenoval v BDP in več. Uradna mantra ostaja rast – sicer preoblečena v »trajnostno«, »zeleno« ali »vključujočo« – a v prvi vrsti še vedno rast. Kljub temeljnemu nasprotju med rastjo in trajnostnostjo so prizadevanja za gospodarsko rast kot cilj politik za vse države vključena celo v nove cilji trajnostnega razvoja Združenih narodov.

Dobra novica je, da se je znotraj civilne družbe in akademskega sveta pojavilo gibanje post-rasti. Po svetu ga poznajo pod različnimi imeni, med drugim décroissance, Postwachstum, ekonomija ravnovesnega stanja ali obročasto gospodarstvo ter blaginja brez rasti. Od leta 2008 naprej so redne konference od-rasti privabile na tisoče udeležencev. Nastala je nova globalna pobuda Mreža za blaginjo (Wellbeing Economies Alliance oz. WE-All), ki povezuje tovrstna gibanja, evropska raziskovalna mreža pa razvija nove ‘ekološke makroekonomske modele’. Tovrstna prizadevanja kažejo, da je možno izboljšati kakovost življenja, obnoviti živi svet, zmanjšati neenakosti ter zagotoviti dostojna delovna mesta – in to brez potrebe po gospodarski rasti, pod pogojem, da sprejmemo politike za odpravo naše odvisnosti od rasti.

Nekatere predlagane spremembe vključujejo omejitve rabe virov, progresivno obdavčevanje za omejevanje naraščajoče neenakosti ter postopno krajšanje delovnega časa. Rabo virov bi bilo mogoče omejiti z uvedbo davka na ogljik, prihodki pa bi se lahko vračali kot dividende za vse ali skozi financiranje socialnih programov. Neenakost bi dodatno zmanjšala uvedba tako temeljnega kot maksimalnega dohodka, ki bi hkrati pripomogla k prerazdelitvi skrbstvenega dela in zmanjšanju neravnovesij moči, ki ogrožajo demokracijo. S pomočjo novih tehnologij bi lahko skrajšali delovni čas in izboljšali kakovost življenja, namesto da se zaradi njih odpušča množice delavcev in povečujejo dobički privilegirane manjšine.

Glede na tveganja bi bilo od politikov in oblikovalcev politik neodgovorno, da ne bi preučili možnosti za post-rastno prihodnost. Konferenca v Bruslju na to temo je obetaven začetek, vendar so potrebne mnogo trdnejše zaveze.

Kot skupina zaskrbljenih znanstvenikov s področij družboslovja in naravoslovja iz vseh 28 držav EU pozivamo Evropsko unijo, njene institucije in države članice, da:

  1. Ustanovijo posebno komisijo za post-rastno prihodnost v Evropskem parlamentu. Komisija naj aktivno sodeluje v razpravah o prihodnosti rasti, oblikuje alternativne politike za post-rastno prihodnost ter ponovno preuči smiselnost rast kot splošnega cilja politik.
  1. Vključijo alternativne kazalnike v makroekonomski okvir EU in držav članic. Gospodarske politike bi morali ocenjevati na podlagi njihovih vplivov na človekovo blaginjo, rabo virov, neenakost in zagotavljanje dostojnega dela. Tem kazalnikom je treba v odločevalskih procesih dati prednost pred BDP.
  1. Spremenijo Pakt za stabilnost in rast (SGP) v Pakt za stabilnost in blaginjo. SGP sestavlja sklop pravil, katerih cilj je omejevanje javno-finančnih primanjkljajev in javnega dolga. Dokument je potrebno revidirati ter tako zagotoviti, da bodo države članice poskrbele za temeljne potrebe svojih državljanov ter obenem zmanjšale porabo virov in emisij, nastalih zaradi odpadkov, na trajnostno raven.
  1. Ustanovijo Ministrstvo za gospodarsko tranzicijo v vsaki izmed držav članic. Nova oblika ekonomije, ki se osredotoča neposredno na blaginjo ljudi in okolja, lahko omogoči mnogo boljšo prihodnost kot ekonomija, ki je strukturno odvisna od gospodarske rasti.

*Pismo so prevedli Ajda Pistotnik, Martin Pogačar in Rok Kranjc, na končnem seznamu slovenskih podpisnikov so navedeni dr. Andrej Lukšič, mag. Ajda Pistotnik, Danijela Tamše, dr. Martin Pogačar in dr. Lidija Živčič, vseh podpisnikov je po novem skupaj že 232, najdete pa ga na tej spletni povezavi

Vir: https://www.mladina.si/187363/evropa-cas-je-da-prenehamo-biti-odvisni-od-rasti/