Tagged: Kapitalizem

Nakupovanje do onemoglosti

Kriza potrošništva

Smo preveč materialistični? Ali s tem ko si želimo stvari, namerno uničujemo planet? In kaj je sploh vir vse te blazne potrošniške energije in želje? V hitrem pregledu ekološkega in psihološkega terena ameriške potrošniške kulture, nas dokumentarni film Shop ‘Til You Drop (2010, Nakupuj do onemoglosti) izziva, da se neposredno soočimo s temi vprašanji. Z izpostavitvijo visoko stresnega in visokooktanskega tempa materializma, se film giblje pod zapeljivo površino komercialnega sveta, da bi pokazal, kako je druga stran te akumulacije izčrpavanje – počasna, konstantna erozija tako naravnih virov kot osnovne človeških vrednot. Na koncu nam film pomaga razumeti aktualne ekonomske turbulence in ponuja nepopustljiv, vznemirljiv pogled na razmerje med mejami potrošništva in našim neskončnim iskanjem sreče.

V filmu sodelujejo:

Peter Whybrow, avtor American Mania: When More is Not Enough (2005, Ameriška manija: ko več ni dovolj)
Juliet B. Schor, avtorica The Overspent American (1997, Potrošen Američan)
Cecile Andrews, avtorica Slow Is Beautiful (2006, Počasi je lepo)
Duane Elgin, avtor Voluntary Simplicity (1981, Prostovoljna enostavnost)
Chris Jordan, fotograf
James B. Twitchell, profesor Angleščine in oglaševanja na Univerzi Florida
Julian Darley, soustanovitelj Post-ogličnega inštituta
Eli Jaxon-Bear, avtor Sudden Awakening (2004, Nenadno prebujenje)

Rod Gorney, Ashley Montagu Inštitut
John de Graaf, soavtor Take Back Your Time (2003, Prevzemi nazaj nadzor nad svojim časom)
Carol Holst, ustanoviteljica organizacije Postconsumers (Post-potrošniki)
David Room, ustanovitelj Energy Preparedness (Energetska avantgarda)

Napovednik:

Prirejeni transkript:

V današnjem svetu lahko na vsakem koraku vidimo sledi naše industrijske preteklosti. Kamor koli pogledamo, vidimo znake zapuščine modernega kapitalizma: neizmerno kopičenje blaga, predmetov in umetno ustvarjenih želja. Z izdelki in reklamami zanje je prenasičen vsak del naše kulture in oblikujejo skoraj vsak vidik našega vsakdana. V številnih pogledih nas ne opredeljuje več delo, ki ga opravljamo, ampak predmeti, ki jih uporabljamo. Industrijska družba se je preoblikovala v potrošniško.

»Ko se poistovetimo s trošenjem«, odlomek iz knjige Juliet B. Schor, The Overspent American (1997, Potrošen Američan):

»Gospodinjstvo tipičnega srednjega in zgornjega srednjega sloja obsega več kot 185 m2 površine,

ima vsaj dva avtomobila, nekaj kavčev, številne stole, postelje in mize, pralni in sušilni stroj, več kot dva televizijska sprejemnika, video snemalnik in kabelsko. V kuhinji najdete peč, mikrovalovno pečico, zamrzovalnik, mešalnik, kavni avtomat, čajnik, sekljalnik in tako veliko posod, ponev, kozarcev, skodelic, posod za shranjevanje hrane in kuhinjskih naprav, da jih sploh ne moremo prešteti. V hiši je tudi osebni računalnik in tiskalnik, telefoni, telefonske tajnice, kalkulator, predvajalnik CD-jev, glasbeni instrumenti in veliko umetniških del. Za dodaten umetniški učinek so tu še dekorativni predmeti kot so vaze, krožniki, kipi, fotografije v okvirjih in drobni predmeti. V kopalnici so sušilec za lase, osebna tehtnica, morda tudi električna zobna ščetka ali brivnik, v omaricah pa je nagrmadenih veliko brisač, šamponov, balzamov za lase, krem za obraz in ostale kozmetike. Omare so polne oblačil in obutve vseh vrst, oblek, suknjičev, hlač, majic, puloverjev, plaščev, klobukov, škornjev, športnih copatov, čevljev s peto in brez, pohodniških čevljev in natikačev. In ne pozabimo na nakit. Poleg zapestnih ur, diamantnih prstanov in drugih dragih izdelkov, ponavadi najdemo tudi veliko zbirko ostalega nakita: ogrlic, zapestnic in uhanov, uhanov, uhanov. V dnevni sobi je polno knjig, video kaset, CD-jev, revij in še več fotografij in drugih drobnih predmetov. Na tleh so preproge in tepihi, po vsej hiši pa so raztreseni drugi kosi pohištva, na katerih so morda postavljene posušene ali umetne rože. V garaži ali kleti je shranjena športna oprema, npr. kolesa in smuči, prav tako so tam kovčki in potovalne torbe ter orodje za vrt in travo. Ob tem gospodinjstvo veliko porabi za storitve kot so otroško varstvo, filmi, restavracije in gostilne, nastanitve v hotelih, letalske karte, obiske frizerja, masaže, obiske Disneyworld-a, račune za odvetnika, zavarovalne premije, plačila obresti, včasih pa celo za najemnino dodatnega prostora, kjer je spravljenih še več stvari. Če ste tipičen potrošnik, niste vedno imeli tako veliko. Verjetno je bilo v vašem življenju obdobje, ko ste lahko vse kar ste imeli natovorili v avtomobil in se odpeljali proti soncu. Danes za to potrebujete profesionalce.«

Večina nas je v naši potrošniški družbi zaradi procesa potrošnje tako zaposlenih, odtujenih in tako fragmentiranih, da niti ne vemo, če smo sploh še živi.

Občutek živosti je v tej državi postal popačen občutek. Ko si nekaj kupimo doživimo vzburjenje in mislimo, da je to občutek živosti.

Problem je, da ta trenutek ne traja dolgo, ker ga povzročajo določene okoliščine. Potem moraš ponovno kmalu nekaj kupiti ali imeti spolne odnose, ali ponoviti karkoli ti je že povzročilo ta občutek blaženosti.

V zgodovini človeštva je veljalo, da več kot imaš, srečnejši si. A to ne drži več.

Po eni strani je industrijska revolucija preoblikovala naravo dela. Zamenjala je počasno, premišljeno dobo obrti z načrtovano blaznostjo tovarn. Po drugi strani pa, ko je hitrost in učinkovitost nove dobe eksplodirala v neslutene ravni produktivnosti, je bilo v procesu preoblikovanja nekaj globljega: način, na katerega so ljudje dojemali sebe in svoje mesto v svetu. V tem procesu se je spremenilo ne samo koliko lahko proizvedemo za druge, ampak tudi koliko lahko pridobimo zase.

Tik pred novim stoletjem smo imeli bučna devetdeseta leta. Obdobja dvajsetih, osemdesetih in devetdesetih let dvajsetega stoletja, so bila obdobja velikega bogastva. Bogastvo se je kopičilo na samem vrhu, posledično je porazdelitev postala vse bolj neenakomerna.

V ameriški kulturi je bil prvi, ki je resnično podrobno preučil preveliko potrošnjo, ta čudovit, zagoneten in prepirljiv lik, Thorsten Veblen.

Thorsten Veblen je napisal klasično delo Teorija brezdelnega razreda (1899, The Theory of the Leisure Class), ki je bil rahlo satiričen, a zelo resen pogled na rastočo vlogo uporabe izdelkov pri izražanju družbenega statusa in ustvarjanju družbene premoči. Očitno je gojil tudi odpor do bahanja in bogastva in ju videl kot kršitev vrednot, ki bi jih država morala izražati.

Prvič je predstavil pomen potrošnje, kot načina samo-identifikacije. Pravi, da prekomerno nakupujemo, da bi drugim pokazali, kdo smo. Ameriška kultura se je po drugi svetovni vojni korenito spremenila. Ljudje, ki so si vedno želeli biti del potrošniške miselnosti, so se ji sedaj lahko pridružili, ker so imeli na razpolago čas in denar. Prav tako pa so proizvajalci stvari: avtomobilov, hladilnikov, vseh stvari, ki jih je bilo pred tem težko dobiti, zdaj proizvajali te stvari po vse bolj nizkih cenah, namenjene voljni skupnosti potrošnikov.

Tako smo dobili vse več ljudi delavskega razreda, ki so se lahko vključili v življenjski stil srednjega razreda. Lahko so kupovali hiše, se preseljevali v predmestja itn. Tu se pojavi ideja »biti podoben Jonesovim«. Jonesovi živijo v sosednji hiši, vi pa jih gledate kako kupujejo nov Chevy, pralni stroj, televizijo. Biti podoben Jonesovimi pomeni, da želite slediti rastočim standardom bivanja, zgledujete se po ljudeh, ki jih poznate, med katerimi živite. To je model, ki temelji na soseski. Drugi pomemben del tega modela, ki je v nasprotju s sedanjostjo je, da je bil to model neposrednih družbenih stikov. Ljudje si niso želeli stvari, ker bi jim to povedali oglaševalci, ampak, ker so jih imeli sosedje. Videli so Chevyja, ki se pripelje na dovoz. Videli so nova oblačila ali stvari za otroke, ali kar koli je že bilo in so želeli to imeti. Dejansko je bil to model družbenega primerjanja. V sedemdesetih so se stvari začele spreminjati. Zgodilo se je nekaj velikih sprememb. Število zaposlenih žensk se je povečalo, predvsem poročenih žensk, žensk z otroki. Prišle so iz bolj egalitarnih soseščin v korporacije, ki so zelo hierarhične in so bile tako izpostavljene ljudem iz višjega ekonomskega razreda – šefom, šefovim šefom itn. Druga ključna stvar pa je, da je namesto situacije, v kateri se ljudje v celotnem spektru ekonomske distribucije bolj ali manj zgledujejo po sebi podobnih, vse več ljudi začelo pogledovati proti vrhu, proti t. i. »premožnemu življenjskemu slogu«. To se zgodi zaradi več razlogov. Eden je, da so ti ljudje zaradi svojega zapravljanja postali bolj vidni. Pojavljajo se v časopisih in v revijah. Nekateri najbolj znani primeri tega se pojavijo v osemdesetih letih, kot sta nadaljevanki Dallas (1978) in Dinastija (1981). Telenovele, ki so vedno bolj izpostavljale bogate, se pojavijo v osrednjem televizijskem terminu in gleda jih vse več ljudi. To je tudi doba, ko se predvaja oddaja Življenjski stil bogatih in slavnih (1984, Lifestyles of the Rich and Famous), ki se sčasoma preoblikuje v MTV Cribs (2000) in kasneje v oddaje o Domu in vrtu. Ko ljudje gledajo vse več medijev, ne vidijo več kaj se dogaja z njihovimi sosedi, ker svoje sosede vse manj poznajo. Začeli so graditi hiše z garažami, v katere se lahko zapelješ in sploh nimaš več potrebe hoditi ven. Upad družbenih stikov v soseščini postane zelo pomemben. To je proces podoben temu, o katerem je govoril Veblen okrog leta 1890 in za katerega je značilna zelo, zelo vidna potrošnja.

Nastopi doba modernega oglaševanja. Potrošnja je morda res zelo vidna, še toliko bolj vidno pa postane naslavljanje naših potrošniških želja, kar povzdigne bleščeč nov svet podob in reklamnih sporočil. To je svet površne privlačnosti, ki cilja na globoke človeške potrebe, ki ga izvaja nova skupina strokovnjakov, zadolženih za spodbujanje naše notranje želje po kupovanju.

Tisti, ki imamo dovolj, naša hrepenenja in pomanjkanje ne spodbujajo več, da bi trošili več. Da bi vendarle trošili več smo izpostavljeni veliko propagande.

Ženejo nas naše podzavestne želje. Dokler nas ženejo podzavestne želje, lahko tisti, ki se jih zavedajo, z njimi manipulirajo in upravljajo. Gre za upravljanje s čredami. Kmetje vedo, da če predvajajo primerno glasbo, dajejo krave boljše mleko, zato imamo povsod v nakupovalnih središčih tudi glasbo.

Oglaševalski in marketinški stroj, ki je v zadnjih štiridesetih ali petdesetih letih postal tako sofisticiran, v veliki meri vodi celotno potrošniško kulturo. Strašljivo je, ker so v tem postali tako dobri. Vedo, kako doseči in motivirati mačo moškega, ali pa lepo žensko, ki si želi biti še lepša, ali pa neprilagojenega najstnika. Vedo, kako doseči srž naših strahov. Na nek čuden način je naša družba podvržena obliki nadzora misli. Podobno je kot v filmu Matrica (1999, The Matrix). Izstopiti moramo iz te matrice in se naučiti sprejemati svoje odločitve.

Stvari so se spremenile. Prej je veljalo: če kupiš to, boš popularen. Zdaj pa velja: kupi to in boš srečen. Zelo premeteni so, še posebej do otrok.

Zelo nepošteno je nekaj najboljših strokovnjakov kognitivne psihologije in najboljše strokovnjake za računalniško animacijo in grafiko združiti v kratkih 30 sekundnih filmih zato, da ljudem povedo: »to je, kar ste in to je, kar je pomembno«.

V svoji zadnji knjigi Rojen za nakupovanje (2005, Born to Buy: The Commercialized Child and the New Consumer Culture) sem naredila raziskavo med otroki. Tržniki jim pravijo pred-najstniki (8-12 let) in so zelo intenzivno izpostavljeni oglaševanju. Ugotovila sem, da vključenost otrok v potrošniško kulturo zmanjšuje njihovo dobrobit na več načinov. Otroci, ki so temu manj izpostavljeni, so bolj zdravi, imajo tudi boljšo samopodobo. Uporabila sem statistični model, pri katerem se lahko vprašamo: ali je za potrošništvo krivo slabo starševstvo? Zanimivo pri tem je, da so potrošniško naravnani tako otroci slabih kot dobrih staršev.

Danes porabimo 20-krat več za reklame, namenjene otrokom, kot smo leta 1980. To se obrestuje. Uporabljajo se taktike, ki starše prikazujejo kot bedake in starokopitneže, spodbuja se nasilno in nesramno vedenje, ker je to kul in bo prodajalo izdelek. Tržniki pravijo: če proda izdelek, je antisocialno vedenje dobrodošlo. Švedska ne dovoljuje oglaševanja otrokom mlajšim od 12 let. Ne dovoljuje ga tudi kanadska provinca Quebec. Tudi mi ga ne bi smeli.

Če vaši otroci odraščajo v kulturi, v kateri so vsi vpeti v potrošniško kulturo, potem jih je od tega zelo težko izolirati.

Mislim, da ima oglaševalska industrija v naših življenjih veliko moč. Pravijo: da nadzoruješ družbo, ne rabiš nadzora nad sodišči, ne rabiš nadzora nad vojsko. Vse, kar moraš nadzorovati so zgodbe. In prav televizija in oglaševalska industrija nam pripoveduje največ zgodb, največ časa in največ ljudem.

Zanimivo je, da večina ljudi slej ko prej pride do točke, ko zanje oglaševanje postane nevidno. To pa zato, ker je tako vseprisotno. Oglaševalci so ta scenarij ustvarili sami. S sporočili nas bombardirajo do točke, ko nehamo poslušati in nam ni mar.

Povprečno človek na leto na televiziji vidi okrog 25 000 reklam. Te reklame ne prodajajo samo izdelka. Prodajajo tudi niz vrednot in odnos do življenja.

Če se zavedaš, da je človek programiran, da se na zgodbe odziva čustveno, potem razumeš zakaj je tako pomembno k izdelkom vključiti zgodbe. Recimo, da izdeluješ določen izdelek, ki je popolnoma enak drugemu izdelku. Če ti o enem lahko povem zgodbo, ki ga loči od drugega, te lahko pripravim, da boš do izdelka čutil drugače. Občutek je tisto, za čemer stremimo. Pogosto so luksuzni izdelki takšni samo zaradi občutka, ki nam ga dajejo. »O, zdaj ga imam!« Kaj imaš? Imaš precenjeno vodo. Precenjen avtomobil. Če vključite logiko, potem to nima smisla. Če pa ob tem vključite še občutke, lahko vidite, kaj se dogaja.

Ljudje smo nenavadni, ker imamo dovolj velike možgane in zmožnost, da vidimo onkraj takojšnje nagonske potešitve, kar sicer žene večino živali. Del možganov, ki se je tako razvil je čelni reženj, ki je inteligentni, razumski del možganov. Po eni strani nas žene instinkt, po drugi pa imamo neverjetno inteligenco, ki nam omogoča, da dovolimo instinktu, da prevlada ali pa ne. Če gledamo z vidika nevrologije, je to predpogoj za zelo dobro izdelan in poznan proces, s katerim možgani zaznavajo okolje. Imenuje se sistem nagrajevanja. Poganja ga živčni prenašalec imenovan dopamin. Veliko je načinov, na katere lahko sistem nagrajevanja prelisičimo. Najbolj očitni so kokain, amfetamini, kofein. Ampak, ko so ti sistemi prelisičeni, postopoma prevzamejo razumski del mišljenja. To so zelo dragoceni sistemi, da nas ščitijo in nam povedo kaj je dobro in slabo, nevarnost pa je, da se ujamejo v začaran krog sistema nagrajevanja, ki je nesmiseln. Rad imam sladoled in rad imam čips, vem pa, da bom, če bom čips in sladoled jedel ves dan, končal z več kot 100 kg, kar verjetno ne bo najbolje zame. Nekoč teh dobrin ni bilo toliko, ni bilo sladoleda in ni bilo čipsa. Danes pa imamo v naši družbi obilja vse te stvari. Zavestno si moramo reči: koliko tega potrebujem? Samo več tega danes ni dovolj. Potrebuješ nekaj več od sladoleda in čipsa. Zapleteno je, ni pa težko razumeti. To je ravnotežje med razumskim in instinktivnim vedenjem. Instinktivno vedenje žene sistem nagrajevanja, razumski del pa je to, zaradi česar si človek.

Pomislimo na kontekst, v katerem živimo.

Nenehno iščemo nove stvari.

Potrošniški trg nikoli ne miruje, pravzaprav se pospešuje.

Vsi si želijo nov mobilni telefon, čeprav stari še vedno dobro deluje. Želiš si preklopnega, ali pa srebrnega ali rdečega, ali pa takega, ki ima več gumbov.

V nekaterih pogledih bi to bilo v redu, če bi bil ta trg finančno ali ekološko stabilen. Ker pa sistem nikoli ne miruje, se tvoja identiteta z določenim izdelkom vedno spreminja. Osnovni razlog za dejstvom, da si nekaj želimo, je zakoreninjen v globoki družbeni dinamiki neenakosti, tekmovanja, družbene samozavesti itd. Ker nas naš sistem prepričuje, da samozavest pridobiš s tem, kar imaš in s tem, kako to kažeš. Pri potrošnji gre za družbeno komunikacijo in družbeno povezanost. Problem ni v tem, da je potrošnja družbena. To je dobro. Problem je, da komuniciramo in se povezujemo na zelo perverzne in disfunkcionalne načine.

Rast potrošniške družbe že dolgo vzbuja skrbi zaradi upadanja demokratičnega sodelovanja in državljanstva. Prednostim potrošništva navkljub, za tiste, ki vedo kaj se dogaja in se ne bojijo biti angažirani, te niso vedno sovpadale z osnovnimi zahtevami demokracije.

John Dewey je na svoj 90. rojstni dan povedal: »demokracija se rodi v pogovoru«. Pogovor je tisti, ki nam daje možnost lastnega mišljenja. Živimo v svetu, kjer nimamo časa in ki je poln oglasov, dolgih delovnih ur ali vožnje z avtomobilom. Ves čas moramo hiteti. Ne moremo hoditi, ne moremo voziti kolesa.

Ovir, ki so nam preprečevale delo 24 ur na dan, 7 dni v tednu, ni več. Čas ni več problem. Prostor ni več problem. Razdalje niso več problem. Preprosto lahko delamo ves čas. V državi narašča stopnja tesnobe, ker vsi nenehno tekmujemo. Skrbi nas, da bo kdo boljši.

Ta sprememba, vertikalni proces tekmovanja, ko si vsi želijo živeti kot zgornji srednji sloj in bogataši, se dogaja v času, ko tega ljudje finančno niso več sposobni. Plače ostajajo enake, družine morajo najti dodaten vir dohodka, da lahko preživijo. Kaj lahko naredijo? Več si izposojajo, več delajo, porabijo svoje prihranke.

Zaradi vsega tega, ker so nenehno v pripravljenosti, so ljudje zelo napeti. Človeško telo ni ustvarjeno za to. Človeško telo je ustvarjeno za nujne primere. Če se to stanje nikoli ne neha in alarmi ves čas zvonijo, potem se telo nikoli ne sprosti. Zaradi tega je veliko več bolezni povezanih s stresom. Tesnoba je samo začetek. Ljudje so v depresiji, ker čutijo, da se s tem ne morejo spopasti. Dobijo druge somatske bolezni, kot so prenapetost, bolezni srca in ožilja. Eden najbolj očitnih rezultatov tega zelo hitrega sveta je, da manj časa posvečamo družbenim stikom in zelo pomembnim funkcijam, kot je recimo prehranjevanje in torej manj časa skupaj jemo za mizo, kot se vozimo v avtomobilu.  

To vpliva celo na naše hišne ljubljenčke. Nedolgo nazaj je bil v časopisu Marin County objavljen članek, da je najhitreje rastoča dejavnost v Marinu poklic sprehajalca psa. Še pasje življenje ni več to, kar je bilo.

Lily Tomlin je to zelo dobro opisala ko je dejala: »težava s podganjo dirko je, da tudi če zmagaš, si še vedno samo podgana«. Ljudje se čutijo kot del te dirke in želijo svoje življenje spraviti v red. Svoja življenja želijo poenostaviti, da jim ostane več časa za pomembnejše stvari.

Ko predavam na delovnih mestih, ljudi vprašam: »ali še imate upanje? Lahko naredite kaj glede pomanjkanja časa?« Odgovorijo mi, da ne. Sprašujem se, kako se je to lahko zgodilo? V najmočnejši državi na svetu ljudje nimajo moči, da bi kaj spremenili?

Obilje nas vodi v bolezen, ker ne vemo, kaj naj z njim počnemo. Temu nismo posvečali dovolj pozornosti. Veliko časa smo posvetili razmišljanju o tem kako preživeti, ko nam primanjkuje hrane ali ko smo v nevarnosti, o preobilju pa sploh nismo razmišljali.

Kako smo prišli do problema, s katerim se soočamo, ko življenje postaja vse bolj zapleteno in ko nujno potrebujemo večjo preprostost? Prva celica in vse vrste, ki so ji sledile, se ravnajo po osnovnem načelu, ki mu lahko rečemo tudi osnovni zakon življenja. To je sodelovanje. Konkurenca je bila vedno del tega razvoja, ampak vedno in povsod je bila drugotnega pomena. Do nedavnega. Pred 3 milijoni let se je na planetu začel razvijati prednik današnjega človeka. Preživeli so predvsem zaradi skrbi drug za drugega. Ne zato, ker bi bili kakšni svetniki, ampak, ker je bila to njihova edina socialna varnost. Če si to danes priznamo ali ne, kot vrsta preživimo predvsem zato, ker smo še vedno izjemni skrbniki drug drugega.

Morda je to, ko drug drugemu pomagamo, najboljši način, da se zares počutimo žive. Tega pa v potrošniški družbi ne počnemo.

Velik del vzroka za našo potrošnjo in velik del naših problemov – psiholoških, čustvenih in ostalih, ki jih vidimo okoli sebe – lahko najdemo v naši želji po individualizmu. Ko začneš o sebi razmišljati kot individuum, se lepilo, ki nas drži skupaj in zaradi katerega se počutimo del nečesa, začne razkrajati. Pomembno je omeniti, da velike količine denarja in energije to razkrajanje pospešuje bolj kot kar koli drugega. Ker se lahko na ta način ločiš od drugih.

Ravni skupnosti, ki smo jo imeli v 1940-ih in 1950-ih letih, ni več. Pri tem je pomembno vlogo odigrala tudi televizija.

Stare družbene strukture odpadajo, čeprav so za človekovo učenje nujne. So nekakšen imunski sistem naslednjih generacij. O tem, kako jih nadomestiti, pa sploh ne razmišljamo.

Ko si enkrat individuum, to idejo ločenosti še poudari. To pomeni, da potrebuješ lastno hišo, lasten avto, lastne kuhinjske pripomočke: pralni stroj, pomivalni stroj, hladilnik ali hladilnike, kopalno kad, čistilne pripomočke. Vse, kar si lahko zamislimo.

Smo žrtve lastnega mita, da je pot do dobrega življenja v dobrinah. Da je dobra ekonomija tista, ki nenehno raste. V prvi vrsti se moramo vprašati: zakaj potrebujemo ekonomijo? Če je namen ekonomije samo to, da je najboljša in ima največji bruto domači proizvod na račun našega zdravja, družbe, naših družin, okolja, potem mi bosta ta ekonomija in 2€ morda lahko kupila kapučino. Vprašati se moramo: zakaj smo tako obsedeni s proizvodnjo in porabo na račun vsake druge vrednote, v katere trdimo, da verjamemo.

Ekonomija ni pretok denarja, kot radi verjamemo. Ekonomija je pretok energije in pripadajočih virov. Za sistem ekonomije, ki smo ga razvili, lahko najdemo veliko pridevnikov: nor, uničujoč in, se bojim, navsezadnje tudi samomorilski.

Pod površino navidezno neskončnega spektakla dobrin in blaga, se skriva veliko manj neomejena resnica: poceni energija, na katero se moderna industrijska družba zanaša že več kot stoletje, morda ne more več dohajati silovite globalne ekonomske rasti.

Nafta je bila sprva zamenjava za kitovo olje. Predvsem atlantski kit je bil zaradi tega prignan na prag izumrtja. Na začetku stoletja, natančneje leta 1901, so v Teksasu odkrili nov petrolejski vir, Spindletop. To je popolnoma spremenilo količine dostopnega olja. Ko se je pojavil avtomobil, kar se je na veliko začelo dogajati po letu 1900 in je do leta 1910 že povzročalo prometne zamaške v ZDA, je to, skupaj s številnimi tehnološkimi inovacijami, ki so s tem sovpadale, zapečatilo usodo sveta. To nam je očitno omogočilo preobrazbo transporta. Pomaga nam premagovati velike razdalje. Deloma je to mogoče zaradi ogromne energije, ki je v litru, galoni, pintu ali sodu nafte. Nadvse osupljivo je, koliko energije je v takšni količini. V manj kot 4 litrih bencina je energija, primerljiva z enomesečnim delom močnega moža. Ni čudno, da lahko s tako energijo naredimo tako veliko. Ko smo tako dobili dostop do na videz neomejenega, zelo poceni tekočega energetskega vira, smo pridobili potencial za izjemne in tudi katastrofalne posledice. To je popolnoma spremenilo naš planet. Omogočilo je veliko eksplozijo populacije. Omogočilo nam je dostop do vseh še tako majhnih kotičkov planeta in jih milo rečeno, popolnoma spremeniti. Še veliko drugih stvari je, ki smo jih naredili z nafto. Spremenila je recimo tudi prehrano.

V bistvu jemo fosilna goriva.

Industrijsko kmetijstvo je po besedah Ala Bartletta: »uporaba zemljišča, da nafto in plin spremenimo v hrano«. Vredno si je zapomniti, koliko naše hrane je odvisne od nafte in plina. Potem pa je tukaj še vse drugo. Tu so laki, barve, plastika, kovine, steklo, silikon in solarni paneli. Ni konca. Vredno je izpostaviti temeljno razliko med premogom, drevesi in drugimi stvarmi. Za vsak kilogram ali enoto energije, ki jo želimo pridobiti iz premoga, dreves ali šote, ga moramo najprej posekati ali izkopati. To število molekul moraš premakniti sam. Kar nekaj dela moraš vložiti v to, medtem ko nafta in plin tečeta. V zgodnjem obdobju je pod pritiskom dobesedno sama tekla na površje. Ko se ta tok, kot se že kaže, začne zmanjševati, bomo ugotovili, da je velika razlika med tekočo energijo in energijo, ki jo moramo sami izkopati, stopiti, izkrampati ali obdelati.

Ko govorimo o naftnem vrhuncu (Peak oil), govorimo o dobavi nafte. Povpraševanje je nekaj povsem drugega in tukaj je problem, ker če pogledamo rast industrijske družbe, vidimo, da se ta prične večati s prihodom nafte in plina. Ko se poveča rast proizvodnje nafte, se povečajo tudi BDP, populacija in vse ostalo.

Kaj naj z nespremenljivim, neizbežnim dejstvom, da zato, da smo prišli do te stopnje, uničujemo in pustošimo planet? To je neprijetna resnica, ampak je resnica.

Glede na vire, trenutno porabljamo 1.2 Zemlje. Če bi vsi živeli in porabljali toliko, kot v ZDA, bi potrebovali pet Zemelj.

Če se malo sprehodimo po svetu zlahka vidimo, ko imajo ljudje enkrat priložnost za tak svet, kako vneto si ga želijo.

Zelo hitro se pomikamo v to smer. Naše tehnologije so tako močne in naš vpliv na svet tako velik, da s tem uničujemo ekološke temelje, od katerih je odvisna naša prihodnost.

Soočanje s tako velikimi izzivi bo očitno zahtevalo veliko premisleka. Vendar pa možnosti gibanja, ki bi reševalo nastale probleme, ne bodo velike, če ljudje ne bodo zmogli ali hoteli prepoznati, da ta problem sploh obstaja.

Če pogledate okoli sebe, ni videti, da je kaj narobe.

Temu pravim sindrom sončnega dneva. Pogledaš skozi okno in vidiš lep sončen dan. Voda, ki priteče iz pipe je čista. Veliko je hribov, po katerih se lahko sprehodiš. Ni izpadov elektrike. Hrana iz trgovine je zdrava in dokaj neonesnažena. Ljudje zelo težko razumejo, da problem dejansko obstaja.

Na jasen dan lahko vidimo nekaj kilometrov daleč. Predvsem pa svoje oči uporabljamo, da vidimo svet, ki je samo nekaj metrov stran od nas. Je imelo v evoluciji katero bitje, vključno z nami, sposobnost, da lahko razmišlja, kaj se bo zgodilo čez 10 let ali 10 000 km stran? O tem nismo bili sposobni razmišljati. Nismo dobro razumeli vremena. Prav tako ne zvezd. Lahko smo le opazovali in to je tisto, za kar so naši možgani tudi ustvarjeni.

Trenutno okrog 25% vseh rastlin in živali na zemlji grozi izumrtje. Po mnenju znanstvenikov smo do zdaj doživeli že pet izumrtij. Večina teh so bili kataklizmični dogodki, na katere nismo imeli vpliva – od trčenj z asteroidi do vulkanskih eksplozij – različni dogodki, ki so povzročili izumrtje vseh vrst. Zdaj doživljamo prvo veliko izumrtje, ki ga je povzročila ena od vrst. Doživljamo izumrtje, ki je hitrejše kot izumrtje dinozavrov in smo ga povzročili sami.

Izumiranje različnih vrst lahko primerjamo z letalom, ki leti z razrahljanimi zakovicami. Nekaj jih odpade na enem mestu, nekaj na drugem, po določenem času pa razpade celo letalo. Točno to počnemo naši biosferi. Trgamo tkanino, mrežo samega življenja.

Morda to sprošča nekoč zelo uspešen genski signal, ego. Ego je briljanten mehanizem za preživetje. Prinesel nam je prevlado nad Zemljo, sedaj pa nas ubija. Morda se nam zdaj, ko ego ni več zdravilo preživetja, ampak strup uničenja, sproža drugi biokemijski signal, ki nam sporoča, da je čas, da se zbudimo. Čas je, da napredujemo na drugo raven. Šok ob tem prebujanju pa je, da uničujemo našo Zemljo. Tak šok lahko zbudi celotno človeštvo.

To je nekaj za ljudi, ki preučujejo drugo plat materializma – razsipništvo, odpadke, uničevanje.

To je ena mojih prvih podob v tem ciklu. Ko sem sliko povečal, je bilo zanimivo, da so ljudje, ki so prihajali k meni, začeli opažati stvari, ki jih uporabljajo. Tudi sam sem to opazil. Z ženo sva gledala sliko in opazila pločevinko juhe ali pločevinko fižola, ki sva jo jedla pred nekaj dnevi. Spoznal sem, da to niso smeti nekoga drugega. Ta pločevinka fižola bi prav lahko bila tista, ki sva jo uporabila midva. Zanimivo in hkrati zaskrbljujoče je, če pomislimo, da so vse naše lastne potrošniške navade tako nepomembne v primerjavi s celotno sliko. Kaj je en terenski avtomobil več, če so jih lani v ZDA prodali 3.6 milijona? Na podlagi tega lahko vsak upraviči svoje potrošniške navade. Res pa je tudi, da skupni učinek našega potrošništva uničuje Zemljo. Lahko stopimo korak stran in vidimo skupno porabo nafte ali pa učinek globalnega segrevanja. Lahko pa sliko povečamo in poiščemo posamezni izdelek med množico izdelkov, ki jih uporabljamo. Na primer mobilne telefone.

Če pogledamo okoljski odtis mobilnih telefonov in vseh njegovih sestavin, je količina odpada pri mobilnih telefonih ogromna. Ko sliko še pomanjšaš se zaveš enormne količine teh izdelkov, vse infrastrukture potrošnje in vseh tovornjakov, ki so zaradi tega na cesti, tovornih vlakov, letal in naftnih polj, kjer črpajo nafto iz tal. Ko se povsem odmaknemo od slike, ne vidimo več podrobnosti. Ko govorim o svojem delu, govorim predvsem o ugotovitvi, da gledamo apokalipso v teku. Kupi smeti, ki jih vidim, zame izgledajo apokaliptično. Apokalipsa bi se naj zgodila hitro, spektakularno in dramatično, meni pa se zdi, da se apokalipsa dogaja zdaj, korak za korakom jo povzročamo sami. Kar počnemo planetu in našemu individualnemu duhu, lahko uniči naše veselje in vse razloge za življenje. To je tako velik problem, obnašanje Amerike pa tako času neprimerno, da ga sploh ni mogoče razumeti. Nezmožnost razumevanja je bližnjica do tega, da upravičujemo nadaljevanje po ustaljeni poti. Če bi vprašali skoraj kogarkoli ali v življenju počne stvari, za katere ve, da so prave, če bi res dobro premislili, bi večina morala priznati, da ne. Ampak cena za to je za njih takšna, da s tem lahko živijo. Vredno je imeti dober avto. Vredno je imeti zvočnike iz palisandra. Vsi imamo malo slabega občutka, ne da bi vedeli prav kakšno bi bilo življenje brez tega občutka, življenje s čisto vestjo.

S čisto vestjo pa pridejo tudi dejstva in odgovornost. Dejstvo, ki ga ne moremo več spregledati je, da ima to kar počnemo, da bi ohranili svoj življenjski stil, posledice drugje. Nimamo vsi enakih koristi od tega, kar sistem ponuja. Ne plačamo vsi enake cene, kar ustvarja pogoje za konflikt in odpor.

Največja nevarnost, s katero se soočamo, je prepad med tem kako nujno je, da se naučimo spremeniti naše vrednote in poskrbeti drug za drugega ter besom in maščevanjem ljudi po svetu, ker so izkoriščani.

To me pripelje do drugega opozorila človeštvu, ki ga je podala skupina Nobelovih nagrajencev. Pravijo, da največja nevarnost svetovnemu miru ne bo prišla s strani nerazumnih dejanj držav ali posameznikov, ampak s strani zakonitih zahtev razlaščenih ljudi sveta.

Ko se polastiš njihovih virov te ljudi nujno oslabiš, kar pomeni, da imaš nad njimi prevlado, s tem pa pridobiš še več virov. Za to imamo številne tehnike, vključno z metodami moderne trgovine, kar se mi pogosto zdi komaj kaj drugačnega kot legalizirano piratstvo. Postavili smo si pravila, ki nam zdaj dobro služijo. Če koncentriraš vire na enem kupu in jih odvzameš iz drugega, to povečuje polarizacijo. To pomeni, da nekateri nimajo nič, drugi pa veliko. To je gotovo eden od temeljev globoke ekonomske nepravičnosti.

Američani bomo morali biti bolj ponižni, da se bomo zavedli grozot povzročenih z našim denarjem in v našem imenu, samo zato, da lahko kupujemo poceni stvari.

Živimo v živem sistemu in kot živi biološki organizem bomo vedno imeli napetosti glede distribucije virov. Prvi korak k zrelosti človeštva je, da prepoznamo to napetost in se zavestno naučimo kako trajno živeti na Zemlji.

Usedi se, miruj in poslušaj,

ker si pijan.

Smo pa na robu strehe.

Rumi

Situacija je tako kompleksna, da nobena vlada ne more priti sama do pravočasnega načrta za njeno rešitev. To bo zahtevalo avtonomne posameznike na lokalni ravni, da prevzamejo nadzor nad svojimi življenji, se odmaknejo od nadzornih institucij posla in oblasti ter si rečejo: »to bomo sami uredili«.

Ko gre za vprašanje odgovornosti, nas to takoj pahne nazaj v širšo problematiko, ki je za nekatere ljudi lahko zastrašujoča, upam pa, da je lahko tudi razburljiva. Imamo zelo zmogljive možgane, ki zelo dobro opravljajo tovrstne naloge, ampak za to moramo vaditi.

Spomnim se, da sem videl sliko med vojno z nacisti torpedirane ladje, ki se je potapljala. Ljudem so rekli, da po mostičku pridejo do vode, kjer so jih čakali rešilni čolni. Videl sem nekaj fantov – rekli so mi, da so bili imigranti -, ki so upali, da bodo do novega sveta prišli vsak z dvema kovčkoma, napolnjena z nakitom in urami, s katerimi so upali, da bodo lažje začeli svoja nova življenja. Šli so po mostičku v vodo in potonili. V mnogo pogledih se to dogaja danes tudi nam.

Dolžnost vseh nas je, da se pogledamo v ogledalo -, da vidimo kaj počnemo s svojimi življenji. Da pogledamo hrano, ki jo jemo, oblačila, ki jih nosimo, avtomobile, ki jih vozimo, domove, v katerih živimo, delo, ki ga opravljamo itd. in sprejemamo odločitve, ki nas bodo kolektivno vodile v bolj trajnostno, sočutno in lepšo prihodnost.

Prevedla: Teja Špolad

Prevedeno v sklopu prevajalske prakse Oddelka za prevodoslovje FF UM pri Društvu za razvoj humanistike (www.zofijini.net)

Transkript: https://www.mediaed.org/transcripts/Shop-Til-You-Drop-Transcript.pdf

Več na: https://shop.mediaed.org/shop-til-you-drop-p140.aspx

Film v celoti:

Slovenski podnapis:

https://www.opensubtitles.org/sl/subtitles/8625213/shop-til-you-drop-the-crisis-of-consumerism-sl

Kaj je narobe s samopomočjo?

Danes ni težko ugotoviti, da industrija samopomoči cveti. Američani se zdijo obsedeni s samo-izboljševanjem. Želimo si hitrih rešitev za življenje: štiriurne delovne tedne, umike v puščavo in da nam nekdo na delovne mestu pritrdi, da je mikro doziranje v redu. Na nek način je učenje ljudi, kako se postaviti na noge, postalo delo vredno slavnih ljudi. Veliko je ljudi, ki vam želijo pomagati iz življenja iztisniti največ kar se da, pa naj si gre za Tima Ferrissa, ki vam govori, da je devet desetin vašega delovnega tedna odveč, če le za večino svojih administrativnih nalog najamete zunanje delavce iz tretjega sveta, ali za katero koli množico blogerjev, ki vam obljubljajo, da boste z nootropiki čez noč za petkrat povečali svojo produktivnost. Prizadevanje, da bi postali boljši in bolj funkcionalen član družbe, ni nujno slaba stvar, toda kaj, če ima industrija za tovrstnimi cilji, veliko opraviti s tem, zakaj sploh potrebujemo pomoč?

Preden lahko razumemo kako se je samopomoč razvila od zelo kul nabora idej, ki so si resnično prizadevale preoblikovati svet, do množice samooklicanih gurujev, ki vam obljubljajo, da boste za samo 395 dolarjev postali boljši, moramo začeti pri ustanovnem očetu sodobnega ameriškega gibanja za samopomoč. Verjeli ali ne, oseba, o kateri govorimo, je bil neuspešen prodajalec avtomobilov, neuspešen igralec in neuspešen romanopisec, ki se je s časom v krščanski organizaciji za mlade (YMCA), prelevil v trenerja javnega nastopanja. Dale Carnegie (1888 – 1955), ki se je konec 19. stoletja rodil na revni kmetiji, je po mnenju nekaterih, z objavo svoje knjige »Kako pridobiti prijatelje in vplivati ​​na ljudi« (How to Win Friends and Influence People, 1936), lastnoročno ustvaril sodobno ameriško industrijo samopomoči. Knjiga je to, kar obljublja naslov. Vodnik temelji na ideji, da je uspeh v poslu in življenju predvsem rezultat, ne toliko inteligentnosti in delovne marljivosti, temveč predvsem osebnosti.  

Njegov uspeh ni bil povsem naključen. Veliko je imel opraviti s časi, v katerih je živel – pred in med veliko depresijo. Od začetka stoletja naprej so skupnostne vezi in verske institucije počasi izgubljale moč, saj so pritiski modernosti povzročili obsežne migracije v mesta, zaradi česar so mnogi ljudje postali odtujeni in osamljeni. Brez družine ali skupnosti, na katero bi se lahko obrnili, so se ljudje zato začeli obračati vase. Ta obrat vase je močno olajšal tudi vzpon psihologije s številnimi priljubljenimi knjigami, ki so novo rastočo vedo, nekoliko dvomljivo, navezovale na vse vidike življenja, pa naj si je šlo za psihologijo in spolno življenje, psihologijo in krščansko izobraževanje, psihologijo posta, psihologijo umora, psihologijo vašega imena, psihologijo skupnega zavarovanja itd.

Carnegiev biograf Stephen Watt tako za rojstno mesto samopomoči označuje, kar je sociolog Philip Reef imenoval fenomen »psihološkega človeka«, ki skuša spodbujen s priljubljeno norostjo, pogosto ob asistenci knjig za samopomoč, reševati svoje težave z reševanjem svojega uma. Zdelo se je smiselno. Zakaj ne bi zaupali nekemu uspešno prodajanemu avtorju? To rastoče področje je Carnegieu služilo kot odskočna deska za popularizacijo svoje lastne filozofije. In očitno je delovalo. Revija Life ga je desetletja kasneje uvrstila na seznam najvplivnejših Američanov. Njegovo pisanje z vso »kmečko« modrostjo in uporabnimi anekdotami, je postavilo temeljne slogovne elemente sodobnih knjig o samopomoči.

Vzpon samo-izpopolnjevanja, kot načina odklepanja svojih najbolj divjih sanj je, če upoštevamo zgodovino, nekoliko presenetljiv. Ideje o samopomoči je mogoče zaslediti že pri antičnih Grkih, v nigerijskih ljudskih pravljicah in tudi v avtobiografiji veselega samo-izpopolnjevanja Bena Franklina. Carnegie se je pojavil na pragu kulture, v kateri samo-izpolnjevanje ni bilo ravno hvalevreden cilj. Odrasel je v času umiranja viktorijanske Amerike. Ena vodilnih silnic ameriške kulture v tem času je bila protestantska delovna etika, kar pomeni, da ste za kakršnokoli priznanje družbe morali garati do smrti in pri tem ne uživati v ničemer, sicer se vam ni pisalo dobro. Na splošno so viktorijanske vrednote srednjih in višjih razredov idealizirale samo-odrekanje. Ta kultura se je kmalu sesula, deloma zavoljo vedno večjega obsega množične proizvodnje. Amerika se je prelevila iz družbe proizvajalcev, v kateri ste vi in vaši sosedje vse, kar ste potrebovali za preživetje naredili sami, v družbo potrošnikov, v kateri ste vi in vaši sosedje ves svoj denar poskušali zapraviti za dobrine, s katerimi ste drug drugemu vzbujali zavist. Namesto nenehnega popravljanja in ohranjanja lepe srajce, ki vam jo je pred 15 leti sešila mama, ste lahko zdaj kupili poceni izdelek za enkratno uporabo, ki so ga množično proizvajali v tovarnah. S časom so množično izdelani nakit, igrače, čokolada, hamburgerji in pomivalni stroji prevladali. Amerika je postala kraj, kjer je bilo svojo plačo zelo enostavno zapraviti.

Po mnenju zgodovinarja Warrena I. Sussmana, se je istočasno s to potrošniško revolucijo v zahodnem svetu zgodila še ena velika kulturna sprememba. Od viktorijanskih idealov oblikovanja pokončnega karakterja, ki temelji na javni dostojnosti, strogi morali in vseobsegajoči delovni etiki, smo prešli do sodobne individualistične ideje o kultiviranju velike osebnosti. Ta idealizirana osebnost je bila po mnenju Sussmana v knjigah za samopomoč tistega časa med drugim okarakterizirana kot očarljiva, osupljiva, privlačna, magnetna, žareča, mojstrska, kreativna, dominantna, silovita in tako naprej. Carnegiejeva knjiga pa je obljubljala, da lahko vsak kultivira takšno osebnost, celo vaš dolgočasen stric.

Carnegie je spodbudil tudi gibanja, ki so za izboljšanje življenjskih usod želela izkoristiti intelektualno moč, kot je bilo gibanje »Nova misel« (New Thought). V bistvu je šlo za gibanje podobno sodobnemu gibanju »The Secret« (Skrivnost), le da ste morali to kaj si najbolj želite povedati bogu. V samo nekaj desetletjih je oportunistični duhovnik Russell H. Conwell »moč uma« spreobrnil v etos ideje: »zamislite si, da ste bogati«. Carnegie je ti dve intelektualni gibanji združil na način, ki je popolnoma ustrezal kulturi, ki sta jo na novo definirali množična potrošnja in individualizem. Njegove metode, ki so bile ustvarjene izključno za pomoč posameznikom, so bile kot nalašč za vse bolj samozadostno družbo. Njegov vzpon je sovpadal tudi z vzponom korporativnega upravljavskega razreda menedžerjev, ljudi katerih profesionalna življenja so bila odvisna od spoprijateljevanja in vplivanja na ljudi, ki so razredno nad in pod njimi. Toda to še vedno ne pojasni v celoti fenomena knjige »Kako pridobiti prijatelje in vplivati ​​na ljudi«.

Carnegiejev biograf Stephen Watt omenja še eno pomembno komponento, ki je doprinesla k njegovemu velikemu uspehu. V tistem času ni šlo le za socialno odtujenost, ampak tudi za ekonomsko opustošenje. Velika depresija je ljudi pahnila v finančno in čustveno katastrofo. Kot poroča Watt, so bili Američani ob zlomu borze in nenadnem nastopu revščine praktično univerzalno ponižani. Bolj kot pomanjkanje bančnih regulacij ali nepremišljene špekulacije, so zlasti negotovi srednji sloji za trpljenje ljudje krivili predvsem sami sebe. V tem kriznem obdobju je bila večina namesto agitaciji za revolucijo bolj naklonjena preprosti krepitvi osnovnih institucij. V paniki so ljudje okrepili svojo zavezo ohranjanju mističnega ameriškega načina življenja in bili odločeni poiskati svoj del pregovornega kosa pogače. In na tej točki nastopi Carnegie, ki ljudem obljubi, da jim bo njegova knjiga v tem negotovem ozračju lahko pomagala, da se dvignejo nad svojo mesto v družbi in uspejo, če si le to zares dovolj želijo.  

V času, ko so ljudje nujno potrebovali splošno podporo svojih skupnosti in države, kot trdi Watts, je Dale Carnegie rešil kulturo individualizma. To lahko razberemo tudi iz njegovih reklam, ki so gradile na idealih osebne odgovornosti za uspeh, ne glede na to, da veliko ljudi še vedno ni moglo nahraniti svojih družin. V enem od tovrstnih oglasov opozarja bodoče študente, »da če imate iskreno željo po izboljšanju, se nam pridružite, če pa te želje po izboljšanju nimate, prihranite svoj čas in denar, ker vam nihče ne more pomagati.«

Razumljivo je, zakaj si ljudje želijo prebrati knjigo o tem, kako se povzpeti v vodstveni razred, da jim ne bi bilo treba vsak dan zapravljati časa v vrstah čakajočih na hrano. A ta miselnost tudi odlično preusmerja pozornost od vzrokov velike depresije, glede katerih navaden človek itak ne bi mogel narediti veliko, v smeri tega, glede česar pa lahko nekaj naredi – samega sebe. Ironično je bil ta egocentrizem vgrajen v filozofijo, ki je samo sto let pred tem skušala narediti ravno nasprotno. Želela je ubrati logiko samopomoči in resnično revolucionirati svet. Veliko pred Carnegiejem so temelje današnje industrije samopomoči namreč pomagali vzpostaviti anarhisti, socialisti in drugi revolucionarji. Kljub svoji manifestaciji v vulgarno dragih spletnih tečajih in ravno tako precenjenih pripomočkih in knjigah, ima industrija samopomoči globoke korenine v delavskem razredu.

V prvi polovici 19. stoletja v Angliji je pojem samo-pomoč označeval proizvodne delavce, ki si kolektivno medsebojno pomagajo. To idejo je strnila knjiga sekularista in radikalca Georgea Jacoba Holyokeja (1817 – 1906) iz leta 1857 »Ljudska samopomoč« (Self-Help By the People – The History of the Rochdale Pioneers), ki podobno kot nekatera zgodnja dela s področja samopomoči v Ameriki, spodbuja ljudi, da se naučijo uporabnih veščin, ki bi jih lahko nato uporabili za pomoč svojim skupnostim in delavskim kolegom. Dela kot je omenjeno, so nastajala v sklopu skupin, kot je bilo britansko združenje za vzajemno izboljšanje (Mutual Improvement Association), skupin, kjer so se ljudje delavskega razreda družili, včasih v umazanih starih vrtnih kolibah, da bi se naučili branja, pisanja in računanja v upanju, da bodo na ta način izboljšali svoje razmere.

Rojene ob koncu napoleonskih vojn, so te skupine še posebej vzcvetele sredi 19. stoletja in so bile dejavne vse do in tudi tekom prve svetovne vojne. V glavnem so jih ustanavljali politični radikalci in so v času svojega razcveta obstajale v številnih industrijskih mestih in vaseh po Angliji. To je bil čas, ko si je Velika Britanija obupno prizadevala rešiti nepismenost in je ponujala izobraževanje odraslih na tehniških inštitutih, vendar so tovrstne inštitute financirali sponzorji iz srednjega razreda, ki so te šole večinoma dojemali zgolj kot orodja za vsiljevanje svojih vrednot delavskemu razredu. Združenja za vzajemno izboljšanje so se tako tudi v krajih, kjer je bilo sicer veliko tehniških inštitutov, pojavila kot alternativna možnost izobraževanja. Po mnenju Harrisona to kaže na to, da so bili delavci nezadovoljni z institucionaliziranim formalnim izobraževanjem. Morda tudi zato, ker študentje v razredih pogosto niso smeli razpravljati o politiki ali religiji. Združenja za vzajemno izboljšanje so bila v bistvu to, kar Harrison imenuje »rešitev za izobraževalne potrebe delovnega človeka«.

Sodelovalna zapuščina samopomoči ni izginila čez noč. Tudi v Ameriki raziskovalka Beth Blum ugotavlja, da se je vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja samopomoč še vedno pogosto nanašala na skupine ljudi, ki sodelujejo, da bi izboljšali svoj položaj. To idejo pooseblja tudi feministični kolektiv za samopomoč, ki je sestavil zbornik »Naša telesa in mi« (Our Bodies, Ourselves (1970), ki je ženske učili medicinsko tabuizirane vsebine o njihovih telesih. To je praksa, ki je daleč od samo-centrične filozofije nečesa takega, kot je knjiga Sheryl Sandberg »Lean In: Women, Work, and the Will to Lead« (Ženske, delo in volja po vodenju, 2013).

Kaj ima torej vse to opraviti s Tonyjem Robbinsom in Sheryl Sandberg ter tisoče dolarjev dolgov na kreditnih karticah zaradi obiskovanja delavnic kulta NXIVM. Na tem mestu namreč nastopi Samuel Smiles (1812 – 1904), ki je nekatera združenja za vzajemno izboljšanje obiskoval v Leedsu, kjer ga je navdušil njihov občudovanja vreden duh samopomoči. Škotski avtor in nato urednik radikalnega časopisa, jim je podajal navdihujoča predavanja o uspešnih ljudeh, ki so se dvignili iz revščine. Nazadnje je vsako tovrstno predavanje postalo poglavje v njegovi knjižni uspešnici iz leta 1859 naslovljeni: »Samo-pomoč« (Self Help). Knjiga je tako uradno dala ime novonastali industriji, ki bo s časom ustvarila na tisoče malih gurujev.

Od takrat, ko je leta 1845 prvič obiskal združenje za vzajemno izboljšanje, do objave knjige, so se njegovi pogledi precej spremenili. V knjigi je delavske korenine angleškega samo-izpopolnjevanja združil z vrednotami individualizma srednjega razreda. Smiles je prevzel ideologijo kolektivnega samo-napredovanja, ki jo je tako občudoval in jo v bistvu prelil v individualno delovno etiko. Šel je celo tako daleč, da svojega bralca opozarja, da je revščina lahko tudi dobra motivacija, institucionalna pomoč pa tej motivaciji velika prepreka. Čeprav se je njegova knjiga za delavce po vsem svetu izkazala za navdihujočo, je Smilesova ideologija v bistvu delovala kot odgovor srednjega razreda na zahteve delavcev po boljših socialnih razmerah. Trdil je, da se lahko vsak izboljša brez pomoči vlade, če si le-to zares želi. V tem smislu nedvomno sugerira, da so delavci, ki so ostali revni in nevedni, v bistvu moralno pomanjkljivi. Navsezadnje se morajo za dvig svojega statusa vendarle samo malo bolj potruditi in se, ko se vrnejo iz službe, učiti aritmetike. Medtem ko so se metode samo-izboljšanja, na katerih je gradil Smiles, kot so trdo delo, marljivost in varčnosti, drastično razlikovale od Carnegiejevega karizmatičnega pristopa k napredku v življenju, je njegova knjiga prav tako krepila individualistično podobo samo-pomoči, ki se je vse do danes izkazala za izstopajočo. Kar je tudi način kako je ideja o samopomoči prešla od kolektivističnih sanj o boljšem svetu v ideologijo osebnega izboljševanja, ki jo spodbuja posameznikova ambicija.   

Smiles je imel velik vpliv tudi na Orisona Swetta Mardena (1848–1924), avtorja šokantnih 50 ali več knjig in knjižic za samopomoč, kot je recimo: »Pushing to the Front« (Priti v ospredje, 1894). Marden je postal ena glavnih inspiracij za Dala Carnegieja, ki je tako utrdil prehod samopomoči od kolektivnega napredovanja delavskega razreda, v etos manipuliranja s sodelavci, da si na ta način zagotoviš višjo plačo in si lahko kupiš več sranja. Od takrat samopomoč ohranja tovrstno osredotočenost na posameznika in njegovo osebnost, pogosto v povezavi z izboljševanjem svoje vrednost na trgu dela. Prav tako od takrat izrecno pomaga ljudem, da se prilagodijo na velike družbene spremembe. Na primer kot takrat, ko je Helen Gurley Brown ženskam svetovala, kako v 1960-ih uspeti na globoko seksističnem delovnem mestu ali ko je Jane Fonda baby-boomerje srednjih let učila, kako ohranjati svojo postavo iz mladosti.

Zlata doba samopomoči poznega 20. stoletja se je začela v zgodnjih sedemdesetih letih. V času ekonomskega krčenja in široke anksioznosti. Pojavile so se knjige za samopomoč s pretečimi naslovi kot sta: »Looking out for #1« (V iskanju številke 1, 1978) in »Winning Through Intimidation« (Zmagovati z ustrahovanjem, 1974), ki so spodbujale prav to, kar sporočata naslova – brezobzirno lastno korist in evangelij pohlepa. Nekatere knjige so imele še bolj temačne naslove, kot je recimo »You can profit from a monetary crisis« (Izkoristite monetarno krizo, 1974) in »How to prosper during the coming bad years« (Kako uspeti v prihodnjih slabih letih, 1979), ki so nekakšen neposreden poziv k sebičnosti sredi razširjenega trpljenja, v primerjavi s katerimi se Carnegie zdi skorajda kot komunitarec. Kot v svoji knjigi ugotavlja sociologinja Micki McGee, »so bile v okviru kulture samopomoči vrednote tržne konkurenčnosti prenesene v osebni svet intimnega življenja.« To ni bilo še nikjer tako očitno kot v knjigi o medosebnih odnosih iz leta 1985 z naslovom »Women Who Love Too Much« (Ženske, ki preveč ljubijo), ki je ženske pozivala, naj na svoje odnose gledajo kot na maksimiranje dobička.  

Kje je pa samopomoč danes? Samopomoč je našla donosno nišo v pomoči Američanom pri obvladovanju in preživetju na vse bolj nestabilnem trgu dela in v pregretem družbenem ozračju. Medtem ko so bile viktorijanske knjige napolnjene z nasveti o tem kako se uspešno poročiti in zaposliti, so današnje napolnjene z nasveti kako za vedno ostati zaželen in zaposljiv. Da bi ostale v okvirjih trendov prejšnjih desetletij, knjige o samopomoči obravnavajo »jaz« kot vašo najdragocenejšo dobrino, vaša osnovna naloga pa je maksimiziranje njegove vrednosti. Knjige kot je »You Are a Badass: How to Stop Doubting Your Greatness and Start Living an Awesome Life« (Ti si frajer: kako prenehati dvomiti v svojo veličino in začeti živeti čudovito življenje, 2013) učinkujejo kot Carnegiejeva knjiga za usrano ekonomijo priložnostnih del (gig economy), v kateri nobeno delo ni posebej cenjeno in v kateri je cilj vsakogar, da postane sam svoj šef.  

Samopomoč še nikoli ni bila bolj donosna ali priljubljena, kar ustvarja industrijo, ki je vredna več kot 11 milijard dolarjev, v kateri podplačani delavci v upanju, da se bodo lahko povzpeli po socialno-ekonomski lestvici, iščejo nova znanja in nasvete. Številna podjetja, zlasti s področja mrežnega marketinga, zaposlujejo celo strokovnjake za samopomoč, da bi slabo plačane delavce motivirali za delo. Toda tako kot v času velike depresije, tudi danes živimo v izjemno slabih časih za kakršnokoli napredovanje. Razumljivo je, da bodo ljudje sprejeli nasvete finančnih gurujev, ki jim obljubljajo nezaslišano bogastvo, če bodo le sledili nekaj preprostim in banalnim nasvetom. Toda ko se vsi tako trudimo udejanjiti nove miselnosti, biti bolj frajeski ali »zapakirati« svojo osebnost na petih različnih socialnih omrežij, se je vredno vprašati – se k samopomoči obračamo, kot ljudje med veliko depresijo, ker za svoje težave krivimo sami sebe, namesto da bi za to krivili očitne institucionalne napake, kot so ogromni študentski dolgovi, stagnirajoče plače in tako dalje. In da ne bo nesporazuma, nič inherentno slabega ni v tem, če želimo napredovati, prav nasprotno, gre za občudovanja vredno ambicijo in tudi večina študij na to temo kaže, da ljudje resnično menijo, da jim knjige za samopomoč pomagajo, vendar je dejstvo tudi, da je lahko le zdravo prevprašati nekaj, kar je postalo tako institucionalizirano kot je industrija samopomoči. Vredno se je vprašati zakaj sporočilo tudi danes ostaja tako podobno sporočilu Carnegieja iz leta 1936: »če preberete to inspiracijsko knjigo in ne postanete izjemno uspešni, je to zato, ker se niste dovolj potrudili«.

Amanda Scherker, Wisecrack

Povzeto po:

Načrtno zastaranje je ovira. Tukaj je nekaj razlogov, zakaj še vedno obstaja

Zakaj in (kako) načrtno zastaranje in kapitalizem ustvarjata slabe izdelke.

V tem video eseju Our Changing Climate o podnebnih spremembah, preverjamo, zakaj se načrtno zastaranje dogaja in kako ustvarja odpadke in emisije. Natančneje pokažemo, kako je načrtno zastaranje simptom poznega kapitalizma in kako podjetja, kot je Apple, uporabljajo zaznavno in načrtno zastaranje, da stranke kupujejo več njihovih izdelkov. Apple načrtno zastaranje v svojih baterijah in strojni opremi uporablja na način, da ko se njihova garancija izteče, naprave na splošno začnejo odpovedovati. Zaradi načrtnega zastaranja so Apple že večkrat tožile različne kampanje gibanj, ki se zavzemajo za pravico do popravila (Right to Repair) in tudi vlade, kot je francoska, ki trdijo, da Apple namerno upočasnjuje telefone, otežuje njihovo popravilo in na splošno izdeluje telefone in računalnike s krajšo življenjsko dobo. Načrtno zastaranje je simptom poznega stadija kapitalizma, ki prežema veliko velikih korporacij, ker pomeni večjo potrošnjo in posledično več dobička.

Prirejeni transkript:

Decembra 1924 so se vodje največjih proizvajalcev žarnic iz vsega sveta sestali v Ženevi, da bi skovali zlovešč načrt. V pogovorih so določili omejitve za življenjsko dobo žarnic, ki jih proizvajajo. Ideja je bila, da bi morali kupci, če bi žarnice odpovedale hitreje, kupiti več njihovih izdelkov. V tem video eseju bomo analizirali to idejo o namenskem ustvarjanju slabih izdelkov, da bi na ta način spodbujali prodajo, kar je simptom poznega stadija kapitalizma, ki so ga od takrat poimenovali načrtno zastaranje. Kot bomo videli, lahko ima to zastaranje drastične posledice na naše denarnice, tokove odpadkov in celo na naše podnebje.

Kaj je načrtno zastaranje?

Korporacije ustvarjajo zastaranje na dva osnovna načina: načrtno zastaranje in zaznano zastaranje. Obe praksi sta namenjeni temu, da se izdelek zdi ali dejansko postane neuporaben, da bi na ta način spodbudili prodajo. Načrtno zastaranje se zgodi, ko podjetje izdela napravo, ki odpove pred njeno realno življenjsko dobo. To običajno pomeni šibkejšo žarilno nitko, plastično ohišje ali krhek stekleni zaslon, ki omejuje trpežnost blaga. V primeru srečanja elektroenergetskih podjetij iz 1920-ih, ki je postalo znano kot kartel Phoebus, so to načelo uporabili za žarnice. Kartel Phoebus je življenjsko dobo svojih izdelkov prepolovil iz 2000 na 1000 ur, tako da bi morali potrošniki kupiti dvakrat več žarnic kot pred tem.

Kaj je zaznano zastaranje?

Na drugi strani zastarelosti je bolj abstrakten fenomen zaznane zastarelosti. Pomislite na novi telefon, ki ste ga kupili, ali na nov slog oblačil, ki si jih ravno ogledujete, ali celo na novo letošnjo linijo dostavnih vozil. Vse to so primeri zaznane zastarelosti. Ko podjetja izdajo na trg svojo novo linijo izdelkov, gredo njihovi starejši izdelki hitro iz mode ali postanejo manj zaželeni. Da bi še naprej kupovali njihovo blago, korporacije dosledno tržijo svoje najnovejše linije tako, da se zdi, kot da je izdelek, ki ste kupili šele pred letom dni, že starina, čeprav v večini primerov starejši izdelek še vedno brezhibno deluje. Tovrstna zaznana zastarelost je še posebej razširjena pri avtomobilih, tehnologiji in modi, ker so ta potrošniška blaga preoblikovana v statusne simbole. Če želite vzdrževati in ohranjati svoj videz, zgrabite najnovejši model iPhona. Če želite izgledati dobro, kupite oblačila najnovejšega sloga, ki ste jih videli v oglasu na Instagramu. Toda kako in zakaj načrtno in zaznano zastaranje deluje na nas?

Kako deluje načrtno zastaranje?

Kot smo pravkar ugotovili, smo moderne zastarelosti lahko deležni v različnih oblikah: od krhkih delov, ki se zlahka zlomijo, do v ohišje zalepljenih baterij, ki jih ne moremo zamenjati, do estetskih nadgradenj, ki prejšnje različice naredi za nemodne. Zdi se, da so mojstri vseh teh metod pri podjetju Apple. Apple je eden izmed treh največjih proizvajalcev telefonov na svetu in hkrati eno najbogatejših podjetij na svetu. Deloma je tržno prevlado tega tehnološkega giganta ustvarila okolju nevarna kombinacija zaznanega in načrtnega zastaranja, zaradi česar potrošniki vsaki dve ali tri leta kupijo povsem nov iPhone. Za iPhone se vse začne z baterijo. Po približno dveh do treh letih največje zmogljivosti, se baterija v iPhonu začne obrabljati. Če želite baterijo zamenjati, to ni tako preprosto, da bi lahko enostavno odprli zadnji pokrov telefona in vstavili novo baterijo. Odvisno od različice iPhona, boste samo za to, da zamenjate izpraznjeno baterijo, potrebovali posebne izvijače, odstranjevalce lepila, priseske in morda celo spajkalno pištolo. V pogovoru z ekipo priljubljene tehnične DIY (naredi si sam) spletne strani iFixit so baterijo iPhona opisali kot »uro prezgodnje smrti, ki jo vgrajujejo z namenom povečanja prodaje iPhonov, tako da skrajšujejo njegovo življenjsko dobo.« Appleova normalizacija vgrajene baterije, ki smo jo pred dobo iPhona v mobilnih telefonih videli le redko, spodbuja kupce, namesto da bi se potrudili zamenjati staro baterijo, k nakupu novega telefona. Če pa vendarle želite, da vam Apple zamenja baterijo ali popravi kakšno drugo škodo na vaši napravi, boste za to morali plačati veliko denarja. Včasih tudi do 50–70% prvotne cene telefona. To pa zato, ker svojega iPhona ne morete kar odpeljati v katerokoli servisno delavnico. iPhone smejo popravljati samo Appleove prodajalne in Applovi pooblaščeni servisi. Če so stroški popravila tako visoki, pravkar pa je izšel tudi najnovejši model iPhona, je težko, da se ne bi raje pobahali z novo napravo. To je še ena ovira ponovni rabi telefona, zmanjšanju potrošnje in na koncu zmanjševanju vpliva na okolje. Nenazadnje pa Appleova garancija pokriva vaš pravkar kupljeni iPhone samo za eno leto, kar je precej pred dve do tri letnim obdobjem, ko Appleova strojna oprema običajno prične odpovedovati. Bistvo je v tem: nobena od teh praks ni potrebna za proizvodnjo ali prodajo Applovih izdelkov; Apple se je namerno odločil, da bo to vgradil v svoje oblikovanje izdelkov in poslovni načrt, ker so ti koraki potrebni, da lahko Apple postane tehnološki velikan in kapitalistična pošast. Apple dejansko priznava kako dolgo pričakuje, da bodo njihove naprave delovale: sedem let. Po sedmih letih njihovi izdelki, po njihovih besedah, »zastarajo«. Toda ali ni sedem let za telefon ali računalnik kar veliko časa? Morda se nam to danes zdi veliko, toda pred pojavom te iPhone paradigme, bi se potrošiti 1000$ (825€) za nek izdelek, ki bo v največ sedmih letih zastarel, zdelo popolnoma nerazumno. Mnogi od nas smo tako obkroženi z načrtno in zaznano zastarelostjo, da smo pripravljeni misliti, da je lastništvo neke naprave za sedem let dejansko dolgo obdobje. In tudi če njihovi telefoni dejansko zdržijo polnih sedem let, Apple z nenehnim trženjem svojih telefonov z estetiko, življenjskim slogom in statusom, ustvarja zaznavno zastarelost. Celo tisti zeleni oblaček v iMessage nam sporoča, da so vsi drugi telefoni nekako slabši od aktualnega. Torej, če bi Apple resnično želel, da še naprej uporabljamo njihov telefon, bi vnam ponudil daljša jamstva ali ustvaril bolj trpežno in bolj enostavno popravljivo tehnologijo. A tega ne storijo, ker ko enkrat osvojite trg tako kot je to uspelo njim, zastaranje postane precej donosno. Apple pa je le eden izmed številnih primerov zastarelosti v kapitalizmu. Obstajajo Epsonove zaščitene kartuše s črnilom, komaj kaj spremenjene nove izdaje šolskih učbenikov in celo Tesla se zdi, da gre s svojo nenaklonjenostjo do neodvisnih avtomehaničnih servisov, v smeri, ki je izjemno podobna strategiji Appla. Tako načrtovana kot tudi zaznana zastarelost vodita do kupa popolnoma delujočih telefonov v predalih vaših pisalnih miz, kot tudi do 50 milijonov ton elektronskih odpadkov vsako leto. Te poslovne prakse močno otežujejo prizadevanja, da bi sprejeli podnebju prilagojene ukrepe, kot je ponovna uporaba in zmanjšanje potrošnje. Skratka, proizvajanje zastarelosti spodbuja potrošništvo in poslabšuje stanje okolja v svetu, ki že tako ali tako preveč troši. Če gre očitno za prakso, ki je slaba za naše denarnice, dobro počutje in okolje, kako jo lahko ustavimo?

Nov ekonomski model

Na srečo obstaja veliko različnih kratkoročnih in dolgoročnih rešitev za odpravo načrtne zastarelosti. Na individualni ravni si je v prvem koraku preprosto treba vzeti čas za popravilo, skrb in ponovno uporabo dobrin. A kot smo pravkar videli, je podjetjem v interesu, da vam to čim bolj otežijo – tako z življenjsko dobo svojih izdelkov, kot z vplivanjem na vašo miselnost z oglaševanjem. Kar pomeni, da so kampanje pravice do popravila in različni sodni primeri proti tehnološkim velikanom, bistveni za lajšanje nepotrebnega bremena, ki je na potrošniku. V splošnem pa morajo biti podjetja, kot je Apple, prisiljena spremeniti svoje poslovanje. Francija že ima zakone o načrtni zastarelosti, podjetja, kot je Fairphone (pošteni telefon) pa kažejo, da je dejansko mogoče izdelati telefon z daljšo življenjsko dobo, ki ga lahko enostavno tudi popravimo. Baterijo na Fairphoneu je mogoče zamenjati v približno osmih minutah. Zastaranje je simptom poznega stadija kapitalizma, zato če želimo ustvariti svet, v katerem so trajni in trajnostni proizvodi norma, moramo sprejeti novo miselnost in zgraditi nov ekonomski sistem, ki se bo na vsaki stopnji procesa vprašal: »ali dejavno prispeva k uspešnemu skupnemu sožitju ljudi in narave, kot enoten integralen sistem na tem planetu? Če je odgovor da, dobi zeleno luč. Če ne, dobi rdečo luč. Pika.« Če vse to zveni težko ali nemogoče, nam znanost pove, da drugače sploh ne more biti. Od zgodnjih osemdesetih let dvajsetega stoletja vemo, da se bodo svetovne temperature zvišale, če jih ne bomo nadzorovali, vendar smo od takrat zelo malo napredovali. Svet in v tem smislu tudi naša ekonomija se morata spremeniti, odprava načrtnega zastaranja pa je le korak na poti do bolj pravičnega in bolj trajnostnega ekonomskega sistema.

Napotila:
http://zofijini.net/ekologija_zastaranje/ 
https://tehtnica.wordpress.com/tag/nacrtno-zastaranje/ 
http://zofijini.net/ekologija_popravljanje/ 
https://www.cpu-reuse.com 
https://eustore.ifixit.com

Odrast – postopen odmik od trajne gospodarske rasti, ki izčrpava planet

Intervju z Dušanom Plutom

“Neomejena rast na omejenem planetu ni mogoča, zato imamo v prihodnosti dve možnosti: ali nadaljevati eksistenčno samomorilski model rasti ali pa poiskati drugačne civilizacijske vzorce,” je prepričan Dušan Plut, ki predlaga “odrast”.

Gospodarsko rast smo v družbi dolgo upravičeno povezovali z razvojem in boljšim življenjem. Gospodarsko rast navadni smrtniki doživljamo kot obdobje, ko je dovolj delovnih mest, plače se za vzorec povišajo in posojila postanejo lažje dostopna. Čeprav se zdijo rast BDP-ja, večanje ponudbe in porabe ter nižja brezposelnost suhoparni pojmi, pomembno vstopajo v življenjska obdobja posameznikov. Dinamika kriz in rasti je kruta, a dolgo se je zdelo, da jo je vredno prenašati, saj časi debelih krav slej ko prej prinesejo blagostanje, napredek, srečo … Pa jih res? Kot opozarja dolgoletni profesor geografije in okoljevarstvenik Dušan Plut, smo z nebrzdanim povečevanjem proizvodnje in porabe, pehanjem za materialnimi dobrinami in neprestanim večanjem gospodarske rasti tako močno posegli v svoj planet, da nam ta kmalu ne bo mogel več zagotavljati optimalnega bivalnega okolja, kot nam ga je doslej. Plut je prepričan, da smo na civilizacijskem razpotju, na katerem se moramo resno vprašati, ali lahko nadaljujemo model količinske gospodarske rasti, ki presega zmogljivosti planeta. Je čas, da človeštvo “odraste”, prerazporedi svetovno bogastvo in razmisli o svojih vrednotah, ki spodbujajo nenehno kopičenje materialnih dobrin? Tu se začne razmislek o konceptu odrasti – ideji o družbi, ki se je izvila iz tempa nenehne rasti, a človeku zagotavlja dostojno življenje, ki je v soglasju s številnimi ekosistemi in drugimi živimi bitji na tem planetu.

Nadaljevanje na: https://www.rtvslo.si/okolje/novice/odrast-postopen-odmik-od-trajne-gospodarske-rasti-ki-izcrpava-planet/539590

Larisa Daugul, MMC

Vadite se umirjenosti … nato izgorite.

Ali se spomnite tistega človeka, ki je pred nekaj leti zgorel na klopi v parku na Jesenicah? Verjetno ne. Kajti človek je bil brezdomec, po normah sodobne družbe torej nihče par excellence. Povrh vsega je njegovo izgorevanje menda povzročila prižgana cigareta, ob kateri je zaspal, cigareta pa je, kot se nam na vse pretege trudijo pokazati, sovražnik številka ena v prizadevanjih za dolgo, morda celo večno življenje, to se pravi, grozeči tujek v dobi biopolitik, ki zahtevajo do potankosti higienizirana, brezhibna telesa, ki bodo tvorila legijo zmagovalcev v boju proti smrti. Tisti človek ni bil zmagovalec. Tja v tri dni je ležal na klopi, brezposeln na koncu sveta. Tisti človek pravzaprav sploh ni imel šans postati zmagovalec. Nekoč je sicer imel vse možnosti tega sveta, a ta ubogi, neuki človek brez visokih stremljenj se je sabotiral.

Ali se spomnite tiste Virginie Woolf? Virginia Woolf je pisala knjige, pisala je o potrebi ženske po lastni sobi, prostoru, kjer bo lahko živela svoje življenje, ustvarjala in artikulirala svoje izvirne misli, kakršnekoli misli, vse tiste, ki jih, v nasprotju s prepričanji dominantnih, torej patriarhalnih tokov, resnično tvori. V lastni sobi ji nihče ne bo preživetja pogojeval s prisilo opravljanja njenih edinih družbeno priznanih funkcij, ki so rojevanje, skrb za otroke in odrasle moške, gospodinjenje in drugo neplačano težaško delo z neomejenim delovnim časom.

Nadaljevanje na: https://radiostudent.si/kultura/dlako-z-jezika/vadite-se-umirjenosti-%E2%80%A6-nato-izgorite

Nina Dragičević